VSL Sodba I Cp 1779/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo uporabo Pravilnika 2006, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Z uveljavitvijo novele ZASP-B je naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave). Pravna podlaga, ki jo je v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka navedla tožeča stranka, za sodišče prve stopnje ni zavezujoča. Sodišče namreč na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6088/2018 z dne 29. 1. 2018 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 387,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2018 dalje do plačila, ter v delu, v katerem so odmerjeni stroški izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR (točka I izreka). V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 83,37 EUR (točka III izreka).

2. Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka sodišču očita, da je mimo trditev tožeče stranke, katere zahtevek temelji na tarifi iz leta 2006, višino avtorskega honorarja obračunalo na podlagi Pravilnika iz leta 1998. Tožena stranka se tako o okoliščinah, povezanih z višino nadomestila po Pravilniku iz leta 1998, ni mogla izjaviti. Sodišče kapacitete obiskovalcev gostinskega lokala ni navedlo na način, da bi lahko preverila pravilnost izračuna. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Bencinska črpalka, ki je enovit prostor, je opremljena na način, da se glasba, ki se posluša na bencinski črpalki, deloma sliši tudi v gostinski lokal tožene stranke. Ne gre torej za situacijo, ko bi gost na črpalki kupil bencin ter nato odšel na kavo, ob tem pa poslušal dve različni glasbi. Iz izpovedbe predstavnika tožeče stranke izhaja, da je bar na bencinski črpalki ... v levem predelu gostinski lokal, v desnem pa trgovinska površina, in da se iz levega predela bencinske črpalke sliši v desni del. Ker tožeča stranka ni ugotavljala, katera glasba se v katerem delu predvaja (ali se predvaja različna glasba), ne more sklepati, da ima tožena stranka lastne aparature. Zapisniki o kontroli s strani tožene stranke niso podpisani, gre za enostranske ugotovitve, katerim sodišče sledi, brez pojasnila, zakaj ne verjame toženi stranki.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb ZASP¹ in ZKUASP² upravlja z avtorskimi pravicami. V tem postopku uveljavlja plačilo avtorskega nadomestila za male avtorske pravice od tožene stranke, ki je v obdobju od septembra 2016 do decembra 2017 (skupaj 16 mesecev), brez dovoljenja tožeče stranke za uporabo glasbenih del iz njenega zaščitenega repertoarja, v svojem poslovnem prostoru B. v ... predvajala glasbo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju v svojem poslovnem prostoru, v katerem je imela nameščen glasbeni stolp, ozvočenje in TV sprejemnik, priobčevala javnosti glasbena neodrska dela. Kot materialnopravno podlago za presojo zahtevka je sodišče prve stopnje uporabilo določbe ZASP³ in določbo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena OZ.⁴ Pri določitvi višine avtorskega nadomestila se je pravilno oprlo na tarifo Pravilnika 1998,⁵ konkretno na tarifno oznako III-A točka 2 Gostinski obrati z mehanično glasbo (do 50 možnih obiskovalcev), ter izračunalo, da znaša obveznost iz naslova avtorskega nadomestila za 16 - mesečno obdobje, upoštevajoč 9,5 % DDV in obračunane zakonske zamudne obresti (19,39 EUR), 387,71 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pomanjkljivi/nepravilni dokazni oceni. Ugotovitev, da je tožena stranka v svojem poslovnem prostoru s pomočjo naprav, nameščenih v njem, v vtoževanem obdobju predvajala glasbo, temelji na dveh zapisnikih o kontroli (prilogi A4, A5) ter izpovedbi priče J. A., ki je kontrolo izvajal. Zapisnika o kontroli s strani tožene stranke res nista podpisana, kar pa ne pomeni, da kontroli nista bili korektno izvedeni, oziroma da v zapisniku ugotovljena dejstva (v lokalu, v katerem je možno število obiskovalcev do 30, so nameščeni glasbeni stolp, ozvočenje in TV sprejemnik) niso resnična. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo ob zaslišanju J. A., ki je prepričljivo opisal tako lokal kot tudi okoliščine ob izvajanju kontrol (- od bencinske črpalke je lokal fizično ločen s steklenimi vrati, - za šankom je nameščen glasbeni stolp, na steni pa televizija, - v lokalu se je ob obeh kontrolah predvajala glasba). Sodišče prve stopnje je v svojo dokazno oceno zajelo tudi izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je zanikal uporabo naprav za predvajanje glasbe v svojem lokalu, nato pa utemeljeno večjo dokazno težo pripisalo izpovedbi J. A. in listinskim dokazom. Specifična prostorska urejenost gostinskega lokala (njegova prostorska povezanost s trgovinskim delom bencinske črpalke), ki omogoča, da se glasba iz enega prostora širi v drug prostor (to je mogoče vsakič, ko obiskovalec bencinske črpalke vstopi v gostinski lokal ali obratno)⁶, ne more omajati pravilnosti ugotovitve, da ima tožena stranka v svojem poslovnem prostoru lastne naprave, s pomočjo katerih predvaja glasbo. Ta ugotovitev namreč ne temelji na domnevi (ker se v lokalu sliši glasba, se domneva, da se glasba predvaja s pomočjo naprav, nameščenih v lokalu), temveč na neposredni zaznavi naprav s strani predstavnika tožeče stranke ob izvajanju kontrol na terenu.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo uporabo Pravilnika 2006,⁷ na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Z uveljavitvijo novele ZASP-B je naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave).⁸ Pravna podlaga, ki jo je v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka navedla tožeča stranka, za sodišče prve stopnje ni zavezujoča. Sodišče namreč na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da tarifi iz obeh Pravilnikov v tarifni oznaki III-A „Predvajanje s fonogramov in videogramov ter računalnikov in sekundarno oddajanje, 2. Gostinski obrati z mehanično glasbo“, višino avtorskega honorarja vežeta na (enako) število možnih obiskovalcev v gostinskem obratu (razlikujeta se le glede višine avtorskega honorarja: za gostinski obrat z do 50 možnih obiskovalcev znaša avtorski honorar po tarifi Pravilnika 1998 21,03 EUR, po tarifi Pravilnika 2006 pa 33,19 EUR), ni razumljiv pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave. Izračun avtorskega nadomestila temelji na s strani tožeče stranke zatrjevani, s strani tožene stranke pa neprerekani trditvi o kapaciteti gostinskega lokala do 30 možnih obiskovalcev (drugi odstavek 214. člena ZPP⁹), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da njegove pravilnosti ni mogoče preveriti.

9. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995)
² Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016)
³ Po 147. členu ZASP se male avtorske pravice, med katere sodi tudi javna priobčitev neodrskih glasbenih del, uveljavljajo kolektivno, med ostalim to velja tudi za pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del. Prim. tudi 1. točko prvega odstavka 9. člena ZKUASP, ki se uporablja od 22. 10. 2016 dalje. Sporni sta pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen ZASP) in pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen ZASP), ki po 22. členu ZASP sodita med materialne in izključne avtorske pravice.
⁴ Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001) Tožena stranka je avtorska dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, oziroma brez dovoljenja tožeče stranke. Avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del.
⁵ Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998)
⁶ Očitno je, da tožena stranka s pritožbeno navedbo, da se glasba iz levega dela bencinske črpalke sliši na desni del, meri na širjenje glasbe iz trgovinske površine v gostinski obrat (ne obratno).
⁷ Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006)
⁸ Glej II Ips 160/2011.
⁹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999)

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2238/2018
• VSL Sodba II Cp 533/2018
• UPRS Sodba I U 2215/2018-14