VSL Sodba I Cp 1755/2019

Jedro

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine tožničine terjatve. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnica zaradi obravnavanih dogodkov doživljala strah, občutek ogroženosti in ponižanosti. Ne drži toženčevo stališče, da bi tožnica strah in nastalo škodo morala dokazovati s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Skladno z načelom proste presoje dokazov lahko tožnica za dokazovanje določenega dejstva predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tem postopku od toženca zahtevala plačilo odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Trdila je, da je toženec s posameznimi škodnimi dejanji v obdobju od 11. 9. 2017 do 31. 12. 2017 protipravno posegel v njeno telesno in duševno integriteto, razžalil njeno čast in dobro ime ter ji vzbudil strah za lastno življenje in varnost. Toženec je zahtevku nasprotoval in trdil, da očitanih ravnanj ni storil in tožnice ni nikoli nadlegoval, zahtevek pa je prerekal tudi po višini.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožnici prisodilo 2.600 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka). Višji tožbeni zahtevek (za 2.400 EUR) je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

3. Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija ugodilni in stroškovni del odločitve (I. in III. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker je izvajalo materialno procesno vodstvo po zaključku dokaznega postopka in glavne obravnave. Ponovno je odprlo glavno obravnavo, tožnico pozvalo k predložitvi v spisu manjkajočega dokaza, izvedlo dodatni dokazni postopek in tožnico dodatno zaslišalo. Predloženi dokaz in navedbe je upoštevalo, čeprav so bili podani po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, za kar ni bilo nobenega opravičljivega razloga. Ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 285. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Materialno procesno vodstvo je dovoljeno le do konca prvega naroka za glavno obravnavo, saj je le do takrat dopustno navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze. Z izvedbo dokaza se je zavlekel pravdni postopek, saj je sodišče prve stopnje razpisalo nov narok in izvedlo dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem prekršilo načelo enake obravnave strank. Toženec meni, da v postopku ni bilo s potrebno verjetnostjo dokazano, da je storil očitana ravnanja. Njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za neverodostojno in neprepričljivo. V nasprotju s tožnico je izpovedoval resnicoljubno in svoje vloge ni poskušal zmanjšati. Tožničinih trditev glede dogodka z 11. 9. 2017 priča Ž. K. ni potrdila v celoti. Gre za pristransko pričo, ki ji ne gre nekritično pokloniti vere, saj je tožničina neposredna soseda in prijateljica. Domneva tožnice, da ji je 3. 10. 2017 zalepil ključavnico, ni z ničemer podprta. Tistega dne ga v K. ni bilo. Priča Z. S. je izpovedovala o nekem drugem dogodku, saj naj bi ga v bloku srečala enkrat poleti, torej ne 3. 10. 2017. Napačen je ob tem zaključek sodišča prve stopnje, da je v začetku oktobra še vedno lahko lepo vreme. 4. 10. 2017 tožnici ni grozil, ampak ji je rekel, da avto „ne bo vžgal“. Tožnica skuša njegove besede neupravičeno prikazati kot grožnje. O dogodku s 7. 10. 2017 je izpovedala le tožnica, pri čemer ni moč pristati na tako nizek dokazni standard. Enako velja za objavo oglasov na oglasni deski in internetu. Tožnica zgolj sklepa, da je to storil on, česar pa ne dokaže. Tudi SMS sporočil ji ni pošiljal, niti mu ni znano, kdo jih je. Številke, s katere so bili poslani, ni nikoli uporabljal. Splošno znano je, da so številke, ki se začnejo z 070, praviloma od operaterja T. Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi po višini, saj tožnica ni dokazala, da je kakršnokoli škodo sploh utrpela. Kako hud naj bi bil njen strah, ni potrdila z nobeno medicinsko dokumentacijo. Nastanka škode tožnica ni izkazala z ustreznim izvedencem. Tudi če je trpela bolečine, te niso dosegle takšne intenzitete, da bi upravičevale prisojo denarne odškodnine.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Očitana bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Po 292. členu ZPP lahko sodnik posameznik pri pisanju sodbe sklene, da se končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. Sodišče prve stopnje je po zaključku glavne obravnave ugotovilo, da dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano objavo oglasa na spletni strani www.... ni ugotavljalo in dokaznega postopka v tej smeri ni izvedlo, zato je glavno obravnavo ponovno odprlo. Odločitev sodišča prve stopnje je bila pravilna in zakonita, kar velja tudi za izvedeno materialno procesno vodstvo. To ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo. Če sodišče ugotovi, da je to potrebno, lahko materialno procesno vodstvo izvede v postopku tudi kasneje. Pri tem dolžnost sodišča, da opravi materialno procesno vodstvo, velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika. Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, niso podvržena prekluzijam.

7. Tožnica je izpis iz spletne strani www... predložila po tem, ko jo je na manjkajoči dokaz v spisu opozorilo sodišče prve stopnje. Pri tem ne gre za nov dokaz, saj je tožnica ustrezno trditveno podlago podala že v tožbi in se v potrditev svojih navedb sklicevala na izpis iz navedene spletne strani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, namesto iz konkretne spletne strani, v spis vložila izpis iz druge spletne strani, na kar jo je opozorilo. Tožnica je dokaz, na katerega se je že ves čas sklicevala in ga v spis (pomotoma) ni vložila, predložila po pozivu sodišča prve stopnje, zato je ta dopusten in pravočasen.

8. Toženec neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Dokazna vrednost je vselej plod individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej. Določba 8. člena ZPP je torej metodološko zavezujoča, začrtuje formalni okvir proste dokazne ocene, vsebino pa mora sodnik v vsakem konkretnem primeru posebej poiskati in nato argumentirati, da bo objektivno sprejemljiva in preverljiva za stranke in instančno sodišče.¹

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Toženec je v dokaz svojih trditev predlagal le lastno zaslišanje, s katerim pa ni prepričal ne prvostopenjskega ne pritožbenega sodišča. Izpovedbi tožnice je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je bila ta v pretežnem delu podprta z izpovedbami prič in listinskimi dokazi. Tako je dogodek z 11. 9. 2017, ko je toženec v dopoldanskem in popoldanskem času prišel do stanovanja tožnice, tolkel po njenih vratih, kričal in jo zmerjal, potrdila priča Ž. K. ki je zgolj zaradi tega, ker je tožničina neposredna soseda in znanka, ni moč šteti za neverodostojno. Kaj se je dogajalo kritičnega dne, je izkazano tudi z odredbo Policijske postaje K. z 11. 9. 2017 (priloga A7 spisa) in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 40266/2017 z 12. 9. 2017 (priloga A8 spisa). Prav tako je tožnici uspelo izkazati, da ji je toženec 3. 10. 2017 zalepil ključavnico na vratih. Da je bil tega dne toženec pred stanovanjem tožnice, je izpovedala priča Z. S., ki je toženca srečala na stopnišču bloka. Priča je res povedala, da naj bi se to zgodilo poleti, vendar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je govorila ravno o dogodku s 3. 10. 2017. Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da je do takšnega dogodka že/še kdaj prišlo. Priča pa je izpovedala, da je bila tistega dne, ko je v bloku srečala toženca, tožničina ključavnica zalepljena, zato so ji s sosedi pomagali poiskati številko ključavničarja, ki je zadevo nato uredil. Očitno je, da je priča govorila ravno o dogodku s 3. 10. 2017, o katerem je nenazadnje izpovedala tudi tožnica. Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi, da je toženec 4. 10. 2017, ko je snel kable na motorju tožničinega avtomobila in zahteval, da se pogovorita, tožnici grozil in ji s tem vzbujal strah. Da se toženec ni pogovarjal mirno, je potrdil priča R. Z., ki je tožnici pomagal usposobiti avto. Povedal je, da je bil toženec razburjen, se kregal s tožnico, pri tem pa se je drl tudi nanj, ga snemal s telefonom ter mu grozil, da se bo znašel na sodišču.

10. O dogodku s 7. 10. 2017, objavi oglasa za spolne usluge na stebru pred cerkvijo 9. 10. 2017 in internetu ter s tem povezanimi SMS sporočili, je izpovedala tožnica. Toženec je odgovornost za te dogodke zanikal. V primeru nasprotujočih si izpovedb se mora sodišče odločiti, kateri izmed njih bo sledilo. Kot že navedeno, toženec, za razliko od tožnice, s svojo izpovedbo ni prepričal. Sodišče prve stopnje je upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka, v okviru katerega je presodilo tudi toženčeva pretekla ravnanja, pravilno presodilo, da je bolj verjeten potek dogodkov, kot ga zatrjuje tožnica. Tožencu je bil že večkrat odrejen ukrep prepovedi približevanja tožnici in navezovanja stikov z njo po telekomunikacijskih sredstvih, pravnomočno je bil obsojen za kaznivo dejanje poškodovanja tuje (tožničine) stvari in ukinjeni so mu bili stiki z mladoletno hčerko. Navedeno vsekakor kaže toženčevo nagnjenost k nadlegovanju tožnice. Zakaj je prepričana, da gre ravno tožencu pripisati objavo oglasa in pošiljanje SMS sporočil, je tožnica natančno pojasnila. Sodišče prve stopnje je temu utemeljeno sledilo, še zlasti, ker toženec tožničinih navedb ni konkretizirano prerekal. Za 7. 10. 2017 je tako trdil, da ga v K. ni bilo, a pri tem ni navedel, kje se je tistega dne nahajal, niti ni predlagal morebitnih dokazov. Tudi navedb tožnice, da je uporabljal večje število različnih telefonskih številk, med katerimi naj bi bila tudi tista, iz katere so bila poslana SMS sporočila, ni prerekal. Da sporne telefonske številke ni nikoli uporabljal, bi toženec lahko dokazal (npr. s poizvedbo pri operaterju), a tega ni storil. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je bilo tudi dejansko stanje v zvezi z navedenimi dogodki in odgovornostjo toženca pravilno ugotovljeno.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine tožničine terjatve. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnica zaradi obravnavanih dogodkov doživljala strah, občutek ogroženosti in ponižanosti. Ne drži toženčevo stališče, da bi tožnica strah in nastalo škodo morala dokazovati s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Skladno z načelom proste presoje dokazov lahko tožnica za dokazovanje določenega dejstva predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni.² To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Prim. sodba VSRS II Ips 48/2014.
² Prim. sklep VSRS II Ips 164/2016 in sodba VSL II Cp 1274/2018.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4944/2010
• VSL sodba II Cp 1014/2013
• VSL sodba II Cp 1438/2013