VSL Sklep II Cp 1932/2019

Jedro

Z začasno odredbo se lahko začasno zavaruje le terjatev, ki je predmet sodnega postopka (prvi odstavek 272. člena ZIZ ter prvi odstavek 273. člena ZIZ). Začasna odredba mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z njo upnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dala niti sodba, s katero bo ugodeno tožbenemu zahtevku. Prav tak primer pa predstavlja predlagana začasna odredba - niti z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice tožnic na sporni nepremičnini toženi stranki ne bo in ne more biti prepovedano opravljanje procesnih dejanj v upravnih postopkih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: I. toženi stranki začasno prepovedalo nadaljnje obremenjevanje (tj. ustanavljanje služnosti oziroma stavbne pravice v korist investitorjev in tretjih oseb) nepremičnine, parc. št. ..., k. o. X (ID znak: parcela 000), z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi¹, v preostalem delu, torej glede predlagane prepovedi drugačnega razpolaganja z nepremičnino (III.) in prepovedi toženi stranki, da sproža upravne postopke z namenom pridobitve gradbenega in drugega dovoljenja za posege na isti nepremičnini (IV.), pa predlog za začasno odredbo zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta upnici (v nadaljevanju: tožnici), ki predlagata, da višje sodišče sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ali vsaj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Poudarjata, da je njun namen, da se nepremičnina med pravdnim postopkom ohrani v nespremenjenem stanju. Strinjata se sicer z izhodiščem, da z začasno odredbo ni mogoče preprečiti procesnih dejanj v drugem postopku, pa vendarle opisujeta, zakaj imata pravni interes, da sodišče tako odloči. Pri tem se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-95/16-28. Dodajata, da sta konkretizirano opredelili, na kakšne posege se nanaša predlagana začasna odredba.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju ali ne obstoju terjatve pavšalna in brez realne osnove, težko nadomestljiva škoda pa se ji ne zdi izkazana. Pritožbenim trditvam nasprotuje.

4. Že na tem mestu pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je odgovor na pritožbo obrambno sredstvo, saj pritožnikov nasprotnik (ki na pritožbo odgovarja), ker je z izpodbijano odločbo (v tem primeru z izpodbijanim delom odločbe) uspel, ne more imeti interesa za njeno izpodbijanje. Resda ni vedno tako, saj se lahko zgodi, da so v izpodbijani odločbi ugotovitve, ki bi bile ob drugačnem pravnem stališču, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, za stranko, ki je z izpodbijano odločbo na prvi stopnji sicer uspela, usodno neugodne. In če pritožbeno sodišče sprejme tako pravno stališče, je ob takih dejanskih ugotovitvah (ki jih mora pritožbeno sodišče, ker niso bile izpodbijane, vzeti za podlago svoje odločbe) jasno, da bo pritožnikov nasprotnik propadel, ne da bi imel možnost pritožbenega izpodbijanja zase neugodnih dejanskih ugotovitev. Prikrajšan bi torej bil za pravico do pritožbe, hkrati pa bi bil v neenakopravnem položaju. Tedaj mu je treba priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne ugotovitve, odgovor na pritožbo pa ima naravo pritožbe. V tej zadevi ne gre za takšno situacijo. Tožena stranka skuša z odgovorom na pritožbo doseči razveljavitev tistega dela sklepa, s katerim sama ni uspela in je (ker ni vložila ugovora) pravnomočen. Z odgovorom na pritožbo česa takšnega ne more doseči.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnici sicer navajata, da se pritožujeta zoper zavrnilni del v celoti, a razlogom sklepa glede odločitve, vsebovane v III. točki izreka izpodbijanega sklepa, ne nasprotujeta.

7. Pritožbene navedbe so usmerjene zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, s katero naj se toženi stranki prepove sprožati upravne postopke z namenom pridobitve gradbenega in drugega dovoljenja za posege na sporni nepremičnini. Stališče sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo v pravdnem postopku ni mogoče prepovedati opravljanja procesnih dejanj v upravnih postopkih, je popolnoma pravilno, pritožnici pa mu niti ne nasprotujeta, ampak se z njim izrecno strinjata.

8. Pritožbeno sodišče k razlogom sodišča prve stopnje dodaja, da se z začasno odredbo lahko začasno zavaruje le terjatev, ki je predmet sodnega postopka² (prim. 1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter 1. odstavek 273. člena ZIZ). Začasna odredba mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z njo upnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dala niti sodba, s katero bo ugodeno tožbenemu zahtevku.³ Prav tak primer pa predstavlja predlagana začasna odredba - niti z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice tožnic na sporni nepremičnini toženi stranki ne bo in ne more biti prepovedano opravljanje procesnih dejanj v upravnih postopkih.

9. Ker je tako, je nepomembno, v čem vidita tožnici svoj pravni interes, da bi bila začasna odredba s takšno (torej nedopustno prepovedjo) vendarle izdana. Višje sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da pritožbene navedbe kažejo na težnjo zavarovati nek drug zahtevek, ne zahtevek, ki ga tožnici uveljavljata v tem postopku.

10. Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-95/16-28 tožnici povsem neustrezno aplicirata na obravnavano situacijo. Problem odločanja upravnega in vrhovnega sodišča je bil (kot je obrazložilo ustavno sodišče) v različni opredelitvi do istega pravnega vprašanja (zakonskih razlogov za odvzem koncesije)⁴; specifika pa je v tem, da je za koncesijska razmerja značilno prepletanje civilnopravnih (o katerih je odločalo sodišče) in javnopravnih elementov (o katerih je odločal upravni organ in nato upravno sodišče). O lastninski pravici tožnic na nepremičnini (takšen je namreč, kot je bilo že poudarjeno, tožbeni zahtevek v tej zadevi) upravni organ ne bo odločal, o gradbenem dovoljenju pa sodišče ne. Bojazni, da bi prišlo do nedopustne različne opredelitve do istih pravnih vprašanj, torej ni.

11. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določb postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------
¹ Takšna odločitev je postala pravnomočna.
² Tožnici zahtevata ugotovitev lastninske pravice.
³ Prim. N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 28.
⁴ Kar je v položaj ustavne pritožnice vneslo negotovost.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 154/2012
• VSL sklep I Ip 2673/2013
• VSC sklep Cp 644/2012