<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1934/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1934.2019
Evidenčna številka:VSL00030944
Datum odločbe:15.01.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
Institut:izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - pravne posledice izbrisa - protipravno ravnanje države - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - bodoče duševne bolečine - obseg škode - višina odškodnine - delo na črno - delovno dovoljenje - pogoji za upravičenost do denarne socialne pomoči - zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - stroški postopka

Jedro

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo (drugi odstavek 324. člena ZOR). Skladno s tem je zamuda toženke nastopila z dnem vložitve tožbe (tožnik namreč ni dokazal, da bi jo opomnil že kdaj prej).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 5.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v petih enakih letnih obrokih, pri čemer dosojene zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo višino prisojene glavnice; (II) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, ter (III) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: spremeni) in tožniku prisodi še preostalo zahtevano odškodnino ter toženki naloži v plačilo vse tožnikove pravdne stroške. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik med trajanjem izbrisa ni iskal dela. Sodišče bi se moralo opredeliti do dokazne stiske, v kateri se nahaja tožnik z dokazovanjem te okoliščine, saj gre za obdobje oddaljeno več kot 20 let, kar je tožnik tudi izpostavljal v svojih navedbah v postopku. Ker se ni, gre za preslabo obrazložen oziroma najmanj preuranjen zaključek. Tudi obrazložitev pod točko 16 sodbe ni utemeljena oziroma gre za preuranjen zaključek. Sodišče je samo, brez zadostne dokazne podlage, iz dejstva, da je družina med obdobjem izbrisa kupila stanovanje, sklepalo, da je tožnik z delom na črno zaslužil večje količine denarja. Tožnik o viru financiranja stanovanja ni izpovedal. Takšnih zaključkov ni mogoče podati brez navedbe vrednosti stanovanja in vrednosti hiše. Sodišču podatki o stanovanju in kasneje kupljeni hiši niso bili poznani. Sodišče zato teh okoliščin ne bi smelo upoštevati pri odločanju o višini odškodnine. Materialnopravno napačna je tudi obrazložitev sodbe glede upravičenosti do denarne socialne pomoči. Trajna nezmožnost zaposlitve nikoli ni bila pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči, tožnik pa ni izpolnjeval prvega pogoja, saj se ni mogel vpisati v evidenco brezposelnih oseb, saj ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Posledično je tudi nesmiselna zahteva sodišča, da bi moral tožnik dokazovati, da je sploh zaprosil za denarno socialno pomoč. Ker tožnik ni bil ves čas trajanja izbrisa zavarovan po svoji ženi, kar izhaja tudi iz podatkov spisa, je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da ni bil zdravstveno zavarovan. Sodišče je tudi neustrezno ovrednotilo duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi posledic izbrisa. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik trpel le lažje duševne bolečine. Ob pravilnem vrednotenju izpovedbe tožnika in ob upoštevanju okoliščine, da ni mogel zaprositi za denarno socialno pomoč, ter neupoštevanju nakupa stanovanja, bi moralo sodišče tožniku priznati vso zahtevano odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

5. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno naj dosojeno odškodnino ustrezno zniža, v obeh primerih pa naj tožniku naloži plačilo toženkinih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede obrestnega dela je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, da so obresti do izdaje sodbe vključene v glavnico, po izdaji sodbe pa pred zapadlostjo posameznega obroka ne morejo teči. Glede odločitve o stroških pa so podane kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni navedlo okoliščin, ki so bile podlaga za sprejem izpodbijane stroškovne odločitve. Prav tako ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse, ki v primeru deljenega uspeha odloči po kriteriju uspeha. Sodišče je zmotno ugotovilo obdobje izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče je napačno štelo, da je v skladu s 23. členom Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), vezano na pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine, izdano po navedenem zakonu. Določba prvega odstavka 23. člena ZPŠOIRSOP ne posega v pravico pravdnih strank po četrtem odstavku 224. člena ZPP, v skladu s katerim je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Toženka je dokazovala drugačno obdobje izbrisa tožnika, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Trdila je, da je ob upoštevanju, da je tožnik pravočasno vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 10. 3. 1995, ki je bila tožniku vročena dne 10. 4 1995, obdobje izbrisa trajalo od 10. 6. 1995 do 20. 4. 2001, kar je tudi dokazala z ustreznimi listinami (odločba MNZ št. ... z dne 10. 3. 1995 in dopis UE št. ... z dne 14. 2. 2018). Napačna je nadalje ugotovitev sodišča, da tožnik ni imel dokumentov. Toženka je dokazala, da je imel tožnik veljavne dokumente matične države. Kot tuj državljan je bil dolžan za prebivanje v RS urediti tudi vizo. Skladno s tedaj veljavnim Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) bi si tožnik lahko pridobil prihodno odhodni vizum, pridobitev katerega ni bila vezana na stalno prebivališče, temveč na državljanstvo. Tožnik ni izkazal, da bi na upravni enoti (UE) zaprosil za vizum. Če bi, bi o tem morali obstajati kakšni dokumenti. Ker ne obstajajo, je utemeljen zaključek, da tožnik zanj ni zaprosil. Zato tudi ne more držati njegova izpovedba, da mu UE ni hotela izdati vizuma. Ugotovitev sodišča, da se tožnik ni mogel udeležiti pogreba svoje matere na A., je napačna, ker tožnik ni dokazal, da je njegova mati živela in umrla na A. Tudi sicer pa bi si tožnik lahko pridobil ustrezno vizo. Napačna je nadalje ugotovitev sodišča o tožnikovi nezmožnosti pridobitve redne zaposlitve. Tožniku je prenehalo delovno razmerje v podjetju B. d. d. - v stečaju pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, kar pomeni, da izbris ni vplival na prenehanje njegove zaposlitve. Po prenehanju delovnega razmerja se tožnik ni prijavil na Zavod za zaposlovanje, čeprav je imel to možnost, temveč je delal na črno. Tožnik prav tako vse do leta 1997 ni zaprosil za osebno delovno dovoljenje, tudi po pridobitvi državljanstva v letu 2001 pa vse do leta 2009 ni bil redno zaposlen. Vse navedeno kaže na to, da sam izbris ni vplival na redno zaposlitev tožnika. Tudi sicer pa stalno prebivališče ne vpliva na zaposlitev. Četudi bi imel tožnik urejeno stalno prebivališče, bi bil v RS do pridobitve slovenskega državljanstva tujec in bi zanj veljali predpisi o zaposlovanju tujcev. Zaradi vseh navedenih zmotno ugotovljenih dejstev je sodišče napravilo napačen zaključek, da je tožnik upravičen do dodatne odškodnine v višini 5.050,00 EUR. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava. V danem primeru niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnik bi moral izkazati konkretno škodo, ki bi morala izvirati izključno iz dejstva, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega bi si moral prizadevati, da bi s svojim aktivnim ravnanjem preprečil nastanek škode. Ob skrbni presoji vseh dokazov je utemeljen zaključek, da tožnik večje od pavšalno priznane škode ni dokazal. Zgolj podredno toženka meni, da je prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera previsoka. Sodišče je zmotno uporabilo drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Priznana odškodnina ni v skladu z načelom individualizacije. Pa tudi v sodni praksi je sodišče za podobne primere priznalo nižjo odškodnino. Tako je npr. v zadevi C. tožniku za 76 mesecev izbrisa priznalo 2.200,00 EUR nepremoženjske škode, kar je 29,00 EUR na mesec, pri čemer je imel oškodovanec hujše posledice kot tožnik, ki mu je bilo priznanih 46,33 EUR odškodnine na mesec. S tem, ko je sodišče tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila, je zmotno uporabilo 299. člen in 165. člen OZ. Ker je ZPŠOIRSP izrecno določil, da se odškodnina nad 4.000,00 EUR plača v petih letnih obrokih, toženka s plačilom posameznega obroka ni prišla v zamudo. Poleg tega določba 165. člena OZ velja le za povrnitev premoženjske škode, nepremoženjska škoda pa je posebna oblika satisfakcije, višino katere določi sodišče šele ob izdaji sodbe, zaradi česar pred tem ne more zapasti v plačilo. Ker sodišče ni upoštevalo kriterija uspeha, je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožnik zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine v znesku 30.000,00 EUR na podlagi ZPŠOIRSP, ker meni, da mu pavšalno priznana odškodnina v znesku 5.450,00 EUR ne pokrije celotne nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 20. 4. 2001.

9. Med pravdnima strankama je bilo med drugim sporno obdobje izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Toženka je trdila, da je bil tožnik v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZTuj dejansko izbrisan šele 10. 6. 1995, to je dva meseca po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo RS, ki mu je bila vročena dne 10. 4. 1995. Pri navedenem ugovoru, ki ga sodišče prve stopnje sklicujoč se na 23. člen ZPŠOIRSP ni upoštevalo, toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi. Toženka sicer pravilno opozarja, da je dovoljeno dokazovati, da so bila dejstva glede obdobja izbrisa v upravni odločbi št. ... z dne 15. 7. 2014 (priloga A2), s katero je bila tožniku priznana odškodnina za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, napačno ugotovljena. V skladu s 23. členom ZPŠOIRSP je namreč sodišče vezano na pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine, izdano po tem zakonu, le glede okoliščine, da je oseba, ki ji je bila določena denarna odškodnina, upravičenec po ZPŠOIRSP, ne pa tudi glede obdobja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zgolj v primeru, ko upravna enota na podlagi zahteve za priznanje upravičenca iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, podane na podlagi tretjega odstavka 23. člena tega zakona, odloči o priznanju statusa upravičenca, sodišče zavezuje tudi ugotovitev upravne enote glede obdobja izbrisa. V skladu s četrtim odstavkom 23. člena navedenega zakona namreč v takšnem primeru upravna enota v izreku odločbe ugotovi tudi obdobje izbrisa. Takšna ugotovitvena odločba pa v konkretnem primeru ni bila izdana. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je vezano na odločbo o določitvi denarne odškodnine glede obdobja izbrisa, pa je zaključek izpodbijane sodbe, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva že dne 26. 2. 1992, pravilen. Iz obrazložitve upravne odločbe z dne 15. 7. 2014 namreč izhaja, da je upravna enota z vpogledom v register stalnega prebivalstva pridobila podatek, da je bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Da je bil tožnik izbrisan 26. 2. 1992, izhaja tudi iz dopisa Upravne enote Ljubljana št. ..., na katerega se sklicuje toženka v pritožbi (priloga B17). V njem je navedeno, da upravni organ ob vnosu odjave (torej izbrisa) tožnika z dne 26. 2. 1992 ni razpolagal s podatkom, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Tožnik je bil torej ne glede na podano vlogo za sprejem v državljanstvo RS izbrisan iz registra stalnega prebivalstva že 26. 2. 1992, kar pomeni, da toženkin ugovor, da je bil izbrisan šele v letu 1995, ni utemeljen. Pri tem vprašanje, ali je bil tožnik glede na 81. člen ZTuj (ne)utemeljeno izbrisan že 26. 2. 1992, ni bistveno. Četudi tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 81. člena ZTuj1 takrat ne bi smel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, to namreč ne spremeni zaključka, da je bil.

10. Sodišče prve stopnje je o obsegu škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajal od 26. 2. 1992 do 20. 4. 2001, ugotovilo: da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi izbrisa, saj od junija 1993 ni dobil vize, da bi lahko zapustil državo, in tako ni mogel na pogreb svoje mame na A. v letu 1997, pri čemer je bila mama pred tem operirana v Sloveniji in je zato lahko imel vsaj v tem času stike z njo; da tožnik zaradi neurejenega statusa ni mogel pridobiti redne zaposlitve in zato tudi niso bili plačani prispevki, kar pa ne velja za obdobje prestajanja štiri mesečne zaporne kazni, ko zaposlitve ne bi dobil, četudi bi imel urejen status, pri čemer izguba redne zaposlitve januarja 1992 ni bila povezana z izbrisom; da je tožnik ves čas izbrisa delal na črno in pridobival dohodke, ki so mu omogočili odkup stanovanja; da se tožnik tudi po pridobitvi statusa ni zaposlil, pri čemer niti ni izkazal, da je delo iskal; da je bil tožnik zmožen za delo, zaradi česar ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči; da tožnik ni dokazal, da ni bil zdravstveno zavarovan; da je bil tekom celotnega obdobja poročen in da ima še vedno družino v Slovenji; da tožnik ni trdil, da je obiskoval psihiatra, ter da lahko tožnik še danes v manjši meri čuti duševne bolečine zaradi izbrisa in jih bo tudi v bodoče, saj se počuti nelagodno in je žalosten.

11. Pritožbena graja povzetih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe obeh pravdnih strank ni utemeljena.

12. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel težave s pridobitvijo vize, ker mu je na upravni enoti niso hoteli izdati, ter da zato ni mogel zapustiti Slovenije in iti na A. Kot pravilno navaja toženka, je sicer tožnik imel v obdobju izbrisa večino časa veljavne potne listine SFRJ/Jugoslavije, vendar pa ti potni listi zaradi izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva oziroma dejstva, da so zanj začele veljati določbe ZTuj, na podlagi tega pa je bil avtomatično prenesen iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, niso (več) zadostovali za tožnikov prihod in odhod iz Slovenije, temveč je potreboval tudi vizum. Tega bi tožnik sicer lahko pridobil v skladu s 6. in 9. členom ZTuj, vendar ga kljub temu, da je zanj zaprosil, ni dobil, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika o tem, da je zaprosil za vizo, vendar mu je niso hoteli dati, kljub temu, da je hodil od vrat do vrat, zaradi česar je bil v hudem stresu in je doživel kolaps. Toženka v pritožbi sicer navaja, da izpovedba tožnika ne more držati, ob dejstvu, da ne obstaja noben uradni dokument, ki bi izkazoval, da je tožnik resnično zaprosil za vizo, s čimer pa ne more uspeti. Glede na to, da tožniku na upravni enoti očitno neutemeljeno niso hoteli izdati vizuma, saj sama toženka navaja, da bi tožnik vizum lahko pridobil, in glede na to, da je tožnik prepričljivo izpovedal o težavah in nerazumnem ravnanju pristojnih oseb v postopku pridobivanja vize, je namreč povsem možno, da njegova vloga za pridobitev vizuma nikjer ni bila evidentirana in zato tudi ne obstoji noben uraden dokument v tej zvezi. Že glede na pravilno ugotovitev, da je tožnik torej neuspešno zaprosil za vizum, pa se izkaže kot neutemeljena tudi pritožbena navedba toženke, da bi se tožnik lahko ob skrbnem ravnanju, konkretno pridobitvi prihodno odhodnega vizuma, nekaterim posledicam izbrisa izognil.

13. Toženka tudi neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova mati umrla na A. Tožnik je smrt matere na A. dokazal s svojo prepričljivo izpovedbo, iz katere izhaja, da je imela mati raka, zaradi česar je bila leta 1996 operirana v Sloveniji, nato pa se je vrnila domov na A., kjer je leta 1997 zaradi navedene bolezni tudi umrla. Toženka je sicer očitno na stališču, da je tožnikova mati umrla v Sloveniji, vendar za to ni predložila nobenega dokaza.

14. Toženka nadalje ne uspe s pritožbenimi navedbami vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi neurejenega statusa ni mogel pridobiti redne zaposlitve, ki temelji zlasti na izpovedbi tožnika. Drži sicer, da je tožniku delovno razmerje pri podjetju B. d. d.- v stečaju, pri katerem je delal od leta 1979, prenehalo januarja 1992, kar je pred izbrisom, vendar pa ta okoliščina še ne pomeni, da tožnik, tudi če ne bi bil izbrisan, ne bi dobil nove redne zaposlitve. Tudi okoliščina, da se tožnik po tem, ko je izgubil navedeno redno zaposlitev, ni prijavil na Zavod za zaposlovanje RS, ne more imeti posebne teže pri ugotavljanju, ali je bil izbris vzrok za to, da se tožnik ni mogel redno zaposliti, glede na to, da je bil že čez mesec dni po izgubi zaposlitve izbrisan in s tem pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje, s čimer je izgubil tudi možnost za delo brez delovnih dovoljenj. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je tožnik v letu 1993 delal štiri do pet mesecev na črno v Italiji. Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Tožnik bi sicer lahko zaprosil za delovno dovoljenje, vendar pa bi moral najprej dobiti delodajalca, ki bi ga zaposlil, glede na njegovo izpovedbo pa dela zaradi neurejenih papirjev nikjer ni mogel dobiti. Dejstvo, da je tožnik zgolj enkrat zaprosil za delovno dovoljenje, ki mu je bilo nato izdano le za obdobje štirih mesecev v letu 1997, to tudi potrjuje, saj bi sicer zanj večkrat zaprosil. To, da je moral pridobiti delovno dovoljenje, kar mu pred izbrisom ni bilo treba, pa tudi potrjuje, da je bil njegov položaj otežen. Dejstvo, da tožnik tudi po ureditvi statusa v letu 2001 vse do leta 2009 ni bil redno zaposlen, samo po sebi ne onemogoča sklepa, da tožnik v obdobju izbrisa ni bil redno zaposlen prav zaradi izbrisa. Vpliva pa navedena okoliščina na višino odškodnine, saj ob ugotovitvi, da tožnik v tem obdobju redne zaposlitve niti ni iskal, kaže, da mu redna zaposlitev ni bila (zelo) pomembna, posledično pa tudi ni mogel zelo trpeti, ker je ni imel.

15. Pri tem z vidika pravno relevantne vzročne zveze med tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker se ni mogel redno zaposliti, ne more biti odločilno, da bi imel tožnik, tudi če bi imel urejeno stalno prebivališče, še vedno status tujca, vse dokler ni pridobil slovenskega državljanstva, in bi tudi v tem primeru zanj veljali predpisi o zaposlovanju tujcev. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS (primerjaj zadevi II Ips 255/2016 in II Ips 274/2016), je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Kurić in ostali proti Sloveniji v točki 357 opozorilo, da slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočile državljanom SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi uredili svoj status prebivalca, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo. Bistveno se je namreč spremenil pravni položaj državljanov drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila njihova vloga zavrnjena, saj so se zanje začele uporabljati določbe ZTuj, na podlagi tega (konkretno drugega odstavka 81. člena), pa so bile te osebe avtomatično prenesene iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. To pa pomeni, da v primeru izbrisanih razlikovanje med pravicami, vezanimi na status državljanstva (kar je pravica do dela), in pravicami, vezanimi na stalno prebivališče, ni utemeljeno. Da je bila izguba možnosti za delo ena od negativnih posledic izbrisa, sicer izhaja tudi iz omenjene zadeve Kurić in ostali proti Sloveniji - točka 356.

16. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik dela med trajanjem izbrisa ni iskal. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Ugotovilo je namreč, da tožnik dela ni iskal po tem, ko si je uredil status (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in ne torej pred tem. Te dejanske ugotovitve, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri določitvi višine denarne odškodnine za duševne bolečine, pa tožnik s pritožbo konkretizirano ne izpodbija.

17. Neutemeljena je tožnikova pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik glede na to, da je njegova petčlanska družina v času izbrisa kupila stanovanje, tožnikova žena pa je prejemala le minimalno plačo, z delom na črno pridobival visoke zneske. Tožnik res ni trdil, da so bili vir financiranja stanovanja dohodki iz dela na črno niti to neposredno ne izhaja iz nobenega dokaza v spisu, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu imelo zadostno podlago za navedeno ugotovitev. Splošno znano namreč je, da je za nakup stanovanja potrebna večja količina denarja. Ker je vir dohodkov posameznika praviloma delo, tožnik pa drugega vira dohodkov, ki bi mu omogočil nakup stanovanja, ni navedel, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen logičen sklep, da je tožnik z delom na črno zaslužil večje količine denarja.

18. Tožnik nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o neupravičenosti tožnika do denarne socialne pomoči. V skladu z določbo 21. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV)2, ki je veljala v obdobju tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je bil eden od pogojev za pridobitev denarne pomoči trajna nezmožnost za delo. Ker je tožnik delal na črno in je torej lahko delal, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik tega pogoja ni izpolnjeval, ter posledično pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do denarne pomoči.

19. Tožnik nadalje ne more uspeti s pritožbenimi navedbami glede plačevanja zdravstvenih uslug. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožnik ni dokazal, da je moral plačevati obiske pri zdravniku, pravilno zaključilo, da ni dokazal, da ni bil zdravstveno zavarovan. Tudi sicer pa, četudi bi držalo, da je bil tožnik v obdobju izbrisa zdravstveno zavarovan zgolj, ko je bil zavarovan po svoji ženi, to je v obdobju od 24. 5. 1993 do 11. 7. 2000, to ne spremeni zaključka, da neugodnih posledic, povezanih z dejstvom, da ni bil zdravstveno zavarovan, ni uspel dokazati, saj ni dokazal niti, da je v kratkem obdobju, ko ni bil zavarovan, plačeval zdravstvene usluge, niti ni trdil še manj dokazal, da zdravstvenih uslug takrat ni koristil, čeprav jih je potreboval, ravno zato, ker ni bil zdravstveno zavarovan.

20. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg škode, ki je tožniku nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe tožnika še pojasniti, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik trpel le lažje duševne bolečine. Da tožnik čuti oziroma bo čutil duševne bolečine v manjši meri, je pravilno ugotovilo le za sedanjost in za v bodoče.

21. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožniku za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ki so posledica tožnikovega neurejenega statusa v trajanju dobrih devet let, pripada pravična denarna odškodnina v višini 10.500,00 EUR3. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in ovrednotilo ugotovljene okoliščine o stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin in vse druge konkretne okoliščine, ki so podane pri tožniku (načelo individualizacije višine odškodnine), pravilno pa je upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (200. člen ZOR). Tožnik v pritožbi nasprotuje odločitvi o višini odškodnine z navajanjem, katere okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine (nemožnost zaprositve za denarno socialno pomoč), oziroma katere ne bi smelo upoštevati (nakup stanovanja), s čimer pa, kot izhaja že iz predhodne obrazložitve (točki 17 in 18 obrazložitve te sodbe), ne more uspeti. Pritožbeni očitek toženke, da priznana odškodnina ni v skladu načelom individualizacije škode, je pavšalen, saj toženka ni navedla, katere individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo. Neutemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da se v sodni praksi priznava za podobne primere precej nižja odškodnina. Odškodnina v višini 10.500,00 EUR je ustrezno umeščena med doslej prisojene odškodnine za tovrstno škodo (primerjaj II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016 in II Ips 221/20174). Toženka se sicer sklicuje na sodbo VSC Cp 360/2017 z dne 15. 1. 2018, iz katere izhaja, da je bila oškodovancu odmerjena odškodnina v višini 6.000,00 EUR (in ne 2.200,00 EUR5, kot navaja toženka), vendar pa je obravnavani primer hujši od navedenega, saj je imel tožnik npr. neurejen status skoraj celih 110 mesecev, oškodovanec v zadevi Cp 360/2017 pa precej manj časa - 76 mesecev. Poleg tega je navedeni oškodovanec kljub izbrisu še naprej opravljal poklic varilca, tožnik pa se ni mogel redno zaposliti. Pri tožniku so še vedno prisotne duševne bolečine in bodo tudi v bodoče (203. člen ZOR), kar pa ni bilo ugotovljeno v zadevi Cp 360/2017. Podlage za zvišanje odškodnine, za kar se zavzema tožnik, oziroma za njeno znižanje, za kar se zavzema toženka, glede na vse pojasnjeno ni.

22. Toženka nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo (drugi odstavek 324. člena ZOR). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 34/2017. Skladno s tem je zamuda toženke nastopila z dnem vložitve tožbe (tožnik namreč ni dokazal, da bi jo opomnil že kdaj prej). Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka, ne glede na obročno plačilo, tožniku dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe, je tako pravilna, pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ker toženka ni prišla v zamudo s plačilom posameznega obroka, pa neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je do navedenega ugovora toženke zadostno opredelilo s tem, ko je obrazložilo, zakaj obresti tečejo že od vložitve tožbe dalje in ne šele od zapadlosti posameznega obroka. Posledično nista podani niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev ustavne pravice toženke do izjave (22. člen Ustave RS).

23. Toženka končno neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Sodišče prve stopnje res pri obrazložitvi odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni posebej navedlo, katere okoliščine primera je pri tem upoštevalo, vendar pa izhajajo te okoliščine iz predhodne obrazložitve. Gre za okoliščine, da je moral tožnik zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek, da sta bila sporna tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa je bil njegov uspeh 17 % (njegov uspeh je bil tako več kot 50 %). Pri tem tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, in sicer v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v primeru delnega uspeha upošteva vse okoliščine primera in ne le uspeh pravdnih strank. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgolj uspeh pravdnih strank (17 % tožnikov uspeh in 83 % toženkin uspeh), tako ni utemeljena.

24. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in ker toženkin odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

-------------------------------
1 V skladu z navedenim odstavkom 81. člena ZTuj so za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začele veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.
2 Ur. l. RS, št. 54/92.
3 V upravnem postopku je bila tožniku priznana pavšalna odškodnina v višini 5.450,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dodatno prisodilo še 5.050,00 EUR.
4 Vsi navedeni odškodninski primeri so bili hujši od obravnavanega (šlo je praviloma za daljše obdobje neurejenega statusa, predvsem pa so imeli oškodovanci več neugodnih posledic kot tožnik), kar pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo.
5 Oškodovancu je bilo poleg odškodnine v višini 3.800,00 EUR, ki jo je prejel v upravnem postopku, priznanih še dodatnih 2.200,00 EUR odškodnine, skupaj torej 6.000,00 EUR odškodnine.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 200, 203, 324, 324/2
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 2, 2/2, 11, 13, 23, 23/3, 23/4
Zakon o tujcih (1991) - ZTuj - člen 6, 9, 81, 81/2
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 40
Zakon o socialnem varstvu (1992) - ZSV - člen 21
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1ODMx