VSL Sodba III Kp 17139/2017

Jedro

Običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitve zakonskega znaka "drug nizkotni nagib", saj ne predstavlja normativne konkretizacije nizkotnega nagiba v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. V 4. točki 116. člena je kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora navedeno brezobzirno maščevanje. Glede na to, zgolj običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitvenega ravnanja iz "drugih nizkotnih nagibov".

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi z enim ravnanjem uresničil dve prepovedani posledici, torej smrt oškodovanke in nevarnost za življenje oseb, ki so se v predmetnem času nahajale v lokalu in v njegovi neposredni bližini. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ne gre niti za situacijo, ko bi bila kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v drugem, niti ni kriminalna količina drugega kaznivega dejanja v primerjavi s kriminalno količino prvega neznatna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Obtožencu je določilo kazni: za prvo kaznivo dejanje dvanajst let in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen dve leti in šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen štirinajst let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 16.40 ure dne 17. 4. 2017 dalje. Obtoženemu je odvzelo pištolo ter odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- okrožni državni tožilec iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, za katero naj mu določi kazen 22 let zapora, nakar naj mu ob upoštevanju kazni dveh let in šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen štiriindvajset let zapora;

- obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca po določbi 2. točke prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podredno pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženčev zagovornik, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1.

K pritožbi državnega tožilca:

5. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno in posledično kršilo kazenski zakon, ko ni sledilo pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe in je dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Težišče pritožbenih navedb je, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno iz nizkotnih nagibov, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je obtoženi kaznivo dejanje načrtoval. Obtoženi je namreč predhodno C. C. in D. D. (pravilno D. D.) napovedal, da se bo nekaj zgodilo v gostinskem lokalu X, ter da oškodovanke ne bo več. Neposredno po dogodku je tudi povedal F. F., G. G. in H. H., da je B. B. dobila to, kar si je zaslužila in da ne bo mogla več nikomur škodovati. Pritožnik svoje zavzemanje za opredelitev kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 utemeljuje tudi z zaključki sodne izvedenke za psihiatrijo dr. E. E., ki v svojem mnenju ni mogla izključiti, da je obtoženi ravnal iz maščevanja. Takšno pritožbeno tezo sodišče druge stopnje zavrača in v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 6 obrazložitve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje pravilno opredelilo po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Iz spremenjene obtožnice je razvidno, da je državni tožilec obtoženemu A. A. očital, da je B. B. umoril, s tem, da ji je vzel življenje iz nizkotnih nagibov, ki jih v nadaljevanju konkretizira s tem, da je dejanje storil iz maščevanja, saj je oškodovanki v letu 2016 posodil 25.000,00 EUR, ki mu jih je morala vrniti v enem letu, česar ni storila, temveč se mu je posmehovala, ga ignorirala, ob tem mu tudi govorila, da denarja ne bo nikoli videl, zato je bil obtoženi v težkem finančnem položaju, saj mu je grozila izvršitev hipoteke na njegovo stanovanjsko hišo na naslovu ... in je torej dejanje storil zato, da bi se B. B. maščeval. Kaznivo dejanje po 4. točki 116. člena KZ-1 stori kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno druge kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov. Pri pojmu nizkotni nagibi je potrebno upoštevati, da gre za nagibe, ki niso pokriti s pojmom koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja ali brezobzirnega maščevanja. Med storilčeve nizkotne nagibe lahko štejemo umore zaradi nematerialne koristi, z maščevanjem, ki nima znakov brezobzirnosti, mržnje, zlobe, zavisti, seksualnih pobud, ljubosumja, težnje po napredovanju, izmikanje obveznosti in podobno.¹ Kot je bilo zgoraj že povedano pritožnik utemeljuje svoje zavzemanje za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 z obtoženčevimi izjavami različnim osebam pred in po izvršitvi kaznivega dejanja ter na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke E. E.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik protispisno citira izpovedbe prič, na podlagi katerih se zavzema za kvalifikacijo po 4. točki 116. člena KZ-1. Spisovno je namreč razvidno, da je priča C. C. navedel, da mu je obtoženi dopoldne, po tem ko se je vrnil iz notranjosti lokala, rekel "nekaj se bo zgodilo v lokalu in da bo on imel še kje hoditi in spati, ona pa ne bo imela več." Priča D. D. je izpovedala, da je obtoženi neposredno pred dejanjem rekel "take stvari se dogajajo vsak dan", da bo on v zaporu, B. B. ne bo več“. Iz izpovedbe F. F. izhaja, da je obtoženi potem, ko je končal s streljanjem in pospravil pištolo, povedal "zaslužila si je, veliko družin je uničila." H. H. je izpovedala, da je obtoženi po dogodku rekel " Uničila je že veliko družin, ali veliko družin si že razdrla, pač nobenemu ne boš več škodovala". Iz izpovedbe G. G. pa izhaja, da je obtoženi rekel "Ona si je to zaslužila." Pritožnik nadalje tudi protispisno povzema ugotovitve izvedenke dr. E. E. v delu, ko je navedla, da ni mogoče izključiti, da je obdolženi ravnal iz maščevanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik citirani del mnenja izvedenke iztrga iz celotnega odgovora izvedenke na vprašanje, ali je izjava obdolženca, ki jo je izpostavila F. F., torej „da si je oškodovanka zaslužila, ker je uničila pet družin“, lahko kazala na maščevanje obtoženca. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je na glavni obravnavi pritožnik izvedenki sicer protispisno predočal izpovedbo F. F., ki je izpovedala, da je obtoženi po streljanju rekel „da si je zaslužila, a ne, da je veliko družin uničila na ta način“. Izvedenka je izrecno odgovorila, da to težko ocenjuje, da si predstavlja, da je bil obtoženi jezen na oškodovanko, da se ji ta stavek ne zdi logičen, saj je bilo vodilno čustvo pri obtoženemu jeza zaradi vedenja oškodovanke do njega, težko pa komentira, da bi se ji maščeval. Na dodatno izrecno vprašanje pritožnika, ali izvedenka lahko izključi možnost, da je obtoženec dejanje storil iz maščevanja, pa je izvedenka odgovorila, da tega ne more povsem izključiti. Kljub temu, da izvedenka ni mogla povsem izključiti možnosti, da je obtoženi dejanje storil iz maščevanja, je vsekakor nepravilen zaključek pritožnika, da je obtoženi dejanje storil iz maščevanja. Posledično je pritožnikovo zavzemanje za kvalifikacijo po 4. točki 116. člena KZ-1 neutemeljeno. Pri tem ne gre spregledati mnenja izvedenke v delu, ko komentira izpovedbe prič C. C., D. D., F. F., G. G. in H. H. glede besed, ki jih je obtoženi izrekel pred in po dejanju. Izvedenka namreč ugotavlja, da je bil obtoženi že pred predmetnim dnem v večjem stresu, da je bil bolj napet, vznemirjen, v posledici česar je že celo dopoldne mogoče tudi nekaj dni prej, preigraval različne scenarije. Izvedenka je dopustila možnost, da je preigraval scenarij, da bo oškodovanko ubil. Predmetnega dne, ko je pričakoval srečanje z oškodovanko, je slabše kontroliral izrečene besede. Izvedenka je navedla, da je njena domneva, ko je poskušala sestaviti njegov mentalni proces, da je preigraval različne scenarije, med drugim tudi tega z ubojem. Torej glede izrečenih besed C. C. dopoldne, glede besed, ki jih je izrekel D. D. tik pred dogodkom, je izvedenka domnevala, da je bil sprožilec, ko je dejansko vedel, da se oškodovanka z njim o vračilu denarja ne bo pogovarjala, kar je v njem sprožilo odločitev, da bo streljal. Na osnovi tega izvedenka zaključuje, da je bilo njegovo obvladovanje oziroma njegova presoja slabša, ne pa bistveno slabša.

7. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, državni tožilec utemeljuje zaključek, da je obtoženi umoril oškodovanko iz nizkotnih nagibov predvsem z okoliščino, da mu je oškodovanka dolgovala 25.000,00 EUR, ki mu jih ni vrnila, v posledici česar je obtožencu grozila zaradi hipoteke izguba stanovanjske hiše in se ji na tak način maščeval. Navedeno dejstvo je sicer dokazno podprto, ne predstavlja pa okoliščine, ki bi opravičevala kvalifikacijo po 4. točki 116. člena KZ-1, kar je pravilno v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tudi sodišče prve stopnje. Tako je v celoti pritrditi prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, da običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitve zakonskega znaka „drug nizkotni nagib“, saj ne predstavlja normativne konkretizacije nizkotnega nagiba v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. V 4. točki 116. člena je kot eden zmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora navedeno brezobzirno maščevanje. Glede na to, zgolj običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitvenega ravnanja iz „drugih nizkotnih nagibov“. Pritožnik se na tem mestu brezuspešno sklicuje na to, da je obtoženi poskušal oškodovanko čim bolj očrniti in je o njej govoril vse najslabše, da je bil poln gneva in besa nad oškodovanko, saj navedeno iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja.

8. Pri presoji, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno iz nizkotnih nagibov, je potrebno upoštevati tudi okoliščino, ki sta jo je izpostavili obe sodni izvedenki in se nanaša na trenutek obtoženčeve odločitve o izvršitvi kaznivega dejanja. Izvedenka dr. I. I. ugotavlja, da ni nujno, da je obtoženi kaznivo dejanje načrtoval, da je šel v lokal z namenom, da jo bo ubil. Izvedenka nadalje ugotavlja, da je zaradi nepripravljenosti oškodovanke na pogovor pri obtožencu v hipu narasel bes, ki je zameglil njegovo presojo in sprožil intenzivno agresivno impulzivno vedenje. Izvedenka namreč pri obtožencu antisocialnih osebnostnih karakteristik, na podlagi katerih bi obtoženi dejanje dalj časa načrtoval in se nanj pripravljal, ni našla. Tudi izvedenka dr. E. E. je ugotovila, da je imel obtoženi predmetnega dne še upanje, da se bo z oškodovanko pogovoril glede vračila denarja. Pogovor z njo je bil zanj pomemben zaradi tega, ker mu je grozila hipoteka na stanovanjsko hišo, ki bi se v nasprotnem primeru prodala. Glede na njegovo osebnostno strukturo je bil obremenjen s tem dejstvom. Zaradi nepripravljenosti oškodovanke na pogovor je v njem stopnjevalo jezo, nemir in bes. Iz upanja, ki ga je dopoldne še imel je prešel v občutek nemoči, ki je v njem dvigal tesnobo in napetost. Izvedenka ugotavlja, da je bil sprožilec za izvršitev kaznivega dejanja trenutek, ko je ugotovil, da se oškodovanka z njim ne bo pogovarjala o vračilu denarja. Okoliščina, ki sta jo izpostavili izvedenki, torej da je najverjetneje, da se je za dejanje odločil tik preden je začel streljati, pa že samo po sebi izključuje nizkotnost nagibov, ki so obtoženca vodili pri storitvi kaznivega dejanja. Kot je bilo že izpostavljeno, je namreč potrebno presojati nizkotnost maščevanja zelo restriktivno in sicer tako, da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja ni dovoljeno opredeliti kot nizkotni nagib. Glede na povedano, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

K pritožbi zagovornika:

9. Prepričljivi in dokazno podprti so razlogi izpodbijane sodbe, da je bil obtoženec ob dejanju prišteven, da se je pomena svojega ravnanja zavedal, da pa je bila njegova zmožnost obvladovanja zaradi močne vzburjenosti spričo situacije zmanjšana, vendar ne v bistveni meri. Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami, v katerih podaja drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče glede izvedeniških mnenj sodnih izvedenk psihiatrične in psihološke stroke, ne more omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Pritožnik graja zlasti razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 25 obrazložitve, iz katere izhaja zaključek, da je bil obtoženi pri storitvi kaznivega dejanja prišteven. Pritožbena graja, da sodišče glede vprašanja prištevnosti dokazno oceno gradi izven izvedenih dokazov, mimo ključnih ugotovitev obeh izvedenk glede vprašanja, ali je obtoženi ob ravnanju razumel pomen tega in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje, napačno ocenjuje izvedene dokaze, ni utemeljena. Posledično ni podana zatrjevana kršitev 2. točke prvega odstavka 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Pritožbena kritika, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da pri obtoženemu ni šlo za hipno ravnanje, pač pa za vnaprej načrtovano odločitev, pri čemer sodišče na to sklepa na podlagi izpovedb prič, ni izkazana in je hkrati protispisna. Neutemeljeno pritožnik očita sodišču prve stopnje, da izpovedbe navedenih prič ocenjuje same zase brez upoštevanja ugotovitev obeh izvedenk. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe, razvidnih iz točke 25 navedlo, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdaj se je obtoženec odločil, da izvrši kaznivo dejanje. Zaključilo je, da je obtoženec svojo odločitev, da oškodovanki vzame življenje, zagotovo oblikoval najkasneje v času svojega drugega prihoda v lokal predmetnega dne, preden je na oškodovanko streljal. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja na podlagi katerih dokaznih virov je sodišče prve stopnje to okoliščino ugotovilo. Pritožnik protispisno navede, da je sodišče prve stopnje, ne da bi upoštevalo ugotovitve izvedenk, zaključilo, da ni možnosti, da je šlo na obtoženčevi strani za hipno ali impulzivno odločitev. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi že pojasnilo, da je potrebno ocenjevati obtoženčeve izjave pred in po dogodku pričam C. C., D. D., F. F., H. H., in G. G. v povezavi s pojasnili izvedenk.

11. Pritožnik podaja svojo lastno dokazno oceno izvedeniških mnenj in s takšnim načinom ne more uspeti. Pritrditi je pritožniku, kar pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, da je izvedenka dr. I. I. ugotovila, da je pri obtožencu v hipu narasel bes, ki je zameglil njegovo presojo in sprožil agresivno impulzivno vedenje, zaradi oškodovankine nepripravljenosti za pogovor oziroma njenega načina vedenja predmetnega dne. Izvedenka je na glavni obravnavi pojasnila, da se tisti hip ni bil zmožen obvladati, da je bil pri "zdravi pameti" vendar v nekem hipu ni mogel preko tega, ker so ga preplavila čustva in jih ni mogel kontrolirati. Slednje pa ne pomeni, da ni vedel, kaj počne. Tudi izvedenka psihiatrične stroke je sicer dopustila možnost, da je šlo za hipno odločitev, pri čemer je navedla, da ni nujno, da je to načrtoval, saj je izrecno povedala, da na vprašanje, ali je načrtoval dejanje ali ne, ne more odgovoriti. V tem delu je sprejeti mnenje izvedenke psihiatrične stroke, da je obtoženi predmetnega dne preigraval možnosti različnih scenarijev in da je bilo zavračanje pogovorov s strani oškodovanke tisti sprožilec, zaradi katerega se je odločil, da bo streljal. Izvedenka tudi zaključi, da je na osnovi tega bilo njegovo obvladovanje oziroma njegova presoja slabša, ne pa bistveno. S tem ko pritožnik graja razloge izpodbijane sodbe zgolj s citiranjem posameznih izsekov izvedeniških mnenj pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči.

12. Pritožbena navedba, da sta izvedenki ugotovili trenutno duševno motnjo obtoženega, torej narcistični bes in da je izvedenka psihološke stroke zaključila, da se obtoženi ni bil zmožen obvladovati in celo, da ni vedel, kaj je prav in kaj se sme, torej da tudi ni mogel razumeti pomena svojega ravnanja, nima podlage v izvedenih dokazih. Izvedenka psihiatrične stroke je namreč na glavni obravnavi vztrajala pri zaključku svojega mnenja, da je bila pri obtožencu zmožnost razumevanja pomena lastnih dejanj ohranjena. Zmožnost obvladovanja ravnanj v času očitanih mu kaznivih dejanj pri obtožencu pa je bila zaradi preplavljenosti z intenzivnimi občutki besa znižana, a ne bistveno. Izvedenka I. I. je tudi izrecno povedala, da pri obtoženemu ni izražena take vrste psihopatologija, ki bi kazala na to, da on ni bil zmožen razumeti tisti hip nekega realitetnega dogajanja, kar pomeni, da ni popačeno dojemal svet okoli sebe. Tovrstno patologijo je pri obtoženemu izključila.

13. Pritožnik sicer najprej ugotavlja, da sta obe izvedenki v psihološkem in psihiatričnem smislu izpovedovali o nebistveno zmanjšani prištevnosti, v nadaljevanju pa ne glede na ugotovitev obeh izvedenk protispisno zaključi, da je dokazano, da je bil obtoženi zaradi narcističnega besa v trenutku streljanja neprišteven, s čimer pritožnik brezuspešno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje tako nima nobenih pomislekov v zaključek izpodbijane stopnje, da je bil obtoženi ob dejanju prišteven, da se je dejanja zavedal in ga hotel storiti, da pa je bila njegova zmožnost obvladovanja lastnih ravnanj zaradi močne vzburjenosti zmanjšana, a ne v bistveni meri.

14. Pritožnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, ker bi moralo biti kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1 konzumirano v kaznivem dejanju po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Pritožbene navedbe so v tem delu pavšalne in nekonkretizirane. Navidezni idealni stek je podan tedaj, ko imamo opraviti z enim samim kaznivim dejanjem, kljub temu, da je storilec z eno storitvijo uresničil zakonske znake dveh ali več zakonskih dejanskih stanov. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi z enim ravnanjem uresničil dve prepovedani posledici, torej smrt oškodovanke B. B. in nevarnost za življenje oseb, ki so se v predmetnem času nahajale v lokalu in v njegovi neposredni bližini. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ne gre niti za situacijo, ko bi bila kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v drugem niti ni kriminalna količina drugega kaznivega dejanja v primerjavi s kriminalno količino prvega neznatna. Ni mogoče spregledati, da je obtoženi v lokalu in njegovi neposredni bližini, kjer se je nahajalo večje število ljudi, tudi otrok, izstrelil v oškodovanko kar osem strelov ter s takšnim svojim ravnanjem povzročil nevarnost za življenje ljudi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi izvrši kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena in po prvem odstavku 314. člena KZ-1 je torej pravilen in zakonit. Pritožnik zato z zavzemanjem za opredelitev celotne kriminalne dejavnosti obtoženca po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ne more uspeti.

15. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb državnega tožilca in po uradni dolžnosti, kajti pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (386. člen ZKP), sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo) prenizko kazen, neutemeljena. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo obtoževalne okoliščine. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, jim dalo ustrezno težo ter obtožencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo. Primerni sta tudi posamični določeni kazni in nato izrečena enotna kazen.

16. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) zato je glede na vse navedeno pritožbo državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Sodišče je obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje. Obtoženi je sicer lastnik nepremičnine, ki pa je obremenjena s hipoteko. Obtoženemu je izrečena daljša zaporna kazen in ni pričakovati, da si bo takoj po prestani kazni, upoštevajoč njegovo starost, lahko našel zaposlitev.

-------------------------------
¹ Glej Kazenski zakonik 2017, dr. Mitja Desinger, Poslovna založba MB, Založništvo d.o.o., 2017, str. 130 do 131.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba in sklep III Kp 11688/2017
• VSC Sklep I Kp 49475/2015
• Sodba I Ips 59860/2012-286