VSL Sklep II Kp 34740/2018

Jedro

Preiskovalna sodnica ni ravnala protizakonito, ko je spoštovala željo in pravico osumljenke, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, saj je bila osumljenka pred zaslišanjem opozorjena na pravice po drugem odstavku 227. člena ZKP - s tem pa med drugim tudi na pravico, da ni dolžna odgovarjati na postavljena vprašanja.

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi sodnica oškodovanca kot tožilca morala poučiti o njegovih pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, kot to določa 14. člen ZKP, pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je potrebno navedeni člen razumeti na način, da se sme pomoč nanašati na uresničevanje pravic, ki jih subjektom daje ZKP, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom Su 720/2019 z dne 25. 9. 2019 kot neutemeljeno zavrnila zahtevo oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 13. 9. 2019 za izločitev okrožne sodnice svetnice B. B.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil oškodovanec kot tožilec brez navajanja pritožbenih razlogov z navedbo, da vztraja na vseh pritožbenih razlogih, navedenih v njegovi vlogi z dne 13. 9. 2019 in meni, da je podan razlog za izločitev sodnice iz 6. točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter pri izločitvi sodnice tudi vztraja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je sodnica zaslišanje obdolženke vodila v nasprotju z določbo 178. člena ZKP, ki določa, da stranke in zagovornik, ki so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, lahko za razjasnitev stvari postavljajo obdolžencu, priči ali izvedencu posamezna vprašanja, preiskovalni sodnik pa prepove vprašanja ali odgovor na postavljeno vprašanje le, če ni dovoljeno ali če ni v zvezi z zadevo. Po mnenju pritožnika je sodnica narok vodila nezakonito, saj je vprašanja oškodovanca kot tožilca prepovedala a priori, torej vnaprej in na splošno, še preden je bilo konkretno vprašanje sploh postavljeno, zaradi česar ni ravnala po določbah ZKP, navedeno pa pri oškodovancu kot tožilcu vzbuja dvom v njeno nepristranskost. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno opisalo procesno situacijo, ki jo problematizira oškodovanec kot tožilec in v točki 8 razlogov jasno in tehtno zapisalo, da je osumljenka ob samem začetku zaslišanja, ko se je izjavila, da razume pravni pouk, izjavila, da na vprašanja svojega moža torej oškodovanca kot tožilca ni sposobna odgovarjati, ker vse besede obrača, nato pa je prebrala svoj pisni zagovor in odgovarjala na vprašanja preiskovalne sodnice in zagovornika, takšno stanje pa izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju osumljenke z dne 27. 8. 2015 (prav: 27. 8. 2019). Prvostopenjsko sodišče je po presoji višjega sodišča tako pravilno ugotovilo, da preiskovalna sodnica ni ravnala protizakonito, ko je spoštovala željo in pravico osumljenke, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, saj je bila osumljenka pred zaslišanjem opozorjena na pravice po drugem odstavku 227. člena ZKP – s tem pa med drugim tudi na pravico, da ni dolžna odgovarjati na postavljena vprašanja. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je preiskovalna sodnica zaslišanje osumljenke vodila korektno in zakonito, v zapisniku pa povzela tako osumljenkino izjavo, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, navedla je, da je svoj zagovor v pisni obliki prebrala, zapisani so njeni odgovori na zastavljena vprašanja sodišča in zagovornika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bilo oškodovancu kot tožilcu skladno s sedmim odstavkom 82. člena ZKP omogočeno, da je na zapisnik o zaslišanju osumljenke podal svoje ugovore in pripombe, ki so kot to ugotavlja drugostopenjsko sodišče, vpisani v zapisnik o zaslišanju osumljenke z dne 27. 8. 2019. Pavšalno zatrjevanje, da je sodnica očitno sugerirala zagovor med osumljenkinim zaslišanjem, nima nobene opore v izpodbijanem sklepu kot tudi ne v vsebini zapisnika o zaslišanju osumljenke, zlasti pa ni spregledati, da je osumljenka pisni zagovor na naroku le prebrala, zato so navedbe glede sodničinega sugeriranja zagovora še toliko bolj neutemeljene. Predvsem pa ta pritožbena navedba ni obrazložena, zato je širše ni mogoče preizkusiti, nasprotno pa je pritrditi ugotovitvam izpodbijanega sklepa, da je zapisnik o zaslišanju osumljenke oblikovan v skladu z določbami ZKP.

5. Skozi pritožbeno navedbo, da je prisotnost oškodovanca kot tožilca pri zaslišanju brezpredmetno, če pri njem ne more aktivno sodelovati, kaže prej na nepoznavanje procesnega položaja oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku kot pa na oporekanje sicer pravilnim ugotovitvam prvostopenjskega sklepa, ki se izpodbija s to pritožbo, saj ostaja pritožba tudi v tem delu neobrazložena. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi sodnica oškodovanca kot tožilca morala poučiti o njegovih pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, kot to določa 14. člen ZKP, pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je potrebno navedeni člen razumeti na način, da se sme pomoč nanašati na uresničevanje pravic, ki jih subjektom daje ZKP, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku¹, zato je tudi v tem delu pritožba oškodovanca kot tožilca neutemeljena.

6. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je zaradi navedenih ravnanj sodnice sklepati, da je ta ravnala po njenih prepričanjih, ki izvirajo iz predsodkov in izhajajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog moškega in ženske, kar ponovno vodi v dvom glede nepristranskosti sodnice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče predlog oškodovanca kot tožilca glede slednjega ocenilo kot pavšalnega in neutemeljenega, hkrati pa tudi diskriminatornega, zato višje sodišče tem navedbam v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Pritožnik niti v predlogu niti v pritožbi ne navaja nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na kakršnokoli pristranskost sodnice, ki je 27. 8. 2019 zasliševala osumljenko (sedaj obdolženko), zato pavšalna in neobrazložena pritožba pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da ne obstojijo nobene okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v sodničino nepristranskost, ne more ovreči.

7. Ker pritožbeno sodišče ni našlo napak, ki jih uveljavlja pritožba in ker tega tudi ni pokazal uradni preizkus sklepa (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanca kot tožilca na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Tako tudi mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 39.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Kp 18802/2014
• VSL sodba IV Cp 3187/2010
• VSL Sklep I Cp 1416/2022