VSL Sodba I Cp 1887/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje dr. P. P. pravilno in popolno in tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v ugotovitve tega mnenja dvomilo. Izvedenec, postavljen v pravdnem postopku, je tisti, ki sodišču pomaga najti odgovor na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega znanja (primerjaj 243. člen ZPP). Torej je za odgovor na strokovna vprašanja najpomembnejše in najbolj merodajno izvedensko mnenje, manj pa izpovedbe posameznih prič, pa četudi so to zdravniki. Zato pritožba ne more omajati ugotovitev sodnega izvedenca, postavljenega v tem postopku, s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb zaslišanih zdravnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 1.306,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjenih pri notarki ... 17. 4. 2008, št. SV 524/2008, med (sedaj že pokojno) A. A. kot preživljanko, B. A. kot preživljalcem in P. A. kot dednim upravičencem, ter ničnosti dodatka k pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjenega pri isti notarki 20. 5. 2008, št. SV 425/2008. Tako je odločilo, ker tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da je bil v času sklepanja navedenih pogodb nerazsoden in nesposoben razumeti pomen svojih pravnih dejanj.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za dva pravna posla; stranke so v eno pogodbo vključile več pravnih poslov, poleg pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju se je B. A. tudi zavezal tožniku na račun njegovega dednega deleža plačati 5.000,00 EUR, torej sta stranki sklenili prepovedano dedno pogodbo. Toženki sta tožnika izigrali, saj ni bilo potrebe po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba je nična tudi zato, ker je predmet pogodbe tudi gotovina na TRR preživljanke. Na to bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, 557. člena Obligacijskega zakonika.¹ Pritožba obširno polemizira z ugotovitvijo izvedenca medicinske stroke, da naj bi tožnik na pregledu in tudi na sodišču simuliral in agraviral (pretiraval, potenciral) svoje simptome. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje dr. B. B., ki je povedal, da tožnik leta 2015 sploh ni bil sposoben simulacije. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ne pije več alkohola. Napačno so tudi odmerjeni stroški postopka, saj je tekom postopka prvotoženka umrla, zato je neutemeljeno 10 % povečanje za zastopanje dveh strank. Sodišče je glede na vrednost spornega predmeta napačno določilo vrednost točke, ta namreč pri VSP 120.000,00 EUR znaša 1200 točk.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako ni zagrešilo niti v pritožbi izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugih odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku²) kršitev določb postopka.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki napadajo materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za dva pravna posla, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ta kvalifikacija, tudi če bi se izkazala za napačno, ne pomeni zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč bi lahko šlo le za napačno uporabo materialnega prava. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, ali se notarski zapis z dne 17. 4. 2008³ okvalificira kot eno ali dve pogodbi, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da gre za dva različna pravna posla, ki pa sta zajeta v enem notarskem zapisu. Ta pravna kvalifikacija v ničemer ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni šlo za neveljavno dedno pogodbo, ker se je drugotoženec tožniku na račun njegovega dednega deleža zavezal plačati 5.000,00 EUR. Prepovedana dedna pogodba po 103. členu Zakona o dedovanju⁴ je pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu (primerjaj 103. člen ZD), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre; odpoved neuvedenemu dedovanju je izrecno dopustna, če se dedovanju odpove potomec ali zakonec zapustnika (primerjaj 137. člen ZD), in tožnik je potomec zapustnice A. A.

7. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila pogodba nična, ker je A. A. z njo razpolagala z gotovino na transakcijskem računu. Prvič, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik na ta domnevno ničnostni razlog tekom postopka na prvi stopnji sploh ni skliceval, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Nadalje pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je določba o gotovini na transakcijskem računu v primerjavi s preostankom (nepremičnino) obrobnega pomena in četudi bi šlo za nedovoljeno razpolaganje, bi bila pogodba nična kvečjemu v delu, ko se nanaša na to gotovino (račun), ne pa v celoti. Sodišče je sicer res dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, torej tudi na obstoj morebitnih ničnostnih razlogov, vendar mora stranka ničnostne razloge konkretizirano zatrjevati; tega tožnik v zvezi s sporno gotovino, kot že povedano, ni storil, zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

8. V zvezi s poslovno sposobnostjo tožnika v času sklepanja notarskega sporazuma leta 2008 je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi povsem pravilno zaključilo, da je bil tožnik v času sklepanja tega sporazuma dovolj razsoden, da je lahko razumel njegov pomen in pravne posledice, tako da ni mogoče govoriti o tem, da bi bil nerazsoden oziroma neprišteven.

9. Ta ugotovitev ni v nasprotju z dejstvi (ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da živi tožnik nekoliko neobičajno življenje, da ne opravlja nobenega organiziranega pridobitnega dela, temveč večinoma postopa pred trgovino, kjer kupcem in mimoidočim za drobiž (ali pa tudi brezplačno) opravlja različne drobne usluge; poleg tega prejema socialno pomoč, dolga leta pa je bil tudi vdan alkoholu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v času podpisovanja spornih pogodb ni več pretirano užival alkohola, pri čemer se je povsem pravilno oprlo na izpovedbe večih prič, med drugim tudi tožnikovega sostanovalca B. H. (primerjaj 13. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe) in tudi na intervju, ki ga je tožnik leta 2012 dal za ... (priloga B4) in kjer je med drugim izjavil, da že od leta 2004 ne uživa alkohola.

10. Pritožbeno sklicevanje (zadnja stran pritožbe), da je v tem delu sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni le neprepričljivo, temveč tudi vsebinsko prazno in jalovo, saj pritožnik obrazloženo ne izpodbija dokazne ocene izpovedbe B. H. niti dokazne ocene časopisnega intervjuja, ki mu je tožnik tudi tekom pravde zgolj s pavšalnim zanikanjem odrekal verodostojnost. Tudi sodišče druge stopnje omenjeni časopisni intervju ocenjuje tako, da oseba, ki je vse to povedala novinarju, ne more biti toliko neprištevna, da ne bi razumela pomena in namena svojih dejanj, vključno s sklenjenimi pravnimi posli. Dejstvo, da naj bi tožnik na pregledu leta 1989 najprej zanikal, nato pa priznal pitje alkohola, ne more ovreči ugotovitve, da je leta 2004 tožnik nehal piti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in verodostojna ter metodološko ustrezno obrazložena. Pritožbeno sklicevanje na posamezne iz konteksta iztrgane izjave prič J. in P. te dokazne ocene, ki temelji na številnih drugih izvedenih dokazih⁵ (primerjaj točke 11 do 13 ter 15 in 16 obrazložitve) ne more omajati.

11. Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja pritožbeno navedbo (na zadnji strani pritožbe), da se »[...] tožnikove navedbe, da od leta 2004 dalje ne pije, ne izkažejo kot verodostojne in jim sodišče ne bi smelo slediti.« Če so torej tožnikove navedbe (o abstinenci od leta 2004 naprej) neverodostojne in »jim sodišče ne bi smelo slediti,« je torej sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni sledilo neverodostojnim navedbam tožnika o njegovi domnevni neprištevnosti. Tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje in svoje izjave prav očitno prireja potrebam postopka, saj se v isti sapi sklicuje, da je neverodostojna njegova izjava o tem, da naj bi od leta 2004 ne pil več in da naj mu sodišče ne verjame, hkrati pa se pritožuje, ker sodišče ni verjelo njegovim izjavam o tem, da naj bi bil v času sklepanja pogodbe nerazsoden.

12. Pritožbeno sklicevanje, da naj bi sodišče prve stopnje ne ugotavljalo, ali sta toženca sugestibilno vplivala na tožnika, da je sklenil pravni posel, je neutemeljeno že iz razloga, ker navedbe o (nedopustni?) sugestiji ene pogodbene stranke drugi pomenijo v civilnopravnem smislu kvečjemu zmoto ali prevaro, torej napake volje. Posel, obremenjen z napakami volje, ni ničen, temveč izpodbojen (primerjaj 94. člen OZ). Izpodbojnosti tožnik ni uveljavljal, zato se sodišču prve stopnje s temi inherentno nesklepčnimi trditvami tudi ni bilo treba podrobneje ukvarjati. Nanje pa je sodišče prve stopnje smiselno odgovorilo s tem, ko je ugotovilo, da se je tožnik pri sklepanju spornih notarskih zapisov zavedal vsebine in pomena pravnih poslov, ki jih sklepa.

13. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje dr. P. P. pravilno in popolno in tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v ugotovitve tega mnenja dvomilo. Izvedenec, postavljen v pravdnem postopku, je tisti, ki sodišču pomaga najti odgovor na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega znanja (primerjaj 243. člen ZPP). Torej je za odgovor na strokovna vprašanja najpomembnejše in najbolj merodajno izvedensko mnenje, manj pa izpovedbe posameznih prič, pa četudi so to zdravniki. Zato pritožba ne more omajati ugotovitev sodnega izvedenca, postavljenega v tem postopku, s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb zaslišanih zdravnikov.

14. V zvezi z izpovedbo dr. B. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo ključno okoliščino (prim. 20. točko obrazložitve), da je imenovani tožnika zdravil med leti 1990-1994, potem pa ga ni videl vse do leta 2015. Doktor B. B. je tudi jasno odgovoril (zadnji odstavek na 5. strani zapisnika z dne 12. 4. 2019), da o tem, kakšno je bilo tožnikovo stanje leta 2008, ne more povedati. Zato je povsem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da B. ni mogel zanesljivo, merodajno izpovedati o stanju tožnika v letu 2008, vse pritožbeno sklicevanje na B. B. izpovedbe pa je neutemeljeno. V letu 2015 je imenovani zdravnik tožnika pregledoval v zvezi z ugotavljanjem njegove delazmožnosti, ne pa v zvezi s poslovno sposobnostjo, zato tudi ugotovitve pregleda leta 2015 ne morejo omajati pravilnih in strokovnih ugotovitev izvedenca P. P., ki je pregledal tožnikovo celotno medicinsko dokumentacijo, pa tudi tožnika osebno. Prav tako ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jih v celoti sprejema pritožbeno sodišče), ne more omajati sklicevanje pritožnika na izpovedbo dr. B. B., da naj bi tožnik leta 2015 ne bil sposoben simulacije in agravacije; nobenega dvoma ni, da je bil tega sposoben v času pregleda pri dr. P. P. leta 2018 in je to tudi počel (več o tem v naslednjih odstavkih).

15. V zvezi s tožnikovim simuliranjem na pregledu je izvedenec dr. P. P. prepričljivo pojasnil, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje (19. točka obrazložitve), da je na pregledu tožnik »kazal upad sposobnosti neposrednega preklica iz delovnega spomina, ki ni značilen za nobeno organsko psihično motnjo,« kar drugače povedano pomeni, da je prikazoval simptome, ki ne ustrezajo nobeni bolezenski sliki resničnih bolezni in motenj. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da je pri preizkusu spoznavnih sposobnosti tožnik zbral le 4 točke od 30, ljudje s tako hudo okrnjenimi spoznavnimi sposobnostmi pa so popolnoma časovno in krajevno dezorientirani in posledično nameščeni na zaprti oddelek. Drugače povedano, tožnik je pri izvedencu simuliral duševno zaostalost oziroma dementnost tako hude stopnje, kot jo kažejo osebe, ki so nameščene v varovalnih oddelkih socialno varstvenih zavodov, kar pa se evidentno ne sklada s tem, da je tožnik sposoben hoditi naokoli, komunicirati s svojim pooblaščencem in skrbnikom za posebni primer, nenazadnje pa tudi ne s tem, da je prišel na sodišče in izpovedoval. To v celoti ustreza definiciji simulacije oziroma agravaciji simptomov.

16. Pri poskusih, prikazati svoje psihično stanje čim slabše, je tožnik pretiraval do te mere, da je bilo strokovnjaku – izvedencu psihiatru (pa tudi sodišču prve stopnje) lahko ugotoviti, da tožnik pri tem simulira. Glede na take ugotovitve pa je tudi povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pokloniti vere v tem postopku. Odveč in nesmiselno je pritožbeno obširno razpravljanje, ali se je tožnikovo stanje do leta 2018 res izboljšalo tako, da bi bil sposoben agravacije; predvsem zato, ker je glede na zgoraj povedano jasno ugotovljeno, da je tožnik simuliral in agraviral v postopku pred sodiščem (tako na glavni obravnavi kot na pregledu v okviru izvajanja dokaza z izvedencem), torej je logično dejstvo, da je tega očitno sposoben. Razpravljanje o morebitnem izboljšanju pa temelji zgolj na hipotetični, z ničemer zanesljivo izkazani predpostavki, da naj tožnik tega ne bi bil sposoben v letu 2015, ki jo pritožba gradi na enem stavku, ki ga je izrekel zdravnik, ki je tožnika leta 2015 pregledoval v zvezi s povsem drugo problematiko (z vprašanjem delazmožnosti).

17. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da so odgovori pritožnika, ki na zaslišanju »ni vedel« (bolje rečeno: ni hotel) povedati, kdaj je rojen, kje stanuje itd., očitno pretirani, neresni in ne izkazujejo realnega tožnikovega duševnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, nenazadnje z zaslišanjem tožnikovega sostanovalca B. H., da tožnik že 20 let živi v občinskem stanovanju (s čimer je postavljena na laž tudi tožbena trditev, da naj bi bil tožnik brezdomec) in da alkohola ne pije že 15 let. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenec ni »z medicinskega vidika pojasnil, zakaj se tožnik tega ne spomni,« saj je izvedenec pojasnil, da tožnik simulira, torej razlog, zakaj se tožnik (na videz, glede na izjave), teh najosnovnejših podatkov o svojem življenju »ne spomni,« ni medicinskega izvora, temveč posledica njegovega zavestnega laganja in pretiravanja pred sodiščem, vse z namenom, da bi dosegel uspeh v pravdi.

18. Kot že povedano, se je sodišče do izvedenskega mnenja ustrezno opredelilo, izvedenec je bil na naroku zaslišan, stranke so imele možnost zastavljati vprašanja, izvedenec pa je na vsa postavljena vprašanja tudi odgovoril. Dokaz z izvedencem je bil torej celovito izveden in stranke so imele možnost sodelovati pri dokazovanju. V obravnavanem primeru tudi ne gre za to, da bi šlo za »različna strokovna mnenja,« kot navaja pritožba, saj je bil v tem postopku postavljen le en izvedenec, preostali zaslišani zdravniki pa so bili zaslišani kot (izvedene) priče in njihove izpovedbe je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo. Zato tudi ni bilo potrebe po imenovanju novega izvedenca, ki bi »lahko pojasnil in razložil, zakaj prihaja do različnih strokovnih mnenj,« saj v mnenju (edinega v tej pravdi postavljenega) izvedenca nasprotij in protislovij ni. V zvezi s pritožbenim očitkom, da izvedenec P. P. ni pojasnil, »ali je upošteval izpovedbo zdravnika dr. T., da je bil tožnik ob pregledu v letu 2007 dosti bolj zanemarjen kot danes,« lahko pritožbeno sodišče le odgovori, da tudi tožnik oziroma njegov pooblaščenec izvedenca o tem nista povprašala, čeprav sta imela možnost.

19. Skratka, sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. P. P. pravilno ugotovilo, da so pri tožniku sicer prisotne različne psihične posledice alkoholizma (kar vključuje degenerativne spremembe možganov, upočasnjenost mišljenja, težave v razmišljanju in predvidevanju ter slabše splošno funkcioniranje) in da živi svojevrsten življenjski slog, vendar vse navedeno še ne pomeni, da v času podpisovanja spornih notarskih sporazumov tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. Sodišče prve stopnje se je poleg izvedenskega mnenja oprlo še na številne druge dokaze, npr. izpovedbo tožnikovega sostanovalca, ki je ovrgel tožbene trditve, da je tožnik brezdomec in da naj bi bil še vedno popolnoma zapit, saj je sostanovalec povedal, da tožnik že 15 let ne pije več. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno indično ocenilo okoliščino (ki jo pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija), da je tožnik zahteval, da mu denar, ki mu pripada po izpodbijanih notarskih zapisih, izplačajo v gotovini na roke in ne na račun, saj bi v slednjem primeru izgubil pravico do socialnih transferjev. Tudi tako ravnanje kaže, da je bil tožnik v tistem času sposoben razumeti pomen svojih (in tujih) ravnanj.

20. Sodišče druge stopnje naposled ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov. Sodišče prve stopnje je vezano na uporabo Odvetniške tarife in vrednost, ki je veljala v času vložitve tožbe.⁶ Stranka je dolžna plačati odvetniku storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost spornega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa bi bilo število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 % (tretji odstavek 12. člena Odvetniške tarife); v tem primeru bi sprememba v številu točk znašala 200 točk ali več kot 10 % prvotne vrednosti (1400 točk). Zato je sodišče toženkama pravilno priznalo izhodiščno vrednost za odvetniško nagrado 1400 točk. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi priznalo dodatek 10 %, saj se spor nanaša na dve stranki, kar je razvidno tudi iz glave izpodbijane sodbe. Ker je tožnik z navedeno pravdo izpodbijal veljavnost svoje lastne izjave o odpovedi neuvedenemu dedovanju, do konca pravde ni bilo jasno, kdo so pravzaprav dediči po pokojni A. A., zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko je (nedefinirane) dediče po pokojni A. A. obravnavalo kot samostojno pravdno stranko.

21. Iz vseh navedenih razlogov je razvidno, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Ker je tožnik v pritožbenem postopku propadel, mora toženkama povrniti stroške stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo sestavo odgovora (1750 odvetniških točk), 2 % materialnih stroškov (35 točk), skupaj torej 1785 točk ali 1.071,00 EUR, povečano za 22 % DDV na odvetniške storitve (235,62 EUR) ali skupaj 1.306,62 EUR.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Ki je po vsebini pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med preživljanko (preživninsko upravičenko) A. A. in drugim tožencem, njenim sinom B. A., kot preživljalcem (preživninskim zavezancem), in sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju po materi A. A., kateremu se je odpovedal tožnik.
⁴ Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD.
⁵ Sodišče je poleg strank kot priče zaslišalo in dokazno ocenilo odvetnico, ki je sodelovala pri pripravi spornih pogodb in je bila prav v spornem času v stiku s tožnikom; notarko, ki je sestavila notarske zapise; drugotoženčevo ženo in taščo, ki sta bili večkrat v stiku s tožnikom in sta ga poznali v njegovem alkoholičnem obdobju in tudi pozneje; tožnikove prijatelje in znance ter njegovega sostanovalca. Dokazne ocene vseh navedenih pritožba sploh argumentirano ne izpodbija.
⁶ V tožbi je bila vrednost spornega predmeta določena na 120.000,00 EUR, tekom pravde se ni spreminjala in po tedaj veljavni tarifi ter vrednosti točke 0,459 EUR je po tar. št. 18 bila določena osnovna vrednost nagrade 1400 točk.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 57/2022
• VSL Sodba II Cp 582/2019
• VSL sodba I Cp 1361/2013