VSL Sodba I Cp 1894/2019

Jedro

SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Tožeča stranka bi tako morala izkazati, da je za zatrjevano posest imela tudi pravno podlago (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice), česar pa ni niti konkretno trdila. S trditveno in dokazno podlago ji torej ni uspelo izkazati ne lastniške posesti (prvi odstavek 27. člena SPZ) in tudi ne dobrovernosti (28. člen SPZ), saj je posest (po SPZ) dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi če bi ob uporabi določbe drugega odstavka 269. člena SPZ šteli, da je v konkretnem primeru priposestvovalna doba iztekla z dnem uveljavitve SPZ, tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot dobroverne posestnice v smislu določil ZTLR, saj bi moralo njeno prepričanje, da je lastnica stvari, ki jo ima v posesti, temeljiti na ustrezni pravni podlagi, ki pa je ni z ničemer izkazala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je tožeča stranka: E. d.d., L., lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na A. ulici; ID znak 0000-1475-1.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.784,75 in stroške postopka pred sodiščem druge stopnje v znesku 1.338,10 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na A. ulici, ID znak 0000-1475-1, in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 7.140,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožeča stranka ni izkazala pravice uporabe na spornem stanovanju, saj tega ni niti navedla, še manj predložila kakšen dokaz, sama priznava, da pogodbe nima in le zatrjuje, da naj bi ta obstajala, čeprav o tem ni podala nobenih navedb - na primer, kdaj je bila pogodba sklenjena, med kom, v kakšni obliki. Pravilo o dokaznem bremenu je bilo na tožeči stranki, ki ga nedvomno ni zmogla. Toženi stranki ni bilo potrebno dokazovati ničesar, saj je njena lastninska pravica že ugotovljena s tem, ko je kot lastnica vknjižena v zemljiški knjigi. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pravice uporabe ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) dne 19. 10. 1991, je pa v nadaljevanju tožbenemu zahtevku napačno ugodilo na podlagi priposestvovanja. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da zatrjuje posest tega stanovanja šele od 11. 3. 1992, pri čemer nedvomno dobre vere, ki je bistvena za morebitno priposestvovanje, ni izkazala. Nima pogodbe, na podlagi katere bi pridobila kakršnekoli pravice na spornem stanovanju. Zgolj morebitna posest in oddajanje v najem od 11. 3. 1992, dejstvo, da je bilo stanovanje zajeto v otvoritveni bilanci tožeče stranke, ne more zadoščati za ugotavljanje dobre vere pri tožnici glede lastništva stanovanja, torej prepričanja in gotovosti, da je lastnica. Tega ne dokazujejo tudi ne ostali dokazi (obračun stroškov, pogodba o urejanju medsebojnih razmerij z dne 25. 2. 1997, izpovedba priče). Nedvomno tožeča stranka ni izkazala, da bi bila več kot 25 let dobroverna v smislu določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Morebitna okupacija stanovanje brez pravne podlage (kaj drugega tožeča stranka ni izkazala), k priposestvovanju ne pripelje. Tožeča stranka bi morala vedeti, da za morebitno lastništvo potrebuje neko pravno podlago, ne pa, da ob tem, ko sama priznava, da nima pogodbe, zatrjuje dobro vero zgolj na tem, da je imela nepremičnino v posesti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi in nadalje trdila: da je lastnica spornega stanovanja, na katerem pa je kot lastnica v zemljiški knjigi še vedno vpisana tožena stranka; da je na spornem stanovanju od tožene stranke najprej pridobila pravico uporabe in nato še lastninsko pravico, vendar s stanovanjsko oziroma kupoprodajno pogodbo ne razpolaga več; da stanovanje, kot lastniška posestnica daje v najem že vsaj od 11. 3. 1992, stanovanje pa je bilo zajeto tudi v otvoritveni bilanci z dne 11. 11. 1995; da nanjo, kot lastnico stanovanja, prihajajo tudi računi upravnikov in dobaviteljev, kar kaže na to, da je moralo biti pred letom 1992 med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba oziroma pogodba o prenosu pravice uporabe, ki pa se je pri tožeči stranki očitno izgubila; da tožena stranka od tožeče ni nikoli zahtevala vrnitve stanovanja, ali kakorkoli drugače pokazala kakršnokoli lastniško upravičenje; da še vedno veljavni 226. člen Zakona o združenem delu (ZZD) določa, da „če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko njena vrnitev zahteva v petih letih od dneva, ko se je to zvedelo, najpozneje pa v desetih letih.“

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvijo, da s takšnimi navedbami in dokazi tožeča stranka ne izkazuje, da je imela ob uveljavitvi SZ 19. 10. 1991, pravico uporabe na spornem stanovanju, zato na tej podlagi lastninske pravice ni pridobila, ne izkazuje pa tudi ne dobroverne posesti, ki je potrebna za priposestvovanje nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na pravni podlagi priposestvovanja. Odločitev je materialnopravno napačna.

6. Tožeča stranka trdi, da je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je predpis, na podlagi katerega se je stanovanje olastninilo, Stanovanjski zakon iz leta 1991 (SZ, Uradni list RS, št. 18/91). Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku), v tej smeri tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega bremena. Konkretno o uporabi stanovanja govori šele od 11. 3. 1992 dalje, ko je stanovanje oddala v najem, glede uporabe pred tem pa le pavšalno navede, da je morala biti že pred letom 1992 med pravdnima strankama sklenjena ustrezna pogodba. S takšnimi trditvami in dokazi (ki se vsi nanašajo na uporabo stanovanja po 11. 3. 1992), ji pridobitve lastninske pravice na podlagi 112. člena SZ (ki je stopil v veljavo z dnem 19. 10. 1991), ni uspelo izkazati.

7. Neupoštevno je tudi njeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 226. člena ZZD (Uradni list SFRJ, št. 57/76 s spremembami in dopolnitvami).¹ Gre za prehod v družbeno lastnino iz zasebne lastnine², da je šlo v konkretnem primeru za to, tožena stranka ne trdi in tudi ne izkaže. Pravica razpolaganja z družbeno lastnino je sicer zajemala tudi pravico prenašanja stvari v družbeni lastnini med družbenimi pravnimi osebami in pravico, da se jih ob določenih pogojih iz družbene lastnine odtuji, za kar pa je ZZD zahteval ustrezen pravni naslov (200. do 208. člen ZZD), ki ga tožeča stranka ni izkazala, zato ni mogoče ugotoviti, ali je imela sporno stanovanje v upravičeni uporabi ali ne, ali morda le v začasni uporabi, pri čemer ni niti (konkretno) zatrjevala, da je imela stanovanje pred letom 1992 sploh v posesti.

8. Tožeča stranka tudi trdi, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja. Sklicuje se na dejstva nastala v letu 1992 in kasneje (oddaja stanovanja v najem dne 11. 3. 1992, otvoritvena bilanca z dne 11. 11. 1995, obračun stroškov za februar 2015, račun upravnika z dne 18. 10. 2016…), tožbo pa je vložila po uveljavitvi SPZ (1. 1. 2003). V letu 1992, ko je po trditvah same tožeče stranke priposestvovanje lahko začelo teči, je veljal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR). Po njegovih določbah (28. člen) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopila po poteku 20 let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom 10 let. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bil posestnik dobroveren, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. V konkretnem primeru tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da je njena posest temeljila na veljavnem pravnem naslovu, zato je ni mogoče šteti za dobroverno in zakonito posestnico. Lahko bi bila le dobroverna posestnica, v tem primeru pa bi priposestvovalna doba po ZTLR (20 letna dobroverna posest) potekla po 1. 1. 2003, torej po uveljavitvi SPZ. SPZ je odpravil 20-letno priposestvovalno dobo, ker na podlagi priposestvovanja lahko pridobi lastninsko pravico le dobroverni lastniški posestnik, to je dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR. Po prehodni določbi 269. člena SPZ se namreč glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Tožeča stranka bi tako morala izkazati, da je za zatrjevano posest imela tudi pravno podlago (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice), česar pa ni niti konkretno trdila. S trditveno in dokazno podlago ji torej ni uspelo izkazati ne lastniške posesti (prvi odstavek 27. člena SPZ) in tudi ne dobrovernosti (28. člen SPZ), saj je posest (po SPZ) dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.³ Tudi če bi ob uporabi določbe drugega odstavka 269. člena SPZ⁴ šteli, da je v konkretnem primeru priposestvovalna doba iztekla z dnem uveljavitve SPZ, tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot dobroverne posestnice v smislu določil ZTLR, saj bi moralo njeno prepričanje, da je lastnica stvari, ki jo ima v posesti, temeljiti na ustrezni pravni podlagi, ki pa je, kot je razvidno iz povedanega, ni z ničemer izkazala.

9. Glede na povedano spornega stanovanja ni mogla priposestvovati, kljub izvajanju dejanske oblasti (posesti) nad njim (izkazanemu od leta 1992 dalje).

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člena ZPP).

11. Ob spremenjenem uspehu pravdnih strank, je sedaj tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1600 točk za odgovor na tožbo, 1600 točk za prvo pripravljalno vlogo (tarifna številka 19 OT), 1600 točk za prvi narok, 800 točk za drugi narok in 800 točk za narok v ponovljenem postopku (tarifna številka 20 OT), 2000 točk za pritožbo zoper prvo sodbo (tarifna številka 21 OT), 50 točk za pregled sklepa sodišča druge stopnje z dne 12. 12. 2018 (tarifna številka 39 OT), skupaj 8450 točk, z materialnimi stroški (tretji odstavek 11. člena OT) 94,50 točk, skupaj 8544,50 točk, kar je ob vrednosti točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 0,459 EUR, 3.921,93 EUR, skupaj z 22 % DDV (862,82 EUR) pa 4.784,75 EUR.

12. Ker je s pritožbo uspela, je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (ki velja od 6. 4. 2019). Za sestavo pritožbe ji gre 1750 točk (tarifna številka 21 OT), za pregled odločbe sodišča druge stopnje in poročilo stranki 50 točk, skupaj 1800 točk, z materialnimi stroški (tretji odstavek 11. člena OT) 28 točk pa 1828 točk, kar je ob vrednosti točke 0,60 EUR 1.096,80 EUR, z 22 % DDV (241,30 EUR) pa 1.338,10 EUR.

13. Oboje stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko njena vrnitev zahteva v petih letih od dneva, ko se je za to izvedelo, najpozneje pa v desetih letih.
² Kar je jasno razvidno tudi iz komentarja k tedanjemu identičnemu členu 268 ZZD, Komentar zakona o združenem delu, II. del, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1978.
³ Primerjaj VSRS II Ips 359/2010.
⁴ Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3184/2013
• VSL Sodba II Cp 457/2017
• VSL Sodba I Cp 619/2021