VSL Sklep II Cp 1759/2019

Jedro

Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščino obsegajo parcele v k. o. ..., ki tvorijo zaščiteno kmetijo, in odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe; za dediča na podlagi oporoke razglasilo zapustnikovega nečaka S. P. in zapustnikovo nečakinjo A. L. Dediča sta za prevzemnika zaščitene kmetije soglasno določila S. P., sodedinji pa mora prevzemnik izplačati 15.000 EUR, ob tem, ko sodedinja prejme tudi obveznice Slovenske odškodninske družbe.

2. Zoper tak sklepa se brez izrecne navede zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje B. P. Predlaga razveljavitev sklepa. V težje razumljivi obrazložitvi pritožbe se najprej sklicuje na oporoko z 12. 12. 1970, v kateri je zapis, da zapustnik z njo preklicuje vsako morebitno predhodno oporoko. V tej oporoki je želel zapustnik nagraditi sestro N., ki je živela v ZDA in cerkev. V letu 1976 mu ni bilo vrnjeno premoženje in jim ni mogel ničesar podariti, ker ga niti ni imel, zato je v drugi oporoki preklical N. in cerkev kot naslednike. Komaj kasneje, po smrti, mu je bilo vrnjeno premoženje v Sloveniji, in je torej naknadno najdeno in ga deli sodišče v Argentini.

V 4. točki obrazložitve sklepa pritožnik najde laž, ki je napisana zato, da bi bila lepša slika o zapustniku. Zapisano je, da sta oba starša umrla pred njim. Pritožnik je bil priča, da je bila stara mama živa, ko je leta 1946 prišel na počitnice, že leto pred tem pa je zapustnik pobegnil v Argentino kot nemški vojak. Podatka, da sta oba umrla pred njim, v oporoki iz leta 1976 ni. Stara mama je živela 86 let in je bila rojena v letu 1874.

Pritožnik dodaja, da je še nekaj podatkov netočnih, ampak o tem, ko pride čas.

3. Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka. Nanjo sta odgovorila oporočna dediča. Predlagata zavrnitev pritožbe. Dedič S. P. še pojasnjuje, da podatek o smrti zapustnikovih staršev izhaja iz oporoke z 12. 12. 1970, in dodaja, da je zapustnikov oče umrl v letu 1937, mati pa v letu 1960.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pritožbeno trditev, da o dedovanju “naknadno najdenega“ premoženja odloča sodišče v Argentini. Ker je zapustnik umrl pred 15. avgustom 2015, za določitev mednarodne pristojnosti sodišča in prava, ki se uporablja, ne pride v poštev Uredba (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, pri izvrševanju odločb in sprejemljivosti izvrševanja javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ampak določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). V skladu z določbami 1. odstavka 79. člena, 1. odstavka 80. člena in 1. odstavka 81. člena ZMZPP je za obravnavo nepremične zapuščine izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če so nepremičnine v Republiki Sloveniji.

Poudariti je treba še, da pritožnik trditve, da o “naknadno najdenem“ premoženja odloča sodišče v Argentini, doslej v postopku ni podal.¹ Nasprotno - v zapuščinskem postopku je sodeloval ves čas in pristojnosti sodišča ni nasprotoval, to pomeni, da je vanjo privolil (prim. 2. odstavek 53. člena ZMZPP).

6. Ker je zapustnik napisal tri oporoke - prvo v pismu z 29. 1. 1970 (priloga A 6 v spisu), drugo 12. 12. 1970 (priloga A 21 v spisu) in tretjo 29. 1. 1976 (priloga C 3 v spisu), je med dediči sporno, katera velja.

7. S premoženjem, ki mu je bilo vrnjeno po smrti v denacionalizacijskih postopkih (in je predmet tega zapuščinskega postopka), je zapustnik razpolagal (in to izrecno)² le v prvi oporoki, torej v tisti, zapisani v pismu z 29. 1. 1970. Pritožnik zastopa stališče, da je bila ta oporoka preklicana, oporočna dediča pa nasprotno stališče, da velja. Med dediči je torej spor o veljavnosti in vsebini oporok(e). V skladu z določbo 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče v takšnem primeru postopek prekine in stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD), napoti na pravdo. Sodišče prve stopnje je to (pravilno) naredilo s sklepom D 41/2015-203 z 19. 5. 2017³ in pritožnika napotilo na vložitev tožbe zaradi ugotovitve, da je bila oporoka I. P., vsebovana v pismu z 29. 1. 2019, z oporoko z 29. 1. 1976 preklicana. Pritožnik tožbe ni vložil, zato je sodišče prve stopnje v skladu s 4. odstavkom 213. člena ZD zapuščinsko obravnavo pravilno končalo ne glede na zahtevek, glede katerega ga je napotilo na pravdo.

8. Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo⁴. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

9. V preostalem delu pritožbe se pritožnik ukvarja z vprašanji, ki za odločitev niso bistvenega pomena, zato odgovora pritožbenega sodišča niti ne terjajo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Višje sodišče pritožniku le še pojasnjuje, da podatek o tem, da sta starša M. P. in A. S. umrla pred zapustnikom, izhaja iz oporoke z 12. 12. 1970, tudi iz pritožnikovih trditev o letnici rojstva in preživelih letih zapustnikove matere pa ne izhaja nič drugega.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------
¹ Pa tudi v pritožbi je z ničemer ne izkaže.
² Prim. 81. člen Zakona o denacionalizaciji.
³ Pravnomočen je postal v zvezi s sklepom II Cp 1085/2018 s 5. 9. 2018.
⁴ Prim. 2. odstavek 101. člena ZD ter Zupančič, K., Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, stran 137.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 545/92
• Sodba II Ips 598/2000
• VSL sklep I Cp 1060/2002