VSL Sodba III Kp 17182/2018

Jedro

Upravičena bi bila pravna kvalifikacija kot nadaljevano kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po tretjem in prvem odstavku 210. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, v kolikor bi bila dejanja medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezna dejanja pa le kot posamezni sestavni deli te celote. Da lahko serijsko dejavnost obdolženca opredelimo kot nadaljevano kaznivo dejanje morajo biti izpolnjeni konstantni kriteriji in vsaj eden od variabilnih kriterijev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju obdolženega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po tretjem in prvem odstavku 210. člena KZ-1, enega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po drugem in prvem odstavku 210. člena KZ-1 (pravilno v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1). Obdolženemu je določilo kazni: za vsako kaznivo dejanje po prvem in tretjem odstavku 210. člena KZ-1 tri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 210. člena KZ-1 dva meseca zapora in za poskus kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po drugem in prvem odstavku 210. člena KZ-1 (pravilno v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1) en mesec in petnajst dni zapora. Po določbi 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas pripora in pridržanje od 11. 4. 2018 od 23.43 ure dalje. Oškodovanca B. B. in C. C. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določila drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Nadalje je odločilo, da se po četrtem odstavku 95. člena ZKP obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega v izreku izpodbijane sodbe navedenih kaznivih dejanj.

5. Neutemeljeno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo kriminalno dejavnost obdolženca opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po tretjem in prvem odstavku 210. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje kdor iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj in način in druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da obdolženi kaznivih dejanj ni storil iz koristoljubnosti. Pritrditi je pritožnici, da je kaznivo dejanje odvzema motornega vozila uvrščeno v poglavje "kazniva dejanja zoper premoženje". Vendar zgolj ta okoliščina ne zadošča za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Upravičena bi bila pravna kvalifikacija kot nadaljevano kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po tretjem in prvem odstavku 210. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, v kolikor bi bila dejanja medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezna dejanja pa le kot posamezni sestavni deli te celote. Da lahko serijsko dejavnost obdolženca opredelimo kot nadaljevano kaznivo dejanje morajo biti izpolnjeni konstantni kriteriji in vsaj eden od variabilnih kriterijev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri pravni opredelitvi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni mogoče uporabiti določila člena 54 KZ-1, zgolj ob oceni, da je storil 5 istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje. V konkretnem primeru ni izpolnjen element istočasnosti oziroma zaporednosti. Obdolženi je kazniva dejanja storil v času od 8. 2. 2018 do 11. 4. 2018, torej v razdobju dobrih dveh mesecev. Časovna povezanost v konkretnem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče govoriti o enotnosti predmeta napada, saj je obdolženec le v treh primerih vzel osebni avto, v enem traktor, v enem pa štirikolesnik. Kazniva dejanja tudi niso bila storjena v istem kraju. V vseh petih primerih je tudi šlo za različne oškodovance. Pritožnica tako z zavzemanjem za opredelitev kriminalne dejavnosti kot nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 210. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ne more biti uspešna. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

6. Utemeljena je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje predmetno kazensko zadevo združiti z zadevo, ki teče zoper istega obdolženca pred istim sodiščem I K 00000/2018. Gre namreč za istovrstno kaznivo dejanje, ki časovno sega v inkriminirano obdobje. Razlogi izpodbijane sodbe, da bi se predmetni kazenski postopek z združitvijo navedenih postopkov preveč zavlekel, ne prepričajo sodišča druge stopnje. Iz obtožnega predloga v kazenski zadevi I K 00000/2018 je državni tožilec predlagal zaslišanje treh prič. Predmetni kazenski postopek se torej zaradi zaslišanja prič, predlaganih v obtožnem predlogu, ne bi bistveno podaljšal, zlasti iz razloga, ker sodišče ni vezano na dokazne predloge tožilstva glede zaslišanja predlaganih prič. Kljub povedanemu sodišče druge stopnje zaključuje, da zagovornica ni izkazala, da je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da bo obdolženi lahko predlagal spremembo pravnomočne sodbe po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP. Najverjetneje je, da bo sodišče prve stopnje v postopku I K 00000/2018 v primeru krivdoreka ob pravilni uporabi določb kazenskega zakonika za odmero kazni obsojencu (prvi odstavek 55. člena KZ-1) izreklo za obe kaznivi dejanji enotno kazen po 53. členu, pri čemer bo upoštevalo, da je kazen izrečena z izpodbijano sodbo že določena. Kazen ali del kazni po tej sodbi, ki jo bo obsojenec že prestal, pa mu bo vštelo v izrečeno kazen zapora.

7. Brezuspešno se pritožnica zavzema za izrek nižje kazni. Pritožnica izpostavlja, da je obdolženi kazniva dejanja storil v mladostni nepremišljenosti v alkoholiziranem stanju, saj je izvedenka psihiatrične stroke ugotovila, da je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja zmanjšana. Izpostavlja, da obdolženi za tovrstno kaznivo dejanje še ni bil kaznovan in da s kaznivimi dejanji visoke škode ni povzročil. Okoliščine, ki jih je izpostavila pritožnica, izvzemši starosti ter izostanka kaznovanosti za predmetno kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, jih ustrezno ovrednotilo in v zadostni meri upoštevalo pri odmeri kazni. Pri odraslem moškem, ki je dopolnil 25 let, pa vsekakor mladostne nepremišljenosti ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine, saj gre v tej starostni dobi nedvomno za zrelo, že izoblikovano osebo. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin torej, da je bil obdolženi večkrat pravnomočno obsojen, da je navedena kazniva dejanja storil v preizkusni dobi dveh pogojnih obsodb, ki sta bili obdolžencu izrečeni sicer za druga kazniva dejanja, so po presoji pritožbenega sodišča posamezno določene kazni in izrečena enotna kazen sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter obdolženčevo kazensko odgovornostjo.

8. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse lahko ogroženo njegovo preživljanje.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 40511/2018
• VSL Sodba VI Kp 72339/2021
• VSK sodba Kp 428/2005