VSL Sklep I Cpg 763/2019

Jedro

Med tožečo stranko in predlagateljem obstaja medsebojno pravno razmerje, saj je bilo predlagatelju pravnomočno naloženo plačilo odškodnine tožeči stranki. Zaradi uspeha tožeče stranke v tem pravdnem postopku bi bil zmanjšan dolg predlagatelja osebno. V teoriji je za tak primer priznan pravni interes za vstop predlagatelja stranske intervencije v pravdo na strani ene od strank. Predlagatelj, kot član uprave tožeče stranke, je izkazal pravni interes za udeležbo na strani tožeče stranke, da zmaga v tej pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"Predlogu predlagatelja za dovolitev stranske intervencije na strani tožeče stranke se ugodi."

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za dovolitev stranske intervencije na strani tožeče stranke.

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je bilo v sporu na plačilo odškodnine med tožečo stranko in več člani uprave tožeče stranke v času, ko so posamezni od njih opravljali to funkcijo, že pravnomočno odločeno o njihovi odškodninski odgovornosti (sodbi Okrožnega sodišča v Kranju Pg 576/2013 zoper člane uprave M. C. J., C. M. in J. H., Pg 898/2010 zoper člane uprave P. P., M. K. in I. Č.).

V prvi odločbi je bilo odločeno o plačilu odškodnine zoper člane uprave za leto 2005, v drugi pa za 2008 in 2009.

V tem pravdnem postopku teče spor med tožečo stranko in toženo stranko zaradi plačila zahtevanega zneska zavarovalnine.

Sodišče bo moralo odgovoriti na pravno vprašanje, ali bi morala tožena stranka izplačati tožeči stranki zavarovalno vsoto iz naslova zavarovanja za vsakega od članov uprave ali ne ter ali je pri plačilu doslej upravičeno odbila odbitno franšizo. Stališče tožeče stranke je tako, da bi ji morala tožena stranka izplačati celotno zavarovalno vsoto za vsakega od članov uprave, stališče tožene stranke pa je temu nasprotno.

Sodišče je menilo, da je predlagatelj sicer pojasnil svojo vključenost v enega izmed postopkov, ki so tekli zoper člane uprave tožeče stranke. Vendar pa ni pojasnil svojega pravnega interesa, zakaj bi bila intervenientova obveznost, ki je rezultat drugega pravdnega postopka (I Pg 898/2010), zaradi uspeha tožeče stranke v tej pravdi, ki teče kot posledica rezultata v pravdi I Pg 576/2013 znižana, niti ni pojasnil pravnega razmerja s tožečo stranko. Ta postopek se namreč nanaša na drugo zavarovalno obdobje (2005) in se tiče drugih članov uprave (M. C. J., C. M. in J. H.). Pravni učinki odločitve v tem sporu se po stališču sodišča prve stopnje ne raztezajo na položaj in obveznosti predlagatelja. Obveznosti tožene stranke iz sklenjenega zavarovanja v zvezi z odgovornostjo uprave tožeče stranke, katere član je bil predlagatelj niso v nobeni odvisnosti z obveznostmi tožene stranke do tožeče stranke zaradi storjene strokovne napake drugih članov uprave, kar je predmet te pravde. S temi razlogi je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja stranske intervencije na strani tožeče stranke zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in da naloži sodišču, da do pravnomočnosti sklepa o predlogu za dovolitev stranske intervencije seznani predlagatelja z vsemi postopkovnimi dejanji in da se lahko ta udeležuje postopka na strani tožeče stranke. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za načelni pravni vprašanji v zvezi s plačilom zavarovalnine. Prvo je ali je bila dolžna tožena stranka izplačati tožeči stranki zavarovalnino na podlagi zavarovalne pogodbe, s katero je bila zavarovana odškodninska odgovornost članov uprave tožeče stranke in sicer ali za vsakega od njih ali za vse skupaj. Drugo pa je, ali je bila tožena stranka upravičena odbiti odbitno franšizo.

6. Med tožečo stranko in predlagateljem obstaja medsebojno pravno razmerje, saj je bilo predlagatelju pravnomočno naloženo plačilo odškodnine tožeči stranki.

7. Končno se odgovor na zastavljeni pravni vprašanji izraža v tem, da bi bil zaradi uspeha tožeče stranke v tem pravdnem postopku, zmanjšan dolg predlagatelja osebno. V teoriji je za tak primer priznan pravni interes za vstop predlagatelja stranske intervencije v pravdo na strani ene od strank.¹

8. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je predlagatelj kot član uprave tožeče stranke izkazal pravni interes za udeležbo na strani tožeče stranke, da zmaga v tej pravdi. Kot je bilo že omenjeno, gre za pravno vprašanje vsebine zavarovalne pogodbe in s tem povezanim pravilnim izračunom višine obveznosti tožene, kot izhaja iz zavarovalne pogodbe in celo iste zavarovalne police št. 121723. Zato ni pravno odločilnega pomena, da se morebitna obveznost tožene stranke nanaša na posamezne člane uprave tožeče stranke za 2005, na predlagatelja in druge člane uprave pa za 2008 in 2009. Pravno vprašanje je namreč za celotno obdobje enako.

9. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da predlagatelj ni pojasnil, kako utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj in da ni opredelil pravnega razmerja s tožečo stranko. Zadošča namreč, da mu je bilo kot nekdanjemu članu uprave naloženo plačilo odškodnine.

10. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka v drugi vlogi 16. 11. 2018 spremenila tožbo in je zvišala tožbeni zahtevek (r. št. 20). V točki 1.7 tožbenega zahtevka je zahtevala še plačilo zneska 267.000,00 EUR in v VI. točki trditvene podlage tudi navedla pravnomočno zadevo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 898/2010 v zvezi z obveznostjo predlagatelja in M. K. Hkrati je pojasnila, da gre za bistveno isto dejansko stanje, ki izhaja iz odločitve naslovnega sodišča v zadevah I Pg 576/2013 oziroma I Pg 898/2010 (list. št. 46). Zato je predlagala, da sodišče prve stopnje spremembo tožbo dovoli. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe, predlagano v drugi vlogi tožeče stranke 16. 11. 2018, dovolilo (r. št. 48, narok za glavno obravnavo, 25. 10. 2019).

11. Tožeča stranka je s šesto vlogo 8. 7. 2019 (r. št. 39) ponovila, naj sodišče naloži toženi stranki plačilo zneska v višini 267.000 EUR, in tožbeni zahtevek dopolnila, da se nanaša na predlagatelja (že navedeno v vlogi 16. 11. 2018) kot tudi zvišala še za znesek 4.228,73 EUR, ki predstavlja povračilo stroškov, dosojenih s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 898/2010 (točki 1.7 in 1.8, na str. 3 te pripravljalne vloge, list. št. 84).

12. Sicer teh dejstev predlagatelj ni mogel uveljavljati v pritožbi. Izpodbijani sklep je bil izdan 12. julija 2019, pred odločitvijo sodišča 25. oktobra 2019 o spremembi tožbe. Tudi pritožba je bila vložena prej, 27. septembra 2019. Zato sodišče druge stopnje le opozarja na opisana procesna dejanja v postopku. Sicer pa je pravilno stališče predlagatelja, da ima pravni interes za udeležbo v postopku na strani tožeče stranke (prvi odstavek 199. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 199. člena ZPP o udeležbi intervenienta v postopku. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu predlagatelja za stransko intervencijo na strani tožeče stranke ugodilo (3. točka 365. člena ZPP).

14. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

15. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ur. l. RS, 2010, 2. knjiga, str. 267 (točka 6).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 7/2023
• Sklep III Ips 10/2006
• VSL sklep I Cp 898/2012