VSL Sodba IV Cp 1897/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je A. A utemeljeno zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku. Celoten dokazni postopek namreč potrjuje, da je toženka zaradi svoje psihične strukture, zdravstvenih težav, neustreznih bivalnih razmer ter odsotnosti ustrezne podpore družine manj primerna, da bi se ji A. A. zaupala v varstvo in vzgojo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mld. A. A., rojeno ..., zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku (I. točka izreka). Stike med A. A. in toženko je določilo na vsak vikend, in sicer izmenično v soboto oz. v nedeljo od 10. do 16 ure na naslovu X. (III. točka izreka). Toženki je naložilo plačevanje preživnine v višini 100 EUR (IV. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (VI. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka). Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala dodelitev mld. A. A. v varstvo in vzgojo, ureditev stikov s tožnikom ter plačevanje preživnine, pa je zavrnilo (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo vseh okoliščin na strani toženke v času A. A. rojstva. Po odpustu iz psihiatrične bolnišnice, kjer je bila toženka hospitalizirana od 31. 1. 2017 do 17. 3. 2017, je bila povsem zmožna za popolno varstvo in vzgojo otroka. Je zaposlena, živi v primerni lastni sobi v hiši svojih staršev ter je osebnostno urejena. Njena shizofrenija, za katero se zdravi od leta 2010 dalje, je redno spremljana in obvladovana. Svojo odločitev sodišče prve stopnje nekritično temelji na poročilu CSD ter izvedenskem mnenju prof. dr. M. T., ki sta pristranska, nepopolna in polna nasprotij ter drugih pomanjkljivosti. Ni res, da ima tožnik boljše starševske kapacitete in da je deklica pri njem deležna ustrezne nege, primernih spodbud v razvoju ter zanesljivega in predvidljivega reda. Ni prav, da sta jo izvedenka in sodišče diskvalificirala iz vloge otrokovega skrbnika in to utemeljila s standardno strokovno terminologijo, ki nima podlage v realnem stanju, temveč zgolj v togi splošni strokovni dogmatiki. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni postavilo druge izvedenke pedopsihiatrične stroke. Na mnenje je toženka podala obsežne pripombe, do katerih pa se izvedenka ni ustrezno opredelila. Toženkino zdravstveno stanje je v remisiji, kar dokazujejo njeni psihiatrični izvidi, stališče izvedenke, da se remisija lahko razvije šele postopoma, pa ni pravilno. Izvedenkina ocena toženkinih miselnih procesov in njenega pojmovanja starševstva še ne predstavlja zadostnih razlogov, da se ji otrok ne bi dodelil v varstvo in vzgojo. Toženkine starševske kapacitete niso prav nič okrnjene, gre le za to, da trenutno za otroka pretežno skrbi babica, tožnikova mama. Ker se nasprotij in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja tudi po zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi 12. 4. 2019 ni dalo odpraviti, bi moralo sodišče slediti toženkinemu predlogu za postavitev druge izvedenke. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika in njegove mame K. S. ter ocenilo, da bi do istega zaključka prišlo tudi v primeru, če pri toženki ne bi bila podana psihotična motnja. Zmotne so ugotovitve sodišča, da so pri toženki podane nižje intelektualne sposobnosti v območju mejne duševne nerazvitosti in da je njen način mišljenja funkcionalen le na področju enostavnih konkretnih miselnih vsebin, nesamostojen in pod vplivom usmeritev, ki jih je deležna s strani najbližjih oseb, ki jim zaupa. Prav tako so zmotne ugotovitve, da se navedeno kaže v dejstvu njene nesposobnosti predvidevanja, kaj je v dobrobit otroku oz. kaj lahko negativno vpliva na otrokov razvoj. Te ugotovitve so izpeljane iz dogodkov, vzetih iz konteksta, ter iz subjektivnih izpovedb tožnika in njegove matere. Zmotne so tudi ugotovitve, da toženka nima ustreznih bivalnih razmer. Živi v prostorni lastni sobi v stanovanjski hiši svojih staršev, ki je primerna za hčerkino bivanje. Le enkraten obisk CSD, ki je bil izveden v neprimernem času, tega dejstva ne more spremeniti. Toženka se trudi, da bi svoje trenutne bivalne razmere še izboljšala in išče ustrezno najemno stanovanje. S tem, ko je sodišče odločilo, da se stiki med toženko in A. A. izvajajo na naslovu babice, je prekomerno poseglo v pravico do stikov in otežilo njihovo izvajanje. Napačno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje o razlogih za toženkino neredno izvajanje začasnih stikov tekom postopka. Stiki so se izvajali v tuji hiši, kjer toženka ni bila sproščena, njihovo izvrševanje pa je oteženo tudi zaradi večje oddaljenosti od kraja toženkinega bivanja. Le na domu toženke bi se lahko stiki izvrševali v najkoristnejšem obsegu in vsebini. Ugotovitev sodišča, da takšno izvrševanje stikov ni v A. A. korist, je neutemeljena. Res je sprememba okolja za otroka obremenjujoča, vendar pa je življenje polno različnih okoliščin, na katere se je treba prilagajati. A. A. je sedaj v fazi hitrega razvoja, zato je napačna ocena sodišča, da bo tedenski stik od 10. do 16. ure v zadostni meri omogočil vzpostavitev odnosa med materjo in hčerko. Takšen odnos pa bi se lahko vzpostavil predvsem tako, da bi A. A. pri toženki tudi prespala. Četudi je bila toženka pri izvrševanju začasnih nočnih stikov malce nespretna, to še ne pomeni, da so primerni zgolj enodnevni stiki brez spanja. Sodišče bi moralo določiti stike v večjem obsegu in na primernejši način, tako da bi A. A. pri toženki tudi prespala, izvajati pa bi se morali na toženkinem domu.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter ugodi njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (105., 105.a in 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) ter je jasno in prepričljivo argumentiralo svojo odločitev. Kršitev, ki jih izpostavlja pritožba, ni zagrešilo. Življenjsko prepričljivo in notranje skladno dokazno oceno je napravilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Mld. A. A. je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, materi pa določilo stike in plačevanje preživnine v višini 100 EUR. Razloge za zaupanje hčerke v varstvo in vzgojo tožniku je zelo natančno pojasnilo v 14. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zmoten je pritožbeni očitek, da ni v zadostni meri ugotavljalo toženkine ustreznosti za zaupanje A. A. v varstvo in vzgojo. Pritožbena navedba, da je bila toženka po odpustu iz psihiatrične bolnišnice povsem zmožna in primerna za A. A. popolno varstvo in vzgojo, je povsem posplošena in z ničemer izkazana. Sodišče prve stopnje je natančno nanizalo razloge, ki temu ne pritrjujejo. Že iz poročila/mnenja CSD z dne 23. 6. 2017 izhaja, da toženka ni sposobna predvidevanja, kaj je v hčerino dobrobit oz. kaj lahko negativno vpliva na njen nadaljnji razvoj. Toženka je celo predlagala, da bi A. A. začasno dodelili v rejniško družino. Pri tem predlogu pa je vztrajala tudi po tem, ko je bila seznanjena, kaj bi to za hčerko pomenilo. CSD v svojem mnenju ugotavlja, da postavlja toženka v ospredje lastne potrebe, ne pa otrokovih potreb, ter ni sposobna predvideti, da bi z ločitvijo hčerke od tožnikove družine pri deklici povzročila hudo stisko. Tudi izvedensko psihiatrično mnenje pritrjuje prej zapisanemu. Toženka zelo pomanjkljivo zaznava hčerine potrebe in se jim ne prilagaja na ustrezen način. Njen način mišljenja je nesamostojen ter pod vplivom usmeritev s strani tistih, ki jim zaupa. Toženka je slabše osebnostno zrela, kar se izraža s šibkejšo sposobnostjo empatije, poudarjeno prioriteto lastnih potreb in manjšo zmožnostjo prilaganja drugim. Je duševna bolnica s podano psihotično motnjo, ki jo po ugotovitvah izvedenke ni mogoče izključiti, zato je njena prognoza negotova.

7. Dokazni postopek je pokazal, da toženka ni sposobna samostojne vzgoje mld. A. A. Že v preteklosti se je izkazalo, da toženka nima ustrezne podpore s strani staršev in ostalih družinskih članov in ti v primeru toženkine akutne psihične motnje za A. A. ne bi mogli poskrbeti. Morebitne selitve med staršema pa bi bile za A. A. razvoj negativne.

8. Pritožnica zgolj posplošeno opozarja na nekritičnost ter pristranskost, nepopolnost in nasprotja v poročilu CSD ter izvedenskem mnenju prof. dr. M. T. Z ničemer ne izkaže, da prej izpostavljeno poročilo in izvedensko mnenje nimata podlage v realnem stanju zadeve. Zmotna je ugotovitev, da je bila A. A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu le zaradi toženkinega zdravstvenega razloga - psihotične motnje. V 21. točki obrazložitve je prvo sodišče jasno zapisalo, da je toženka v primerjavi s tožnikom manj primerna za prevzem varstva in vzgoje hčerke, pa četudi pri njej ne bi bila podana psihotična motnja. Že prej je bilo izpostavljeno, da toženka ni sposobna predvidevanj o hčerini dobrobiti, ima šibkejše sposobnosti empatije in poudarjeno prioriteto lastnih potreb ter manjšo zmožnost prilagajanja drugim. V času, ko stiki niso potekali, je za A. A. kazala malo zanimanja. Zaradi načina njenega razmišljanja so pri njej zaznane nižje sposobnosti prepoznavanja otrokovih potreb, zato jih ne zadovolji v potrebnem obsegu. Je nesamostojna in v svojem razmišljanju zelo odvisna od svojih staršev, ki pa ji ne nudita ustrezne vzpodbude na poti v samostojnost. Poleg tega je njena družina tožniku izrazito nenaklonjena; njihov negativen vpliv se je odrazil v tem, da jasnih in razumljivih dogovorov med pravdnima strankama toženka kasneje ni več želela spoštovati. Pomembna je tudi okoliščina, da toženka nima ustreznih bivalnih razmer. Pritožba ne pojasni, kaj pomeni, da je bil obisk CSD izveden v neprimernem času. Ob nenapovedanem obisku je CSD ugotovil hudo zanemarjenost prostorov - ti že dolgo niso bili počiščeni, povsod je bila navlaka. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi, da je stanje ves čas enako. Poleg tega je toženka celo sama potrdila, da tudi mama ni pospravljala in je to očitno povzela po njej, kar vse skupaj pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da ni šlo zgolj za enkraten „spodrsljaj“.

9. Ugotovitve o toženkinih nižjih intelektualnih sposobnostih, kar pritožba neutemeljeno zanika, temeljijo na psihiatričnem izvedenskem mnenju. Tudi za tožnika je izvedenka ugotovila, da so njegovi miselni procesi zaradi blažje oškodovanosti možganov neposredno po rojstvu usmerjeni predvsem na vsebine vsakdanjega življenja ter nekoliko manj prožni, kljub temu pa je ustrezno čustveno odziven, senzibilen in empatičen. Pri toženki pa so tudi podane nižje intelektualne sposobnosti (v območju mejne duševne manjrazvitosti). Izvedenka je ugotovila, da je njen način mišljenja funkcionalen le na področju enostavnih konkretnih miselnih vsebin, nesamostojen in pod vplivom usmeritev, ki jih je deležna s strani najbližjih oseb. Do teh ugotovitev je prišla izvedenka na podlagi opravljene diagnostike, pritožba pa dvoma v njihovo pravilnost ne uspe vzbuditi. Pritožba ne izpostavi nobenega konkretnega razloga v prid zatrjevanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenka dr. M. T. je jasno odgovorila na toženkine pripombe in zahteve po dodatnih pojasnilih v dopolnitvi psihiatričnega izvedenskega mnenja, nato pa je podrobnejša pojasnila podala še v ustni predstavitvi mnenja. Iz pritožbe veje predvsem toženkino nestrinjanje z ugotovitvami izvedenke, ni pa predstavljenih prepričljivih razlogov, ki bi vzbudili sum v pravilnost in strokovnost mnenja. Tudi pritožbene navedbe o pristranskosti so povsem posplošene in z ničemer izkazane, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Celoten dokazni postopek tako potrjuje, da je toženka zaradi svoje psihične strukture, zdravstvenih težav, neustreznih bivalnih razmer ter odsotnosti ustrezne podpore družine manj primerna, da bi se ji A. A. zaupala v varstvo in vzgojo.

10. Odločitev, da se stiki izvajajo na naslovu babice B. B., ki tožniku v veliki meri pomaga pri vzgoji in varstvu A. A., je glede na v sodbi predstavljene okoliščine povsem ustrezna. Toženka v pritožbi izpostavlja oteženost stikov zaradi večje oddaljenosti od kraja njenega bivanja, pomanjkljivih prometnih povezav ter njenih delovnih obveznosti. Meni, da bi se kvalitetni stiki lahko izvajali le na njenem domu. Tem navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj stiki A. A. s toženko na domu toženke v Y. A. A. niso v korist. Pritožnica sicer opozarja na oteženost izvrševanja stikov zaradi njene oddaljenosti, prometnih povezav in službenih obveznosti, toda ob tehtanju je treba dati prednost otrokovi koristi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da je A. A. izvajanje stikov v Y. vznemirilo. Izpovedbo tožnika in njegove mame potrjujejo tudi zaznave v vrtcu, izražene v mnenju z dne 2. 4. 2019. Negativno stališče do izvajanja stikov na toženkinem domu je izrazila tudi izvedenka, ker je materina družina usmerjena proti tožniku, kar navzven izrazijo, otroka pa to spravlja v konflikt. Izvedenka sklepa tudi na možnost, da toženka v procesu odraščanja ni bila vzgajana in vzpodbujana k potrebni samostojnosti in zaupanju vase, zato se prvemu sodišču poraja utemeljen dvom, da tudi A. A. na domu matere ne bi bila ustrezno vzgajana. Poleg tega je A. A. primarno navezavo s toženko izgubila in mora z njo razviti nov odnos. Ta pa se mora začeti postopoma in počasi. Sodišče prve stopnje je za odločitev, da stiki potekajo na domu A. A. babice navedlo številne razloge, med njimi tudi dejstvo, da je A. A. teh prostorov vajena, tam se počuti varno, ima na razpolago svoje igrače, zato bo lahko s toženko najlažje vzpostavila pristen odnos.

11. Trenutno še tudi niso podane okoliščine - kar je prvo sodišče poglobljeno pojasnilo v 26. točki obrazložitve - za večji obseg stikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvega sodišča, da bodo stiki v obsegu enkrat tedensko od 10. do 16. ure v zadostni meri omogočili vzpostavitev odnosa med hčerko in materjo. Večjega obsega stikov toženka v preteklosti tudi ni zmogla izvajati, poleg tega pa bi - kot pravilno ugotavlja prvo sodišče - večji obseg stikov pomenil negotovo in nepredvidljivo situacijo, ki bi lahko neugodno vplivala na otroka, ki bi čakal na stik, matere pa ne bi bilo. Stik na materinem domu pa - kot je bilo prej že obširno pojasnjeno – mld. A. A. ne bi bil v korist.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v bistvenem pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 831/2019
• VSL sodba in sklep IV Cp 3186/2013
• VSK sodba I Cp 1002/2006