VSL Sodba II Cp 964/2019

Jedro

Ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček je obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka. Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Tožnik bi moral zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).

Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva. Dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, pa ne sodi v izrek sodbe in je stvar obrazložitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da ta pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni iz naslova izgube dohodka plačati bruto znesek 22.614,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila.“

- v IV. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 17.734,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 22.614,40 EUR iz naslova izgube dohodka, pri čemer mora slednja najprej obračunati in izplačati davek FURS, nato pa tožeči stranki v 15-ih dneh izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo zneska 8.763,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 3.120.395,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženi v 15-ih dneh plačati znesek 18.259,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v višini 1.475.795,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila (skupaj s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, kar vse do izdaje sodbe ni bilo sporno za nobeno stranko v postopku. S tem je prekršilo 22., 23., 26, 30., 33. in 35. člen Ustave RS (URS). Odločitev, da tožnik zaradi zmanjšanja oziroma preprečitve povečanja vrednosti njegove kapitalske družbe A. d.o.o. ni oškodovanec, je nezakonita in absurdna. Tožnik v nadaljevanju pritožbe povzema trditveno podlago toženke in zatrjuje, da aktivna legitimacija za slednjo v postopku ni bila sporna, zaradi česar je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbami toženke zaključilo, da je slednja aktivni legitimaciji tožnika ugovarjala (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). O zahtevku iz naslova izgubljenega dobička družbe A. d.o.o. je tožnik navedel, da se je poslovanje družbe po njegovem priprtju zaustavilo, zaradi česar je vrednost družbe od priprtja tožnika do 15. 3. 1999, ko je tožnik spremenil ime firme na B., padla na nič. Glede na to, da je tožnik edini družbenik v podjetju A., njegovo škodo predstavlja izgubljen čisti dobiček lastnika gospodarske družbe, ki je nedoseženo premoženje lastnika družbe zaradi nastopa škodnega dogodka. Povzetki sodišča, kakšne naj bi bile trditve tožnika tekom postopka, pa gredo v smer, kot da naj tožnik sploh ne bi izrecno zatrjeval, da je nastala škoda na njegovem premoženju, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi kršitev iz 22. člena in 23. člena URS. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi bila za vložitev tožbe aktivno legitimirana družba. Toženka tekom postopka nikoli ni navajala, da tožnik ni trdil, da bi si dobiček izplačal, na kakšen način, kdaj in ali še komu drugemu. Tožnik o tem ni bil dolžan podati trditev. Če pa je sodišče štelo, da bi bi te trditve morale biti podane, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Ker tako ni ravnalo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni res, da tožnik ni navedel, da bi si izplačal čisti dobiček družbe A. d.o.o. Res je, da sam ni uporabil termina izplačal, a je navedel, da čisti dobiček njegove enoosebne družbe pripada njemu, kar je njegova zakonska pravica. Ni bistveno, kdaj bi si tožnik čisti dobiček izplačal, ampak da obstaja njegova neprerekana zakonska pravica. Zmotno je tudi stališče, da predložitev Poročila ... fakultete z dne 1. 9. 2011 ne more nadomestiti manjkajočih trditev, saj pred pravdo pridobljeno mnenje predstavlja trditve stranke v postopku. Iz tega izhaja, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da Poročilo ... fakultete predstavlja del trditvene podlage stranke, česar pa ni upoštevalo. Prav tako je podana kršitev iz 22. člena URS. Sodni izvedenec C. C. je ugotovil, da bi družba ustvarila dobiček, če tožnik ne bi utrpel škodnega dogodka, in v kakršnikoli obliki bi si ga izplačal, bi to povečalo njegovo premoženje. Sodišče je s svojim zaključkom, da tožnik ni podal ustreznih trditev, slednjega postavilo v nemogoč položaj, saj je trdil, da njegova družba zaradi pripora ni ustvarila nikakršnega dobička, kar pomeni, da si ga ni mogel izplačati, po drugi strani pa od njega zahteva dokazila o tem, da si je izplačal čisti dobiček. Tako trditveno in dokazno breme, ki ga sodišče zahteva od tožnika, brez nasprotnih navedb toženke, je samo s seboj v nasprotju in predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je sicer trdila, da tožnik ni predložil dokaza, kakšne dividende je dobival pred nastopom prostostne kazni, vendar pa iz celotnega ugovora toženke izhaja, da je toženka nasprotovala višini zatrjevane premoženjske škode iz naslova čistega dobička njegove enooosebne družbe. Ker je sodišče napačno razumelo navedbe toženke, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z razlikovanjem med čistim in bilančnim dobičkom je sodišče poleg napačne uporabe materialnega prava prekoračilo tudi trditveno podlago strank, posledično pa kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se tožnik do tega vprašanja ni mogel opredeliti, kar predstavlja tudi kršitev 22. in 23. člena URS. Glede očitka, da ni bil predložen sklep o delitvi dobička, je tožnik že večkrat pojasnil, da takšnega sklepa ni mogel izdati, ker dobička zaradi nezakonitega zapora in pripora ni bilo. V zaključku v 32. točki je sodišče ponovno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni moč razbrati, kateremu dokaznemu bremenu naj bi tožnik s predložitvijo dokumentacije z dne 30. 4. 2014 zadostil. Pritožbeno sodišče naj v tem delu glede na to, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaz z izvedencem ... stroke C. C., ki je potrdil, da je izračun višine škode v Poročilu ... fakultete Univerze v ... z dne 1. 9. 2011 pravilen, toženka pa ni v zvezi s tem podala pripomb niti ni predlagala postavitve novega izvedenca, ugodi pritožbi in odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati 582.139,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila.

Glede škode iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti družbe A. d.o.o. tožnik meni, da je vrednost celotne družbe A. enaka 100% deležu, ki ga ima v družbi A. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da predstavlja škodo za njega kot lastnika kapitalske naložbe v družbi A. d.o.o. oz. družbenika tudi preprečitev povečanja tržne vrednosti družbe, ki bi jo slednja dosegla v primeru, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Na te navedbe toženka ni podala nikakršnih ugovorov. Sodišče je z namenom ugotovitve, kakšna bi bila vrednost družbe A. na dan 31. 12. 2005 v primeru, ko do škodnega dogodka ne bi prišlo, postavilo izvedenca za ekonomijo za vrednotenje podjetij D. D., ki je dne 28. 9. 2016 podal svoje mnenje, v katerem je ugotovil, da je vrednost družbe A. ista kot vrednost 100% deleža v lastniškem kapitalu družbe A. d.o.o. Iz tega izhaja, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa zagrešilo še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja tudi kršitev iz 22. in 23. člena URS. Sodišče navaja, da tožnik v zvezi z nastankom te škode ni podal ustreznih trditev, pri tem pa ne navede, katerih trditev ni podal. Že to predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali bi tožnik svoj poslovni delež prodal, je povsem irelevantno. Bistveno je le, kolikšna je vrednost takšnega poslovnega deleža in kolikšna bi bila, če ne bi bilo škodnega dogodka. Povsem izven trditvene podlage je razlogovanje sodišča, da bi moral tožnik s svojimi sposobnostmi poskrbeti za poslovanje družbe. Takšne ugotovitve predstavljajo kršitev določb postopka 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost, da bi se do takšnih trditev sploh opredelil. S tem je sodišče poseglo v tožnikove ustavne pravice iz 22. in 23. člena URS. Zgrešen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožnik izgubo vrednosti poslovnega deleža utrpel le „začasno“, kar je hkrati v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca D. D., ki je izgubo vrednosti podjetja potrdil. S tem je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj okoliščina izgube vrednosti poslovnega deleža v postopku sploh ni bila sporna. V nasprotju s trditveno podlago strank je zaključek, da je nadaljnje uspešno poslovanje družbe A. od leta 2006 dokaz, da tožnik družbe A. ne bi prodal, zaradi česar mu škoda zaradi zmanjšanja vrednosti družbe ni nastala. Prav tako kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja zaključek sodišča, da to, da tožnik na eni strani vtožuje izgubljeni dobiček, na drugi strani pa izgubo vrednosti podjetja, če do prodaje ne bi prišlo, kaže, da je bil zahtevek za izgubo vrednosti podjetja postavljen zgolj hipotetično. V tem delu ni jasno, kako je izkazana hipotetičnost zahtevka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi izvedenskega mnenja D. D. pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika in mu iz tega naslova prisodi odškodnino v višini 722.278,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila.

Glede izgube dohodka tožnika iz naslova plače do svojega delodajalca je sodišče v delu, kjer je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku glede izplačila plač, prekoračilo trditveno podlago spora. Sam je namreč trdil, da je bil brezposeln od februarja 1997, ne pa že s trenutkom uvedbe pripora. Nadalje je neživljenjsko stališče sodišča, ki je tožniku priznalo nadomestilo zaradi izgube dohodka zgolj za obdobje, ko je bil v priporu in zaporu, ter zaključilo, da bi lahko tožnik zaposlitev našel že 4. 1. 1999, potem ko je prenehal z izvrševanjem zaporne kazni. Absolutno nemogoče je namreč, da bi se tožnik že z naslednjim dnem po prenehanju izvrševanja kazni lahko zaposlil. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi tožnik sploh našel zaposlitev. Prav tako je toženka glede zahtevka v tem delu ugovarjala le, naj tožnik predloži plačilne liste za čas treh let pred uvedenim priporom, kar pomeni, da je sodišče s svojo odločitvijo odločilo izven trditvene podlage in je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v sodbi od tožnika neutemeljeno zahtevalo podajo pojasnil, kdaj, kje in kdo naj bi ga odklonil pri zaposlitvi. Prav tako je napačno odločilo, da je odškodnina iz tega naslova podvržena plačilu dohodnine. Poleg tega pa v skladu z odločbo VS RS II Ips 264/2017 dostavek glede plačila davščin ne sodi v izrek sodbe, zaradi česar je izrek sodbe oblikovan nepravilno.

Glede stroškov z obiski je toženka v odgovoru na tožbo dejansko navedla, da je zahtevek v tem delu neutemeljen, saj to niso tožnikovi stroški. Sodišče v tem delu zgrešeno navaja, da je brezpredmetna tožnikova navedba, da so ti stroški šli v breme skupnega premoženja tožnika in njegove partnerice. Tožnik vztraja, da gre za stroške, ki so bremenili skupno premoženje, tudi če jih je pokrivala zunajzakonska partnerka iz dohodkov, ki jih je prejela iz dela. Glede teh stroškov je toženka navedla, da je višina teh stroškov previsoka. Takšna pripomba ne predstavlja utemeljenega nasprotovanja višini postavljenega zahtevka. Zato je sodišče izven trditvene podlage navedlo, da bi moral tožnik predložiti avtocestna potrdila, da je partnerka do njega dejansko potovala, saj nikakor ni mogla hraniti potrdil 20 let po škodnem dogodku. Zelo ponižujoča je navedba, da je obiskovanje prostovoljna odločitev posameznika, saj predstavlja temeljno človekovo pravico.

Glede na to, da toženka v postopku ni podala nikakršnih navedb, s katerimi bi izpodbijala tožnikovo aktivno legitimacijo v zvezi z nastalo premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička družbe in zmanjšanja oziroma preprečitve povečanja vrednosti te družbe, to pomeni, da dejstvo, da je tožnik do odškodnine iz tega naslova upravičen, ni bilo sporno, zaradi česar bi moralo sodišče, če je menilo, da tožnikova aktivna legitimacija ni podana, izvesti materialno procesno vodstvo.

Sodišče je tudi napačno odmerilo pravdne stroške, saj je od celotnega vtoževanega zneska 3.206.772,68 EUR napačno odštelo le 55.000,00 EUR, ki so bili tožniku priznani iz naslova nepremoženjske škode s sodno poravnavo, saj bi moralo punktum znižati za 100.000,00 EUR, kolikor je znašal njegov zahtevek iz tega naslova. Prav tako je napačno seštelo pravdne stroške, ki jih je tožniku priznalo. Nadalje pa bi moralo kot pravdne stroške tožnika upoštevati tudi stroške sodnih izvedencev E. E. in F. F. Če pa bi se višje sodišče odločilo za razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje, tožnik predlaga, da se zadeva vrne v odločanje pred drugega sodnika. Glede na to, da višje sodišče razpolaga z vsemi dokazi, predlaga, da o zadevi odloči samo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O aktivni legitimaciji tožnika

5. Tožnik je v tožbi glede odškodnine iz naslova izgubljenega dobička družbe A. d.o.o. (prej družbe B., ki se je leta 1999 preimenovala v družbo A. d.o.o.), v kateri je bil edini družbenik, trdil, da bi dobiček omenjene družbe, ki bi nastal v času, ko je bil sam neupravičeno priprt in na prestajanju zaporne kazni, pripadal njemu, zaradi česar mu je nastala premoženjska škoda. To trditev je tožnik podal v tožbi (list. št. 7). Ker je bil tožnik edini družbenik v družbi A. d.o.o., je bil tisti (kot je materialno pravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), ki je bil na podlagi 459. člena ZGD¹ (kot edini družbenik in ustanovitelj družbe) upravičen samostojno odločati o delitvi dobička. To pa (kot pravilno in obširno na straneh od 6 do 16 pritožbe pojasnjuje) pomeni, da je aktivna legitimacija tožnika za uveljavljanje odškodnine iz naslova izgubljenega dobička družbe A. podana. Ker je njegov pritožbeni očitek, da je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka iz naslova izgubljenega dobička in zmanjšanja vrednosti premoženja družbe, utemeljen že iz tega razloga, so posledično brezpredmetne pritožbene navedbe na straneh pritožbe 3 - 5, v okviru katerih izpostavlja, da toženka njegove aktivne legitimacije tožnika ni prerekala.

O zahtevku iz naslova izgubljenega dobička družbe A. d.o.o.

6. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen OZ²). Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, vendar ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo možno doseči. Dobiček je tipična premoženjska kategorija. Dobiček oz. čisti dobiček izkazuje (pozitivni) poslovni izid poslovanja podjetja v določenem obdobju. Gospodarske družbe izid svojega poslovanja ugotavljajo in izkazujejo v izkazu poslovnega izida. Normalen potek poslovanja v prihodnosti pa je potek poslovanja, o katerem sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju (in gibanju posameznih kategorij, ki vplivajo na izid poslovanja) v preteklosti. Normalen tek stvari v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ je zato poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih, kar torej pomeni v obdobju pred nastopom škodnega dogodka.³ Posledično je za utemeljenost tožnikovega zahtevka v tem delu ključno, ali je imela družba A. d.o.o., preden je sam nastopil pripor, dobiček. Predpostavka za nastanek škode iz naslova izgubljenega dobička je namreč obstoj dobička družbe.⁴ Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Glede na to, da tožnik podatkov o višini čistega dobička družbe pred nastopom pripora v svoji trditveni podlagi (tudi upoštevaje Poročilo ... fakultete z dne 1. 9. 2011) ni navedel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v tem delu pravilna. To sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo tožnika, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v skladu z določilom 285. člena ZPP pozvati, naj dopolni svoje trditve, ki se nanašajo na obstoj dobička družbe, saj je toženka izrecno ugovarjala, da je izgubo na dobičku možno ugotoviti le na podlagi zaključnih računov družbe, pri čemer je izrecno nasprotovala predpravdnemu mnenju - Poročilu ... fakultete o oceni izgubljenega dobička družbe A. d.o.o. z dne 1. 9. 2011. Prav tako je navedla, da tožnik ni izkazal, da je s strani družbe prejel „dividende.“ Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, zaradi česar ni utemeljen niti očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje ni moč slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo trditve toženke. Tudi če bi bilo to res (pa ni), v tem primeru ne bi šlo za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo omenjene kršitve je napačno povzemanje vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov (torej ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino, kot jo imajo v resnici⁵), in ne napačno razumevanje trditvene podlage. Za uveljavljanje takšne kršitve mora pritožnik tudi konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša, kot tudi vsebina katere konkretne listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka (in na katerem mestu točno) naj bi bila napačno povzeta, kar pa pritožba ustrezno niti ne pojasni in še manj izkaže.

8. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da predstavlja Poročilo ... fakultete z dne 1. 9. 2011 del njegovih trditev. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 22. člena URS, saj ni arbitrarno presojalo, katere tožnikove trditve bo obravnavalo in katere ne. Tudi iz Poročila ... fakultete z dne 1. 9. 2011 namreč ne izhaja določna navedba o tem, kolikšen je bil dobiček družbe A. leta 1993, 1994 in leta 1995, torej pred nastopom pripora, kar pa je (kot rečeno) za utemeljenost zahtevka iz naslova izgubljenega dobička odločilno. Tabela 4 na strani 21 Poročilu ... fakultete z dne 1. 9. 2011 pa tudi ne (more) predstavlja(ti) navedbe tožnika o višini dobička družbe pred nastopom škodnega dogodka.

9. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka v tem delu so jasni, celostni in brez nasprotij, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je stališče sodišča prve stopnje o trditvenem in dokaznem bremenu sodišča prve stopnje samo s seboj v nasprotju in predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnik ni izkazal, kolikšen je bil dobiček družbe pred njegovim priprtjem, zato ne drži pritožbeni očitek, da mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora izkazati obstoj dobička v vtoževanem obdobju, ko je družba mirovala zaradi škodnega dogodka. Kot rečeno, je ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka, česar pa tožnikova trditvena podlaga ni vsebovala. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank, niti ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka ZPP, saj je pravilno razumelo navedbe tožnika, ki se nanašajo na dobiček družbe A. d.o.o.. Zato ni utemeljen niti očitek o zagrešeni kršitvi iz 22. člena URS.

O škodi iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti družbe A. d.o.o

10. Pritožbena navedba, da toženka ni ugovarjala tožnikovemu zahtevku iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti družbe A. d.o.o, ni utemeljena. Kot izhaja že iz odgovora na tožbo, je slednja zahtevku v tem delu ugovarjala po temelju in višini. Izrecno je navedla, da zahtevek, kakor je postavljen, temelji zgolj na hipotezah (glej 7. stran odgovora na tožbo).

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede nastanka škode iz naslova zmanjšanja vrednosti premoženja družbe A. d.o.o., saj ni trdil, da bi na dan 31. 12. 2005, na katerega je zamejil višino škode, poslovni delež v družbi A. d.o.o. prodal.⁶ Zmotno je zato pritožnikovo stališče o nerelevantnosti okoliščine, ali bi 31. 12. 2005 svoj poslovni delež lahko prodal (in za koliko). V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova izguba (vrednosti podjetja), kot jo je zatrjeval, zgolj „začasna“. Ob tem pa tožnik na drugi strani ni trdil, da je ob vložitvi tožbe zaradi škodnega dogodka vrednost njegovega poslovnega deleža nižja od sedanje vrednosti poslovnega deleža.⁷ Ker je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, zakaj so trditve tožnika v zvezi s škodo iz naslova zmanjšanja vrednosti podjetja A. d.o.o. nezadostne (in sicer v točki 41 in 42 obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeni očitek, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker da glede pomanjkljivosti trditvenega bremena ni podalo vsebinskih razlogov), ni utemeljen.

12. Argument sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik poskrbeti za poslovodenje družbe, ko je bil v priporu, in s tem poskrbeti za zmanjšanje škode, predstavlja le obroben razlog, ki za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov ni odločilen. Ključen razlog, zakaj je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo zahtevek, je pomanjkljivost (neustreznost) tožnikove trditvene podlage. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je le obrobno navedlo, da bi bil tožnik dolžan s postavitvijo poslovodje poskrbeti za zmanjšanje škode, zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena URS.

13. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, kljub temu, da obstoj izgube tožnika v postopku ni bil sporen, ni utemeljena, saj je toženka nastanku in višini škode iz tega naslova izrecno ugovarjala.

14. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka z ugotovitvijo, da iz postavitve zahtevkov izhaja, da je zahtevek za izgubo vrednosti podjetja zgolj hipotetičen. Kot je pojasnilo (glej 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), se zahtevek iz naslova izgubljenega dobička z okoliščino (morebitne) prodaje podjetja (s katero bi se na drugi strani materializirala škoda iz naslova zmanjšane vrednosti podjetja) izključuje.

O izgubi osebnega dohodka

15. Odškodnino iz naslova izgubljenega osebnega dohodka je tožnik vtoževal za čas od februarja 1997 do januarja 2004, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino (zgolj) za obdobje, ko je bil tožnik v priporu in na prestajanju kazni, to je za obdobje od 14. 4. 1996 do 15. 11. 1996 (pripor) in 26. 5. 1997 do 31. 12. 1998 (prestajanje kazni), torej za obdobje dveh let, dveh mesecev in štirih dni. Februarja 2004 se je tožnik zaposlil v družbi G. d.o.o., ki se ukvarja s primerljivo dejavnostjo kot družba A. d.o.o.

16. V delu, kjer pritožba navaja, da tožniku za čas od 14. 4. 1996 do februarja 1997 ne gre odškodnina iz naslova izgubljenega osebnega dohodka, se tožnik pritožuje v svojo škodo (359. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče v tem delu v sodbo sodišča prve stopnje ni poseglo in v škodo tožnika znižalo prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega osebnega dohodka za to obdobje. Z ostalimi pritožbenimi navedbami pa tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je sam izkazal, da se po prenehanju prestajanja kazni ni mogel zaposliti. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da potem, ko je prenehal s prestajanjem kazni zapora do januarja 2004, ni mogel dobiti zaposlitve, skrbna, natančna in jo kot pravilno sprejema. Kot je upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje, tožnik ni izkazal, kdaj in kje se je želel zaposliti, kdo ga je odklonil, niti v tej smeri ni predlagal nobenega dokaza. Prav tako pa ni navajal, zakaj se ni mogel zaposliti v preostalih družbah, kjer je bil družbenik.

17. Pritožbeni očitek, da toženka navedb glede trajanja tožnikove brezposelnosti ni prerekala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v vtoževanem obdobju ugoditi, ni utemeljen. Toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da zahtevek iz tega naslova ni dokazan. Predpostavka za utemeljenost odškodninskega zahtevka iz naslova izgubljenega dohodka pa je tudi obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, glede česar pa je trditveno in dokazno breme na tožniku (7. in 212. člen ZPP). Ker slednjemu za obdobje od 31. 12. 1998 do januarja 2004⁸ tožnik ni zadostil, je v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek.

18. Pritožba neutemeljeno navaja, da odškodnina iz naslova izgubljenega osebnega dohodka ni podvržena plačilu dohodnine. Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2⁹ namreč obdavčljiva (tako tudi judikat VS RS II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016). Zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

19. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, ne sodi v izrek sodbe in da je to stvar obrazložitve (tako judikat VS RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu tožnikovi pritožbi (na podlagi določila 358. člena ZPP) delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se dostavek o dolžnosti toženke plačati davek FURS in nakazilu neto zneska odškodnine izpusti.

O stroških z obiski

20. Glede stroškov z obiski je tožnik v vlogi z dne 29. 11. 2013 (na list. št. 53) postavil trditev, da ti predstavljajo stroške skupnega premoženja in da zunajzakonska partnerka ni imela sredstev za redne obiske. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnik trditve, da je šlo za stroške iz skupnega premoženja, ni izkazal, saj je (na drugi strani) trdil, da je bil v hudi denarni stiski. Zato je prepričljiv in življenjsko logičen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zalaganja stroškov, ki so nastali zunajzakonski partnerki (za katere sama ni imela sredstev) ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da tožnik zgolj z navedbo števila prevozov in prostih izhodov brez konkretnejše opredelitve nastalih stroškov, le-teh v zatrjevani višini ni izkazal (7. in 212. člen ZPP).

O materialnem procesnem vodstvu

21. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo v delu, da je aktivna legitimacija tožnika za uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička in škode zaradi zmanjšanja premoženja družbe A. d.o.o., podana. Kljub temu pa zahtevka iz teh naslovov nista utemeljena, ker (kot je bilo pojasnjeno) tožnik (v preostalem) ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP). Posledično so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje glede obstoja aktivne legitimacije tožnika opraviti materialno procesno vodstvo, za presojo pravilnosti in oziroma zakonitosti izpodbijane odločitve nebistvene.

O pravdnih stroških

22. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov tožnika upoštevati tudi stroške izvedenskih mnenj sodnega izvedenca mag. E. E. in dr. F. F., je neutemeljena, saj se navedeni stroški nanašajo na zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, glede katerega pa sta pravdni stranki dne 9. 5. 2017 sklenili delno sodno poravnavo (list. št. 487), s katero sta se zavezali, da bosta krili vsaka svoje stroške v delu, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova nepremoženjske škode (II. točka delne sodne poravnave).

23. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na višino punktuma. Kot pravilno izpostavlja tožnik, po sklenjeni delni sodni poravnavi med pravdnima strankama glede nepremoženjske škode, ki jo je vtoževal v višini 100.000,00 EUR, znaša punktum preostalega zahtevka 3.106.772,68 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških upoštevalo punktum zahtevka 3.151.772,68 EUR. Upoštevaje nižjo višino punktuma so tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 9.327,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 8.610,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo 27. 12. 2016 v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000/1 v višini 1.583,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT¹⁰ v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek za izročitev in kopiranje dokumentov po tar. št. 6000/1 ZOdvT 32,20 EUR, kar skupaj znaša 19.623,60 EUR, povečano za 22% DDV pa 23.940,79 EUR. Skupaj s stroški sodne takse v višini 22.458,00 EUR in stroški za sodna izvedenca finančne stroke D. D. in C. C. v višini 3.861,57 EUR pravdni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 50.260,36 EUR. Pravdni stroški toženke pa znašajo: nagrada za postopek znaša 9.327,50 EUR, nagrada za narok 8.610,00 EUR in 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj torej 17.957,00 EUR. Skupaj s stroški predujma za sodnega izvedenca 459,00 EUR znašajo pravdni stroški toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje 18.416,50 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh tožnika, ki je s svojim zahtevkom uspel po višini z 0,99 %, je slednji na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila 497,57 EUR. Toženka pa je upoštevaje 99% uspeh upravičena do povračila 18.232,33 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 17.734,76 EUR.

24. Ker je v stroškovnem delu pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 17.734,76 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Prav tako je pritožbeno sodišče spremenilo I. točko izreka tako, da je iz njega izpustilo del besedila, ki se nanaša na obveznost plačila davščin s strani toženke. V ostalem delu je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v predmetni zadevi niso bile pravno odločilne, zaradi česar se to sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Tožnik je s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu, zaradi česar (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

-------------------------------
¹ Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/1993, s kasnejšimi spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ N. Plavšak: Obligacijsko pravo, Splošni del, Založba GV, Ljubljana, 2009, stran, 624 in 625.
⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 171/2010 z dne 13. 6. 2013.
⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 722/2005 z dne 28. 2. 2008.
⁶ In da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, ob takratni prodaji prejel vrednost (kupnino), ki pa je prav zaradi tega ni mogel dobiti (in da je bil zato oškodovan v znesku vtoževane škode).
⁷ Ter da je nižja prav za vrednost (znesek), povračilo katere je iz naslova utrpljene škode v tem postopku vtoževal.
⁸ Oziroma za preostalo vtoževano obdobje.
⁹ Zakon o dohodnini, Uradni list RS, št. 13/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹⁰ Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 759/2020
• Sodba in sklep II Ips 769/2006 in II Ips 770/2006
• Sodba II Ips 188/2006