VSL Sodba in sklep I Cp 636/2019

Jedro

Drži sicer, da se tudi v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje lahko razdeli na zahtevo zakonca, vendar se praviloma delitev opravi v nepravdnem postopku po pravilih o delitvi skupnega premoženja, medtem ko se v pravdnem postopku, kadar med zakoncema ni možen dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij, ugotovi obseg skupnega premoženja in deležev zakoncev na skupnem premoženju. Le v izjemnih primerih se lahko že v pravdnem postopku uveljavljajo zahtevki, s katerimi se zahteva delitev skupnega premoženja. Obstajati morajo opravičljive okoliščine (kar navedeni izvršilni postopek, glede na vloženo tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ni), poleg tega nobena stranka ne sme nasprotovati delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku.

Napotki sodišča na brezplačno pravno pomoč ne predstavljajo (ustreznega) materialnega procesnega vodstva. Glede na to, da je tožnik prava neuk in ni imel pooblaščenca, je bil standard dolžnega ravnanja sodnika višji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: v II. točki izreka v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba s prodajo ½ nepremičnine ID znak 0000, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 3206 VL 19309/2011, ni dopustna, proti drugo in tretjetoženi stranki zavrnilo ter v III. in IV. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v I. točki izreka v celoti ter v II. točki izreka glede zavrženja zahtevka proti prvotoženi stranki) potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik solastnik do ½ nepremičnine ID znak 0000, ki v naravi predstavlja dvoinpolsobno stanovanje na naslovu ... (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba s prodajo ½ nepremičnine ID znak 0000, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. št. 3206 VL 19309/2011, ni dopustna, je proti prvotoženi stranki zavrglo, proti drugo in tretjetoženi stranki pa zavrnilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnika, da so mu tožene stranke solidarno dolžne povrniti pravdne stroške, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 285,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Izpodbija jo v I., II. in III. točki v zavrnilnem delu in v IV. točki sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožnik se je na prvi stopnji zastopal sam, brez ustrezne pravne pomoči pooblaščenca odvetnika. Sodišče ga v okviru materialnega procesnega vodstva ni ustrezno poučilo in opozorilo na to, kaj so pravno relevantna dejstva v zvezi s sporom, ki jih mora dokazati, prav tako ga skladno z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni poučilo o njegovih procesnih pravicah. V okviru materialnega procesnega vodstva je tožnika le napotilo na brezplačno pravno pomoč, kar nezakonitosti ne more sanirati. Za brezplačno pravno pomoč tožnik ni zaprosil, ker mu je bila predhodno zavrnjena, šele v drugi polovici leta 2018 mu je bila izdana odločba o prejemanju akontacije pokojnine, kar je omogočilo, da je vlogo lahko ponovno vložil.

4. Sodišče ni izdalo zamudne sodbe zoper tretjetoženo stranko (tretjo toženko), ki bi jo moralo izdati, ne da bi to utemeljeno pojasnilo. Zahtevek tožnika zoper tretjo toženko ni bil nesklepčen, tožnik je skladno z zakonsko domnevo navedel, da je lastnik stanovanja do ene polovice, ker gre za skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče bi moralo izdati zamudno sodbo, saj so bili pogoji za izdajo zamudne sodbe podani. Sodišče ni zaslišalo predlagane priče - hčere pravdnih strank, ki bi lahko pojasnila okoliščine z nakupom zadevnega stanovanja, plačevanjem stroškov, skupnim življenjem tožnika in tretje toženke. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena, v danem primeru ni bila, sodišče je zato storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Glede na pomanjkanje kakršnekoli obrazložitve s strani sodišča, zakaj predlagano pričo oziroma njeno zaslišanje šteje za nerelevantno, se sodbe ne da preizkusiti.

5. Tožnik se tudi ne strinja z naziranjem sodišča o tem, da ne gre za skupno premoženje, ker tožnik ni dokazal, da je bilo pridobljeno z delom. Tožnik je podal dejstva v zvezi s tem, da je to skupno premoženje, da je bilo stanovanje odplačano v času trajanja zakonske zveze, čeprav je bila kupoprodajna pogodba iz leta 1995 sklenjena na ime tretje toženke. Tožnik je podal predlog za sklenitev izvensodne poravnave skupaj s tretjo toženko, navajal je, da je pripravljen poravnati del kupnine in stroškov, odplačal je preostanek obrokov in dolg, ki je nastal zaradi neplačila obrokov ter stroškov stanovanja, je tudi sopodpisnik izvensodne poravnave, sklenjene z RS. Pogodbo za nakup stanovanja je formalno lahko sklenila le tretja toženka, ker je bilo kupljeno po „Jazbinškovem zakonu“. Trditve tretje toženke o tem, da je šlo za darilo očeta, ne izhajajo iz nobenega dokumenta v spisu in jih tretja toženka ni dokazala. Tožnik je izpovedal, da oče ni odkupil stanovanja, da sta bila v tistem času s tretjo toženko poročena, da sta kupila stanovanje. Pred sklenitvijo izvensodne poravnave je bilo poravnanih 53 obrokov kupnine iz sredstev, pridobljenih z delom enega ali drugega zakonca. Tretja toženka je leta 2003 ostala brez službe, tožnik je služil z raznimi deli, da je preživel družino. Obroke in obresti ter ostale dolgove po sklenjeni izvensodni poravnavi je poplačal tožnik, gre za cca 12 % celotne kupnine. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, kakšne vrednostne papirje naj bi tožnik prodal, na kakšen način je prišel do njihovega lastništva, ali so bili ti skupno ali posebno premoženje. Denar si je tudi izposodil, kako ga vrača in iz katerih sredstev, ga sodišče ni vprašalo. Tudi če bi prodal posebno premoženje, da plača del kupnine za stanovanje, bi lahko ravnal tako zato, da si pridobi delež na stanovanju. Tožnik je plačeval oziroma poplačal v preteklosti tudi stroške povezane s stanovanjem. Tožnik je navedel, zakaj zahteva delitev premoženja, in sicer, da bo drugače celotno stanovanje podvrženo izvršbi, kar je zagotovo zadosten razlog za delitev. Premoženje, ki je skupno, je znova ogroženo, razvrednoteno in odvzeto s prodajo. Sicer pa se lahko, glede na določbo 53. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje razdeli na zahtevo zakonca, ZZZDR ne določa nobenih posebnih pogojev oziroma okoliščin za delitev skupnega premoženje. To je imel pravico narediti tožnik tudi s tožbo. Če je sodišče smatralo, da tega ne more narediti, bi moralo postopka ločiti in tožbi obravnavati ločeno.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrženju

7. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep, vendar konkretnih razlogov v zvezi z zavrženjem tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko (prvega toženca) ne navaja. V zvezi s sklepom o zavrženju¹ je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge v 12. točki obrazložitve. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na navedene razloge sklicuje. Ker tožnik za tožbo na nedopustnost izvršbe zoper prvega toženca nima več pravnega interesa, je tožba s tožbenim zahtevkom, ki meri na nedopustnost izvršbe zoper prvega toženca, pravilno zavržena.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v I. točki izreka

8. Tožnik je v tožbi navedel, da je mož tretje toženke, da sta v času trajanje zakonske zveze skupaj kupila stanovanje, ki je predmet izvršbe, od Ministrstva za obrambo s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 11. 1995 in stanovanje predstavlja skupno premoženje tožnika in tretje toženke, saj je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Tožnik se strinja z domnevo iz 59. člena ZZZDR, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. V zvezi s temi trditvami je postavil (tudi) zahtevek na ugotovitev, da je tožnik solastnik do ene ½ nepremičnine ID znak 0000, ki v naravi predstavlja dvoinpolsobno stanovanje na naslovu ...

9. V skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je lahko dolžnik, ki tretji osebi izpodbija pravico, zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega člena (tožbo na ugotovitev, da izvršba ni dopustna). Tožba za ugotovitev te pravice je torej tožba na nedopustnost izvršbe in ne tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na tem premoženju oziroma na ugotovitev solastnine. Zahtevek iz I. točke izreka je tako samostojen zahtevek, kumulacija zahtevka z zahtevkom iz II. točke izreka bi bila dopustna pod pogoji iz 191. člena ZPP. Ti po oceni sodišča druge stopnje niso izpolnjeni in bi sodišče moralo postopka ločiti in tožbi obravnavati ločeno, vendar navedeno napačno postopanje ni vplivalo na pravilnost odločitve v I. točki izreka. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz I. točke izreka (ki se nanaša dejansko le na tretjo toženko) pravilno zavrnilo.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče zoper tretjo toženko v tem delu izdati zamudno sodbo, ker ni odgovorila na tožbo. Tožnik navaja, da zahtevek ni bil nesklepčen in da so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, vendar neutemeljeno. Tožnik je namreč navedel, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z Ministrstvom za obrambo dne 14. 11. 1995, medtem ko je iz priložene listine (izvensodna poravnalna ponudba iz leta 2008, A4) izhajalo, da je bila sicer sklenjena prej navedena pogodba, da pa je prva pogodbena stranka dosegla izdajo zamudne sodbe z dne 24. 8. 2005, ki je določala, da se prodajna pogodba razveže in sta stranki z navedeno poravnalno pogodbo na novo uredili svoje razmerje. Republika Slovenija je tako s podpisom poravnalne pogodbe izročila drugi pogodbeni stranki, tretji toženki, sporno stanovanje, zemljiškoknjižno dovolilo se je zavezala izdati naknadno, tretja toženka pa se je zavezala plačati preostalo kupnino. Lastninska pravica na sporni nepremičnini je bila torej pridobljena na podlagi izvensodne poravnalne pogodbe in ne na podlagi pogodbe, ki jo je kot podlago v tožbi navedel tožnik, tako da zaradi neobstoja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člen ZPP (da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik) sodišče prve stopnje zamudne sodbe ni smelo izdati, temveč je moralo tudi glede tega tožbenega zahtevka nadaljevati postopek.

11. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove solastninske pravice zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da sodi predmetno stanovanje v skupno premoženje (o tem v nadaljevanju) in ker ni navedel posebnih okoliščin za delitev stanovanja v predmetni pravdi. Kljub temu, da je po oceni sodišča druge stopnje odločitev o tem, da tožnik ni dokazal, da sodi predmetno stanovanje v skupno premoženje, preuranjena, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal posebnih okoliščin za delitev stanovanja v predmetni pravdi (oziroma v pravdnem postopku), tudi če bi šlo oziroma gre za skupno premoženje tožnika in tretje toženke. Tožnik je, kot navaja v pritožbi, sicer navedel, da je razlog za delitev premoženja dejstvo, da bo sicer celotno stanovanje podvrženo izvršbi in da bo stanovanje odvzeto s prodajo na javni dražbi, kar pa ne zadošča za sklepčnost tožbenega zahtevka na delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Pri tem je bil tožnik glede tega s sklepom ustrezno pozvan na dopolnitev tožbenih navedb.

12. Drži sicer, da se tudi v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje lahko razdeli na zahtevo zakonca, vendar se praviloma delitev opravi v nepravdnem postopku po pravilih o delitvi skupnega premoženja, medtem ko se v pravdnem postopku, kadar med zakoncema ni možen dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij, ugotovi obseg skupnega premoženja in deležev zakoncev na skupnem premoženju. Le v izjemnih primerih se lahko že v pravdnem postopku uveljavljajo zahtevki, s katerimi se zahteva delitev skupnega premoženja. Obstajati morajo opravičljive okoliščine (kar navedeni izvršilni postopek, glede na vloženo tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ni), poleg tega nobena stranka ne sme nasprotovati delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku. Ob povedanem torej pogoji za delitev spornega stanovanja v pravdnem postopku niso podani in je že iz tega razloga sodišča prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo, ne glede na spornost vprašanja, ali sploh gre za skupno premoženje tožnika in tretje toženke.²

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje glede zavrženja tožbe zoper prvega toženca in glede zavrnitve tožbenega zahtevka v prvi točki izreka tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju in zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v I. točki izreka zavrnilo in sodbo in sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v II. točki izreka

14. Utemeljena je pritožba tožnika glede odločitve v II. točki izreka, da se zavrne zahtevek na ugotovitev, da je izvršba s prodajo ½ sporne nepremične proti drugemu tožencu in tretji toženki nedopustna.

15. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je večkrat poseglo po ustnem in pisnem materialnem procesnem vodstvu (slednje je bilo podano glede zahtevka v I. točki izreka) in tožniku večkrat pojasnilo, da ima možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč, česar ni upošteval. Pritožba utemeljeno navaja, da napotki sodišča na brezplačno pravno pomoč ne predstavljajo (ustreznega) materialnega procesnega vodstva. To tudi po oceni sodišča druge stopnje glede zahtevka iz II. točke izreka glede na podatke spisa ni bilo ustrezno.³ Glede na to, da je tožnik prava neuk in ni imel pooblaščenca, je bil namreč standard dolžnega ravnanja sodnika višji.

16. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zoper drugega toženca in tretjo toženko zavrnilo po zaključku, da tožnik ni dokazal, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno z delom. Navedlo je, da golo zatrjevanje tega dejstva ne zadostuje. Sodišče je ocenilo izvedene dokaze, vendar pred izvedbo dokazov tožnika ni ustrezno poučilo oziroma pozvalo, da dopolni nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih ter ponudi, ali dopolni dokazila,⁴ ki se nanašajo na njegove navedbe v skladu s 285. členom ZPP.

17. Toženec je namreč, ko je bil zaslišan, med drugim izpovedal, da oče toženke, ki ji je sodišče verjelo, da je denar oziroma finančna sredstva za stanovanje prispeval njen oče, ni odkupil stanovanja, da je bilo stanovanje odkupljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in tretjo toženko (skupnost je potrdila tudi tretja toženka tudi za obdobje po letu 2000). Navedel je, da je dolga leta živel tretjo toženko, da je služil z raznimi deli, da je preživel družino (leta 2003 je tretja toženka ostala brez službe). Obroke in obresti ter ostale dolgove po sklenjeni izvensodni poravnalni pogodbi je poplačal tožnik, kar je sodišče ugotovilo, pri čemer pa tožnika, ob njegovem pojasnilu, da je denar dobil s prodajo vrednostnih papirjev (navedel je tudi, da si je denar izposodil), tudi ni pozvalo, da poda trditve, za kakšne vrednostne papirje je šlo in ali so bili ti skupno premoženje, temveč je navedlo le, da sredstva s prodajo vrednostnih papirjev z delom niso pridobljena.

18. Pritožnik utemeljeno navaja tudi, da je predlagal zaslišanje hčere pravdnih strank, sodišče prve stopnje dokaznega predloga ni izvedlo in tudi ne obrazložilo, zakaj ne, saj je le pavšalno navedlo, da je ostale dokazne predloge (razen listinskih dokazov in zaslišanja tožnika in tretje toženke) zavrnilo kot nepotrebne.

19. Ker torej sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb postopka sodbo sodišča prve stopnje v že navedenem delu II. točke izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje navedene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo moralo tožniku v nadaljevanju podati ustrezno materialno procesno vodstvo, nato pa ob upoštevanju dopolnjenih navedb, dopolniti dokazni postopek in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je določene dokaze sodišče prve stopnje že izvedlo in bo po dopolnitvi navedb postopek le dopolnilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 354. členu ZPP.

20. Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek (III. in IV. točka izreka). V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenje.

-------------------------------
¹ Pravilno gre za zavrženje tožbe s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca.
² Sporno je, ali stanovanje predstava njuno skupno premoženje, poleg tega iz izpovedi tožnika in tretje toženke izhaja, da v njuno skupno premoženje sodi (še) nepremičnina na naslovu ...
³ Glej zapisnik na str. 79 spisa - materialno procesno vodstvo v zvezi z navedbami, ki se nanašajo na utemeljenost zahtevka o solastninski pravici, zapisnik na str. 89 - le o brezplačni pravni pomoči, tudi na naroku dne 17. 9. 2018 - zap. št. 62 - glede zavrnjenega zahtevka v II. točki izreka ustreznega materialnega procesnega vodstva ni bilo.
⁴ Npr. s katerimi sredstvi so bili plačani obroki kupnine (10 % in nato še 53 obrokov, glej prilogo A6), kako so bila pridobljena ta sredstva, kaj bi izpovedala hči, itd.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2289/2015
• VSL sklep Cst 371/2012
• VSL Sklep I Cp 568/2019