VSL Sklep II Cp 1459/2019

Jedro

Ob pritožbenem sklicevanju, da mu bo s sprejeto odločitvijo o civilni delitvi nepremičnine kršena njegova ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja (katerega lastnik je in v katerem živi že od lastne izgradnje objekta dalje), nasprotni udeleženec povsem prezre položaj in pravice drugega udeleženca postopka - to je predlagatelja. Obema udeležencema postopka sta ustavno zagotovljeni pravica do zasebne lastnine (33. člen URS, glej tudi prvi odstavek 67. člena URS) in pravica do nedotakljivosti stanovanja oziroma pravica do spoštovanja doma (36. člen URS), pri čemer predlagatelj postopka ni v bistveno boljšem položaju od nasprotnega udeleženca, saj od polovičnega solastništva sporne nepremičnine nima prav nobene koristi (po lastnih navedbah živi drugje), temveč le določene stroške (plačilo najemnine za drugo stanovanje in plačilo davščin za solastniški delež sporne nepremičnine).

Upoštevaje okoliščine konkretnega primera in vrsto sodnega postopka sklicevanje nasprotnega udeleženca na njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja (pravico do spoštovanja doma) za obravnavano zadevo ne more biti odločilno. V konkretnem primeru gre namreč za situacijo, ko sporna nepremičnina predstavlja dom obeh udeležencev tega nepravdnega postopka (za enega dejanski, za drugega izgubljeni dom), ki se ne zmoreta dogovoriti za način delitve, ki bi ustrezal obema in ki bi ga zmogla tudi dejansko realizirati (z založitvijo stroškov fizične delitve hiše in s soglasjem obeh za izvedbo delitve). V takšnem primeru ni mogoče dati avtomatične prednosti niti enemu niti drugemu udeležencu postopka, temveč je treba upoštevati (pretehtati) položaj in koristi obeh. Za takšen primer pa SPZ tudi že vnaprej predvideva kompromisno rešitev - t.i. civilno delitev (četrti odstavek 70. člena SPZ) kot ultima ratio (skrajnje sredstvo, zadnja možnost).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdružilo nepremičnino parc. št. 256/2 k.o. ... (ID znak: parcela 0001; v nadaljevanju tudi: sporna nepremičnina) z deležem predlagatelja in nasprotnega udeleženca, vsakega do ½, tako, da se nepremičnina proda, kupnina pa razdeli med udeleženca v sorazmerju z njunima solastninskima deležema (1. točka izreka), glede stroškov postopka pa je odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2. Nasprotni udeleženec je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP². Nasprotuje stališču, da s fizično delitvijo nepremičnine ne bi nastali dve istovrstni stvari, pri čemer zlasti poudarja, da gre za hišo, grajeno kot dvostanovanjsko. Trdi, da sama delitev nepremičnine na dve samostojni enoti ne bi stala praktično nič. Stroški bi nastali šele z ureditvijo posamezne enote v bivalno stanovanje, višina teh stroškov pa je odvisna od kvalitete bivanja, ki ga želi posameznik. Izpostavlja, da je nepremičnino v naravi mogoče povsem enostavno deliti v obstoječem stanju. Poudarja, da nihče ne sili predlagatelja, da bi vlagal v nepremičnino proti svoji volji. Sodišče naj razdeli nepremičnino v naravi v obstoječem stanju, kaj bo vsak od lastnikov počel s svojim posameznim delom, ki ga bo dobil v izključno last (ali bo vanj vlagal, v njem stanoval ali ne), pa ni stvar sodišča. Jasno je, da bo v principu tedaj, kadar se solastnika ne strinjata z opravo delitve v naravi, tisti, ki takšni delitvi nasprotuje, nasprotoval tudi vsakemu vlaganju (četudi malenkostnemu) ter se tako izognil po zakonu primarnemu načinu delitve. Vprašanje, ali je bolj ekonomična delitev v naravi ali civilna delitev, je napačno, ker ni dvoma, da je fizična delitev zelo enostavno mogoča. Opozarja na novejšo sodno prakso, po kateri je nepremičnino mogoče deliti v naravi celo v primeru črne gradnje (VSL sklep I Cp 274/2018). Poudarja, da za delitev nepremičnine v naravi znatna vlaganja niso potrebna. Takšna vlaganja bi bila potrebna izključno za to, da bi se iz enega dela stavbe uredilo relativno luksuzno stanovanje, kar pa ni stvar delitve, še posebej ne glede na obstoječe stanje nepremičnine. Izpostavlja, da je tudi nedokončano hišo mogoče fizično deliti. Sklepu očita, da ne upošteva njegovega sklicevanja na dejstvo, da nepremičnina predstavlja njegovo edino stanovanje, pri čemer mu civilna delitev krši tudi ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja. Tudi sodna praksa ESČP³ je glede tega jasna, saj je treba kot pomembno okoliščino v vseh sodnih postopkih upoštevati, ali neka nepremičnina ali njen del predstavlja edino stanovanje udeleženca sodnih postopkov. Meni, da mu dejstva, da sam zaradi skromne pokojnine ne more izplačati predlagatelja (kateremu pa se "ne da" v svoj del nepremičnine vložiti ničesar), ni mogoče šteti v škodo. Prav zaradi podobnih primerov zakon primarno določa fizično delitev, kar pomeni, da eden od solastnikov, ki se mu nepremičnine ne da uporabljati ali je vzdrževati, ne more avtomatično zahtevati prodaje in le na hitro "pokasirati" ter drugega udeleženca, ki živi le v delu nepremičnine, vreči na cesto. To je še toliko bolj pomembno za nasprotnega udeleženca, ki je z lastnimi rokami postavil celo hišo, sedaj pa naj bi se ob koncu življenja moral seliti neznano kam, da nepremičnine ne bo treba deliti. Strinja se sicer, da sporazumna delitev med udeležencema ni mogoča, vendar poudarja, da je smisel nepravdnega postopka delitve stvari primarno v tem, da sodišče stvar razdeli v naravi tudi v takšnem primeru. Če je takšna delitev fizično izvedljiva, se je ne bi smelo preprečiti samo z nasprotovanjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ter odloči, da vse stroške postopka delitve, vključno s stroški sodnih taks te pritožbe, nosi predlagatelj (ne zahteva pa od predlagatelja povračila stroškov zastopanja).

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo odgovarja na posamezne pritožbene navedbe. Kot ključno izpostavlja, da je za oba načina fizične delitve nepremičnine, ki ju je predlagal izvedenec, treba pridobiti soglasje obeh solastnikov. Pri obeh načinih delitve je namreč treba zaradi (pre)ureditve inštalacij opraviti preboje v nosilne dele stavbe. Gre za posel, ki presega redno upravljanje, zaradi česar se zahteva soglasje obeh udeležencev, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. Poleg tega nobeden od predlaganih načinov delitve ne vključuje popolne razdelitve solastnine. Določeni deli (stopnišče in dostopni hodnik) ter napeljave bi še vedno ostali v solastnini, s čimer se predlagatelj ne strinja, čeprav je tudi za to potrebno njegovo soglasje. Meni, da je sodišče pravilno ocenilo stroške, ki so potrebni za osnovno ureditev dveh samostojnih enot. Ob upoštevanju srednjih vrednosti je za golo razdelitev (brez upoštevanja izdelave posameznih enot in dejstva, da eden od solastnikov prejme nepremičnino v drugačnem stanju, ter upoštevanja stroška za vzpostavitev etažne lastnine) treba vložiti 31.413,00 EUR (v kar je vključen tudi strošek izdelave fasade in dokončanja stopnišča), kar predstavlja okvirno 25 % vrednosti celotne nepremičnine. Tak vložek pa ni sorazmeren, sploh glede na slabo stanje obstoječe zgradbe in upoštevajoč dejstvo, da nobena od strank nima denarja za takšne posege. Glede na navedeno je edini možen zaključek, da fizična delitev ni mogoča. Pritožbenemu sodišču predlagatelj zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa s stroškovno posledico za nasprotnega udeleženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nasprotni udeleženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da si ni prizadevalo za fizično delitev stvari (to je delitev nepremičnine v naravi) - glej drugi odstavek 70. člena SPZ⁴. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej 6. in 11. točko obrazložitve ter vrstni red argumentov v obrazložitvi) in iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje (kljub različnemu stanju dokončanosti hiše) primarno prizadevalo za izvedbo fizične delitve nepremičnine, vendar pa je na podlagi vseh ugotovljenih pravno pomembnih okoliščin primera prišlo do zaključka, da delitev v naravi v konkretnem primeru ni možna (konec 16. točke obrazložitve). Fizična delitev nepremičnine bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer bila mogoča (izvedljiva), vendar pa ne brez gradbenih posegov, ki zahtevajo založitev določenih nezanemarljivih stroškov (ki presegajo zmožnosti obeh udeležencev postopka), in ne brez soglasja obeh udeležencev postopka (takšno soglasje pa je predlagatelj izrecno odklonil).⁵

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču sklepa, da s fizično delitvijo nepremičnine ne bi nastali dve istovrstni stvari (13. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke (v nadaljevanju: izvedenec) pravilno povzelo, da bi v primeru obeh predlaganih variant fizične delitve nastali dve v dejanskem pogledu neenakovredni enoti, in sicer (že izdelano) stanovanje v visokem pritličju na eni strani ter povsem neizdelan podstrešni ter kletni del na drugi strani (smiselno enako izhaja tudi iz 12. točke obrazložitve).⁶ V skladu z mnenjem izvedenca je tudi pravilno zaključilo, da (fizična) delitev objekta (po obstoječem stanju) na dva enakovredna samostojna dela, sorazmerna solastninskima deležema, brez dodatnih gradbenih del, ni mogoča (konec 10. točke in 11. točka obrazložitve). Ob tem dejstvo, da je bila stavba grajena kot dvostanovanjska hiša, ni pravno pomembno, saj je bistveno njeno obstoječe stanje (aktualna delna (ne)uporabnost hiše) in ne, za kakšen namen je bila grajena (torej predvidena oziroma potencialna uporabnost hiše).

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu poudarjanju, da sama delitev na dve samostojni enoti nepremičnine ne bi stala nič, temveč bi stroški nastali šele z ureditvijo posamezne enote za bivanje. Glede na odsotnost predlagateljevega soglasja za izvedbo gradbenih posegov, s katerimi bi se dosegla fizična razdelitev nepremičnine, se je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sklepa ukvarjalo s presojo, ali so vsa vlaganja potrebna, da sploh nastane posamezni del oziroma samostojna funkcionalna celota, primerna za samostojno stanovanjsko uporabo, ali gre zgolj za vlaganja, na podlagi katerih bi bilo že obstoječo samostojno enoto mogoče uporabljati kot stanovanje (v tem drugem primeru soglasje obeh solastnikov ne bi bilo potrebno).⁷ S pomočjo izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsa ugotovljena vlaganja nujna, da sploh nastane ločena, samostojna stanovanjska enota, in zaključilo, da mansardni del in klet v (obstoječem) stanju v času delitve ne izpolnjujeta pogojev za zaključeno stanovanjsko enoto, ki bi bila v trenutku delitve vsebinsko primerljiva z delom v visokem pritličju. Ob tem gre konkretne ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine vlaganj, ki bi bila potrebna za dokončanje nedokončanih etaž (9., 10. in 12. točka obrazložitve sklepa), za odločitev v predmetni zadevi niti niso pravno pomembne. Nasprotni udeleženec namreč pravilno poudarja, da je tudi nedokončano hišo mogoče fizično deliti, ter da za osnovno delitev nepremičnine v naravi znatna vlaganja niso potrebna. Vendar pa prezre, da bi tudi v primeru fizične delitve, ki bi se izvedla brez kakršnihkoli posebnih vlaganj (v tiste dele hiše, ki še niso primerni za samostojno stanovanjsko uporabo), nastali določeni neizogibni stroški. Iz povzetih ugotovitev izvedenca (glej 8. točko obrazložitve na 4. strani sklepa) izhaja, da bi stroški z izvedbo osnovnih gradbenih del, potrebnih za delitev nepremičnine,⁸ ter stroški za ločitev inštalacij (ogrevanje, elektrika, vodovod) znašali več kot 7.000,00 EUR (pri čemer niti niso upoštevani stroški etažiranja⁹). Stroškov osnovne delitve v navedenem znesku ni mogoče označiti kot minimalnih, še zlasti ne upoštevaje navedbe obeh udeležencev postopka o njunem slabem premoženjskem in dohodkovnem stanju (iz tega razloga sta udeleženca postopka tudi dosegla taksno olajšavo oziroma oprostitev v predmetnem postopku¹⁰). Tudi dejstva, da ne more izplačati predlagatelja, sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu ni neutemeljeno štelo v škodo. Navedeno okoliščino je le pravilno upoštevalo kot pravno odločilno dejstvo, ki ga glede na dikcijo četrtega in petega odstavka 70. člena SPZ¹¹ ni smelo spregledati.

8. Nasprotni udeleženec kot zmotno in nesmiselno označuje stališče sklepa, da predlagatelja kot solastnika nihče ne more "prisiliti", da bi vlagal v nepremičnino oziroma v svoj posebni del nepremičnine. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da delitev objekta na dva enakovredna samostojna dela, sorazmerna solastninskima deležema, brez dodatnih gradbenih del (vlaganj), ni mogoča, obenem pa je ugotovilo, da gre pri obeh predlaganih načinih fizične delitve za posel, ki presega redno upravljanje, zaradi česar je potrebno soglasje obeh udeležencev kot solastnikov (glej peti odstavek 67. člena SPZ), takšno soglasje pa je predlagatelj v obravnavanem primeru izrecno zavrnil (neizpodbijana ugotovitev na koncu 11. točke obrazložitve).¹² Tako je mogoče ugotoviti, da v konkretnem primeru ne obstaja soglasje predlagatelja že za izvedbo osnovne fizične delitve hiše, kaj šele za delitev z vlaganji, ki bi imela za posledico nastanek dveh enakovrednih samostojnih delov, primernih za bivanje. Poleg tega pa neobstoj soglasja predlagatelja v konkretnem primeru niti ne predstavlja edine ovire za izvedbo fizične delitve nepremičnine, temveč je glavna ovira v nezmožnosti obeh udeležencev postopka, da bi krila že stroške osnovne fizične delitve.¹³ Ob pritožbenem poudarjanju, da nihče ne sili predlagatelja k vlaganjem v nepremičnino proti njegovi volji in da presoja z vidika ekonomičnosti načina delitve ni relevantna, nasprotni udeleženec zanemarja dejstvo, da bi tudi z najosnovnejšo razdelitvijo nepremičnine v naravi nastali določeni neizogibni stroški, ki jih, po svojih lastnih navedbah, ni zmožen kriti nobeden od udeležencev postopka. Fizična delitev namreč zahteva tako delitev, ki pomeni etažiranje hiše in s tem so povezani stroški, ki jih stranki ne moreta kriti. V takšnem primeru pa je edina zakonsko predvidena rešitev za delitev stvari njena razdelitev s prodajo in razdelitvijo kupnine med oba udeleženca postopka - t.i. civilna delitev po četrtem odstavku 70. člena SPZ.

9. Nasprotni udeleženec v pritožbi poudarja, da okoliščina, kaj želi eden od solastnikov početi s svojim deležem (kot npr. v njem stanovati, vanj vlagati ali ga prodati), nima nobenega vpliva na možnost delitve in da to ni stvar sodišča. Zakaj nasprotni udeleženec poudarja navedeno, ni jasno, saj sodišče prve stopnje odločitve glede načina delitve nepremičnine ni sprejelo, upoštevajoč izražen ali domnevan namen uporabe razdeljenih deležev s strani udeležencev. Da že za izvedbo osnovne delitve nepremičnine ne bi bila potrebna določena gradbena dela in ločitev inštalacij, s čimer je neizogibno povezan tudi nastanek določenih stroškov, pa nasprotni udeleženec v pritožbi ne trdi.

10. Če bi bodisi predlagatelj bodisi nasprotni udeleženec zmogla kritje stroškov izvedbe osnovne delitve sporne nepremičnine, bi bila odločitev v konkretnem primeru lahko drugačna.¹⁴ Vendar pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da predlagatelj nasprotuje fizični delitvi nepremičnine z izključnim ali očitnim namenom škodovati nasprotnemu udeležencu (v tem primeru bi šlo za t.i. navidezno izvrševanje solastninske pravice, ki si ne bi zaslužilo pravnega varstva - glej drugi odstavek 12. člena SPZ).

11. Ob pritožbenem sklicevanju, da mu bo s sprejeto odločitvijo o civilni delitvi nepremičnine kršena njegova ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja (katerega lastnik je in v katerem živi že od lastne izgradnje objekta dalje), nasprotni udeleženec povsem prezre položaj in pravice drugega udeleženca postopka - to je predlagatelja.¹⁵ Obema udeležencema postopka sta ustavno zagotovljeni pravica do zasebne lastnine (33. člen URS,¹⁶ glej tudi prvi odstavek 67. člena URS¹⁷) in pravica do nedotakljivosti stanovanja oziroma pravica do spoštovanja doma¹⁸ (36. člen URS), pri čemer predlagatelj postopka ni v bistveno boljšem položaju od nasprotnega udeleženca, saj od polovičnega solastništva sporne nepremičnine nima prav nobene koristi (po lastnih navedbah živi drugje), temveč le določene stroške (plačilo najemnine za drugo stanovanje in plačilo davščin za solastniški delež sporne nepremičnine).¹⁹

12. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera in vrsto sodnega postopka sklicevanje nasprotnega udeleženca na njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja (pravico do spoštovanja doma) za obravnavano zadevo ne more biti odločilno. V konkretnem primeru gre namreč za situacijo, ko sporna nepremičnina predstavlja dom obeh udeležencev tega nepravdnega postopka (za enega dejanski, za drugega izgubljeni dom),²⁰ ki se ne zmoreta dogovoriti za način delitve, ki bi ustrezal obema in ki bi ga zmogla tudi dejansko realizirati (z založitvijo stroškov fizične delitve hiše in s soglasjem obeh za izvedbo delitve). V takšnem primeru ni mogoče dati avtomatične prednosti niti enemu niti drugemu udeležencu postopka, temveč je treba upoštevati (pretehtati) položaj in koristi obeh. Za takšen primer pa SPZ tudi že vnaprej predvideva kompromisno rešitev - t.i. civilno delitev (četrti odstavek 70. člena SPZ) kot ultima ratio (skrajnje sredstvo, zadnja možnost). Rešitev, ki bi bila sprejemljiva za oba, bi udeleženca postopka morebiti lahko dosegla v postopku mediacije ki jima je še vedno na voljo kot alternativna oblika rešitve spora (glej drugi odstavek 15. člena ZARSS²¹).

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na najpomembnejše pritožbene očitke, medtem ko se do dodatnih polemiziranj pritožbe ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Nasprotni udeleženec v pritožbenem postopku ni dosegel zase ugodnejše odločitve, zato že iz tega razloga ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Predlagatelj z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel spremeniti svojega pravnega položaja, poleg tega pa s konkretno vlogo tudi ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški za njegov odgovor na pritožbo niso bili potrebni in jih je tudi on dolžan kriti sam (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
² Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami. Ker se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1,Uradni list RS, št. 16/2019), se pritožbeno sodišče v tej odločbi, upoštevajoč 216. člen ZNP-1, sklicuje na določila prej veljavnega zakona, to je ZNP.
³ Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu,
⁴ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami
⁵ Primerjaj VSL sklep I Cp 1410/2014 z dne 15. 10. 2014, kjer gre za zelo podobne okoliščine primera.
⁶ To pravzaprav priznava tudi sam nasprotni udeleženec, ko v nadaljevanju navaja, da bi z delitvijo nastala "ena nekako dokončana, vendar izredno slabo urejena in komaj za bivanje primerna enota, in druga, še nedokončana, vseeno pa stanovanjska enota (četudi trenutno še za normalno bivanje neuporabna, kar pa bi marsikdo trdil tudi za del, ki ga uporablja nasprotni udeleženec)".
⁷ Glej VSL sklep I Cp 1278/2016 z dne 18. 5. 2016.
⁸ Kot takšna gradbena dela so navedena: izvedba več predelnih sten, izdelava preboja skozi notranjo nosilno steno in montažne betonske preklade ter vgradnja več vrat.
⁹ Strošek izdelave fasade, na katerega opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo, po oceni pritožbenega sodišča ni strošek, ki bi ga bilo treba upoštevati pri izračunu stroškov osnovne delitve. Hišo je namreč treba deliti v obstoječem stanju in izdelava fasade k delitvi ne pripomore.
¹⁰ Predlagatelju je bilo dovoljeno obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.094,40 EUR v 8 obrokih, nasprotni udeleženec pa je bil v celoti oproščen plačila sodne takse za obravnavano pritožbo v višini 718,20 EUR, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da brez ogrožanja svojega preživljanja ne bi zmogel plačila tolikšnega zneska.
¹¹ Četrti odstavek 70. člena SPZ določa: ˝Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev).˝ Prvi del petega odstavka 70. člena SPZ pa se glasi: "Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče."
¹² Glej tudi VSL sklep II Cp 3167/2016 z dne 22. 2. 2017.
¹³ Primerjaj VSC sklep Cp 294/2016 z dne 24. 11. 2016.
¹⁴ Ibidem.
¹⁵ Predlagatelj je že polnoletni sin nasprotnega udeleženca.
¹⁶ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami
¹⁷ V tem kontekstu gre tudi opozoriti na konkretizacijo omenjenih ustavnih določb v prvem odstavku 12. člena SPZ. Ta določa, da je lastnik stvari omejen z enakimi pravicami drugih. Poudarja tudi, da je lastninsko pravico treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli SPZ, z njenim namenom in z naravo stvari.
¹⁸ V odločbi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 je Ustavno sodišče RS vsebinsko prvič v svoji zgodovini oblikovalo in opredelilo pravico do spoštovanja doma (glej članek aktualne ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar: Dom kot ustavna kategorija, objavljen v reviji Odvetnik - številka 90 (2), letnik 2019, dne 31. 3. 2019).
¹⁹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, in sicer v 10. točki obrazložitve, kjer je med drugim poudarjeno: "Ravnanje toženca v obravnavanem primeru (nepripravljenost plačati uporabnino, kot tudi nepripravljenost ponuditi tožnici na primer ustrezno plačilo vrednosti njenega solastnega deleža, ob istočasnem vztrajanju pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja) pomeni tudi kršitev omenjenega načela vestnosti in poštenja. Predstavlja celo neustaven poseg v lastninsko pravico „prizadetega“ solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno (so)lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. in 67. člen Ustave RS)." V konkretnem primeru gre sicer za nekoliko drugačne okoliščine primera.
²⁰ Do pojma "dom" se je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi U-I-64/14 v 8. točki obrazložitve, ko ga je definiralo večdimenzionalno: - v materialnem smislu kot fizični prostor, ki posamezniku zagotavlja varnost in omogoča (najvišjo) stopnjo zasebnosti; - v psihološkem smislu kot nujen in bistveni element za razvoj posameznikove individualne in družbene identitete; - v sociološkem smislu kot pogoj za oblikovanje občutka pripadnosti določenemu prostoru in družbi (skupnosti); - v pravnem smislu kot naslov fizične osebe, ki je pogoj za uveljavljanje nekaterih njenih pravic. Pojem »dom« iz 8. člena EKČP je avtonomen in ni odvisen od ureditve v domačem pravu. ESČP v okviru pravice do spoštovanja doma varuje tri vrednote: varnost, zasebnost ter družbeno in čustveno navezanost posameznika na določen prostor. Pravica do spoštovanja doma je primarno namenjena varovanju posameznika pred posegi države v njegov zaščiteni življenjski prostor. Glede obeh pravkar navedenih razlag pojma "dom" glej že omenjeni članek dr. Špelce Mežnar: Dom kot ustavna kategorija.
²¹ Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, Uradni list RS, št. 97/2009

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1843/2018
• VSL sklep I Cp 4895/2010
• VSL sklep II Cp 353/2011