VSL Sklep IV Cp 1997/2019

Jedro

Ukrepi iz 19. člena ZPND predstavljajo določeno omejitev za tistega, proti kateremu so izrečeni, in hkrati poseg v njegove pravice. Zato mora sodišče opraviti test sorazmernosti, kar je v konkretni zadevi tudi storilo. Upoštevalo je dejstvo, da predlagateljice v zadnjem obdobju o nasilnih izpadih/grožnjah nasprotnega udeleženca niso poročale, in da pri njih na več narokih tudi ni zaznalo večjega strahu. Zato je utemeljena odločitev o zavrnitvi njihovega predloga za podaljšanje ukrepov. Ukrepi so bili izrečeni že 13. 11. 2017. Njihov namen je zaščititi žrtev, ki pa naj si v času veljavnosti ukrepov poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Varnost žrtve ima prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljic z dne 7. 3. 2019 za podaljšanje ukrepov, dogovorjenih v sodni poravnavi z dne 13. 12. 2018, zavrnilo (I. točka izreka). Zaradi kršitve II. točke sodne poravnave II N 708/2017 z dne 13. 12. 2018 je nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v znesku 500 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da se bo v primeru neplačila izterjala po uradni dolžnosti (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je sprejelo odločitev, da vsak od udeležencev nosi svoje stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in IV. točki izreka vlagajo pritožbo predlagateljice, nasprotni udeleženec pa se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka. Predlagateljice opozarjajo na napačnost ugotovitve prvega sodišča, da nasprotni udeleženec od prenehanja prepovedi (po 10. 3. 2019) očitno spet živi v hiši. Nasprotni udeleženec se je po prenehanju veljavnosti ukrepov začel zadrževati v bližini nepremičnin, katerih solastnika sta s prvo predlagateljico. S svojo stalno prisotnostjo v bližini nepremičnin, kjer prebivajo predlagateljice, je začel nanje posredno vršiti psihični pritisk. Nasprotnega udeleženca se bojijo; zaradi preteklih nasilnih dejanj se počutijo ogrožene in ustrahovane. S kršitvami izrečenih ukrepov je pri predlagateljicah strah še podkrepil. Zaključek sodišča, da večjega strahu na narokih ni zaznalo, je zmoten. Sodišče bi glede na vse okoliščine lahko utemeljeno sklepalo, da se je nasprotni udeleženec na narokih namerno „lepo“ vedel, ker je poskušal ustvarjati vtis, da so si predlagateljice trditve o njegovem nasilju izmislile. Sodišče je zaslišalo le prvo predlagateljico, ne pa tudi N. in T. K., zato so ugotovitve glede zaznavanja strahu zmotne. Sodišče presoje ogroženosti predlagateljic ni opravilo v zadostni meri. Svojo odločitev je utemeljilo le na podlagi obnašanja udeležencev v sodni dvorani. Že samo zadrževanje nasprotnega udeleženca v bližini stanovanjske hiše, kjer prebivajo, jim povzroča občutke tesnobe in strahu. Nasprotujejo tudi stroškovni odločitvi, ki je zanje kot žrtve nasilja krivična.

Pritožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi ter nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške postopka.

3. Nasprotni udeleženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je neutemeljeno sledilo le pričam predlagateljic, njegovim pričam pa je odklonilo verodostojnost. Poudarja, da predlagateljice sploh niso bile priča domnevni kršitvi sodne poravnave, sklenjene 13. 12. 2018. Za domnevno kršitev so izvedele od sosede in sestrične. Izpovedbi teh dveh prič nista v ničemer skladni, niti povezani. Priči sta naučeno izpovedali tako glede datuma in ure domnevnega videnja nasprotnega udeleženca. Priča S. J. z zatrjevanega mesta (notranjost hiše pri kuhinjskem oknu) niti ni mogla videti klančine, kjer je priča V. K. parkiral vozilo nasprotnega udeleženca. Sodišču se ni zdelo nenavadno pričanje T. T., ki naj bi glede na podano izpovedbo celo zamudila na nastop svojih otrok. Vsak starš, ki se odloči prisostvovati nastopu otrok, je navadno na kraju nastopa še pred začetkom. Zato je v tem delu veliko bolj verodostojna izjava priče V. K., ki je izpovedal, da je bil avto priče parkiran pred hišo udeležencev. Očitno je priča T. T. avto parkirala na sestričninem parkirišču in potem odšla peš z otroki do dvorane, kjer so imeli predstavo. Tudi izpoved priče T. T. je mogoče šteti v škodo predlagateljic. Iz nje izhaja, da je bila priča več kot pripravljena na izpoved. Pričanje V. K., brata nasprotnega udeleženca, pa je sodišče nekorektno tolmačilo. Potrdil je, da je kombi in razsekana drva vozil on, to pa je potrdila tudi priča D. M. Slednji je jasno povedal, da je tisti dan drva vedno pripeljal V. K., ne pa nasprotni udeleženec. Ta priča je bila popolnoma nevtralna in brez kakršnega koli interesa za izid pravde. Ocena izpovedi priče G. K. je nekorektna in predstavlja neenakovredno obravnavanje prič postopka. Zato, ker je priča dejansko povedala, kaj je tisti dan počela, ne more biti neverodostojna. Ravno obratno. Izpoved je podala brez navodil nasprotnega udeleženca, kar pa ne velja za pričo T. T., ki jo je prva predlagateljica pozvala, naj pove, da je videla nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je že v odgovoru na predlog podal dokazni predlog za opravo poizvedb pri A. Te je sodišče opravilo prepozno, saj je operater sporočil, da podatke hranijo lej 90 dni. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za ogled nepremičnine priče S. J., na podlagi katerega bi se lahko prepričalo, da je priča krivo izpovedala. Četudi bi menilo, da ogled ni potreben, bi moralo vpogledati v jasno dostopni portal GURS-a, in sicer v grafični prikaz kraja bivališča priče S. J. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje nasprotnega udeleženca in mu je s tem preprečilo izrabiti pravico do obravnavanja pred sodiščem. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in ugotovi, da 5. 1. 2019 ni kršil II. točke sodne poravnave z dne 13. 12. 2018 ter razveljavi III. in IV. točko izreka sklepa. Podredno podlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Predlagateljice v odgovoru na pritožbo pritrjujejo ugotovitvam prvega sodišča o kršitvi sodne poravnave in soglašajo z izrekom denarne kazni v višini 500 EUR. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Podlago sprejete odločitve predstavljajo naslednje dejanske ugotovitve:

- ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi je bil s sodno poravnavo že podaljšan do 10. 3. 2019;

- ukrepi (tudi iz 19. člena ZPND) so prenehali marca 2019, do avgusta 2019 pa predlagateljice niso poročale o kakršnih koli nasilnih izpadih nasprotnega udeleženca;

- nasprotni udeleženec se je 5. 1. 2019 - še v času veljavnosti ukrepov - nekaj po 15. uri nahajal v bližini hiše na naslovu ...;

- njegov kombi je bil parkiran na prodnatem delu na klančini in ni imel prikolice;

- kršitev druge točke sodne poravnave z dne 13. 12. 2018, ki se je zgodila 5. 1. 2019, pri predlagateljicah ni pustila posledic v smislu strahu pred nasprotnim udeležencem;

- sodišče na narokih večjega strahu predlagateljic do nasprotnega udeleženca ni več zaznalo.

O pritožbi predlagateljic

7. Kršitev že izrečenih ukrepov sama po sebi ni razlog za njihovo podaljšanje. Sodišče prve stopnje je jasno izpostavilo, da ukrepa prepustitve stanovanja v skupni uporabi, ki je urejen v 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ni več mogoče ponovno podaljšati, ker so predlagateljice to možnost že izkoristile. Tega predlagateljice v pritožbi argumentirano niti ne napadajo. Poudarjajo, da lahko sodišče po določbi 19. člena ZPND ukrepe izreče večkrat in jih podaljša, saj je dolžno zaščititi žrtve. Vendar pa je že prvo sodišče poudarilo, da se časovna omejitev iz 21. člena ZPND dejansko nanaša tudi na nekatere ukrepe, ki jih lahko sodišče izreče v skladu z določilom 19. člena ZPND (npr. prepoved vstopiti v stanovanje, se zadrževati v bližini stanovanja, kjer žrtev živi ...), kadar sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi, kar je značilnost konkretnega primera.

8. Pogoji za podaljšanje ukrepov so enaki kot pogoji za njihov izrek, navedeni pa so v prej citiranem 19. členu ZPND. Namen podaljšanja ukrepov je preprečitev ponovitve nasilnih dejanj. Predlagateljice realne in konkretne grožnje, da bodo v primeru odsotnosti ustrezne zaščite znova izpostavljene nepredvidljivim dejanjem nasprotnega udeleženca, niso izkazale. Zadrževanje nasprotnega udeleženca v bližini stanovanjske hiše, kjer prebivajo, ob dejstvu, da je na tem območju nasprotni udeleženec solastnik več nepremičnin, ne predstavlja utemeljenega razloga za izrek ukrepov oz. njihovo podaljšanje.

9. Ukrepi iz 19. člena ZPND predstavljajo določeno omejitev za tistega, proti kateremu so izrečeni, in hkrati poseg v njegove pravice. Zato mora sodišče opraviti test sorazmernosti, kar je v konkretni zadevi tudi storilo. Upoštevalo je dejstvo, da predlagateljice v zadnjem obdobju o nasilnih izpadih/grožnjah nasprotnega udeleženca niso poročale, in da pri njih na več narokih tudi ni zaznalo večjega strahu. Zato je utemeljena odločitev o zavrnitvi njihovega predloga za podaljšanje ukrepov. Ukrepi so bili izrečeni že 13. 11. 2017. Njihov namen je zaščititi žrtev, ki pa naj si v času veljavnosti ukrepov poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Varnost žrtve ima prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.¹

O pritožbi nasprotnega udeleženca

10. Nasprotni udeleženec nasprotuje odločitvi sodišča, ki mu je zaradi kršitve ukrepov izreklo denarno kazen v višini 500 EUR. Pritožnik graja predvsem dokazno oceno prvega sodišča oz. oceno verodostojnosti prič. Pri tem izpostavlja različne okoliščine, ki naj bi govorile v prid večje verodostojnosti prič, ki jih je predlagal sam, in o neverodostojnosti prič, ki so jih predlagale predlagateljice. Nobena od opisanih okoliščin ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost presoje prvega sodišča. Gre za različne nianse, ki za samo odločitev ne morejo biti merodajne. Dokazna ocena prvega sodišča je logično vzdržna, razumna in dosledna. Tudi pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca ne vzbujajo pomislekov o arbitrarnem oblikovanju spodnje premise sodniškega silogizma. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, katere okoliščine so bile ključne za presojo verodostojnosti konkretne priče. Ocena verodostojnosti je podkrepljena z razumnimi in logičnimi argumenti, zato o kršitvi metode iz 8. člena ZPP in posledični arbitrarnosti ni mogoče govoriti. Pritožbena izvajanja ne uspejo izpodbiti verodostojnosti prič, ki so jih predlagale predlagateljice. Da sta priči naučeno izpovedali tako glede datuma kot ure, ko sta videli nasprotnega udeleženca, je zgolj subjektivna ocena slednjega. Ne obstaja dokazno pravilo, da več enakih izpovedb nujno pomeni resničnost dejstva, zato sodišče vsako izpovedbo presoja v kontekstu celotnega pričanja posamezne priče, ostalih prič in drugih dokazov. Pri tem upošteva številne subjektivne in objektivne dejavnike, ki lahko vplivajo na verodostojnost pričanja.²

11. Pritožnik podaja svojo subjektivno dokazno oceno (tudi oceno verodostojnosti prič), pri tem pa tehtnih argumentov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost ocene prvega sodišča, ne navede. Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno pritožnika pa ni dolžnost pritožbenega sodišča.³ Sodišče je prepričljivo navedlo argumente dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz (izpovedbo). Ti argumenti so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Pojasnilo je, katere okoliščine so bile ključne za presojo verodostojnosti konkretne priče ter oceno verodostojnosti podkrepilo z razumni in logičnimi argumenti.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče do dokaznega predloga za opravo ogleda ni opredelilo. Svojo opredelitev je podalo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje udeležencev postopka v zvezi s predlogom za podaljšanje ukrepov in za izrek denarne kazni res ni zaslišalo. Vendar pa nasprotni udeleženec na naroku 25. 7. 2019 temu - skladno z določbo 286.b člena ZPP - ni ugovarjal in se ni skliceval na kršitev določb pravdnega postopka.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljic in nasprotnega udeleženca zavrnilo ter izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 22.a člena ZPND potrdilo.

14. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ta temelji na 8. točki 22.a člena ZPND. Sodišče v tovrstnih postopkih odloča o stroških postopka po prostem preudarku. Ker predlagateljice s svojim predlogom za podaljšanjem ukrepov niso uspele, nasprotnemu udeležencu pa je bila izrečena denarna kazen, je odločitev, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, ustrezna.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. in 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).

-------------------------------
¹ Primerjaj VSL sklep IV Cp 679/2019.
² Primerjaj VSRS sodba in sklep II Ips 195/2018.
³ VSRS sodba II Ips 271/2017.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1383/2019
• VSL Sklep IV Cp 851/2019
• VSL Sklep IV Cp 1751/2022