<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2407/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2407.2019
Evidenčna številka:VSL00030503
Datum odločbe:15.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:ustavitev pravdnega postopka - dejanja stranskega intervenienta - učinki procesnih dejanj intervenienta - pritožba stranskega intervenienta - nedovoljena pritožba - odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha v postopku - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - preizkus stroškovne odločitve

Jedro

V konkretnem primeru se tožena stranka (kateri se je stranski intervenient pridružil) zoper izpodbijani sklep ni pritožila, zaradi česar je potrebno domnevati, da z odločitvijo sodišča prve stopnje v I. (odločitev o ustavitvi postopka) in II. (odločitev o stroških, ki jih je toženka dolžna poravnati tožniku) točki izreka, ki ju obe zadevata, soglaša. To pa pomeni, da stranski intervenient s tem, ko se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sklepa, deluje v nasprotju s toženo stranko, zaradi česar njegova pritožba v tem delu ni dopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je bilo potrebno zavreči (352. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta zoper I. in II. točko izreka sklepa se zavrže.

II. Pritožbi stranskega intervenienta zoper III. točko izreka sklepa se ugodi in se odločitev v omenjeni točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.304,46 EUR nadomesti z zneskom 5.679,71 EUR.

III. Pritožba tožnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

IV. Tožnik in stranski intervenient sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 7. 3. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo:

- da se pravdni postopek ustavi (I. točka izreka),

- da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh plačati 4.477,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka),

- da je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu v 15-ih dneh plačati 1.304,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožila tožnik in stranski intervenient.

3. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa in pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prizna stroške, kot so bili priglašeni. Uvodoma pojasnjuje, kaj izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po njegovi oceni je izračun uspeha v pravdi, ko sodišče v 6. točki obrazložitve sklepa navaja, da je uspel 67%, napačen. Ves postopek se je vodil prvenstveno glede samega temelja oziroma glede tega, ali je sploh podana obveznost tožene stranke. Tako je tožnik uspel v 100% glede samega temelja in 67% glede višine, zaradi česar je njegov uspeh v pravdi vsaj 83,5%. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila tako glede tožene stranke kakor tudi glede stranskega intervenienta. Posledično je neutemeljena tudi odločitev v III. točki izreka izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa tožnik ne more razbrati, na kakšni osnovi bi naj celotni stroški stranskega intervenienta znašali 3.952,91 EUR, saj glede na navedene priglašene ta znesek ni pravilen.

4. V odgovoru je stranski intervenient predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Stranski intervenient se zoper celoten sklep pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo in kaj izhaja iz njegove obrazložitve. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zmotno ugotovilo, da je toženka z izpolnitvijo tožbenega zahtevka pripoznala tožbeni zahtevek. Izpolnitev zahtevka in pripoznava tožbenega zahtevka nista eno in isto. Sodišče je povsem arbitrarno in brez pravne podlage ustavilo predmetni postopek. Poudarja, da tožnik tožbe ni umaknil, zaradi česar bi moralo sodišče meritorno v celoti zavrniti zahtevek. Tudi v kolikor bi tožnik umaknil zahtevek, bi moralo sodišče pred ustavitvijo postopka in odločitvijo o stroških ostale stranke oziroma stranskega intervenienta obvestiti o umiku in pozvati k morebitnem soglasju z umikom tožbe, česar pa ni storilo. V vsakem primeru je o stroških odločilo na napačni podlagi, saj je očitno izhajalo iz domnevnega delnega uspeha tožnika, ki pa ga je ugotovilo zmotno in brez podlage, saj tožnik v pravdi ni uspel, tudi v 67% deležu ne. Nadalje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo 151. člen ZPP in OT, ko ni priznalo stroškov pritožbe stranskega intervenienta in tudi teh naložilo v plačilo tožeči stranki. Pritožba zoper sodbo z dne 23. 6. 2017 je bila očitno potrebna, saj je bila ta na podlagi pritožbe stranskega intervenienta nato razveljavljena.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba stranskega intervenienta je delno nedopustna, v preostalem pa utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo stranskega intervenienta:

8. V predhodni (v predmetni zadevi izdani) odločbi tega sodišča II Cp 2633/2017 z dne 21. 3. 2018 (glej 10. točko obrazložitve) je bilo poudarjeno, da imajo v skladu z določbo četrtega odstavka 201. člena ZPP1 pravdna dejanja intervenienta pravni učinek samo, če niso v nasprotju z dejanji stranke, ki se ji je pridružil. Stranski intervenient lahko opravlja le tista dejanja, ki so za stranko koristna, saj bi bilo v nasprotju z njegovim položajem kot pomočnikom stranke, da bi lahko opravljal tudi za stranko nekoristna dejanja2 oziroma dejanja, ki ji stranka nasprotuje. Skratka dejanje stranskega intervenienta (kar velja tudi tudi vloženo pravno sredstvo stranskega intervenienta) ima lahko pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, zgolj v primeru, če ni v nasprotju s strankinimi dejanji.3 V konkretnem primeru se tožena stranka (kateri se je stranski intervenient pridružil) zoper izpodbijani sklep ni pritožila, zaradi česar je potrebno domnevati, da z odločitvijo sodišča prve stopnje v I. (odločitev o ustavitvi postopka) in II. (odločitev o stroških, ki jih je toženka dolžna poravnati tožniku) točki izreka, ki ju obe zadevata, soglaša. To pa pomeni, da stranski intervenient s tem, ko se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sklepa, deluje v nasprotju s toženo stranko,4 zaradi česar njegova pritožba v tem delu ni dopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je bilo potrebno zavreči (352. člen ZPP). Posledično se to sodišče tudi ni vsebinsko opredeljevalo do (obširnih) pritožbenih razlogov zoper odločitev sprejeto v tem delu izpodbijanega sklepa.

9. Dopustna in hkrati utemeljena pa je pritožba stranskega intervenienta zoper odločitev sprejeto v III. točki izreka sklepa (odločitev o stroških, ki mu jih je dolžan poravnati tožnik). Pritožnik upravičeno poudarja, da je sodišče prve stopnje o stroških očitno odločilo na napačni podlagi, saj je izhajalo iz domnevnega delnega uspeha tožnika v pravdi. Sodna odločitev, ki bi utemeljevala zaključek o (delnem) uspehu tožnika v pravdi, bi bila sodba, s katero bi bilo njegovemu zahtevku v celoti (ali pa delno) ugodeno,5 ne pa sklep o ustavitvi postopka, ki ga je v konkretnem primeru izdalo sodišče prve stopnje. Ob odločitvi, ki je bila sprejeta, pa bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov postopka le v primeru, če bi bila ta posledica umika tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke (prvi odstavek 158. člena ZPP). Da bi v konkretnem primeru tožnik tožbo umaknil, sodišče prve stopnje ne navaja, niti sicer ni razvidno.6 Zato stranski intervenient ni upravičen do povračila svojih dosedanjih stroškov postopka le v deležu 33%, kot je to pojasnilo oziroma mu priznalo sodišče prve stopnje (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), ampak v celotnem obsegu.

10. Kar se tiče obsega priznanih stroškov, stranski intervenient utemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati tudi povračilo nagrade za pritožbo zoper sodbo (izdano v prvotnem postopku) I P 17/2018 z dne 23. 6. 2017. Za presojo upravičenosti do tega povračila je nebistvena okoliščina, da je (kar v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavlja sodišče prve stopnje) tožena stranka kasneje v obsegu, kot izhaja iz prej omenjene odločbe, tožbeni zahtevek izpolnila, ampak zgolj, da je bil stranski intervenient7 s pritožbo zoper ugodilni del sodbe v celoti uspešen (glej II. točko izreka sklepa tega sodišča II Cp 2633/2017 z dne 21. 3. 2018). Poleg stroškov, ki mu jih je priznalo že sodišče prve stopnje v višini 3.952,91 EUR (glej 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je tako stranski intervenient upravičen še do povračila nadaljnjega zneska 1.726,8 EUR8 oziroma do povračila stroškov v skupni višini 5.679,71 EUR. Pritožbi stranskega intervenienta zoper III. točko izreka sklepa je bilo zato potrebno ugoditi in odločitev v omenjeni točki izreka spremeniti tako, da se znesek 1.304,46 EUR nadomesti z zneskom 5.679,71 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnika:

11. Tožnik pojasnjuje, da naj bi bil njegov postopkovni uspeh višji od tistega, ki mu ga je priznalo sodišče prve stopnje (67 %), a je bilo že v 9. točki obrazložitve tega sklepa pojasnjeno, zakaj ta kriterij (iz 154. člena ZPP) v konkretnem primeru ne pride v poštev. Zato se to sodišče ni opredeljevalo niti do trditev, ki jih je tožnik v pritožbi podal glede višine svojega (zatrjevanega) uspeha.

12. Zakaj slednji ni upravičen do povračila stroškov odgovorov na pritožbi toženke in stranskega intervenienta zoper sodbo P 17/2018 z dne 23. 6. 2017, je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje.9 Prav tako ne gre slediti njegovim trditvam, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni moč razbrati, na kakšni osnovi naj bi celotni stroški stranskega intervenienta znašali 3.952,91 EUR, kot tudi, da naj bi bil upoštevaje priglašene stroške prej omenjeni znesek nepravilen. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa dovolj jasno izhaja, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo stranskemu intervenientu (oziroma katere ne) in v kakšni višini. V skladu s sodno prakso10 za preizkus stroškovne odločitve tudi zadostuje, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera pa je razvidna iz spisa na podlagi specificiranega stroškovnika (glej stroškovnik v prilogi B14 predmetnega spisa).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Z ozirom na to, da je stranski intervenient s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje (le) delno uspel (in sicer glede odločitve v III. točki izreka), sam nosi z njo nastale stroške, tožnik pa stroške odgovora nanjo (glej drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zaradi česar sam nosi z njo nastale stroške, stranski intervenient pa stroške nastale z odgovorom nanjo, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o njej (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. členom ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
2 Glej L. Ude, Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), 2. knjiga, Uradni list : GV Založba, 2010, str. 273.
3 Glej npr. VSL sodbo I Cpg 408/2019 z dne 1. 10. 2019.
4 Glej npr. VSL sodbo I Cpg 408/2019 z dne 1. 10. 2019.
5 Sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer ugotavlja, da naj bi toženka z izpolnitvijo tožbenega zahtevka pripoznala tožbeni zahtevek, kar pa je ne le napačno, ampak tudi sicer nebistveno, saj je izdalo sklep o ustavitvi postopka.
6 Izjava o umika tožbe mora biti podana izrecno oziroma jasno (glej VSL sklep II Cp 2425/2013 z dne 23. 10. 2013). Da je tožbo umaknil, tožnik ne zatrjuje niti v tem pritožbenem postopku (glej njegovo pritožbo zoper sklep oziroma odgovor na pritožbo stranskega intervenienta).
7 Enako tudi toženka.
8 Izhajajoč iz višine glavnice (62.788,60 EUR) zoper odločitev o kateri je stranski intervenient s svojo pritožbo z dne 1. 9. 2017 (v kateri so bili stroški tudi priglašeni - glej l. št. 106 - 110) uspel in 1. točko Tar. št. 21 Odvetniške tarife/OT (Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami), znaša nagrada za pritožbo 875 točk, kar upoštevaje povračilo materialnih stroškov v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), relevantno vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 22% DDV in povračilo (za pritožbo) plačane sodne takse v višini 1.227,00 EUR skupaj znaša 1.726,8 EUR.
9 Poleg tega velja ponovno poudariti, da v postopku ni bila izdana (delno) obsodilna sodba, ki bi tožnika do njihove povrnitve upravičevala na podlagi kriterija uspeha (glej prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP), niti ne gre za situacijo iz prvega odstavka 158. člena ZPP (glej 9. točko obrazložitve tega sklepa).
10 Glej npr. VSL sodbo I Cpg 1084/2013 z dne 20. 3. 2014, kot tudi Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 158, 158/1, 201, 201/4, 343, 343/4, 352

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1OTM0