VSL Sodba I Cp 1913/2019

Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do časovne razlike med pomivanjem stopnic in tožnikovim padcem. V tem primeru niti ne gre za dveurno razliko, kot želi prikazati pritožba. Prvo sodišče je izhajalo iz trditvene podlage, izpovedb tožnika in prič ter s standardom verjetnosti ugotovilo, da so bile stopnice zaradi brisanja z mokro krpo v času tožnikovega padca še vedno mokre in posledično spolzke. Trditvena podlaga in izpovedbe niso dale natančnega odgovora o času brisanja (priča A. Š. je povedal, da so bile brisane med 9. in 10. uro), niti glede časa tožnikovega padca – tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek pripetil pred 12. uro. Toženkina pritožba graja uporabo dokaznega standarda verjetnosti. Vendar pa je graja glede na zadovoljivo pojasnilo prvega sodišča, da zaradi časovnega odmika dogodkov od zaslišanih ni mogoče pričakovati, da bodo čisto natančno določili čas nastanka škodnega dogodka, neutemeljena. Res je treba za meritorno odločanje trditve o pravnorelevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kadar pa je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva takšen dokazni standard nedosegljiv, obstaja v sodni praksi možnost njegovega znižanja, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljeni položaji upravičujejo olajšanje dokaznega bremena glede izpostavljenih časovnih komponent.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 811,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 2.820 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku nad prisojenim zneskom pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 451,58 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Oporeka ugotovitvi sodišča o njegovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Odločitev v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Priča M. Š. je povedala, da se je tožnik med hojo držal za ograjo, zato je sklepanje sodišča, da jo je spustil in je zato prišlo do padca, napačno. Padec je posledica nevarnih in spolzkih stopnic, ne pa tega, da se ni držal za ograjo.

Napačna je odločitev sodišča o priznanju odškodnine za pretrpljene in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je premalo upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke. Tožnik je longeto nosil 29 dni, po njeni odstranitvi pa je bil vse do 5. 1. 2018 nezmožen za delo. Odškodnina je prenizka, saj bodo lahke telesne bolečine očitno trajale vse življenje.

Napačna je tudi odločitev sodišča, da je v pravdi uspel zgolj s 40 %. Toliko znaša njegov (so)prispevek k nastanku škode (sicer po napačnem mnenju sodišča). Tožnik je po temelju dejansko uspel s 63 % zahtevka, toženka pa samo s 37 %. Poleg tega je sodišče toženki iz naslova urnine za narok 18. 10. 2018 priznalo 200 točk, kar pa je napačno, saj bi bila ob upoštevanju 6. člena Odvetniške tarife upravičena le do 150 točk.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Poudarja, da njen zavarovanec ni ravnal protipravno. Tožnikov očitek o domnevno mokrih stopnicah je neizkazan, saj niti sin njenega zavarovanca, ki je tožnika sprejel in povabil v stanovanje, o tem na podlagi svoje neposredne zaznave ni vedel povedati ničesar. V postopku je bilo neizpodbitno ugotovljeno, da je osvetlitev stopnišča povsem ustrezna in povprečna. Stopnice tudi niso bile spolzke zaradi ostankov čistila, saj jih njen zavarovanec sploh ni umil s čistilom, ampak le s krpo in vodo. Zavarovanec toženke A. Š. je izpovedal, da je stopnice opral nekje med 9.00 in 10.00 uro, tožnik pa zatrjuje, da naj bi bile mokre še nekaj pred 12.00 uro, kar je skrajno neverjetno in izkustveno nesprejemljivo. Toženka močno dvomi, da se je tožnik poškodoval pri njenem zavarovancu. Sama zgodba in historični prikaz dejstev sta polna nedoslednosti in prilagajanja trditev. Sodišče se ni opredelilo do izpostavljene časovne neskladnosti med časom umivanja stopnic in domnevnim tožnikovim padcem. Sodišče ni imelo nobene podlage, da je sodbo oprlo na dejstvo, ki ga je ugotovilo le s stopnjo verjetnosti. Dokazno breme za trditve o času brisanja in času tožnikovega padca so na tožnikovi strani. S tem, ko je toženki očitalo, da ni ponudila nobenih dokazov o tem, koliko časa po brisanju bi lahko bile stopnice še mokre, je zmotno uporabilo določilo 215. člena ZPP. Noben predpis njenemu zavarovancu kot lastniku zasebne hiše ne nalaga, da bi moral na stopnice namestiti protizdrsno zaščito ali kako drugače poskrbeti za njihovo suhost po običajnem umivanju. Od njenega zavarovanca, ki obiska tožnika ni pričakoval in je skrbno vzdrževal stopnišče, ni mogoče zahtevati, da bi kakorkoli drugače poskrbel za varnost stopnišča in za nenapovedane obiskovalce sina. Njegovo delovanje je bilo v skladu z ravnanji, ki se pričakujejo od povprečno skrbnega lastnika stanovanjske hiše. Ni konkretizirano, katero dolžno ravnanje, ki je bilo predpisano/zapovedano, bi moral opraviti njen zavarovanec. O protipravnem ravnanju ne moremo govoriti, če je škoda posledica vsakodnevnega običajnega rizika. Izkazana tudi ni vzročna zveza med spolzkostjo stopnic in tožnikovim padcem. Če bi tožnik dejansko padel na zatrjevani način, je nelogično in skrajno neverjetno, da bi si ob tem raztrgal hlače.

Tudi obseg škode, ki naj bi jo tožnik domnevno utrpel, ne upravičuje višine dosojene odškodnine. Odškodnina v višini 2.200 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa od ustaljene sodne prakse, kot npr. v zadevi II Cp 576/2009 z dne 21. 5. 2009. Za takšen obseg poškodb je bila prisojena odškodnina največ v višini ene povprečne mesečne plače, ki je maja 2019 znašala 1.113,88 EUR neto. Neutemeljena je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je bila tožniku prisojena v višini 2.000 EUR. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo le prehodnega značaja, rahla omejena gibljivost levega zapestja pa niti ni trajna niti takšna, da bi dejansko zmanjševala življenjske aktivnosti tožnika. Tudi odškodnina iz naslova strahu je neutemeljena, saj se prisodi le takrat, kadar je strah takšne intenzitete, da trajno poruši duševno ravnovesje oškodovanca. Pri tožniku pa takšne intenzivnosti ni dosegel.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama v odgovor. Obe pravdni stranki sta se na pritožbi odzvali in vložili odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede stroškovnega dela, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- tožnik je 11. 11. 2017 utrpel poškodbo levega zapestja, ko je kot obiskovalec padel na mokrih stopnicah v hiši zavarovanca toženke;

- na levi strani stopnic, gledano v smeri hoje navzgor, je bila v času tožnikovega padca postavljena ograja.

8. Na podlagi pravno relevantnih ugotovitev in izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da je toženka odgovorna za škodni dogodek v višini 60 %, tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka pa znaša 40 %. Tožniku je bila iz naslova nematerialne škode priznana odškodnina v višini 4.700 EUR, ob upoštevanju njegovega soprispevka pa znesek v višini 2.820 EUR.

9. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvega sodišča tako glede temelja postavljenega zahtevka kot tudi višine odškodnine. Toženkin pritožbeni očitek o odsotnosti elementa protipravnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločitev o obstoju protipravnosti sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz izvedenega dokaznega postopka. Tako zaslišanje tožnika kot tudi izpovedbi obeh prič govorijo v prid ugotovitvi o mokrih in drsečih stopnicah. Čeprav priča M. Š. mokrote na stopnišču ni zaznal in mu je o pomivanju stopnišča kasneje povedal oče – priča A. Š. – to samo po sebi še ne izkazuje, da stopnišče ni bilo mokro. Bistveno je, kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič, da je zavarovanec toženke na dan škodnega dogodka nekje med 9. in 10. uro stopnice brisal z mokro krpo. Priča je pojasnila, da so bile ploščice stare že 30 let in da so tako brisane stopnice lahko drseče, in to celo uro ali dve po brisanju. Priča M. Š., ki je tožnika povabil v svoje stanovanje po spornih stopnicah, pa je pojasnil, da so bile stopnice mokre, ker jih je dopoldne brisal oče. Za očetovo čiščenje ni vedel, saj mu je o tem oče povedal šele popoldne. Iz pričine izpovedbe ni moč zaključiti, da priča po padcu tožnika mokrote stopnic ni zaznala, ampak le to, da ni bila seznanjena z očetovim čiščenjem stopnic. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da priča M. Š. po tožnikovem padcu mokrote stopnic ni zaznal. Vprašanje osvetlitve stopnišča v obravnavani zadevi niti ni bistveno, prav tako pa tudi ne odsotnost namestitve protizdrsnih trakov. Za obstoj protipravnosti zadostuje že dejstvo, da so bile stopnice mokre in da zavarovanec toženke kljub vedenju, da so lahko drseče tudi do dve uri po brisanju, ni poskrbel za odstranitev nevarnosti.

10. Tožnik je v zvezi s protipravnostjo podal ustrezno trditveno podlago, ko je navedel, da je toženec pomil keramične stopnice ter ni poskrbel za njihovo suhost in varnost – ni dovolj odstranil čistila ali pa jih pobrisal – kar je botrovalo njihovi spolzkosti.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do časovne razlike med pomivanjem stopnic in tožnikovim padcem. V tem primeru niti ne gre za dveurno razliko, kot želi prikazati pritožba. Prvo sodišče je izhajalo iz trditvene podlage, izpovedb tožnika in prič ter s standardom verjetnosti ugotovilo, da so bile stopnice zaradi brisanja z mokro krpo v času tožnikovega padca še vedno mokre in posledično spolzke. Trditvena podlaga in izpovedbe niso dale natančnega odgovora o času brisanja (priča A. Š. je povedal, da so bile brisane med 9. in 10. uro), niti glede časa tožnikovega padca – tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek pripetil pred 12. uro. Toženkina pritožba graja uporabo dokaznega standarda verjetnosti. Vendar pa je graja glede na zadovoljivo pojasnilo prvega sodišča, da zaradi časovnega odmika dogodkov od zaslišanih ni mogoče pričakovati, da bodo čisto natančno določili čas nastanka škodnega dogodka, neutemeljena. Res je treba za meritorno odločanje trditve o pravnorelevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kadar pa je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva takšen dokazni standard nedosegljiv, obstaja v sodni praksi možnost njegovega znižanja, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljeni položaji upravičujejo olajšanje dokaznega bremena glede izpostavljenih časovnih komponent.

12. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo obstoj vzročne zveze. Kot bistveni razlog za tožnikov padec je navedlo mokre in posledično spolzke stopnice, kar glede na ugotovitve dokaznega postopka zadostuje za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti. Osvetlitev, copati, ki jih je nosil tožnik ter odsotnost namestitve protizdrsnih trakov pa niso prestavljali okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje gradilo toženkino odškodninsko odgovornost.

13. Tudi sklicevanje toženkine pritožbe na nelogičnost in skrajno neverjetnost tožnikovih zatrjevanj, da si je pri padcu raztrgal hlače, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča.

14. Tožnikova pritožba je glede temelja usmerjena predvsem v ugotovitev prvega sodišča o njegovem 40 % soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Posplošeni očitek, da sodišče prve stopnje glede soprispevka ni navedlo odločilnih dejstev, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve obstoj tožnikovega soprispevka zadovoljivo pojasnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik pri hoji po stopnicah ni bil dovolj pazljiv, in da bi za preprečitev padca lahko uporabil ograjo, ki je vodila vse do vstopa v podstrešno stanovanje. Čeprav je priča M. Š. povedal, da se je tožnik med hojo držal za ograjo, pa temu očitno ni tako, saj izpovedbe glede mesta padca utemeljujejo sklepanje, da je ograjo izpustil še preden je prišel do konca stopnišča, kar je sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

O višini odškodnine

15. Pravdni stranki oporekata tudi višini prisojene odškodnine. Tožnik meni, da mu je bil iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznan prenizek znesek, toženka pa nasprotno meni, da je prisojeni znesek iz naslova vseh postavk nematerialne škode previsok. Njunima pritožbenima zatrjevanjema pritožbeno sodišče ne sledi. Tožnik je utrpel t. i. avulzijski zlom in je stalne srednje hude telesne bolečine trpel tri ure, nato pa še stalne lahke telesne bolečine 14 dni. Občasne lahke telesne bolečine je trpel tudi pozneje pri izvajanju fizioterapije in razgibavanju – te so po oceni izvedenca kumulativno trajale še sedem dni. Nevšečnosti so predstavljali RTG slikanje, CT preiskava, skoraj mesečno nošenje dokomolčne mavčne longete, pet kontrolnih zdravniških pregledov, fizioterapije in uživanje analgetikov. Vsemu navedenemu tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza prisojeni znesek v višini 2.200 EUR. Navedeni znesek nikakor ni previsok, kot zatrjuje toženkina pritožba, ki izpostavlja le trajanje telesnih bolečin, in se pri tem sklicuje na sodbo II Cp 576/2009 ter pri tem zanemari, da je tožnik malo manj kot mesec dni nosil mavčno longeto, kar vsekakor predstavlja precejšnjo nevšečnost. Po drugi strani pa je neutemeljena tožnikova pritožba, ki se ravno zaradi prej izpostavljene longete zavzema za zvišanje odškodnine, pri tem pa prezre, da tožnik močnejših in dolgotrajnejših telesnih bolečin ni trpel. Sicer pa tožnik tudi ni predložil nikakršnih primerljivih zadev, ki bi pritrjevali njegovim zatrjevanjem o prenizko prisojenem znesku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova strahu priznalo znesek v višini 500 EUR, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja povsem ustrezno odmeno. Obstoj strahu je tožnik zatrjeval v trditveni podlagi in ga tudi potrdil v svoji izpovedbi. Izvedenec sicer navaja, da posebno hudega ali dolgotrajnega primarnega strahu ni bilo, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da pri tožniku ne bi bil podan strah, ki utemeljuje prisojo odškodnine iz tega naslova. Sekundarni strah pa se je bistveno zmanjšal – kot ugotavlja izvedenec – ob izvedbi CT preiskave, s katero je bil tožnik seznanjen 21. 11. 2017, iz česar je moč sklepati, da je bil določen sekundarni strah pri tožniku vendarle prisoten v času od poškodovanja pa do izvedbe CT preiskave.

17. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – tožniku jo je prisodilo v znesku 2.000 EUR – gradilo na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke. Ta je ugotovil, da je tožnik utrpel trajne posledice. Tožniku je ostala rahla omejena gibljivost levega zapestja, ki jo je izvedenec ocenil kot 2 % invalidnost. Tožnik bo imel v bodoče lahke telesne bolečine pri dvigovanju težjih bremen, pri potegih, določenih športno rekreativnih aktivnostih. Težave bo imel tudi pri uporabi orodja s toporiščem, pri čemer pa bodo težave bolj poudarjene ob spremembah vremena ali v mrzlih zimskih mesecih. Te ugotovitve tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo znesek prisojene odškodnine. V obravnavani zadevi ne gre za delno ali časovno omejeno prikrajšenost na področju življenjskih aktivnosti, kot želi prikazati toženkina pritožba, ampak za trajno zmanjšanje, ki jo je izvedenec ocenil kot 2 % invalidnost.

18. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno oporeka stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je tožnikov uspeh v pravdi 60 %, ne pa 40 %. Tožnik je po višini uspel s 67 %, po temelju pa s 60 %, kar predstavlja 63 % uspeh. Utemeljen pa je tudi tožnikov ugovor glede upoštevanja urnine za narok 18. 10. 2018, ker je sodišče toženki glede na trajanje naroka priznalo 200, namesto 150 točk. Ob upoštevanju tožnikovega uspeha v pravdi (63 %) je tožnik upravičen do povračila 1.785,29 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do zneska v višini 973,84 EUR (37 % uspeh). Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka povrniti tožniku še 811,45 EUR pravdnih stroškov.

19. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno pritožbi tožnika v stroškovnem delu ugodilo in odločitev prvega sodišča v III. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo. V preostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

20. V skladu z določbo 154, 155 in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Takšno odločitev opravičuje dejstvo, da sta bili pravdni stranki, ki sta obe vložili odgovora na pritožbi, glede glavnega dela zahtevka neuspešni. Tudi tožnikov delni uspeh glede stranske terjatve – stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji – drugačne odločitve ne utemeljuje.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2861/2015
• VSL sodba II Cp 2989/2015
• VSL sodba I Cp 2576/2015