VSL Sodba I Cp 2081/2019

Jedro

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti, v skladu s katerim odloča zemljiškoknjižno sodišče o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Tudi v tem postopku pa lahko pride do napake, bodisi ker vknjižba, ki je bila po postopkovnih pravilih sicer izvedena v korist določene osebe, nima veljavne materialnopravne podlage, pa tudi, kadar je ta izvedena na podlagi neveljavnega ali nepopolnega zemljiškoknjižnega dovolila. Tu gre sicer za napako formalnopravne narave, ki jo je mogoče odpraviti z ugovorom ali pritožbo kot rednimi pravnimi sredstvi, lahko pa tudi z izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v sporno darilno pogodbo ugotavlja, da držijo trditve tožnikov, da parcele 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vložna št. 589, k. o. ..., niso bile predmet darilne pogodbe. Tako iz teksta pogodbe kot iz zemljiškoknjižnega dovolila namreč izhaja, da so bile iz omenjenega vložka podarjene zgolj tri preostale parcele, pri zemljiškoknjižni izvedbi pogodbe pa je prišlo do napake, ker je bil prenos izveden na celotnem vložku 589, k. o. ... Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče dodatno preverilo, ali so se stranke kaj posebej dogovarjale glede ostalih kmetijskih zemljišč iz vložka 589 in zakaj ta v pogodbi niso bila izpostavljena s parcelnimi številkami. Ker toženka, ki je bila glavni organizator pri sestavi darilne pogodbe, tega ni znala pojasniti, navedla pa je, da parcele tudi niso bile ocenjene, pritožbeno sodišče sledi trditvam tožnikov, da, kot izhaja iz vsebine pogodbe, predmet darilne pogodbe ni bil celoten vložek 589, k. o. ..., temveč zgolj tiste parcele, ki so bile iz tega vložka dejansko izpostavljene.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi, pritožbi toženke pa v celoti, in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se:

- v I./2 točki izreka vknjižba vpisa lastninske pravice na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 5. 1996, Dn št. 6082/95, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 1999, Dn št. 6082/95 in Dn št. 5688/96, pri 4/6 parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992/1, 2992/2 in 3017, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ..., v korist in na ime L. S., rojena ..., J. ulica ..., sedaj ..., izreče za neveljavno,

- v I./3 točki izreka izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila L. F., K. M., L. J. in R. A., v darilni pogodbi z dne 24. 4. 1995 in se vzpostavi prejšnje zemljiško stanje pri 4/6 parcel št. 2892/0 (ID znak: ...-2892/0-0), 2907/0 (ID znak: ...-2907/0-0), 2909/0 (ID znak: ...-2909/0-0), 2951/0 (ID znak ...-2951/0-0), 2992/1 (ID znak: ...-2992/1-0), 2992/2 (ID znak: ...-2992/2-0) in 3017/0 (ID znak: ...-3017/0-0), k. o. ..., v korist in na ime L. F., rojene ..., K. M., rojene ..., P. 30, L. J., rojenega ..., P. 30, in R. A., rojene ..., D. 134, za vsakega do 1/6,

- v II. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 5.821,26 EUR nadomesti z zneskom 4.758,71 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožnikov zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki so dolžni toženki v roku petnajst dni povrniti 2.707,27 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe s 24. 4. 1995 v obsegu podarjenih parcel št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ... (I./1. točke izreka), ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri 4/6 parcel št. 2790/1, 2799/1, 2801, 2892, 2907, 2909, 2951, 2992/1, 2992/2 in 3017, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ..., v korist in na ime toženke (II./2. točke izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek na izbris zemljiškoknjižnega stanja, nastalega na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila L. F., K. M., L. J. in R. A. v darilni pogodbi s 24. 4. 1995, in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri 4/6 s to pogodbo podarjenih parcel v korist in na ime L. F., K. M., L. J. in R. A., za vsakega do 1/6 (I./3 točke izreka). Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženki povrniti 5.821,26 EUR pravdnih stroškov.

2. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki, toženka zgolj v stroškovnem delu.

3. Tožniki v pritožbi uvodoma opozarjajo na napako v pravnem pouku, ki ne upošteva 30-dnevnega pritožbenega roka. Pojasnjujejo, da sodišče ni logično in sistemsko povezalo obdobja, ki se nanaša na sklenitev dogovora darovalcev s toženko ob podpisu pooblastila z dne 2. 6. 1993, ter sklenitve darilne pogodbe s 24. 4. 1995, v povezavi s toženkinim ugovorom zoper zemljiškoknjižni sklep s 24. 6. 1996. Ker sodišče situacije ni obravnavalo celostno, je dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Izpostavljajo dogovor, da bo toženka po končani denacionalizaciji dobila v dar tiste nepremičnine, ki bodo vrnjene pokojnemu I. L. Vztrajajo, da darilne pogodbe pred podpisom na sodišču niso videli in je niso mogli proučiti ter grajajo dokazno oceno sodišča glede njenega prejema. Da se pogodbena volja darovalcev glede darila ni nanašala na vložek 589, je očitno iz dogajanja po prejemu zemljiškoknjižnega sklepa, ko je bil med strankami osrednji predmet pogovora razveljavitev darilne pogodbe zaradi odsotnosti darilnega namena. Sodišče je zmotno tolmačilo toženkino izpovedbo, saj ob zaslišanju ni izjavila, naj bi razgovor z darovalci razumela kot način uporabe solastne nepremičnine. Ne drži, da bi toženka v pripravljalni vlogi zatrjevala, da je bil darilni namen in želja L. F., da nepremičnina preide v mlade roke v celoti in da se ohrani. Pomanjkljive trditvene podlage toženka ne more dopolnjevati s svojo izpovedbo ob zaslišanju. Tega darilnega namena tudi ni bilo, saj se od smrti I. L. kmetija ni obdelovala in tega L. F. ni želela. Razlogi sodišča glede pravne neukosti darovalcev in prve tožnice, njihove pasivnosti in malomarnosti ne dajejo podlage za zaključek, da je za podarjene parcele št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vl. št. 589, k. o. ..., obstajal darilni namen. Sodišče ni pojasnilo, zakaj skladnima izpovedbama prve in tretje tožnice ne sledi in zakaj verjame zgolj toženki, ki je izpovedovala neskladno, izmikala se je odgovorom ter pozornost preusmerjala na nepomembna dejstva. Ker je bil nagib pri darilni pogodbi tako pomemben, da je postal del pravne podlage, je obstoječa darilna pogodba v obsegu podarjenih parcel 2790/1, 2799/1 in 2801, vl. št. 589, k. o. ..., nična. Sodišče v 50. točki obrazložitve ni ugotavljalo materialnopravnih pogojev za izbrisno tožbo, temveč je napačno zavzelo stališče, da toženka za delo sodišča ne more odgovarjati. Predmet razpolaganja po darilni pogodbi s 24. 4. 1995 je bil idealni delež solastninske pravice do 4/6 pri treh parcelah iz vložka 589, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiška knjiga je s sklepom s 23. 5. 1996 dovolila vpis lastninske pravice na vseh nepremičninah pod vložkom 589, tudi na tistih, ki niso bile predmet zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Gre za napako, ki jo je mogoče odpraviti z izbrisno tožbo.

4. Na pritožbo tožnikov je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Toženka v pritožbi zoper stroškovno odločitev opozarja, da je sodišče pri obračunu točk do vmesne razveljavitve prve sodbe zmotno uporabilo tarifo z vrednostjo 0,459 EUR na točko, namesto z vrednostjo točke 0,6 EUR ob odločanju sodišča. Gre za razliko v obračunu v višini 1.069,48 EUR, oziroma z dodatkom DDV-ja za skupno premalo priznani znesek v višini 1.304,76 EUR.

6. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa senata, sprejetega ob obravnavi pritožbe in razpisu naroka na seji 4. 12. 2019.

O ozadju zadeve

8. Med drugim tožnikom, tretjo in četrto tožnico ter njihovo mamo L. F., kot darovalci, in njihovo nečakinjo oziroma vnukinjo L. S., kot obdarjenko, je bila 24. 4. 1995 sklenjena darilna pogodba, s katero so darovalci toženki podarili svoje solastne deleže na nepremičninah s parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vložku 589, k. o. ..., parc. št. 3031/1, vpisano v vložno št. 4489, k. o. ..., in parc. št. 3016, vpisana v vložku št. 2888, k. o. ... Na podlagi te darilne pogodbe je zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice do 4/6 pri zgoraj naštetih parcelah in še pri šestih ostalih vpisanih v vložku št. 589, toženka pa je proti zemljiškoknjižnemu sklepu 24. 6. 1996 vložila ugovor ter navedla, da je med njo in darovalci prišlo do spremembe darilne pogodbe. Ugovor je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo in sklep s 23. 5. 1996 vzdržalo v veljavi, z obrazložitvijo, da za vpis v zemljiško knjigo velja trenutek vložitve predloga, zato bodo morale stranke, če je prišlo do spremembe pogodbe, ponovno vložiti predlog za vpis na podlagi nove listine.

9. Tožniki, ki želijo doseči vknjižbo predhodnega zemljiškoknjižnega stanja, izbrisno tožbo utemeljujejo na dveh podlagah. Glede podarjenih parcel št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vložno št. 589, k. o. ..., zatrjujejo ničnost darilne pogodbe zaradi odsotnosti darilnega namena. Toženki so namreč želeli podariti zgolj parcele, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene pokojnemu I. L. Glede parcel 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, ki so tudi vpisane v vložni št. 589, k. o. ..., pa zatrjujejo neveljavnost vknjižbe, ker za prenos lastninske pravice ni bilo pravnega naslova.

Glede ničnosti darilne pogodbe v obsegu podarjenih nepremičnin parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vložna št. 589, k. o. ...

10. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju znova zaslišalo prvo in tretjo tožnico ter toženko, nato pa tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Pritožbeno sodišče s podrobno opisanimi razlogi, ki pojasnjujejo sprejeto odločitev, soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

11. Trditvene podlage tožnikov, pri kateri vztrajajo tudi v pritožbi in jo ponovno obširno povzemajo, dokazni postopek ni potrdil. Darilna pogodba v I. točki glede podarjenih nepremičnin pri vložku št. 589 ne vsebuje zgolj parcelnih številk, da bi lahko prišlo do pomotne zamenjave, temveč tudi opis, kaj te predstavljajo v naravi, in sicer travnik, stavbo in vrt. Iz pogodbe nadalje izhaja, da je bila mesec dni pred njeno sklenitvijo izdelana cenitev sodne cenilke, glede katere je toženka ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi pojasnila, da si je nepremičnine ogledala v naravi. Vse omenjeno kaže, da verzija tožnikov, da bi jim toženka omenjene nepremičnine "podtaknila" v pogodbo k ostalim nepremičninam, ki so bile predmet denacionalizacije, ne drži. Darovalci v denacionalizacijskem postopku tudi niso prejeli nobenih nepremičnin, ki bi bile v naravi stavbe, edine nepremičnine te vrste so bile predmet dedovanja po njihovem očetu oziroma možu v letu 1960, zato bi že s hitrim vpogledom v pogodbo lahko ugotovili, da ne gre za v denacionalizacijskem postopku vrnjene parcele. Če bi toženka dejansko želela tožnike zavesti, omenjenih parcel ne bi posebej izpostavljala s pojasnilom, kaj predstavljajo v naravi, temveč bi zapisala zgolj vložno številko. Darovalci niso vložili ugovora zoper zemljiškoknjižni sklep, čeprav bi bilo razumno pričakovati, da bi to storili, če bi bili zavedeni. Tudi kasneje se za usodo nepremičnin niso zanimali, kar dodatno kaže, da do njih niso imeli posebnih lastninskih pričakovanj in jih niso več šteli za svoje. Ravnanje toženke, ki je bila ob soočenju z naknadnim nezadovoljstvom predvsem prve tožnice, ki sploh ni bila stranka darilne pogodbe, pripravljena na spremembo glede deležev podarjenih nepremičnin pri vložku 589, pa samo po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi potrjevala ničnost pogodbe, in takšna vsebina tudi iz vloženega ugovora ne izhaja.

12. Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju verodostojnosti izvedenih dokazov pravilno upoštevalo tudi pasivnost dveh od treh podpisnikov darilne pogodbe kot tožnikov v tem postopku. Dva od darovalcev se namreč zanj sploh nista zanimala in svojih razlogov, zakaj sta sklenila darilno pogodbo, nista bila pripravljena potrditi na sodišču. Formalno upravičenih razlogov, ki bi opravičevali njuno odsotnost v smislu 115. člena ZPP, nista izkazala, temveč so ti ostali na ravni pavšalnega zatrjevanja njihovega skupnega pooblaščenca. Ker je postopek trajal več let in je bilo opravljanih več obravnav, njune odsotnosti ni mogoče oceniti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje v 49. točki sodbe. Ni nepomembno tudi, da je od ostalih dveh zaslišanih tožnic le ena dejansko sklepala darilno pogodbo, druga pa k njej ni bila pritegnjena, čeprav je v postopku kazala največ interesa, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Ob kronološki analizi vsega dogovarjanja med pravdnimi strankami od junija 1993 dalje pritožbeno sodišče še dodatno ugotavlja, da prav nepritegnitev prve tožnice k sklepanju darilne pogodbe pritrjuje trditvam toženke, da je bil predmet darilne pogodbe darovalcem znan. Tudi prva tožnica je namreč, kot ostali darovalci, že v juniju 1993 pristala, da bo toženki v primeru uspešnega zaključka denacionalizacijskega postopka vrnjene nepremičnine podarila. Če bi se pogodba torej nanašala le na ta zemljišča, ne bi bilo nobenega razloga, da tudi ona ne bi bila vključena v darilno pogodbo kot darovalka. Do zapleta v zapuščinskem postopku po očetu glede denacionaliziranega premoženja, ko se prva tožnica dedovanju ni odpovedala in s tem ni realizirala predhodnega dogovora, je namreč prišlo šele v letu 1996, to je po sklenitvi predmetne darilne pogodbe. Da bi že pred tem prišlo do spora med strankami glede darilne obljube, ki je bila dana hkrati s pooblastilom za denacionalizacijo po I. L., pa nobena od strank ni zatrjevala. Ob logični in sistemski povezavi celotnega dogovarjanja, ki jo izpostavljajo pritožniki, bi torej sodišče prišlo do enakega rezultata, kot ga je glede podarjenih parcel 2790/1, 2799/1 in 2801, vložna št. 589 k. o. ..., že sprejelo.

13. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča, da so pogodbeniki imeli možnost pogodbo pred sklepanjem prebrati. Da bi jim to kdo preprečil, niso zatrjevali. Sam postopek sklepanja je tekel v več fazah, izvedena je bila cenitev nepremičnin, treba je bilo urediti davčno odmero in overiti podpise, kar ni bilo izpeljano v enem dnevu. Njihova neskrbnost, če si vsebine pogodbe niso ogledali, pa odsotnosti darilnega namena ne potrjuje. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da razen L. F., ki je v času podpisa pogodbe imela 78 let, ostali pogodbeniki še niso bili toliko stari, da bi bili zlahka vodljivi. Glede na njihovo starost od 49 do 55 let bi bilo razumno pričakovati nasprotno, torej da bodo pazljivo pregledali pogodbo, ki jim jo je v podpis ponudila takrat še ne 24 letna nečakinja. Nekorekten je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago glede darilnega namena L. F., da nepremičnina preide v mlade roke in se ohrani. Dobesedno takšno trditev je v pripravljalni vlogi z 31. 1. 2017 na 5. strani postavila toženka in jo je sodišče zgolj povzelo, nato pa dokazno ocenilo. Z zaključkom, da je bila to dejanska želja L. F., pa čeprav ob ustrezni vzpodbudi toženke, in so to željo ostali otroci spoštovali, z izjemo prve tožnice, ki v pogodbo zato ni bila pritegnjena, pritožbeno sodišče glede na že povedano soglaša.

14. Ker tožniki torej niso izkazali, da bi bila darilna pogodba zaradi odsotnosti darilnega namena kot pogodbene kavze nična, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na podarjene parcele 2790/1, 2799/1 (sedaj 2799/4, 2799/5) in 2801 (sedaj 2801/1 in 2801/2), vse k. o. ..., zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede materialnopravno neveljavne vknjižbe lastninske pravice v korist toženke na nepremičninah parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vložna št. 589, k. o. ...

15. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti, v skladu s katerim odloča zemljiškoknjižno sodišče o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Tudi v tem postopku pa lahko pride do napake, bodisi ker vknjižba, ki je bila po postopkovnih pravilih sicer izvedena v korist določene osebe, nima veljavne materialnopravne podlage, pa tudi, kadar je ta izvedena na podlagi neveljavnega ali nepopolnega zemljiškoknjižnega dovolila. Tu gre sicer za napako formalnopravne narave, ki jo je mogoče odpraviti z ugovorom ali pritožbo kot rednimi pravnimi sredstvi, lahko pa tudi z izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v sporno darilno pogodbo ugotavlja, da držijo trditve tožnikov, da parcele 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vložna št. 589, k. o. ..., niso bile predmet darilne pogodbe. Tako iz teksta pogodbe kot iz zemljiškoknjižnega dovolila namreč izhaja, da so bile iz omenjenega vložka podarjene zgolj tri preostale parcele, pri zemljiškoknjižni izvedbi pogodbe pa je prišlo do napake, ker je bil prenos izveden na celotnem vložku 589, k. o. ... Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče dodatno preverilo, ali so se stranke kaj posebej dogovarjale glede ostalih kmetijskih zemljišč iz vložka 589 in zakaj ta v pogodbi niso bila izpostavljena s parcelnimi številkami. Ker toženka, ki je bila glavni organizator pri sestavi darilne pogodbe, tega ni znala pojasniti, navedla pa je, da parcele tudi niso bile ocenjene, pritožbeno sodišče sledi trditvam tožnikov, da, kot izhaja iz vsebine pogodbe, predmet darilne pogodbe ni bil celoten vložek 589, k. o. ..., temveč zgolj tiste parcele, ki so bile iz tega vložka dejansko izpostavljene. Glede na navedeno je pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Sklepno:

16. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnikom ni uspelo izkazati ničnosti darilne pogodbe glede podarjenih parcel 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vložno št. 589, k. o. ..., in v tem obsegu njihova pritožba ni utemeljena. Pravilno pa je njihovo izhodišče, da glede ostalih parcel, vpisanih v vložek 589, k. o. ..., pogojev za prehod lastninske pravice na toženko ni bilo in je bila zato izvedena vknjižba opravljena po pomoti, zato je v tem delu pritožba utemeljena, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku glede parcel 2892/1, 2907/0, 2909/0, 2951/0, 2992/1, 2992/2 in 3017/0, k. o. ..., tako da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe s 24. 4. 1995. Pritožbeno sodišče se je pri obrazložitvi opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) in na preostale ne odgovarja.

O pravdnih stroških:

17. S 6. 4. 2019 je bila spremenjena vrednost Odvetniške točke, ki sedaj znaša 0,6 EUR. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po točki, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS (drugi odstavek 12. člena OT). Po določbi 163. člena ZPP morajo povrnitev stroškov stranke zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo v zadevi, o zahtevi pa odloči sodišče v odločbi, s katero konča postopek. Glede na predstavljeno izhodišče toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče ni imelo podlage za obračun dela stroškov po stari vrednosti točke. Obveznost pravdnih strank je bila ustanovljena šele s sodbo, to pa je bilo že po uvedbi nove vrednosti točke, zato bi morala biti ta osnova za celoten obračun. V tem delu je sodišče pritožbi toženke ugodilo ter pri odmeri novih stroškov v celoti upoštevalo novo tarifo.

18. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in delno spremenilo prvostopenjsko odločitev, je ponovno odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri ugotovitvi uspeha tožnikov s tožbenim zahtevkom je izhajalo iz vrednosti nepremičnin, kot jo je za potrebe ocene vrednosti spora pridobilo sodišče prve stopnje (priloge C1 do C11), iz katere izhaja, da nepremičnine, s katerimi so tožniki uspeli, vrednostno predstavljajo zgolj 10% nepremičnin parc. št. 2790/1, 2799/4, 2799/5, 2801/1 in 2801/2, k. o. ... Njihov uspeh v pravdi je tako pritožbeno sodišče ocenilo na 10%.

19. Pri odmeri pravdnih stroškov toženke do zaključka prvostopnega postopka je pritožbeno sodišče izhajalo iz števila točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje (7.585 + 2.150), kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 5.841,00 EUR, upoštevajoč 22% DDV pa skupno 7.126 EUR. Glede na 90% uspeh toženke v postopku so ji tožniki na račun stroškov pred sodiščem prve stopnje dolžni povrniti 6.413,41 EUR.

20. Stroške tožnikov je odmerilo pritožbeno sodišče. Njihova podrobnejša odmera je razvidna na list. št. 140, 141, 214 in 305 spisa. Sodišče tožnikom ni priznalo vseh stroškov konferenc s strankami, saj se do pričetka tega postopka z drugo pripravljalno vlogo 29. 6. 2015 ti niso nanašali na obravnavani tožbeni zahtevek, delno pa so zajeti že z vrednotenjem drugih opravil po Odvetniški tarifi (sestava pripravljalne vloge). Skupno je sodišče tožnikom priznalo 12320 odvetniških točk, ob povečanju za 30% zaradi zastopanja več strank pa 16016 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 9.609 EUR, povečano za DDV pa 11.723,71 EUR. Tožniki so v postopku plačali tudi sodni taksi v višini 939 in 3.885 EUR, zato njihovi skupni pravdni stroški prvostopnega postopka znašajo 16.547 EUR, 10% tega zneska pa 1.654,70 EUR. Po pobotanju so tožniki dolžni toženki povrniti 4.758,71 EUR stroškov prvostopnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka prvostopne sodbe dalje.

21. V pritožbenem postopku je sodišče tožnikom priznalo stroške pritožbe, prejema sodbe in obravnave, skupno 5050 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in povišan odstotek za zastopanje več strank pa 6617,65 odvetniških točk. Ob vrednosti točke 0,6 EUR znašajo pritožbeni stroški tožnikov 3.970,50 EUR, povečano za DDV pa 4.844,11 EUR. Tožniki so v postopku plačali tudi sodno takso v višini 3.885 EUR, tako da njihovi skupni pritožbeni stroški znašajo 8.729,11 EUR, glede na njihov 10% pritožbeni uspeh pa 872,91 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 2500 točk in stroške pritožbene obravnave v višini 2500 točk, povečano za materialne stroške to znaša 5060 odvetniških točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 3.036 EUR in povečano za DDV 3.703,92 EUR. Glede na 90% uspeh toženke v pritožbenem postopku, so ji tožniki dolžni povrniti 3.333,52 EUR odvetniških stroškov. Toženka je uspela tudi s pritožbo zoper sklep, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo še 255 stroškov tega postopka, kar znaša 153 EUR, povečano za DDV pa 186,66 EUR. V tem postopku je plačalo tudi takso v višini 60 EUR, tako da skupni stroški postopka po pritožbi toženke znašajo 246,66 EUR. Te stroške so tožniki toženki dolžni povrniti v celoti. Skupni stroški toženke v postopku tako znašajo 3.580,18 EUR. Po pobotanju so tožniki toženki dolžni povrniti 2.707,27 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2183/2018
• VSL sodba I Cp 839/2015
• VSL sklep I Cp 519/2014