VSL Sodba in sklep I Cp 1771/2019

Jedro

Po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, sodišče v pravdnem postopku presoja, ali obstoji terjatev oziroma upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in tožencem in ne, ali verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, izpolnjuje pogoje oziroma ima značilnosti verodostojne listine. Pritožbeno stališče, ki gre v smeri, da je potrebno v konkretnem primeru iz razloga, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine oziroma menice, tožnikov zahtevek presojati (zgolj) z vidika upravičenosti (glede na določbe ZIZ) vložitve takšnega izvršilnega predloga, je napačno.

Neenakost oziroma (pravilno) različna dolžina podpisov na pooblastilu odvetnici oziroma v notarskem zapisu ne zadošča za sklep, da krajši podpis ob imenu in priimku toženke v navedeni listini ni njen. Podobno velja za (tudi sicer nekonkretizirano) pritožbeno zatrjevanje o ne-podobnosti (neprimerljivosti) podpisa (parafe) v notarskem zapisu in toženkinega podpisa na menici. Ta vprašanja sodijo prvenstveno v strokovno domeno izvedenca grafologa, ki pa ga toženka ni predlagala (oziroma je postavljeni predlog umaknila).

Brezpredmetno je pritožbeno navajanje, da bi moral tožnik, ker upnik porokov ni obvestil, da dolžnik ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti, postopati v skladu s 1025. členom OZ. Ob tem, da omenjena določba predvideva upnikovo notifikacijsko dolžnost (in v primeru njene neizpolnitve tudi njegovo odškodninsko odgovornost) napram poroku, pritožba ne upošteva, da sta v konkretni zadevi obe pravdni stranki nastopali kot poroka in plačnika (solidarna poroka)

V primerih delnega umika tožbe je potrebno o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odločiti po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zahtevka pa se stroški presojajo po uspehu. Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe (in posledično temu delne ustavitve postopka) pa je treba (jasno) zahtevati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (IV. točka izreka odločbe z dne 19. 3. 2019) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti 3.382,3 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila; v preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti stroške nastale z vložitvijo pritožbe v višini 116,6 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka, prav tako tožeča stranka sama nosi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 19. 3. 2019:

- odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136477/2014 z dne 14. 10. 2014, razveljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 70.641,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 dalje do plačila in da se postopek v tem delu ustavi (točka I izreka),

- odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136477/2014 z dne 14. 10. 2014, v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 34.016, 87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 33.948,65 EUR od 8. 10. 2014 dalje do plačila in od zneska 68,22 EUR od 13. 10. 2014 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka sklepa glede plačila izvršilnih stroškov v višini 128,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 8. 11. 2014 dalje do plačila (točka II izreka),

- v preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka sklepa glede plačila 1.303,77 EUR z zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 68,22 EUR od 8. 10. 2014 do 12. 10. 2014, ter v tretjem odstavku izreka sklepa glede plačila izvršilnih stroškov v višini 271,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2014 dalje do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo, zahtevek v tem delu pa zavrnilo (točka III izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti 468,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe stranki.

3. Toženka se zoper sodbo in sklep pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbo/predlog zavrže (s stroškovno posledico) oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo, in kaj naj bi bilo v zadevi nesporno oziroma neprerekano. Prvi odstavek 29. člena ZIZ določa, da lahko odvetnik, notar, izvršitelj in državno pravobranilstvo vse vloge in druga pisanja, razen predloga za izvršbo na podlagi priložene menice, vložijo v elektronski obliki. Za navedene subjekte je z navedeno določbo vložitev predloga za izvršbo na podlagi menice prepovedana. Sodišče bi moralo sklep o izvršbi razveljaviti v celoti in predlog zavreči, saj ni podan položaj iz 41a. člena ZIZ. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava, ker se smejo po določbah Zakona o menici vsi zahtevki iz menice uveljavljati zgolj in izključno na podlagi predložitve menice v izvirniku pri prvem procesnem dejanju. Izpodbijana sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Pritožba navaja, kaj izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Omenja, da naj bi sodišče prve stopnje na 8. in 9. strani sodbe „Glede ugovora, da je tožnik zlorabil izvršilni postopek“, podalo zgolj pavšalno navedbo (ki jo citira), pri čemer nima sodba v nadaljevanju nobenega razloga o tem, ali listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, izpolnjuje pogoje oziroma ima značilnosti verodostojne listine, za katero vrsto verodostojne listine gre ter ali so izpolnjeni pogoji za vodenje izvršbe v elektronski obliki na podlagi nepredložitve menice v izvirniku. Razlogi sodbe se ne ukvarjajo z vprašanjem menice kot vrednostnega papirja, na podlagi katere je bilo nezakonito predlagana in dovoljena izvršba. Sodba v tem delu nima razlogov oziroma so nejasni. Ker je upnik/tožnik po odvetniku kršil določbo 8. odstavka 29. člena ZIZ, pogoji za obravnavanje terjatve iz osnovnega posla niso izpolnjeni. Ti pogoji bi bili izpolnjeni zgolj v primeru, da bi pooblaščenec tožnika, ki je odvetnik, vložil predlog za izdajo plačilnega naloga ali predlog za izvršbo zunaj sheme elektronske oblike s predložitvijo menice v izvirniku. Ker kršitev prepovedi iz 8. odstavka 29. člena ZIZ ni mogoče sanirati v kasnejših fazah postopka s predložitvijo menice v izvirniku, saj se prepovedna določba nanaša na fazo vložitve predloga, bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti v celoti in predlog/tožbo zavreči. Iz razlogov sodbe pod točko 10 izhaja, da naj bi toženka kot porok in plačnik podpisala notarski zapis opr. št. Sv 65/2010. Sodišče je povsem prezrlo, da je parafa/podpis toženke v notarskem spisu bistveno različen tudi od podpisa na menici, katere izvirnik je vpogledalo. V spisu obstojita dve listini s podpisom toženke (pooblastilo in menica), ki dokazujeta, da med njima in predloženo fotokopijo notarskega zapisa ne obstoji ne podobnost ne primerljivost. Notarski zapis tudi na koncu ne vsebuje podpisa toženke, temveč neberljivo in neprepoznavno parafo, ki ni primerljiva z nobeno od paraf na posameznih straneh istega zapisa in z nobeno od paraf, ki se pojavlja pri njenem podpisu na drugih listinah. Iz tega naj bi izhajalo, da ni podpisala kreditne pogodbe. Tudi izpoved notarja naj bi bila nekonkretizirana. Med parafo in podpisom ne obstoji identiteta, Zakon o notariatu pa naj bi ta dva pojma jasno razlikoval. Tudi tožnikova izpoved, da je toženko „videl podpisovati“ ne omogoča zaključka o tem, da je na konkretni listini toženkina parafa na vseh straneh, na koncu pa njen podpis. Sodba je dejansko napačna, ker je sodišče ne/obstoj toženkinega podpisa ugotovilo na negativnem dejstvu nepristopa na narok in nepredlaganju izvedenca grafologa, pri čemer je prezrlo, da dokazno breme nosi tožnik in da izvedenec grafolog ne more podajati mnenja o parafah neidentificiranega subjekta. Okoliščine podpisa in izdaje menic, na podlagi katere je upnik tožnik predlagal izvršbo, so ostale nepojasnjene. Sama je v postopku ugovarjala zlorabo menice in izvršilnega postopka. V zvezi s tem sodba nima nobenih razlogov, ker je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da je upnik po odvetniku kljub prepovedi iz 29. člena ZIZ predlagal izvršbo v elektronski obliki in to celo na podlagi menice, ki je v celoti nepravilno izpolnjena in nedvomno zlorabljena v delu, ki se nanaša na menični znesek. Upnik je namreč menico izpolnil na celotno domnevno terjatev in ne v skladu z določbo 1033. člena OZ (pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, kako naj bi tožnik zlorabil menico, procesne pravice, izvršilni postopek oziroma ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja). Sodba naj bi bila pod 17. točko materialno napačna in brez razlogov. Pritožba omenja, kaj predvidevata določbi 1012. in 1019. člena OZ. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je upnik kdajkoli pozval glavnega dolžnika temveč nasprotno, saj je povsem določno izpovedal, da ga je uslužbenec A. pred zapadlostjo poklical z obvestilom „jutri je treba plačat“. Na podlagi tožnikove izpovedbe je moč zaključiti, da je kot porok plačal nezapadlo terjatev, saj je z upnikom komuniciral le po telefonu pred zapadlostjo terjatve, ne da bi upnik pozval glavnega dolžnika in ne da bi obstajale okoliščine iz drugega odstavka 1019. člena OZ.

4. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Tožnik se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper stroškovno odločitev (IV. točko izreka sodbe) in pritožbenemu sodišču predlaga, da toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške v višini 3.382,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot tudi pritožbene stroške. Pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje odločilo o stroških in kako je to odločitev utemeljilo. Ne strinja se z naziranjem, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške od vrednosti spora 105.961,92 EUR. Sam je sprva res zahteval tak znesek, vendar pa je v zadnji pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2019 navedel, da delno umika zahtevek za plačilo 70.641,28 EUR, s čimer se je toženka strinjala in je posledično naslovno sodišče v tem delu tudi razveljavilo sklep o izvršbi, postopek pa ustavilo. Pri ugotavljanju uspeha strank v postopku po 154. členu ZPP se namreč upošteva višina tožbenega zahtevka ob odločanju o njem, torej višina prvotno vtoževanega zahtevka, znižanega za umaknjeni del tožbe in ne celotni prvotno vtoževani znesek. Upošteva se torej, kot da bi stranka že od samega začetka uveljavljala znižani znesek, in delnega umika tožbe ni mogoče enačiti z neuspehom stranke v postopku, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Pritožba se sklicuje na usklajeno sodno prakso in sicer na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015, I Cpg 272/2017 z dne 26. 5. 2017 in II Cp 2676/2005 z dne 25. 1. 2006. Upoštevaje navedeno je sam v postopku uspel s 96,30 % svojega tožbenega zahtevka, toženka pa zgolj s 3,70 %. Pojasnjuje, kaj določa 158. člen ZPP, in poudarja, da je potrebno vrnitev stroškov postopka zaradi umika tožbe izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila. Zato se višina stroškov ugotavlja le glede na končni uspeh v pravdi brez upoštevanja posebnih stroškov v zvezi z delnim umikom tožbe. Sam je dejansko uspel v celoti oziroma ni uspel le z neznatnim delom, zaradi česar bi bila ob pravilni uporabi določb 154. in 155. člena ZPP pravilna odločitev o stroških postopka, da mu je dolžna toženka povrniti njegove pravdne stroške. Skupaj naj bi bil iz naslova pravdnih stroškov upravičen do zneska 3.971,21 EUR.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

8. V 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je pravilno pojasnjeno, da po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine (kot v obravnavanem primeru), sodišče v pravdnem postopku presoja, ali obstoji terjatev oziroma upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in tožencem in ne ali verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, izpolnjuje pogoje oziroma ima značilnosti verodostojne listine. Pritožbeno stališče, ki gre v smeri, da je potrebno v konkretnem primeru iz razloga, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine oziroma menice, tožnikov zahtevek¹ presojati (zgolj) z vidika upravičenosti (glede na določbe ZIZ,² ki jih pritožba izpostavlja) vložitve takšnega izvršilnega predloga, je napačno. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah³ pojasnilo ne le, da se postopek, ki se je kot izvršilni začel na podlagi določb ZIZ, po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa v dovolilnem delu (kakor v konkretnem primeru) nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ampak se je opredelilo tudi do pomena pravne podlage, na kateri je bil sklep o izvršbi izdan. Tako je v odločbi II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013⁴ sicer izpostavilo, da je eden od pogojev, da lahko sodišče v pravdi potrdi dajatveni del sklepa o izvršbi, tudi obstoj pravne podlage, na kateri je bil ta sklep izdan (v konkretnem primeru menice), in da bi moralo sodišče, če se izkaže, da pravna podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, takšen sklep razveljaviti in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi,⁵ to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot je poudarilo, gre zgolj za tehnično vprašanje, saj je vseeno, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi (čeprav je bil izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ) ali pa če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska. Iz tega razloga je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nebistveno pritožbeno ugovarjanje ustreznosti predložene menice (verodostojne listine) oziroma na njeni podlagi vloženega predloga za izvršbo in izdanega sklepa o izvršbi (to je sklicevanje na kršitev 8. odstavka 29. člena ZIZ), sklicevanje na zlorabo menice, izvršilnega postopka (procesnih pravic) oziroma na ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja,⁶ sam (pritožbeni) očitek, da sodišče prve stopnje glede navedenih ugovorov razlogov⁷ ni podalo, pa neutemeljen.⁸ Omenjeno sodišče je v okviru ene (prej omenjene) povedi (v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo, zakaj so vsi ti toženkini pomisleki (ugovori) neutemeljeni (nebistveni).

9. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni moč slediti toženkinemu ugovoru, da ni (kot porok in plačnik) podpisala notarskega zapisa opr. št. SV 65/2010 z dne 25. 1. 2010. V tem okviru je bolj od sklicevanja na okoliščino, da gre za javno listino (in na posledice, kot ji določa 224. člen ZPP⁹), pomembna okoliščina, da je bila, ker je šlo za njen ugovor, toženka tista, ki je bila dolžna to trditev dokazati¹⁰ (skratka dokazno breme je bilo na njej in ne na tožniku, kot to sama neutemeljeno navaja v pritožbi). Vendar pa temu bremenu (kakor to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) ni zadostila. Vse to velja tudi za pritožbeno navajanje, ki v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne poraja nobenega pomisleka. Tako je že omenjeno sodišče pravilno pojasnilo, da neenakost oziroma (pravilno) različna dolžina podpisov na pooblastilu odvetnici (priloga B4) oziroma v notarskem zapisu opr. št. SV 65/2010 z dne 25. 1. 2010 ne zadošča za sklep, da krajši podpis ob imenu in priimku toženke v navedeni listini ni njen. Podobno velja za (tudi sicer nekonkretizirano¹¹) pritožbeno zatrjevanje o ne-podobnosti (neprimerljivosti) podpisa (parafe) v notarskem zapisu in toženkinega podpisa na menici. Ta vprašanja sodijo prvenstveno v strokovno domeno izvedenca grafologa, ki pa ga toženka ni predlagala (oziroma je postavljeni predlog umaknila). Pritožba navaja, da Zakon o notariatu¹² razlikuje med parafo in podpisom ter da med njima ne obstoji identiteta, česar pa prav tako ustrezno ne obrazloži. Pri tem ne trdi (a tudi če bi, bi bilo temu težko slediti), da t.i. parafa oziroma skrajšani podpis¹³ (v konkretnem primeru) ne predstavlja veljavnega (relevantnega) podpisa. Kar se tiče pritožničinega (posplošenega) zatrjevanja o neberljivi (neprepoznavni) parafi na koncu (notarskega zapisa), ki naj ne bi bila primerljiva z ostalimi parafami na posameznih straneh istega zapisa, parafami, ki se pojavljajo pri njenem podpisu na drugih listinah oziroma z njenim podpisom na pooblastilu in menici, pa tudi v tem pogledu veljajo ugotovitve, da gre za vprašanja, ki sodijo v domeno ustreznega izvedenca. Zgolj s takšnim (kot rečeno hkrati tudi ne dovolj konkretiziranim) navajanjem toženka ne prepriča. Ob tem, da ne upošteva, da je bilo dokazno breme na njej in da njeni trditvi ni bilo moč slediti, ker temu bremenu ni zadostila, je neprepričljivo tudi njeno oporekanje izpovedbama tožnika in notarja B. B., ki ju je sodišče prve stopnje izpostavilo zgolj kot dodaten/posredno relevanten (in ne glaven) razlog za svoj zaključek, da njeni trditvi (saj je ni dokazala) ni moč pritrditi.

10. Prav tako ni moč slediti navajanju pritožbe (ob sklicevanju na prvi in drugi odstavek 1019. člena OZ¹⁴), da tožnik, ki je banki (kreditodajalcu) dolg poravnal še pred zapadlostjo, ni predložil nobenega dokaza, da bi upnik glavnega dolžnika k temu kdajkoli pozval, in da niso obstajale okoliščine iz drugega odstavka 1019. člena OZ. Zakaj okoliščina, da je tožnik banki del dolga plačal pred njegovo zapadlostjo, za presojo obstoja njegove terjatve napram toženki, ni relevantna, je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Tem razlogom pa pritožba ustrezno (konkretizirano/argumentirano) ne oporeka. Kar se tiče njenega navajanja, da tožnik ni izkazal predhodnega poziva „glavnemu dolžniku“ (to je kreditojemalcu oziroma družbi C. d.o.o.), pa je moč ugotoviti ne le, da so tovrstni ugovori novi (prvi odstavek 337. člena OZ), ampak, da so tudi sicer neutemeljeni. Kot to izhaja iz samega notarskega zapisa z dne 25. 1. 2010 (priloga A20) in neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), sta se za poravnavo kreditojemalčeve obveznosti tako tožnik kot toženka zavezala kot porok in plačnik oziroma kot solidarna poroka. Za takšnega poroka pa ne veljajo določbe prvega in drugega odstavka 1019. člena OZ (ti dve določbi veljata za subsidiarnega poroka¹⁵). Za primer solidarnega poroštva velja tretji odstavek istega člena, ki določa, da takšen porok upniku odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od njega, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).¹⁶ Prav tako je brezpredmetno nadaljnje (niti ne dovolj konkretizirano¹⁷ in hkrati novo¹⁸) pritožbeno navajanje, da bi moral tožnik, ker upnik porokov ni obvestil, da dolžnik ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti, postopati v skladu s 1025. členom OZ. Ob tem, da omenjena določba predvideva upnikovo notifikacijsko dolžnost (in v primeru njene neizpolnitve tudi njegovo odškodninsko odgovornost) napram poroku,¹⁹ pritožba ne upošteva, da sta v konkretni zadevi obe pravdni stranki nastopali kot poroka in plačnika (solidarna poroka).²⁰

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

12. Tožnik utemeljeno nasprotuje naziranju sodišča prve stopnje, da je v postopku uspel samo glede 32,10 % tožbenega zahtevka in da naj bi bil toženkin uspeh posledično 67,90 % (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Kot v pritožbi pravilno izpostavlja, sodišče prve stopnje okoliščine, da je tožbo umaknil glede zahtevka v višini 70.641,28 EUR (s tem delnim umikom se je toženka strinjala, sodišče prve stopnje pa je v tem delu postopek ustavilo - glej I. točko izreka odločbe z dne 19. 3. 2019), ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju uspeha strank v pravdi. Okoliščina, da je tožnik tožbo delno umaknil, je namreč z vidika presoje njegovega uspeha v pravdi (kot kriterija za odločitev, katera stranka nosi stroške postopka v skladu s 154. členom ZPP), nebistvena. V primerih delnega umika tožbe je potrebno namreč o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odločiti po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zahtevka pa se stroški presojajo po uspehu.²¹ Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe (in posledično temu delne ustavitve postopka) pa je treba (jasno) zahtevati.²² Kakor je razvidno iz spisa, toženka tega ni storila.

13. Ker se uspeh stranke v pravdi ugotavlja glede na višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem,²³ je moč ugotoviti, da je tožnik uspel 96,3 %,²⁴ toženka pa 3,7%. V tem obsegu sta dolžni pravdni stranki druga drugi povrniti nastale (potrebne) stroške postopka na prvi stopnji, pri čemer je treba pri odmeri stroškov (odvetniške nagrade) izhajati iz vrednosti spornega predmeta (višine zahtevka), o katerem je sodišče prve stopnje odločilo. Tega v konkretnem primeru predstavlja zahtevek v višini 35.320,64 EUR (in ne začetna vrednost spornega predmeta, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje). Tožniku gre tako iz naslova nadaljnjih pravdnih stroškov²⁵ (ob upoštevanju tistih stroškov, ki mu jih je priznalo sodišče prve stopnje, in določb za ta postopek relevantnega²⁶ Zakona o odvetniški tarifi/ZOdvT²⁷) nagrada po Tar. št. 3100, ki zaradi nagrade za postopek izvršbe, ki mu je bila že priznana in odmerjena v sklepu o izvršbi, znaša 637,5 EUR, nagrada za narok (Tar. št. 3102) v višini 706,8 EUR, 20,00 EUR iz naslova poštnih stroškov in stroškov telekomunikacije (Tar. št. 6002), kar ob upoštevanju 22% DDV, povračila sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 1.849,00 EUR in kilometrine za prihode na narok v višini 68,82 EUR, skupaj znaša 3.582,3 EUR. Zakaj mu ne gre povračilo nagrade za izdelavo dokumentov, je v 20. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo sodišče prve stopnje, pritožba pa tem razlogom ustrezno (to je jasno in obrazloženo) ne nasprotuje. Z ozirom na svoj (96,3 %) pravdni uspeh je upravičen do povračila stroškov v višini 3.449,7 EUR.

14. Ob upoštevanju relevantne vrednosti spornega predmeta 35.320,64 EUR gredo toženki stroški iz naslova nagrade za postopek na prvi stopnji (Tar. št. 3100) v višini 765,7 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 706,8 EUR, stroški v višini 20,00 EUR (Tar. št. 6002), kar z 22% DDV skupaj znaša 1.820,8 EUR. Z ozirom na svoj (3,7 %) pravdni uspeh je upravičena do povračila stroškov v višini 67,4 EUR.²⁸ Po pobotanju medsebojnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 3.382,3 EUR.

15. V skladu z navedenim je bilo potrebno tožnikovi pritožbi zoper IV. točko izreka odločbe z dne 19. 3. 2019 (odločitev o stroških) delno ugoditi in to odločitev spremeniti tako, da mu je dolžna toženka povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 3.382,3 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče njegovo pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker je tožnik s pritožbo zoper stroškovni del v večji meri uspel, mu je dolžna toženka povrniti z njo nastale stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniku gre nagrada za postopek po Tar. št. 3220²⁹ v višini 50,00 EUR, kar skupaj s povračilom 20,00 EUR iz naslova poštnih stroškov in stroškov telekomunikacije (Tar. št. 6002), 22% DDV in povračilom sodne takse za pritožbo 31,20 EUR skupaj znaša 116,6 EUR.

-------------------------------
¹ Ki ga je začel že v dopolnitvi tožbe z dne 18. 6. 2015 utemeljevati z regresno obveznostjo toženke kot ene od solidarnih porokov družbe C. d.o.o..
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami.
³ Glej tudi odločbe omenjenega sodišča II Ips 34/2012 z dne 13. 11. 2014, III Ips 17/2009 z dne 13. 9. 2011, II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013; glej tudi VSL sodbo I Cpg 580/2016 z dne 1. 2. 2017.
⁴ Glej VSL sodbo I Cpg 580/2016 z dne 1. 2. 2017.
⁵ Kot v konkretnem primeru na podlagi regresnih razmerij med (solidarnimi) poroki (1033. člen OZ).
⁶ V tem pogledu gre tudi sicer zgolj za neprepričljivo in veliki meri hipotetično (neizkazano) navajanje (najbolj očitno v zvezi s tem je pritožbeno razglabljanje, da naj bi bilo povsem mogoče, da je banka tožniku izročila menico iz preteklih pravnih razmerij, ki so v času, ki ga slednji zatrjuje kot datum izdaje menice, že prenehale).
⁷ Pri čemer pritožba hkrati protislovno in neutemeljeno zatrjuje tudi, da naj bi bili ti razlogi nejasni.
⁸ Kar velja tudi za (nekonkretizirano) nasprotovanje (obrazloženemu) zaključku sodišča prve stopnje (v 6. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), da ni razloga, da bi tožbo (prej predlog za izvršbo) zavrglo.
⁹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁰ In bi jo z ustreznimi (primernimi) dokaznimi sredstvi tudi lahko dokazovala. V tem oziru ni (po)jasn(jen)o pritožbeno navajanje, da izvedenec grafolog ne more podajati mnenja o parafah neidentificiranega subjekta. Izvedenec (če bi bil postavljen) ne bi podal mnenja o parafah takšnega (neidentificiranega) subjekta, ampak bi presojal, ali gre (v notarskem zapisu) za toženkin podpis/parafo (ali ne).
¹¹ In sicer v čem naj bi bila ta zatrjevana bistvena različnost.
¹² Uradni list RS, št. 13/94, s kasnejšimi spremembami.
¹³ Glej npr. LEKSIKON Sova (urednica Maja Ogrizek), 4., dopolnjena in posodobljena izd., 1. natis. - Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006, str. 815.
¹⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹⁵ Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1047, 1048.
¹⁶ Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1047, 1049 in 1050.
¹⁷ Kar velja tudi za pritožbeno navajanje, da naj bi tožnik pred zapadlostjo v nepojasnjeni vlogi vodil samostojne kontakte z upnikom.
¹⁸ V pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2019 je ob omenjanju tega člena navajala le, da je banka nikoli ni obvestila o ničemer.
¹⁹ Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1061.
²⁰ In da tožnik zoper njo uveljavlja regresno terjatev zaradi plačila upniku (1033. člen OZ).
²¹ Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 47; glej tudi VSL sodbo II Cp 2676/2005 z dne 25. 1. 2006.
²² Glej VSL sodba in sklep II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015.
²³ Glej VSL sodba in sklep II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015.
²⁴ 34.016,87 EUR/(34.016,87 EUR + 1.303,77 EUR)
²⁵ Sodišče prve stopnje mu je iz naslova že odmerjenih izvršilnih stroškov priznalo 128,20 EUR z zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2014, čemur pritožba pritrjuje.
²⁶ V skladu s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami).
²⁷ Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami.
²⁸ Tožnik (posplošeno) navaja, da del tožbenega zahtevka, s katerim ni uspel (1.303,77 EUR), predstavlja sorazmerno majhen del, in se sklicuje na uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Vendar ta kot pogoj določa, da zaradi tega (zavrnjenega) dela posebni stroški niso nastali, kar pa za konkretni primer ne velja, saj prav zaradi zavrnjenega dela izhodiščna vrednost odvetniške nagrade (s količnikom 1,0) namesto 541,00 EUR znaša 589,00 EUR.
²⁹ Tožnik je zahteval povračilo nagrade po Tar. št. 3210, ki pa se nanaša na nagrado za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Prav tako mu ne gre povračilo za fotokopije, saj ni pojasnil, zakaj naj bi ta strošek točno (konkretno) nastal.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 3447/2009
• VSC sodba Cp 381/2015
• VSL Sodba in sklep II Cp 668/2017