<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 823/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CPG.823.2019
Evidenčna številka:VSL00030949
Datum odločbe:21.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak (preds.), dr. Damjan Orož (poroč.), Mateja Levstek
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:tožba zaradi nedopustnosti izvršbe - dopustna kavza - načelo kavzalnosti - zavezovalni in razpolagalni posel - odsvojitev zastavljene premičnine

Jedro

Materialna predpostavka konkretne tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je obstoječa lastninska pravica, povedano drugače: druga tožnica mora biti lastnica premičnin ves čas postopka. Iz tega, kar je povedal zakoniti zastopnik druge tožnice pa izhaja, da je stranka lastninsko pravico na vozilih opustila. S tem je za drugo tožnico prenehala materialna predpostavka tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Pogodba, ki je sklenjena z namenom obeh strank, da se prepreči izvršba, je sklenjena v nasprotju z moralo, končno tudi s prisilnimi predpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 101342/2015, na premičninah A in B, s predlogom, da se sklep o izvršbi razveljavi in se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja; tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 1.462,82 EUR s pripadki; ugotovilo, da je v razmerju do prve tožnice postopek prekinjen od 19. 4. 2019 dalje (s tem dnem se je nad prvo tožnico začel stečajni postopek).

2. Druga tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Izpodbijano odločbo je preizkusilo v delu, ki se nanaša na drugo tožnico, tj. v delu, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo o stroških postopka.

6. Tožbo za ugotovitev nedopustnosti lahko vloži tisti, katerega ugovor tretjega je bil v izvršilnem postopku zavrnjen. S tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, na določen predmet ni dopustna, ker ima na predmetu izvršbe (konkretno na motornih vozilih) pravico, ki preprečuje izvršbo. Ena od pravic, ki preprečujejo izvršbo, je tudi lastninska pravica (prvi odstavek 64. člena in tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

7. V novem sojenju je sodišče tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnilo. Ugotovilo je naslednje dejansko stanje, ki ni pritožbeno napadeno, zato višje sodišče ta del upošteva kot dejansko podlago svoje odločitve:

- zoper dolžnico (tudi: prodajalko vozil) iz pravnomočnega sklepa o izvršbi je bila poleg izvršbe na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet (OPP) dovoljena tudi izvršba na premične stvari. Sklep o izvršbi je bil dolžnici vročen 7. 9. 2015, pravnomočen iz izvršljiv je postal 21. 10. 2015;

- obe vozili sta bili zarubljeni 12. 11. 2015, ko je bil v Registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih zastavnih pravic (eRZPP) vpisan rubež vozil; s tem dnem je toženka (upnica v izvršilnem postopku) dobila na stvareh zastavno pravico;

- druga tožnica (tudi: kupovalka) in dolžnica sta sklenili prodajno pogodbo. Prodajalka je kupovalki 2. 11. 2015 izdala račun. Dolžnica je vozili izročila kupovalki. Kdaj natančno je bila sklenjena prodajna pogodba oziroma kdaj natančno sta bili vozili izročeni kupovalki, sodišče ni ugotovilo (druga tožnica je v tožbi navedla, da je v času izdaje računa imela vozili že v uporabi). V pritožbenem postopku ni v ničemer prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do prehoda lastninske pravice (60. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) prišlo preden je upnik pridobil zastavno pravico na vozilih.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo, ker je ugotovilo, da je bil zavezovalni pravni posel (prodajna pogodba) ničen. Zaradi načela kavzalnosti ima neveljavnost zavezovalnega pravnega posla za posledico tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (40. člen SPZ). Ugotovilo je, da druga tožnica ni postala lastnica vozil in je zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnilo.

9. Ugotovitev o ničnosti zavezovalnega pravnega posla je predmet pritožbe.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- zoper prodajalko se je v času prodaje vozila opravljala izvršba, prodajalka je predhodno že imela zarubljen (blokiran) transakcijski račun pri OPP;

- kupnina za prodane stvari ni bila nakazana na računa pri OPP, ker bi bila sicer sredstva zarubljena za poplačilo terjatve upnika; druga tožnica in dolžnica sta namesto plačila kupnine na račun pri OPP izvedli medsebojno pobotanje terjatev;

- direktorja druge tožnice (D. K.) in dolžnice (N. B.) sta sin in mati, zadnja je nekoč bila tudi prokuristka pri drugi tožnici;

- sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse okoliščine primera ugotovilo, da je bila kavza prodajne pogodbe onemogočanje izvršbe, hkrati pa je mama v korist sinove gospodarske družbe prenesla dva avtomobila. Takšna kavza je nedovoljena, pravni posel je ničen (39. člen OZ).

11. Sodišče prve stopnje je pri izpovedbi priče N. B. in zakonitega zastopnik druge tožnice upoštevalo, da sta v razmerju mati in sin ter ocenilo, da sta izpovedala usmerjeno v varovanju interesov njunega poslovnega sodelovanja. Izpovedbi priče ni sledilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu obširna. Sodnik, ki je dokaza neposredno izvedel, je tudi upošteval, da je zakoniti zastopnik druge tožnice med pričanjem zakonite zastopnice dolžnice le-tej vpadal v besedo s sugeriranjem odgovorov (v smislu: se ne spomnim; prim. zapisnik o glavni obravnavi 12. 2. 2019). Zakoniti zastopnik druge tožnice ni vedel povedati o tem, kako je vozili prejel, ni vedel povedati, kdo mu je izročil ključe, iz zaslišanja celo izhaja, da jih je našel kar v samih vozilih, ki so bila parkirana pri ... (zaslišani dopušča možnost, da je tako bilo). Vozili naj bi potem, ko jih zaradi rubeža ni uspel registrirati, pustil neznano kje (pustili so jih na nekem parkirišču in kupili nove). Na vprašanje, kaj je bilo narobe z voziloma (zatrjevano je bilo, da sta bili pokvarjeni), je sprva odgovoril, da je vprašanje brez veze, za drugo vozilo (vozilo A) ni bil niti prepričan, ali je šlo dejansko zanj.

12. Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje odločitev o veljavnosti pravnega posla utemeljilo le na razlogu osebne povezanosti direktorja druge tožnice in direktorice dolžnice; da je nepravilno štelo kompenzacijo za nedovoljeno, drugih dokazov pa ni upoštevalo; da lahko družba v času rednega poslovanja izpolnjuje obveznosti do tistega od upnikov, kot sama izbere, kar naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, ko je ugotovilo, da je bil posel sklenjen z nedopustno kavzo.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče vsakič posebej poudarilo, da samo po sebi povezanost zakonitih zastopnikov in kompenzacija nista sporni, sta v gospodarskem prometu običajni in sprejemljivi. Vendar je pri odločitvi upoštevalo vse okoliščine primera, to pa so, da je do prenosa lastninske pravice prišlo v času že tekoče izvršbe zoper dolžnico, da sta oba zakonita zastopnika vedela za težko finančno stanje dolžnice (višje sodišče izpostavlja, da je v tem delu zakoniti zastopnik druge tožnice izpovedal drugače, kot je dana trditev v tožbi), upoštevalo je tudi ugotovitev, da je tudi nadaljnje ravnanje druge tožnice bilo takšno, da je kazalo na obstoj nedopustne kavze – izigravanje upnika in preprečitev izvršbe ne pa pridobitev lastninske pravice. Da je temu tako, je sodišče sklepalo tudi iz okoliščin, da zakoniti zastopnik druge tožnice sploh ni vedel povedati, kako je vozili prejel, da je potem, ko je bilo treba vozili registrirati, vozili kar nekje pustil (kje, ni povedal). Sprva nevoljan odgovoriti na vprašanje sodišča (ki ga je ocenil za nesmiselno), je nato odgovoril, da je bilo z vozili itak vse narobe že od samega začetka.

14. Po določbi 39. člena OZ je pogodba nična, če je njena podlaga nedopustna. Tudi po mnenju višjega sodišča je pogodba, ki je sklenjena z namenom obeh strank, da se prepreči izvršba, sklenjena v nasprotju z moralo, končno tudi s prisilnimi predpisi. Že 86. člena ZIZ določa, da je dolžniku prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi, dolžnika se o tem v sklepu o izvršbi izrecno pouči. Dolžnica je vedela, da bo prišlo do rubeža premičnin, pa jih je odsvojila in s tem preprečila učinkovit rubež premičnin. S tem je preprečila izvršbo – drugače pritožnica ne zatrjuje, tudi sedaj v pritožbi ne. Poleg tega je po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 dejanje odsvojitve premoženje zaradi preprečitve izvršbe, kar ne zajema zgolj že zarubljeno premoženje, kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic (prim. VSRS sodba, I Ips 52800/2011, VSL sklep, II Kp 76292/2010, VII Kp 46351/2014). Kaznivo dejanje ne more imeti pravnega varstva.

15. Višje sodišče v podkrepitev odločitve dodaja naslednje. Materialna predpostavka konkretne tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je obstoječa lastninska pravica, povedano drugače: druga tožnica mora biti lastnica premičnin ves čas postopka. Iz tega, kar je povedal zakoniti zastopnik druge tožnice, pa izhaja, da je stranka lastninsko pravico na vozilih opustila. Kot je povedal, sta bili vozili v zelo slabem stanju (nevozni) in ker ju ni bilo mogoče registrirati, jih je druga tožnica pustila na nekem parkirišču. Kje ni povedal – vse kar je povedal, je, da na nekem nekem parkirišču in so kupili nova vozila. Torej tudi če je bila druga tožnica lastnica, je stvar opustila (res derelicta), s tem pa je za drugo tožnico prenehala materialna predpostavka tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (prim. 50. in 102. člen SPZ v zvezi s 64. členom ZIZ).

16. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Tožena stranka ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 64, 65, 86
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 40, 60

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MDgw