VSL Sodba I Cp 1353/2019

Jedro

Solastnik ima pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če drugi solastnik uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež, in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža, kar pomeni, da mora v takšnem primeru solastnik, ki nepremičnine ne uporablja, vsaj jasno in nedvoumno izkazati svoje prikrajšanje s tem, da zahteva souporabo nepremičnine ali uporabnino kot njegovo nadomestilo. Trditveno in dokazno breme o tem je na tožniku. V prepletenih medsebojnih sporih je povsem možno, da ni mogoče natančno izpovedati, kdaj in kaj je kdo od vpletenih od koga zahteval, vendar pa tožnik s splošno trditvijo in izpovedjo, da je toženko večkrat pozival, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo uporabnine pred vložitvijo tožbe v znesku 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (23. 9. 2015) dalje (I. točka izreka). Zahtevku za plačilo uporabnine od vložitve tožbe dalje v znesku 7.309,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in določenih datumov, kot je razvidno iz točke II izpodbijane sodbe, je ugodilo, kar je tožnik zahteval iz tega naslova več, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki 334,03 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper zavrnilni del, toženka pa zoper ugodilni del sodbe, oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, toženka pa predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

3. Tožnik meni, da je v konkretni zadevi podano drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki se zmotno sklicuje na sodno prakso, ki ni primerljivo z obravnavano zadevo. Nepravilen je zaključek sodišča, da dejstvo, ali je toženka oddajala solastno nepremičnino ali ne, ni bistveno. Tožnik je zatrjeval, da je bil med pravdnima strankama in pravnim prednikom tožnika sklenjen dogovor o skupnem nakupu sporne nepremičnine. Dogovor je bil, da bosta pravdni stranki z nepremičnino ustvarjali kapital. Nepremičnina ni bila kupljena za lastne potrebe bivanja. Toženka je pravico oddajanja izkoriščala sebi v prid. Za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka je dejstvo o toženkinem oddajanju nepremičnine in prejemanju dohodka iz tega naslova relevantno. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da tožnik ni pozival toženke k izročitvi nepremičnine in plačilu uporabnine. Dokazna ocena o nasprotnem ni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju verodostojnosti tožnikove izpovedi presojati tudi izpoved toženke. Oba dokaza skupaj dajeta podlago za ugotovitev, da je tožnik večkrat pozival toženko k plačilu najemnine. Tožnik je izpovedal, da jo je vsaj stokrat prosil za ključe nepremičnine, toženka pa je izpovedala, da se je tožnik že na začetku nakupa vmešaval v posle in da je bil pri oddajanju nepremičnine glavni, kot tudi, da mu je dajala najemnino, ker jo je izsiljeval. Povsem življenjsko je, da se tožnik ni mogel natančno spomniti datumov in lokacije, kje sta se dobivala. Nelogičen je zato zaključek sodišča, da je bil tožnik pri svoji izpovedi neprepričljiv. Niti zakonodaja niti sodna praksa pa tudi ne zahtevata pisnega poziva, ampak zadošča že usten. Če bi sodišče napravilo celovito dokazno oceno, ne bi prišlo do zaključka, da tožnik pred vložitvijo tožbe od toženke ni zahteval plačila najemnine. Sodišče tudi nepravilno ugotavlja, da niti izvršilni postopek niti nepravdni postopek ne utemeljujeta zahtevka za plačilo najemnine, saj je tožnik sklepe teh sodišč predlagal kot dokaz zaradi toženkinega ugovora aktivne legitimacije. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča o zastaranju dela zahtevka. Tožnik je z vložitvijo tožbe pretrgal zastaranje v delu, ki se nanaša na terjatev tožnikovega pravnega prednika A. A.

4. Toženka v pritožbi na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v letu 2017 pozival toženko na izročitev ključev in zahteval posest, meni, da ni upravičen do plačila uporabnine od vložitve tožbe. Samo zaradi vložitve tožbe zahtevku ni mogoče ugoditi. Tožnik v vsem času, ko je bil solastnik stanovanja, ni storil ničesar, ni plačeval stroškov in tudi od toženke ni zahteval ključev.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravna prepoznava spora je jasna in ni ne izpodbijana ne sicer problematična. Sporna terjatev temelji na zatrjevani toženkini neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ v povezavi s 198. členom OZ), gre za t. im. uporabnino, ki jo od toženke zahteva tožnik za svoj solastni delež oziroma celotno nepremičnino (stanovanje). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za pet let pred vložitvijo tožbe (od septembra 2010 do septembra 2015), ugodilo pa je zahtevku tožnika za plačilo uporabnine za čas od vložitev tožbe do septembra 2018, kot je tožnik zahteval, in sicer za čas od vložitve tožbe do 19. 9. 2017 za uporabo njegovega polovičnega solastniškega deleža, od 19. 9. 2017, ko je tožnik postal izključni lastnik, do septembra 2018 pa za uporabo celotnega stanovanja.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe (23. 9. 2015) solastnik spornega enosobnega stanovanja v Ljubljani (do 1/2). Solastnik je postal s pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 14. 11. 2012, sklenjene s tedanjim solastnikom A. A. (bratom), ki je bil njegov solastnik od leta 2000 do prenosa lastninske pravice. Toženka je bila lastnica druge polovice stanovanja od leta 2000 do 19. 9. 2017, ko je tožnik na njenem deležu v izvršilnem postopku pridobil lastninsko pravico in postal izključni lastnik. Ob vložitvi tožbe tožnik za čas med oktobrom 2010 (na katerega se nanaša prvi mesečni zahtevek za uporabnino) in 14. 11. 2012, ko je postal solastnik prve polovice, ni bil aktivno legitimiran, ker ni bil (so)lastnik. Svojo (potencialno) terjatev iz naslova uporabnine je s pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 6. 2017 (šele med tekom tega pravdnega postopka) na tožnika prenesel njegov brat A. A., ki je bil do nje aktivno legitimiran in upravičen kot solastnik. V sodbi je zavzeto stališče, da so bile prenešene terjatve, ki so zapadle pred 14. 11. 2012, zastarane, in da upnik z vložitvijo tožbe ni pretrgal zastaranja te terjatve. Glede vtoževanih terjatev za čas od 14. 11. 2012 do vložitev tožbe, ko je že šlo za lastno terjatev tožnika, je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, kdaj in na kakšen način naj bi od toženke zahteval ključe ali/in uporabnino, kar je pogoj za nastanek terjatve oziroma za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka iz naslova uporabnine potrebno. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik šele z vložitvijo tožbe prvič dokazano podal jasno zahtevo toženki za plačilo uporabnine, zato je tožbenemu zahtevku za čas od vložitve tožbe ugodilo glede na njegov solastniški in izključni delež na stanovanju. Ugotovljeno je namreč bilo, da je imela toženka vse od leta 2000 (do novembra 2018)¹ stanovanje v izključni posesti in da tožnik (tudi prej ne A. A.) ni imel ključev, niti dostopa do stanovanja, toženka pa mu tudi ni izročila ključev, in tako tožnik ni imel možnosti njegove uporabe.

9. Pravilna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za terjatve, ki so zapadle pred 14. 11. 2012 iz razloga zastaranja. Tožnik je res tožbo vložil v septembru 2015, vendar tedaj ni bil upnik te terjatve, ker pač ni bil solastnik nepremičnine. Upnik je postal šele s pogodbenim prenosom 16. 6. 2017, o katerem pa sta bili tako sodišče kot toženka obveščeni šele z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 7. 3. 2018. V skladu z določbo 365. člena OZ zastaranje pretrga vsako dejanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem. Dejanje tretjega (tožnikova tožba) zastaranja prenesene terjatve, o kateri je bilo govora pred sodiščem šele z vlogo z dne 7. 3. 2018, ne more pretrgati.² Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da so terjatve (nastale v obdobju septembra 2010 do 14. 11. 2012), katerih prvi upnik je bil solastnik A. A. in so zapadle pred marcem 2013 (pet let pred vložitvijo pripravljalne vloge, ko je tožnik kot novi upnik opravil prvo dejanje v zvezi z njimi pred sodiščem zoper toženko) že zastarane. Z vložitvijo tožbe tožnik, ki ni bil upnik, zastaranja ni mogel pretrgati.

10. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na terjatve iz naslova uporabnine za čas od 14. 11. 2012 do vložitve tožbe. Tožnik je šele v letu 2012 na novo vstopil v lastninsko razmerje s toženko, prej sta bila solastnika toženka in tožnikov brat A. A. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člena Stvarnopravnega zakonika- SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi vsakokratnih ravnanj strank. Za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadošča trditev in ugotovitev, da je toženka s svojo uporabo celotnega stanovanja v obsegu, ki presega njen delež, posegla v tožnikovo pravico. Ta ugotovitev tudi ne pomeni, da tožnik proti svoji volji ni mogel uporabljati solastne nepremičnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso³ je podlaga za uspešno uveljavljanje zahtevka na plačilo uporabnine stanovanja podana od trenutka, ko solastnik, ki ne uporablja nepremičnine, jasno in nedvomno zahteva souporabo nepremičnine ali uporabnino. Pisna zahteva ni pogoj, zadošča tudi ustna. Do takrat je lahko šteti, da drugi solastnik privoljuje v svoje prikrajšanje oziroma izraža voljo, da na obstoječe posestno stanje pristaja. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodni odločbi, ki ju omenja v izpodbijani sodbi, res ni ustrezno, ker je šlo za bistveno drugačno dejansko stanje (saj je šlo za obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni bil dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma zahtevati od drugega solastnika uporabe nepremičnine), a to na odločitev nima tehtnega vpliva.

11. Solastnik ima pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če drugi solastnik uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež, in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža, kar pomeni, da mora v takšnem primeru solastnik, ki nepremičnine ne uporablja, vsaj jasno in nedvoumno izkazati svoje prikrajšanje s tem, da zahteva souporabo nepremičnine ali uporabnino kot njegovo nadomestilo. Trditveno in dokazno breme o tem je na tožniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni s stopnjo prepričanja dokazal, da je in če, kdaj točno in na kakšen način podal takšno zahtevo, saj je imelo za to podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni (ki je razvidna v 52 točki izpodbijane sodbe), pri kateri sta upoštevani ne le izpoved tožnika in njegovega brata A. A., pač pa tudi toženke, ki je zanikala, da bi tožnik od nje kdaj izrecno zahteval uporabnino ali souporabo stanovanja z izročitvijo ključev. V pritožbi deloma povzeta izpoved toženke ne potrjuje drugačnega zaključka, saj je toženka o izsiljevanju in plačevanju denarja/najemnin govorila v obdobju, ko tožnik še ni bil solastnik, in to v okoliščinah, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama in A. A. prvotni namen nakupa stanovanja, skupno oddajanje ali preprodaja naprej, kar je sprva nekako delovalo in je stanovanje prevzela v posest toženka. Do konfliktov pa je prišlo kasneje, tudi v širšem kontekstu drugih sporov, med njimi tudi v zvezi z drugo nepremičnino. Podrobnejše ugotavljanje namena nakupa stanovanja tako nima odločilne teže pri presoji, ali je tožnik podal izrecno zahtevo. Tudi del tožnikove izpovedi, ki jo pritožba izpostavlja, ne daje podlage za ugotovitev, kdaj točno in če, bi naj bil podan poziv, saj iz celotnega dokaznega gradiva v spisu in navedb pravdnih strank izhaja, da so imeli pravdni stranki in A. A. med seboj več sporov. Izpovedi tožnika in njegovega pravnega prednika A. A. sta bili presplošni, saj nista znala posameznih dogajanj umestiti v daljšem časovnem obdobju. V prepletenih medsebojnih sporih je povsem možno, da ni mogoče natančno izpovedati, kdaj in kaj je kdo od vpletenih od koga zahteval, vendar pa tožnik s splošno trditvijo in izpovedjo, da je toženko večkrat pozival, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavzelo stališče, da ni pomembno, ali je toženka oddajala stanovanje, pač pa je odločilno, da ga je imela v posesti in uporabi ali potencialni rabi le toženka, ki je imela edina ključ stanovanja.

12. Toženka neutemeljeno izpodbija ugodilni del sodbe. Ugotovitev sodišča, da je tožnik toženko v mesecu novembru 2017 pisno pozival na izročitev ključev in s tožbo zahteval izpraznitev spornega stanovanja, ne dajeta podlage za pritožbeno zavzemanje, da tožnik ni upravičen do plačila uporabnine od vložitve tožbe (23. 9. 2015). Pisna zahteva za izročitev ključev ali plačila uporabnine sicer ni predpostavka zahtevka v luči 198. člena OZ v povezavi s splošno določbo 190. člena OZ. Glede na vložitev tožbe v septembru 2015 pa se je najkasneje tedaj tožnik začel aktivno upirati toženkini izključni in brezplačni uporabi stanovanja. Tedaj bi lahko toženka dala tožniku ključ in mu omogočila souporabo stanovanja. Okoliščini, da je tožnik tekom tega pravdnega postopka, potem ko je v mesecu septembru 2017 postal izključni solastnik, še izrecno pozival tožnico na izročitev ključev in izpraznitev stanovanja, samo še dodatno kažeta na tožnikovo prizadevanje, da bi dosegel izvrševanje lastninskih upravičen na stanovanju, ki je postalo njegova izključna last. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za čas od vložitve tožbe do septembra 2018.

13. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispeval k odločitvi o toženkini pritožbi, je odločeno, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 145 in 155. člena zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Toženka je tedaj izročila tožniku stanovanje.
² Glej dr. Matija Damjan: Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, v Pravnem letopisu, Instituta za primerjalno pravo, 2015, str. 173.
³ Glej odločbe VSL II Cp 1770/2016, I Cp 444/2018 in VS RS II Ips 90/2017, II Ips 295/2017, II Ips 71/2014, II Ips 187/2013.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 3142/2014
• VSRS Sklep II DoR 334/2016
• Sodba II Ips 169/99