VSL Sodba I Cpg 95/2019

Jedro

Res je, kot trdi pritožnica, da sedmi odstavek 67. člena SPZ določa, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in breme pravnih naslednikov posameznega solastnika, vendar višje sodišče ugotavlja, da je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da prej navedeni pogodbi ne pomenita veljavno sprejetega sklepa, ki bi kakorkoli zavezoval toženo stranko. Le veljavno sprejeti sklepi (tisti, ki bi bili sprejeti v skladu z določbo petega odstavka 67. člena SPZ), bi lahko zavezovali toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (1.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 107186/2016 z dne 20.10.2016 tudi v 1. in 3. točki izreka, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek in (III.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za odločitev v zadevi pravilno uporabilo določbo 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi z upravljanjem solastne stvari. Solastniki v zadevah (poslih) upravljanja s stvarjo odločajo z izjavami volje (praviloma s sklepi). Pri tem je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja pa je potrebno soglasje vseh solastnikov.

6. Posli rednega upravljanja so tisti, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Gre za posle, ki so potrebni in smiselni za ohranitev stvari v funkciji, so v interesu vseh solastnikov in ne povzročajo izrednih stroškov. Odločilno za presojo, ali določen posel spada med posle rednega upravljanja je, ali je ta posel potreben za normalno, običajno funkcioniranje oziroma uporabo stvari.

7. Pri odločanju, ali storitev, ki jo je opravljala in zaračunala tožeča stranka, (24 urno varovanje tovornega vhoda) spada med posle rednega upravljanja, je sodišče prve stopnje ocenjevalo, ali je navedena storitev potrebna za normalno, običajno funkcioniranje oziroma uporabo stvari. Višje sodišče se pridružuje njegovi oceni, da trditev tožeče stranke, da je na „tovornem vhodu na dvorišče stolpnice zapornica oziroma recepcija z varnostnikom, ki nadzoruje vstope na dvorišče in ureja promet na parkiriščih oziroma (med drugim) zagotavlja, da imajo lastniki (najemniki) na razpolago ustrezno število parkirnih prostorov, zaradi česar imajo najemniki in lastniki korist“, ne zadošča za zaključek, da je opisana storitev potrebna za nemoteno obratovanje objekta oziroma delovanje v skladu z njegovim namenom. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, bi za kaj takega morala tožeča stranka izkazati (še posebej, ker je tožena stranka zatrjevala, da ona in njeni najemniki opravljajo zgolj pisarniška dela in ne potrebujejo 24 urnega varovanja tovornega vhoda), da tožena stranka (oziroma njeni najemniki) v objektu izvajajo dejavnosti, katerih narava narekuje 24 urno varnostno recepcijsko službo na tovornem vhodu. Pravilno je zato zaključilo, da vzpostavitev 24 urnega varovanja tovornega vhoda presega vsebinski okvir rednega upravljanja in tako predstavlja posel izrednega upravljanja, pri tem pa se je sklicevalo na več odločb višjega sodišča v podobnih zadevah, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso.

8. Tožeča stranka je izstavitev vtoževanih računov utemeljevala na Pogodbi z dne 1.8.2010 (Priloga A7) in Pogodbi z dne 1.7.2016 (Priloga A6). Upoštevaje prej navedeno, je za sklenitev pogodb, ki se nanašajo na posle izrednega upravljanja, potrebno soglasje vseh lastnikov.

9. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je Pogodbo z dne 1.8.2010 (Priloga A7), ki je bila sklenjena v zvezi s storitvami, ki jih je opravljala tožeča stranka (varovanje ljudi in premoženja), podpisalo le nekaj solastnikov in tožnica, nikakor pa ne „vsi solastniki„ kot to trdi pritožnica.

10. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, smiselno enaka ugotovitev velja tudi za Pogodbo z dne 1.7.2016, ki sta jo sklenila tožeča stranka in upravnik stavbe D. d.o.o. Pravilno je ugotovilo, da v spisu ni trditvene podlage o tem, da je tožena stranka soglašala s sklepom o podpisu te pogodbe z dne 1.7.206 (Priloga A6), ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje pomeni posel izrednega upravljanja, za katerega bi upravnik moral pridobiti soglasje vseh solastnikov.

11. Res je, kot trdi pritožnica, da sedmi odstavek 67. člena SPZ določa, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in breme pravnih naslednikov posameznega solastnika, vendar višje sodišče ugotavlja, da je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da prej navedeni pogodbi ne pomenita veljavno sprejetega sklepa, ki bi na kakorkoli zavezoval toženo stranko. Le veljavno sprejeti sklepi (tisti, ki bi bili sprejeti v skladu z določbo petega odstavka 67. člena SPZ), bi lahko zavezovali toženo stranko.

12. Višje sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na verzijski podlagi (196. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

13. Kot uporabo tuje stvari je potrebno razumeti tudi opravo dela v tujo korist, kadar je s tem delom kdo obogaten. Korist kot predmet zahtevka je treba presojati po obogatitvenem načelu (prim. A. Polajnar Pavčnik in ostali avtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2003, 2. knjiga str. 56).

14. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodbi (Priloga A6 in A7) tožene stranke ne vežeta, višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožbenega zahtevka po višini ni mogoče preizkusiti. Kot navaja tožena stranka (tudi) v odgovoru na pritožbo, tožeča stranka ni zatrjevala, kolikokrat je tožena stranka prečila tovorni vhod, kdaj in za koliko časa ter koliko je s tem pridobila oziroma koliko bi v tej zvezi in za navedeno obdobje lahko znašal upravičen strošek ali nadomestilo tožeči stranki za varovanje tovornega vhoda oziroma storitve tožeče stranke.

15. Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da iz tožničinih navedb ni mogoče sklepati, v čem naj bi bilo povečanje toženkinega premoženja. Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve pač ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja upnika, temveč kakšno je (neutemeljeno) povečanje premoženje dolžnika.

16. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da zavrnitev predlaganih dokazov ni dovolj obrazložena. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje (sicer zelo skopo) tudi storilo s tem, ko je navedlo, da se nepotrebni dokazni predlogi zavrnejo ter da ostalih dokazov ni izvedlo, ker ni dolžno izvesti dokazov, ki bi služili ugotovitvi dejstev, ki po njegovi presoji niso odločilna. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče.

17. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1393/2017
• VSK sodba Cp 1124/2010
• VSL sklep II Cp 1427/2013