<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1889/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1889.2019
Evidenčna številka:VSL00030505
Datum odločbe:08.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:direktna tožba oškodovanca - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdno načelo - odgovornost v razmerju s stopnjo krivde - porazdelitev odgovornosti - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzročna zveza - vzrok za prometno nesrečo - vožnja brez vozniškega dovoljenja - prehitra vožnja - vožnja z neosvetljenim vozilom - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje

Jedro

Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi). Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (teža) dveh v postopku ugotovljenih dejstev: (1) Tožnik bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (toženkin zavarovanec bi manever zavijanja varno zaključil). (2) Toženkin zavarovanec bi tožnika lahko opazil na razdalji 100 metrov, kar pomeni, da bi tudi tožnik vožnjo osebnega vozila lahko opazoval na takšni razdalji (ter prepoznal voznikovo namero za zavijanje).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delež, v katerem je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen, zviša za 20 %, to je na 40 %.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen v 20 % deležu.

2. Tožnik izpodbija vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odloči, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen najmanj v 80 % deležu.

Tožnik ne soglaša s presojo sodišča, da je bil njegov prispevek k nezgodi 80 %. Kritično situacijo je povzročil toženkin zavarovanec, ki je zavijal levo in mu zaprl pot. Prehitra vožnja ni vplivala na potek nezgode. Brez izsiljevanja prednosti do nesreče sploh ne bi prišlo. Nepravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča, da do nesreče ne bi prišlo, če ne bi vozil prehitro. Pravilen bi bil zaključek, da do nesreče ne bi prišlo, če mu toženkin zavarovanec ne bi zaprl poti. Kljub preveliki hitrosti je ravnal skladno z načelom zaupanja v prometu – videl je avtomobilista in pričakoval, da mu bo dal prednost. Na drugi strani je toženkin zavarovanec omenjeno načelo ignoriral - ni gledal na cesto in ni videl tožnika. Ker ga ni videl, bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, vendar bližje avtomobilu. Presoja sodišča, da je prispeval k nesreči zaradi vožnje brez prižganih luči, je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da bi toženkin zavarovanec nasproti vozečega motorista tudi brez luči lahko opazil na oddaljenosti 100 metrov, oziroma 8 sekund pred trkom. Ugotovitev izvedenca bi morala voditi v presojo, da vožnja brez prižganih luči ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Tudi vožnja brez vozniškega dovoljenja ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Imel je izpit za 50 kubični motor, kar pomeni, da je cestnoprometna pravila poznal. Očitno je, da sodišče svojega stališča, da osebno vozilo že zaradi svoje velikosti in teže nosi nekoliko večji delež objektivne odgovornosti za udeležence v prometu, ni upoštevalo v okviru razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju s tem stališčem.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi z direktno tožbo od toženke (prvi odstavek 965. člena OZ,2 prvi odstavek 20. člena ZOZP3) zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 7. 2. 2014, v kateri je bil sam udeležen kot voznik motorja, toženkin zavarovanec pa kot voznik osebnega vozila. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o podlagi odškodninske odgovornosti toženke.

6. Pri nesreči premikajočih se vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu; če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ), če pa je krivda obojestranska, odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Presoja sodišča prve stopnje, da je delež tožnikove odgovornosti 80 %, delež toženkine odgovornosti pa 20 %, temelji na ugotovitvah:

- da je tožnik, ki je vozil po cesti naravnost, trčil v osebni avtomobil toženkinega zavarovanca, ki je vozil z nasprotne strani in tožniku z zavijanjem na levo zaprl pot;

- da je tožnik brez vozniškega dovoljenja vozil (motokros) motor, ki ni bil registriran za vožnjo po cesti in ni imel luči, s hitrostjo 45 oziroma 46 km/h, namesto v okviru dovoljene hitrosti 30 km/h;

- da bi voznik osebnega avtomobila nasproti vozečega motorista lahko oziroma moral opaziti (tudi brez luči, še lažje pa, če bi motorist imel luči), in sicer na oddaljenosti 100 metrov;

- da pri dovoljeni hitrosti 30 km/h ne bi prišlo do trčenja (tožnik bi pregledno polje 100 metrov prevozil v 12 sekundah, ko bi voznik osebnega avtomobila že izpraznil vozišče).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila odločilni vzrok za prometno nesrečo tožnikova nepravilna vožnja – vožnja brez luči in z močno prekoračeno hitrostjo. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, da je vozil brez luči in prehitro, meni pa, da obe kršitvi cestnoprometnih predpisov nista bili v vzročni zvezi z nesrečo (enako meni tudi glede vožnje brez vozniškega dovoljenja), in da je bila za nastanek prometne nesreče ključna kršitev temeljnega cestnoprometnega pravila o prednosti,4 ki jo je zagrešil toženkin zavarovanec. V pritožbenem postopku torej ostaja sporna tako vzročna zveza posameznih kršitev z nastalo škodo kot tudi materialnopravna porazdelitev odgovornosti med oba udeleženca prometne nesreče.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nasprotju med razlogi izpodbijane vmesne sodbe. Pritožnik ugotovitev izvedenca za raziskave prometnih nezgod o osvetljenosti motorista ne povzema v celoti, temveč selektivno. Okoliščino, da je tožnik vozil brez luči, je izvedenec izpostavil kot pomembno. Prepričljivo je namreč pojasnil, da bi bilo spregledanje nasproti vozečega motorista „znatno manj verjetno v primeru, ko bi bil motorist osvetljen z lastnimi svetlobnimi viri“ (4. stran izvedenskega mnenja, na listovni številki 132 v spisu). Četudi bi torej toženkin zavarovanec tožnika lahko opazil na oddaljenosti 100 metrov (to razdaljo bi tožnik pri hitrosti 45 km/h prevozil v 8 sekundah), je pri presoji vzročnosti in deležev soodgovornosti obeh imetnikov motornih vozil pomembno, da je bil tožnik zaradi neosvetljenosti motorja za ostale udeležence v prometu (tudi za toženkinega zavarovanca) težje zaznaven. Ta ugotovitev velja tudi za primer, da je bila v času prometne nesreče še dnevna svetloba (po podatkih iz policijskega zapisnika se je prometna nesreča zgodila ob 16.20). Če bi vozil s prižganimi lučmi, bi bil bolj viden, toženkin zavarovanec pa bi bil lahko nanj bolj pozoren (bolj verjetno je, da ga ne bi spregledal).

9. Strinjati se je treba s pritožbenim stališčem, da okoliščina, da je tožnik vozil brez ustreznega vozniškega dovoljenja, ni bila pravno relevanten vzrok za nesrečo. Teza sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru vožnja brez vozniškega dovoljenja pravno relevanten vzrok, ima podlago v ugotovitvah, da je tožnik cestnoprometne predpise sicer poznal, vendar jih je (zaradi neopravljenega vozniškega izpita) ignoriral, oziroma vsaj podcenjeval njihov pomen. Kar zadeva tožnikova ravnanja, je bila neposreden vzrok za nesrečo prevelika hitrost (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju), v povezavi z slabšo vidnostjo vozila zaradi neosvetljenosti vozila, ne pa nepoznavanje (pomena) pravil o hitrostni omejitvi5 in osvetljenosti vozila.6 Nepoznavanje ali podcenjevanje pomena prometnih pravil zaradi neopravljenega vozniškega izpita je lahko zgolj posreden, ne pa samostojen in neposreden pravno relevanten vzrok za nesrečo.7 Ker gre kvečjemu za posredno vzročnost, okoliščina, da je tožnik vozil brez ustreznega vozniškega dovoljenja, pri določanju deležev soodgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče ne more biti upoštevna.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta v dani prometni situaciji oba udeleženca prometne nesreče ravnala nepravilno, oziroma da so bila ravnanja obeh neposreden pravno relevanten vzrok za nesrečo, ne soglaša pa z razmejitvijo njune odgovornosti za škodo v razmerju 80 % v breme tožnika in 20 % v breme toženke. Ugotovljeni potek oziroma okoliščine prometne nesreče ter teža ugotovljenih kršitev cestnoprometnih predpisov (na eni strani tožnikova 50 % prekoračitev dovoljene hitrosti in vožnja z neosvetljenim vozilom, na drugi strani pa zavarovančeva kršitev pravila o prednosti), po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zvišanje deleža soodgovornosti zavarovanca toženke za nastanek nesreče in iz nje izvirajoče škode na 40 %.

11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu,8 na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje,9 ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi).10 Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (teža) dveh v postopku ugotovljenih dejstev: (1) Tožnik bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (toženkin zavarovanec bi manever zavijanja varno zaključil). (2) Toženkin zavarovanec bi tožnika lahko opazil na razdalji 100 metrov, kar pomeni, da bi tudi tožnik vožnjo osebnega vozila lahko opazoval na takšni razdalji (ter prepoznal voznikovo namero za zavijanje).

12. Zaradi prehitre vožnje in težje zaznavnosti vozila zaradi neosvetljenosti (oboje je imelo pomemben vpliv na možnost, da toženkin zavarovanec motorista pravočasno opazi, oziroma oceni, ali lahko manever zavijanja varno izpelje) nosi tožnik nekoliko večjo odgovornost kot zavarovanec toženke. Ker do nesreče ni prišlo zaradi težko obvladljive hitrosti in mase ter posledične vztrajnosti osebnega vozila (kar so lastnosti, zaradi katerih je osebno vozilo nevarnejše od motorja),11 zgolj potencialno večja nevarnost osebnega vozila, na katero opozarja pritožba, nima vpliva na (drugačno) porazdelitev odgovornosti.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se delež, v katerem je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen, zviša za 20 %, torej iz 20 % na 40 % (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami)
2 Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami)
3 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994, s spremembami in dopolnitvami)
4 Prvi in drugi odstavek 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 109/2010, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPrCP): Na križišču ima prednost vozilo, ki prihaja z desne strani (desno pravilo), razen če je s prometno signalizacijo določeno drugače. Voznik, ki na križišču zavija levo, mora pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno in so na istem prednostnem nivoju (pravilo srečanja).
5 V območju omejene hitrosti je največja dovoljena hitrost vozila 30 km/h (prvi odstavek 46. člena ZPrCP).
6 Voznik motornega vozila ali skupine vozil mora voziti v cestnem prometu s prižganimi dnevnimi svetilkami ali zasenčenimi žarometi (prvi odstavek 71. člena ZPrCP)
7 Pravno relevantni vzrok škode je tisto dejanje, ki po rednem teku stvari pripelje do škodnega dogodka.
8 Udeleženec cestnega prometa sme pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na cestah, ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, voznikih, motornih vozilih ter s predpisi o cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP).
9 Udeleženec cestnega prometa mora ravnati tako, da ne ovira ali ogroža drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzroča škode (drugi odstavek 4. člena ZPrCP).
10 Glej II Ips 563/2005, II Ips 325/2006.
11 Glej II Ips 280/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 154, 154/1, 154/2, 965, 965/1
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 20, 20/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1ODYy