VSL Sodba II Kp 52372/2010

Jedro

Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtožena A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (v nadaljevanju: sodba) obtoženo A. A. spoznalo za krivo (dejanji pod točko I./1. in I./2.) dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. in 27. členom istega zakona in ji izreklo pogojno obsodbo ter za vsako od kaznivih dejanj pomoči določilo kazen 10 mesecev zapora, nato pa določilo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti te sodbe dalje ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, kar se bo odmerilo s posebnim sklepom, oškodovanca, družbo A. d. d. - v stečaju, pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v delu, ki se nanaša na obravnavani kaznivi dejanji, napotilo na pot pravde. Obtožena B. B. in A. A. pa je oprostilo (dejanji pod točko II./1. in II./2.) obtožbe, da je obtoženi B. B. z dejanjem pod točko II./1. storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakona, obtožena A. A. pa z dejanjem pod točko II./2. kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom istega zakona. Sodišče je odločilo še, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, nanašajoči se na ti dve kaznivi dejanji, obremenjujejo proračun, oškodovanca, A. d. d. - v stečaju, pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v delu, ki se nanaša na ti dve kaznivi dejanji, napotilo na pot pravde.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje:

(a) obtožena A. A. preko svoje zagovornice zoper obsodilni del sodbe zaradi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko 372. člena ZKP in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo v obsodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podala je tudi odgovor na pritožbo Specializiranega državnega tožilstva s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo v oprostilnem delu potrdi.

(b) Specializirano državno tožilstvo, ki je pritožbo 13. 2. 2019 dopolnilo, zoper oprostilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v delu, ki se tiče oprostilne sodbe zoper B. B. in zoper A. A. za pomoč h kaznivima dejanjema B. B. in C. C. razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v delu, ki se tiče oprostilne sodbe zoper A. A. za pomoč h kaznivemu dejanju Č. Č. pa spremeni in izda obsodilno sodbo ter A. A. za to kaznivo dejanje izreče pogojno obsodbo. Predlaga tudi, da se odredi ponovno sojenje pred spremenjenim senatom, saj se je senat do najpomembnejših dokazov opredelil na način, da v ponovnem sojenju ne bo več mogel zadostiti načelu objektivnosti ocenjevanja dokazov.

3. Obtoženi B. B. je preko svojega zagovornika vložil „Odgovor na pritožbo Specializiranega državnega tožilstva“ in predlagal, da jo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 391. člena ZKP zavrne kot neutemeljeno in sodbo v oprostilnem delu potrdi. Predlaga tudi, da se ga obvesti o seji senata.

4. Na javni seji sta pritožnika pri svojih pritožbenih navedbah vztrajala, zagovornik obtoženega B. B. pa je vztrajal pri predlogu, da se pritožba tožilstva zavrne kot neutemeljena.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi A. A.

6. Jedro pritožbe obtožene A. A., ki storitev očitanih dejanj zanika, je, da so vse obravnavane storitve svetovanja bile opravljene in da je o teh poslih imela informacije izključno s strani D. D., na podlagi katerih je tudi ravnala (sklenitev pogodbe, izdaja računov, računovodsko spremljanje), pri čemer je vedela, da pretežni sklop storitev opravi D. D. sam in zato ni imela razloga misliti, da katerakoli storitev ni bila opravljena in da izstavlja račune brez podlage v opravljeni storitvi.

7. Prvostopno sodišče je svoje zaključke, da storitve, za katere so bili v izreku sodbe pod točko I./1. in I./2. navedeni računi izdani in plačani, niso bile opravljene, oprlo na več dejstev in okoliščin (posebnosti samih pisnih izdelkov; izpovedbe prič, ki so bile v času obravnavanih kaznivih dejanj zaposlene v družbah A. d. d. in B. d. d.; medsebojno zaračunavanje storitev med družbo C. d. o. o. in B. d. d.; družba B. d. d. ni bila podizvajalec družbe C. d. o. o., zaradi česar bi ji slednji opravljene storitve tudi plačal, saj je družba C. d. o. o. od družbe A. d. d. prejeta sredstva namenila tudi v povsem druge namene; primerjava pogodbe o poslovnem sodelovanju med družbo A. d. d. in družbo C. d. o. o. z dne 20. 5. 2003 s Ponudbo usposabljanja in izobraževanja kot prilogo k pogodbi št. 437/SVE družbe B. d. d. v novembru 2002; kadrovske strukture družbe C. d. o. o.; okoliščine, da se E. E. podpis nahaja neposredno pod navedbo računa v likvidacijski temeljnici, kar izkazuje, da je E. E. s podpisom glede na svoj položaj predsednika uprave „sporočil,“ naj se račun, na katerega se je nanašala temeljnica, potrdi in plača, pri čemer tudi v najožjem krogu vodstva A. d. d. za družbo C. d. o. o. niso vedeli in je bil zato lahko le E. E. tisti, ki je imel interes za plačilo obravnavanih računov in torej tisti, ki se je dogovoril za tak način pridobitve premoženjske koristi družbi C. d. o. o.).

8. Pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, ne morejo omajati niti pritožbene navedbe.

9. Pritožnica navaja, da zaradi napačne uporabe pojma „podizvajalec“, prvostopne sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za pravni pojem, ki se pojavlja izključno na področju javnega naročanja v povezavi z gradbeno pogodbo. Če pa sodišče misli na položaj, da bi družba B. d. d. za družbo C. d. o. o. ali namesto nje opravljala storitve za naročnika A. d. d., pa ta zaključek glede na sklenjene pogodbe in izdane račune predstavlja zmotno ugotovitev dejstev.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da niti v izreku obtožnice, niti v izreku izpodbijane sodbe pojem „podizvajalec“ ni uporabljen in ni del dejanskega stanja očitanih dejanj. Obtožena A. A. sama se je zagovarjala, da naj bi delala na podlagi navodil in zagotovil D. D., ki je kot vodja projekta pri podizvajalcu B. d. d. vodil dela na projektu (l. št. 394, povzeto v tč. 13 izpodbijane sodbe). Izraz podizvajalec je v svoji izpovedbi uporabil tudi priča F. F. (tč. 19 izpodbijane sodbe, l.št. 572), univerzitetni diplomirani pravnik, v času obravnavanih kaznivih dejanj svetovalec korporacijskega prava, ki si je navedbo oznake C. d. o. o. na predočenih izdelkih razlagal kot možnost, da je C. d. o. o. sam izvedel storitev za naročnika in bi bil lahko podizvajalec. Tak zagovor je sodišče moralo preveriti. Očitno je, da pojma „podizvajalec“ nihče ni uporabljal v smislu Zakona o javnem naročanju v povezavi z gradbeno pogodbo, pač pa so ga vsi uporabljali v smislu, da bi, za naročnika A. d. d., ena družba opravljala delo za drugo (B. d. d. za C. d. o. o.). Prvostopno sodišče je v zvezi s tem, na podlagi ugotovitev v tč. 19-21 (izpovedi F. F., G. G. in H. H. ter podatki o poslovnem prometu med družbama B. d. d. in C. d. o. o.) in 23-24 (C. d. o. o. poraba sredstev, prejetih od A. d. d. in primerjava pogodb o poslovnem sodelovanju A. d. d. in C. d. o. o. z dne 20. 5. 2003 s Ponudbo usposabljanja in izobraževanja kot prilogo k pogodbi št. 437/SVE družbe C. v novembru 2002), tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da tako razumljenega „podizvajalstva“ ni bilo. Prvostopno sodišče torej pri svoji ugotovitvi dejanskega stanja ni imelo v mislih položaja, da bi B. d. d. za C. d. o. o. ali namesto njega opravljal storitve za naročnika A. d. d. in očitana zmotna ugotovitev dejstev ni podana.

11. Pritožnica, navaja, da je glede na status D. D., ki je bil dvotretjinsko zaposlen pri B. d. d., tretjinsko pa pri C. d. o. o. in glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in računovodskih ter davčnih predpisov, bilo treba za vse storitve, ki jih je opravil in zaračunal B. d. d., pri njih pa je sodeloval D. D., izstaviti račun družbi C. d. o. o. (in obratno: če je storitev opravil C. d. o. o. in je pri tem sodeloval D. D., je bilo treba izstaviti račun družbi B. d. d.): ne zato, ker bi bil B. d. d. podizvajalec C. d. o. o., pač pa zaradi navedenega zaposlitvenega statusa D. D. Zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje zgrešena in dejansko stanje napačno ugotovljeno, A. A. pa se nezakonito očita, da je kot direktorica in računovodja C. d. o. o. že pred letom 2002 in v času očitanih dejanj izstavljala račune družbi B. d. d., čeprav je ravnala le v skladu s predpisi.

12. Računi, izstavljeni s strani družbe C. d. o. o. družbi B. d. d. (navedeni v tč. 21 izpodbijane sodbe, priloga A 85-A 108) oziroma s strani B. d. d. C. d. o. o. (priloga A 109) niso predmet očitanih kaznivih dejanj, prvostopno sodišče pa jih je uporabilo kot (le) enega izmed dokazov, da storitve, ki so obsežene v računih družbe C. d. o. o. (ki so predmet očitanih kaznivih dejanj), niso bile opravljene. Na podlagi primerjave Pogodbe o poslovnem sodelovanju med A. d. d. in C. d. o. o. z dne 20. 5. 2003 s „Ponudbo usposabljanja in izobraževanja kot prilogo k pogodbi št. 437/SVE družbe B. d. d. v novembru 2002“ je prvostopno sodišče ugotovilo (tč. 24), da je B. d. d. ponujal programe izobraževanj in usposabljanj s področij, ki so podobna vsebini računov iz I./1. in I./2. izreka sodbe. Hkrati je sodišče ugotovilo tudi, da so bili računi družbe B. d. d. za svetovanje s področja Corporate Governance po vsebini bolj razčlenjeni in nasprotno, da na računih družbe C. d. o. o. iz obeh navedenih točk izreka sodbe zaračunana zneska nista razčlenjena oz. nimata enote cene, niti se računa v okviru dejanja pod točko I./2. izreka sodbe ne sklicujeta na pogodbo o poslovnem sodelovanju 03051/BT- SVE z dne 20. 5. 2003, čeprav se ta glede na predmet nedvomno povezuje z izdajo obravnavanih računov, pri tem tudi ni naveden ne obseg dela ne kakršne koli druge podlage, iz katere bi bilo razvidno, na podlagi česa je vrednost storitve takšna, kot je bilo zaračunano. Ključno vprašanje v zvezi s tem je, ali so bile storitve, ki jih je C. d. o. o. zaračunal A. d. d. (le tiste, ki so zajete v obtožbenem očitku) opravljene, ali pa je šlo za zaračunavanje neopravljenih, fiktivnih storitev. Tudi če so ti računi in medsebojni računi C. d. o. o. in B. d. d. v računovodskem smislu pravilni, to še ne pomeni, da vsebina računov, ki so predmet tega postopka, ni navidezna, fingirana. Iz zgoraj navedenih ugotovitev prvostopnega sodišča ter celote drugih ugotovitev, povzetih v 6. točki te sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razumnega dvoma, da je šlo prav za zaračunavanje neopravljenih storitev. Takšno ugotovitev le še dodatno podpira dejstvo, da je B. d. d. izdal račun št. FA 2003001224-21 z dne 31. 12. 2003, s katerim so družbi C. d. o. o. zaračunane „storitve pravnega svetovanja s področja Corporate Governance in komuniciranja z lastniki, investitorji in drugimi poslovnimi partnerji na projektih“ za celotno leto 2003, kar je v nasprotju s pritožbeno zatrjevano pravilnim načinom obračunavanja storitev med B. d. d. in C. d. o. o. glede na vlogo D. D. kot izvajalca storitev in njegovo hkratno zaposlitev v obeh navedenih družbah.

13. Pritožnica ne more uspeti niti z navedbami o neutemeljenosti očitkov, da C. d. o. o. prejetih plačil ni uporabil za plačilo B. d. d. (kot podizvajalcu) temveč za druge namene, nakup stanovanja oziroma dvig gotovine. Navaja, da je C. d. o. o. lahko pravilno in zakonito samostojno in neodvisno od položaja B. d. d. razpolagal s svojimi prihodki in jih uporabil za kakršenkoli dopusten namen; nakup stanovanja ali izročanje gotovine D. D. tudi ni predmet obtožbe, ti dve dejanji pa tudi nista v odnosu kavzalnosti in v ničemer ne „utemeljujeta“ očitka iz obtožnice.

14. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je abstraktno gledano in ob izoliranem obravnavanju nakupa stanovanja oziroma dviga gotovine navajanje pritožnice pravilno. Ob uporabi metodološko pravilne presoje dokazov (drugi odstavek 355. člena ZKP: „vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi“), pa se ta dejstva pokažejo za pomembna za pravilno presojo obtožbenih očitkov. Prvostopno sodišče je to okoliščino sicer uporabilo predvsem kot protiargument zagovoru A. A. o B. d. d. kot podizvajalcu (zadnji stavek prvega odstavka 23. točke) in glede vednosti A. A., da ne gre za podizvajalsko razmerje (tč. 30). Glede na ugotovljena dejstva, da so bila sredstva porabljena prav za nakup stanovanja D. D., časovno sosledje plačil družbi C. d. o. o. in nakazil slednjega A. d. d., ter da je šlo za ravnanje A. A. po naročilu D. D., pa je to tudi ena od okoliščin, ki kažejo na navideznost zaračunanih storitev (in v njihovem skupnem delovanju to tudi utemeljujejo onkraj razumnega dvoma).

15. Pritožba graja tudi presojo likvidacijskih temeljnic. Temeljnica kot notranja knjigovodska listina ne zadostuje za izkazovanje poslovnih dogodkov; interni akt A. d. d. je bil le v funkciji negacije prava in kombinacija vhodnih računov s temeljnicami je služila le potvarjanju dejstev za namene davčnega optimiziranja.

16. Temeljnica kot taka res ne zadostuje za izkazovanje poslovnega dogodka, vendar je ena od običajnih izvedenih, notranjih knjigovodskih listin, katere obdelava je pogoj za plačilo računa, saj se z njo potrdi, da je zaračunana storitev bila opravljena. V A. d. d. je bil tak postopek predpisan („Postopek obdelave računov“ z dne 23. 7. 2001 (priloga A 230-248) in se je tudi izvajal, kar je v izpodbijani sodbi pravilno predstavljeno (tč. 26). Za zatrjevane namene davčne optimizacije bi bilo mogoče postopek likvidacije računa, vključno z obdelavo likvidacijske temeljnice, zlorabiti tako v primeru, če bi zaračunana storitev bila opravljena, kot če ne bi bila. Prvostopno sodišče pa v zvezi s tem postopkom pravilno izpostavi (tč. 27) vlogo podpisa E. E. in siceršnjo vlogo I. I. kot pooblaščenega potrjevalca likvidacijskih temeljnic za stroškovno mesto 0.1 (uprava družbe) ter utemeljeno zaključi (tč. 29), da glede na sicer nepotrebni podpis E. E. ni mogoče dvomiti, da je vedel, da zaračunana storitev ni bila opravljena. Prvostopno sodišče je tak sklep le še dodatno utrdilo (tč. 28) z ugotovitvami iz prestreženih telefonskih pogovorov med J. J. in E. E. (pri katerem nikakor ne gre za disociiran govor, kot navaja pritožba, saj je dialog povsem razumen, nanaša pa se tudi na morebitne kazenske postopke, kar izpostavi tudi prvostopno sodišče: „da ne bi šlo kazensko naprej“) glede vloge I. I. pri likvidaciji računov. Tudi če bi postopek likvidacije računa, vključno s pravili obdelave likvidacijske temeljnice, v končni fazi dejansko služil le temu, kar navaja pritožba, je očitek A. A. še vedno enak: E. E. je dala na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja. Ključno je, kaj je delala ona in ali je vedela, da zaračunana storitev ni bila opravljena. V zvezi s tem pritožba navaja še, da je I. I. A. A. zavajal glede postopka potrjevanja računov v A. d. d. (njena e-pošta D. D. 11. 11. 2003, A 203), ko ji je dejal, da za potrditev računa potrebujejo še podpis nekoga, čeprav je bil prav on podpisnik temeljnic za stroškovno mesto uprave. Ob vlogi E. E., kot jo ugotavlja prvostopno sodišče (avtokratičnost vodenja, neobičajnost podpisovanja obravnavanih temeljnic), ki je vodila do zgolj formalističnega ravnanja I. I. (tč. 27 sodbe), je pričakovanje pritožnice, da bi I. I. A. A. izražal dvom v dejansko izvršitev storitev, nerazumna. Okoliščina, da njegov podpis ni zadoščal, pa bi kvečjemu (če ne bi tako ali tako vedela, da gre za fiktivne račune) na strani A. A. utemeljevala dvom, da je z računom nekaj narobe.

17. Brez uspeha ostaja tudi pritožbena navedba glede uporabe angleške terminologije (Corporate Governance), zaradi česar priče niso vedele, o čem se jih sprašuje. Kot navaja pritožba, gre pri tem za področje, ki se tiče vodilnih struktur v družbi, ker drugi zaposleni funkcij korporativnega upravljanja ne izvajajo. Glede na strukturo ciljne publike je življenjsko razumno in pričakovano, da jim uporaba angleške terminologije ni predstavljala problema za razumevanje vprašanj. Ta pojem je bil tudi sicer uporabljen (npr. s strani B. d. d. v „Ponudbi usposabljanja in izobraževanja kot prilogi k pogodbi št. 437/SVE družbe B. d. d. v novembru 2002“ in na računu št. FA 2004000087 z dne 29. 1. 2004, priloga A69). Da je bil izraz Corporate Governance poznan, pove npr. priča K. K. (l. št. 669), ki je je glede na svoj status sodil v ciljno publiko. Na vprašanje, ali je bil deležen tovrstnega poslovnega svetovanja v juniju 2003, pa je odgovoril nikalno (list. 2214), kar ugotavlja prvostopna sodba (tč. 18) kot eno od okoliščin, ki, tudi po presoji pritožbenega sodišča, kaže na fiktivnost zaračunanih storitev.

18. Tudi glede presoje oblike pisnih izdelkov, glede česar pritožba navaja, da sodba nima razlogov, kakšne naj bi bile oblikovne zahteve za pisne izdelke v poslovnih odnosih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zadnjega odstavka 17. točke izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče svojo presojo oprlo na štiri izrecno navedene značilnosti (pomanjkanje navedbe avtorstva, neoštevilčenost strani, nedatiranost, pomanjkljivost pri izdelku „Upravljanje internih komunikacij“), iz česar izhaja jasna opredelitev sodišča, kakšne so pričakovane značilnosti izdelkov.

19. Pritožnica nadalje navaja, da A. A. objektivno ni mogla preveriti ničesar, niti ni imela razloga misliti, da katerakoli storitev ni bila opravljena, vedela pa je, da pretežni sklop vseh del opravi D. D., kar je tudi pravilno evidentirala z izstavljanjem faktur v notranjem razmerju.

20. Izločitev postopka zoper D. D. naj bi po pritožbenih navedbah A. A. onemogočila postavljanje vprašanj soobtoženim, s čimer so bile kršene pravice obrambe (uveljavljano na glavni obravnavi 10. 2. 2015, l.št. 1267). D. D. je zaslišan v preiskavi 6. 4. 2009 (l.št. 402) določno povedal, da A. A. vsebinsko s celotno zadevo ni imela popolnoma nič. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da A. A. oz. njena zagovornica na navedeno zaslišanje nista bili vabljeni in ne navzoči. D. D. sicer ni imel statusa priče, pač pa obdolženca, vendar ga je z vidika A. A. treba šteti kot pričo v avtonomnem pomenu kot ga pojmu „priča“ daje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP: čl. 6/3d), torej, da vključuje tudi soobdolžene (ESČP, Trofimov v. Rusija, tč. 34). D. D. izjava ni niti obremenilna, niti ni izključni ali odločilni dokaz, prav tako ne gre za to, da bi sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič (ESČP, Schatschaschwili v. Nemčija). Prvostopno sodišče je izrecno navedlo (tč. 30), da sprejema in upošteva vlogo D. D., da je bil „tisti, ki je dajal navodila in naročila“, vendar je „obdolžena A. A. vendarle vedela, kakšne so posledice izvrševanja D. D. navodil in naročil“. Svoj zaključek je oprlo na več okoliščin (uporaba sredstev za nakup stanovanja na ... v ..., dvignjena gotovina izročena D. D., ugotovitev, da zaslišane priče, zaposlene v družbi B. d. d., o družbi C. d. o. o. dejansko niso nič bistvenega vedele, da se je zavedala pomena funkcije direktorja družbe in njegove odgovornosti, da je bila dobro seznanjena z dejavnostjo oz. posli obeh družb, da je poznala posle družbe B. d. d. z družbo A. d. d. in nenazadnje tudi število in strukturo zaposlenih, nenormalnost, da ji je D. D. „vsakič zagotovil“, da so storitve opravljene), v zvezi s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, da brez dvoma vodijo do zaključka, da se je A. A. zavedala protipravnosti svojih ravnanj in dopustila njihove posledice, torej ravnala z eventualnim naklepom. Ker se torej prvostopno sodišče ni oprlo na zagovor D. D. v obremenilnem smislu, upoštevalo pa je njegovo razbremenjevanje A. A., pravice obrambe niso bile kršene.

21. V pritožbi so tudi navedbe, ki so pomembne zlasti z vidika oprostilnega dela izpodbijane sodbe (vprašanje zastopanja A. d. d., ustno pooblaščanje), do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo ob obravnavanju pritožbe Specializiranega državnega tožilstva.

K pritožbi Specializiranega državnega tožilstva (SDT)

22. Prvostopno sodišče je ocenilo, da obstaja razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (tč. 44). Navedlo je, da obtoženi B. B. očitanega kaznivega dejanja ni storil v okviru vodenja družbe, iz opisa očitanega kaznivega dejanja pa ne izhaja, da mu je bilo dano zaupanje za vodenje (kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo). Pritožnik takšen zaključek sodišča izpodbija, saj je B. B. nastopal kot izvršni direktor za operativo, torej kot top management in izvajal naloge s področja operative, pri čemer gre za naloge v okviru vodenja družbe. Posel je sklenil v skladu z ustnim pooblastilom E. E., iz izpovedi priče L. L. v preiskavi pa izhaja, da mu je B. B. kot nadrejeni prinesel temeljnici in odredil, da ju podpiše, kar je izvrševanje funkcije upravljanja, saj je pri odobravanju plačil šlo za prenos funkcije iz uprave, odobraval pa jih je B. B.

23. Prvostopno sodišče se je oprlo na sodbo I Ips 157/2009, z dne 1. 10. 2009, v kateri je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1) v primerjavi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic (244. člen KZ) delno spremenjeni. Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Obtožnica se v obravnavanem delu glasi: „...B. B. skupaj z C. C. in Č. Č. navedeno izvršil v zvezi z opravljanjem dejavnosti gradbeništva pri sodelovanju pri upravljanju ter zastopanju finančnega poslovanja družbe A. d. d., in to tako, da je najprej B. B. kot izvršni direktor za operativo v družbi A. d. d. ...“. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi B. B. glede na veljavni Statut družbe A. d. d. ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni (enako I Ips 116/2009, 22. 4. 2010: samostojno vodenje določene delovne operacije, I Ips 7576/2010, 9. 10. 2015: direktor splošnega sektorja, vodenje postopkov javnega naročanja brez omejitev in VSM II Kp 19161/2010, 22. 11. 2011: vodja poslovalnice družbe).

24. Prvostopno sodišče je svojo odločitev sicer utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da tudi po izvedenem dokaznem postopku ni prišlo do prepričanja, da je B. B. z A. A. sklenil dogovor, po katerem bi C. d. o. o. A. d. d. nudil storitve poslovnega svetovanja. Pritožnik navaja, da tožilstvo ni zatrjevalo, da je imel B. B. statutarno ali pisno pooblastilo za podpisovanje pogodb, pač pa, da je E. E. pooblaščal tudi ustno (kar ugotovi tudi sodišče), zato je zaključek sodišča, da na neobstoj pogodbe kaže tudi dejstvo, da ni imel pisnega pooblastila, napačen, sodišče pa si pride v nasprotje, ko hkrati verjame v obstoj ustnih pooblastil E. E. in zavrača možnost, da bi bilo v konkretni zadevi takšno pooblastilo dano B. B., ker je E. E. z dopisom 2. 7. 2004 opozoril na nepravilnosti pri zastopanju A. d. d. navzven, ob tem da se ta dopis tako ali tako nanaša na druga področja, hkrati pa ne zavezuje samega E. E. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče svoj zaključek oprlo na ugotovitve, da pogodba, najdena v računalniku A. A., ni bila podpisana, da kljub izrecnemu pozivu ni bila predložena, kar napotuje na sklep, da ni obstajala, da B. B. ni imel pooblastila za podpisovanje takih pogodb, da iz izpovedi priče K. K. (v času obravnavanih dejanj namestnik predsednika uprave A. d. d.) sicer izhaja, da je predsednik uprave dajal tudi ustna pooblastila, vendar mu ni znano, da bi takšno pooblastilo dal B. B. za obravnavano pogodbo, sodišče pa tako možnost izključuje tako zaradi postopkovnih pravil potrjevanja temeljnic (po katerih bi B. B. moral potrditi likvidacijski temeljnici, če bi res sklenil pogodbo) kot zaradi A. d. d. predpisa „Ponudba in pogodba“ iz katerega izhaja, da B. B. glede na vrednost obravnavane pogodbe te ne bi smel podpisati.

25. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da se predpis „Ponudba in pogodba“ ne nanaša na obravnavano vrsto pogodb, pa pritrjuje ugotovitvam prvostopnega sodišča glede dokazanosti dogovora B. B. z A. A. Res je sodišče izpoved priče K. K., da je E. E. pooblaščal tudi ustno (prvi stavek petega odstavka tč. 35) ocenilo kot verodostojno, glede vprašanja, ali je E. E. na takšen način pooblastil tudi B. B. za sklenitev obravnavanega dogovora, pa zaključilo, da ne (tč. 36), vendar v tem ni protislovja. Kot navaja tudi zagovornik obtoženega B. B. v odgovoru na pritožbo SDT, gre za razliko med splošno in konkretno navedbo: navedba, da je E. E. tudi ustno pooblaščal, še ne pomeni, da je na tak način pooblastil konkretno B. B. za konkreten posel oziroma, iz prvega ni mogoče sklepati na drugo. Prvostopno sodišče pa svoj zaključek, da takšnega pooblastila in posledično dogovora B. B. z A. A. ni bilo, opre še na več drugih, zgoraj navedenih okoliščin, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Glede pritožbenih navedb v zvezi z najdbo osnutka pogodbe št. 04072/BT-SVE z dne 30. 7. 2004 (A 148 -A 150) v računalniku A. A. in sklicevanjem obravnavanih računov prav na to pogodbo, ob upoštevanju zaključkov prvostopnega sodišča (tč. 46), da iz dokaznega postopka ne izhaja, kdo je osnutek pogodbe pripravil, ob odsotnosti dokazov, da je bil dogovor sklenjen med B. B. in A. A. in hkratni potrditvi delovanja A. A. po navodilih in naročilih D. D. in njegov izkazan interes za „poslovno sodelovanje“, pritožbeno sodišče, kljub dopuščanju možnosti poteka dogodkov na način, ki ga zatrjuje pritožnik, pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da na očitano ravnanje A. A. ne more sklepati z gotovostjo.

26. SDT je v pritožbi opozorilo, da je priča L. L. na zaslišanju v preiskavi leta 2010 izpovedala popolnoma drugače kot na glavni obravnavi leta 2017, sodišče pa je, na podlagi napačnih argumentov, poklonilo največjo verodostojnost slednji izpovedi. V dopolnitvi pritožbe z dne 13. 2. 2019 je svoje navedbe podprlo s kopijo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja L. L. v drugem kazenskem postopku dne 22. 1. 2019, ko je izpovedal, da mu je račune dal v podpis B. B., ki mu je tudi navajal, v zvezi s čim naj bi bili izdani in da so storitve bile opravljene.

27. Glede na to, da je L. L. v preiskavi pričal drugače kot na glavni obravnavi (na prvem zaslišanju je navedel, da mu je temeljnici dal v podpis B. B., na drugem pa, da jih je podpisal po posvetu z C. C.), se je sodišče s tem posebej ukvarjalo (tč. 43) in ocenilo kot prepričljivo njegovo izpoved na glavni obravnavi: ker sta na obeh temeljnicah pri podpisu „L. L.“ kot potrjevalec tudi podpisa C. C.; pisni izdelki, ki jih je predložila družba A. d. d. na zahtevo policije in naj bi bili predmet pogodbe o poslovnem svetovanju v zvezi z obravnavanimi inženirskimi projekti, so bili pripravljeni naknadno, to je po že obrazloženi zahtevi policije za predložitev dokumentacije; razen imena B. B. na nepodpisani in na računalniku najdeni pogodbi ni nobenih drugih dokazov, ki bi B. B. povezovali z obravnavanim dejanjem in v zvezi s tem njegovo naročanje L. L., naj temeljnici podpiše; če bi jo sklepal B. B., bi pričakovali namesto L. L. ali pa ob L. L. njegov, ne pa C. C. podpis. Iz zapisnika o zaslišanju L. L. 22. 1. 2019 sicer res izhaja, da naj bi L. L. B. B. razložil, da gre pri zaračunani storitvi za „neko svetovanje“ „v zvezi z delovanjem uprave“, vendar tudi, da misli, da je celo C. C. to pred njim podpisal, kar je skladno z zgornjimi ugotovitvami prvostopnega sodišča tako glede prisotnosti C. C. podpisov, kot odsotnosti B. B. Ob navedenem tudi pritožbene navedbe, podkrepljene z L. L. naknadno izpovedbo, ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, še zlasti ob še drugih okoliščinah, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, nanje pa opozarja tudi B. B. zagovornik v odgovoru na pritožbo SDT: avtokratsko vodenje poslov s strani E. E., njegova vloga in vloga C. C. pri poslih A. d. d. z D. D., vloga C. C. (in ne B. B.) pri naročilu izdelave „treh izdelkov“ L. L.

28. Zaradi ugotovitve o pravilnosti oprostilne sodbe za obtoženega B. B. glede dejanja, ki je temeljno kaznivo dejanje, je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da se obtožena A. A. oprosti očitanega kaznivega dejanja pomoči B. B.

29. V zvezi z obtožbenim očitkom glede pomoči C. C. pritožnik zatrjuje, da sodišče izhaja iz napačne ocene izpovedi priče L. L. Iz okoliščin, da je prav C. C. ob pridobivanju podatkov s strani policije ponarejal in potvarjal podatke in dokumentacijo, da je on z E. E. vodil in koordiniral posle s D. D. in da je podpisal dve likvidacijski temeljnici, s čimer je vplival na izplačilo, izhaja, da je dejansko stanje bilo zmotno ugotovljeno, kar neposredno vpliva na napačne zaključke sodišča o obstoju naklepa pri C. C.

30. Za zaključek prvostopnega sodišča (tč. 48), da se ni moglo prepričati, da je C. C. ob podpisu obeh temeljnic vedel, da storitve niso bile opravljene in da je ravnal z namenom pridobitve protipravne koristi družbi C. d. o. o., je bila, glede na ugotovitev, izhajajočo iz izpovedbe L. L., da je tudi C. C. sam pred potrditvijo obeh računov in podpisom temeljnic iskal potrditev, domnevno pri predsedniku uprave, ključna nemožnost, da bi zaslišalo vsaj C. C. in tudi E. E. Kljub pritožbenemu opozarjanju na C. C. vlogo pri poslih z D. D. in dejstvo njegovih podpisov na dveh temeljnicah, ob tem, da prvostopno sodišče ni moglo preveriti njegove vloge in védenja glede konkretnega posla, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe.

31. Pritožnik v zvezi z očitkom pomoči A. A. obtoženemu B. B., C. C. in Č. Č. zatrjuje, da je prvostopno sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da bi moralo tožilstvo posebej dokazovati, da je hotela pomagati točno določeni osebi. Izpostavlja stališča teorije (prof. dr. Ambrož) in sodne prakse, da je pri očitku pomoči v razmerju do temeljnega kaznivega dejanje zadostno opisati in dokazati objektivno podporo ter omogočanje in olajšanje storitve tujega kaznivega dejanja; da je naklep pomagača v primerjavi z napeljevalcem lahko manj konkreten glede dejanja glavnega storilca; da ni nujno, da storilec za pomoč pomagača sploh ve; pomagaču niti ni treba vedeti za individualno določeno osebo storilca. Zaključuje, da A. A. ni bilo treba vedeti kakšni, so bili postopki potrjevanja računov v A. d. d., saj je bilo njej pomembno le, da so računi bili plačani, kar pa je sodišče v sodbi ugotovilo.

32. Iz izpodbijane sodbe (tč. 48) je razvidno, da je prvostopno sodišče upoštevalo, da iz pravnomočne sodbe (list. 91-94 priloženega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 00000/2012) izhaja, da je bil v zvezi s podpisom obravnavane temeljnice Č. Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakona. Ugotovilo je, da je v okviru dejanja, očitanega A. A., podano izvršitveno dejanje Č. Č., vendar se v dokaznem postopku ni potrdilo, da bi bila A. A. kakorkoli povezana s Č. Č. ali sploh vedela, da je tisti, ki je pristojen za potrditev izdanega računa, o njenem naklepu v smislu očitka obtožbe, da je prav njemu dala na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, pa tako ni mogoče sklepati.

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob upoštevanju zaključkov, povezanih s kaznivim dejanjem, očitanim B. B. pod tč. II/1, iz obtožbenega opisa pod tč. II/2 ni več mogoče ugotoviti znakov kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Iz opisa v tistem delu, ki se nanaša neposredno na A. A., odpade očitek sklenitve dogovora z B. B. in ostane zgolj še očitek izdaje treh fiktivnih računov za navidezne storitve, ne pa, da je vedela, da bodo uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Tako skrčen opis bi ustrezal zakonskim znakom kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, kar je bilo tudi obseženo v prvotni obtožnici, vendar je v tem delu kazenski postopek bil na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena istega zakona ustavljen s sklepom predsednice senata z dne 26. 9. 2017.

34. Ker so pritožbene navedbe obeh pritožb neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

35. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker pritožnica A. A. s pritožbo ni uspela, je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki je odmerjena glede na njej izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7113 (znesek osnove 300,00 EUR) v zvezi s taksnima številkama 7122 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter njene premoženjske razmere, razvidne iz podatkov izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 157/2009
• VSL Sodba in sklep II Kp 36587/2015
• Sodba I Ips 116/2009