VSL Sklep I Cp 2061/2019

Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.

Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotno udeleženko za čas štirih mesecev sprejme v nadzorovano obravnavo, pod nadzorom psihiatrične klinike. Obenem je določilo tri koordinatorke, ki bodo po predlogu načrta nadzorovane obravnave koordinirale potek njenega izvajanja.

2. Nasprotna udeleženka se je pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa; pritožbeno sodišče naj predlagateljev predlog zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče odločalo v njeni odsotnosti. Tudi zaslišalo je ni. Na obravnavo ni prišla, ker je morala k zobozdravniku, sicer pa vabila ni dobila. Sodišče bi moralo odločiti o sprejemu na varovani oddelek in ne o nadzorovani obravnavi. Za njeno uvedbo ni zakonskih pogojev. Izvedenka in vse tri koordinatorke so pojasnile, da nadzorovane obravnave na silo ni mogoče izvajati. Nasprotna udeleženka pri tem ne želi sodelovati, vrat ne bo odpirala in ne bo dovolila, da se vtikajo v njeno življenje in jo silijo z zdravili, ki jih ne potrebuje. Tudi materino pomoč odklanja. Zahteva pojasnilo, kje je bilo napisano, da ima shizofrenijo.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče zadevo vrne v nov postopek. Nadzorovane obravnave glede na jasno stališče nasprotne udeleženke, ki je nekritična do svoje bolezni, očitno ne bo mogoče izvajati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek se je začel s predlogom za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Čeprav je sodišče prve stopnje namesto tega ukrepa z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega, kot poskuša prikazati pritožba. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Poleg tega je možnost takšne odločitve izrecno predpisana v tretjem odstavku 48. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo.

7. Opisana opustitev predstavlja očitno kršitev temeljnih procesnih jamstev nasprotne udeleženke. Sodišče o zdravljenju osebe brez njene privolitve odloča na podlagi neposrednega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje (drugi odstavek 46. člena ZDZdr). Na narok, kjer se obravnava predlog, med drugimi povabi tudi samo osebo (prvi odstavek 46. člena ZDZdr) in jo zasliši, če je to glede na njeno zdravstveno stanje mogoče; če se oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja naroka ne more udeležiti, se lahko zasliši tam, kjer biva (prvi odstavek 47. člena ZDZdr).

8. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, po navedenem ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.

9. Ker torej nasprotna udeleženka ni imela možnosti sodelovati pri obravnavanju predloga, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Hkrati je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer pravilno povzelo predpisane pogoje za zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi (prvi in drugi odstavek 80. člena ZDZdr), ni pa ustrezno obrazložilo svojega zaključka, da so ti pogoji podani tudi v obravnavanem primeru.

11. Glede na izvedensko mnenje ni nobenega dvoma, da gre pri nasprotni udeleženki za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo ter da se je nasprotna udeleženka (vsaj enkrat) že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, kako naj bi nasprotna udeleženka že ogrožala svoje življenje, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav tako ni dovolj, da se nasprotna udeleženka ogroža, ker ne skrbi zase in ne jemlje zdravil. Zdravljenje v nadzovarovani obravnavi je dopustno le, če oseba huje ogroža svoje zdravje, vendar takšne ugotovitve izpodbijani sklep ne vsebuje. Predvsem pa je vprašljivo, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe. Izpodbijani sklep tudi nima prepričljivih razlogov o tem, da bi se nasprotna udeleženka lahko ustrezno zdravila v domačem okolju in ne v psihiatrični bolnišnici. Poleg tega se glede na doslej zbrane podatke v spisu zdi utemeljen dvom predlagatelja, ali bi bilo nadzovarovano obravnavo, upoštevaje izrecno nasprotovanje in odklonilnost nasprotne udeleženke, sploh mogoče izvajati.

12. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Zadevo je vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki bo lahko hitreje in enostavneje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti. Pritožbena obravnava v ta namen ni primerna, posebej ker sodišče doslej še ni vzpostavilo neposrednega stika z nasprotno udeleženko. Če bi višje sodišče namesto sodišča prve stopnje samo ugotovilo dejstva in presodilo dokaze, potrebne za odločitev o prisilnem zdravljenju nasprotne udeleženke, ter tako prvič in edinkrat v postopku ugotovilo relevantno dejansko stanje, bi nesorazmerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in v pravico do pritožbe. Poleg tega razveljavitev sklepa ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku opraviti nov narok, na katerega naj poleg vseh doslej vabljenih udeležencev povabi tudi samo nasprotno udeleženko. Če bo njeno zdravstveno stanje to dopuščalo, jo bo moralo zaslišati, bodisi na naroku bodisi tam, kjer biva. Ob pomoči izvedenke in ob upoštevanju vseh ostalih zbranih podatkov bo moralo nato znova skrbneje presoditi, ali je nasprotna udeleženka sposobna samostojno odločati o svojem zdravljenju in ali so v njenem primeru res izpolnjeni vsi predpisani pogoji, bodisi za nadzorovano obravnavo bodisi za zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom, kot je bilo sprva predlagano.

14. O pritožbenih stroških nasprotne udeleženke bo odločalo sodišče prve stopnje glede na izid postopka (51. člen ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu in izvodu za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2457/2017
• VSL Sklep I Cp 1323/2023
• VSL Sklep II Cp 1915/2020