VSL Sodba I Cpg 762/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago. V pregledu viškov in manjkov z dne 20. 3. 2018 (priloga A3) so specificirani artikli, ki jih je tožena stranka prejela, za vsakega od 248 naštetih artiklov je navedena popisana količina, knjižna zaloga, dejanska količina in manjko.

Golo nestrinjanje z obračunom prodajnega mesta, stanjem blagajne in inventure brez konkretizacije, kaj je predmet izraženega nestrinjanja, je premalo konkretizirano, da bi tožena stranka z njim lahko uspela ali da bi bila zaradi tega dolžna tožeča stranka svoje trditve v zvezi z nastalim manjkom dopolnjevati. Ker tožena stranka svojih ugovorov prav v nobeni točki ni specificirala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje stranke in prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 5.908,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2018 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 856,18 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, ki je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v postopek odločanja na prvo stopnjo.

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožene stranke, niti podalo razlogov za njihovo zavrnitev. V posledici pa je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka ponavlja trditve, da je dne 20. 3. 2018 tožeči stranki izročila kiosk z vsem blagom in opremo in iz tega naslova tožeči stranki ni nastala nobena premoženjska škoda. Manjko stvari ali manjko trgovskega blaga je nespecificiran, zato je tožbeni zahtevek nekonkretiziran. V kolikor bi imela tožena stranka v posesti premičnine od tožeče stranke, potem bi tožeča stranka morala z lastninsko tožbo zahtevati nazaj stvari od tožene stranke. Ker v tej smeri tožeča stranka ni postavila tožbenega zahtevka in ni dokazala obstoj manjka blaga ter ga specificirala, je tožbeni zahtevek nesklepčen. Sporno je tudi dejsvo, ali je blago uničeno in ali sploh obstaja, saj se tožena stranka ni strinjala z obračunom prodajnega mesta za obdobje od 1. 3. 2018 do 31. 3. 2018, stanjem v blagajni in stanjem inventure z dne 20. 3. 2018. Iz vsebine navedene listine izhaja, da je to po vsebini eventualna pobotna izjava, s katero je tožeča stranka uveljavljala v pobot toženi stranki denarno terjatev v višini 597,20 EUR. Pravdni stranki sta vse medsebojne terjatve pobotali in druga do druge nimata več nobenih terjatev. Tožeča stranka glede na navedeno ni dokazala obstoja vtoževane denarne terjatve niti po temelju niti po višini.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska v višini 5.908,32 EUR iz naslova manjka blaga in gotovine po odpovedi franšizne pogodbe, do katere je prišlo zaradi kršitev na strani tožene stranke. Tožena stranka se je plačilu vtoževanega zneska upirala in navajala, da se ne strinja z enostranko listino o pregledu viškov in manjkov, ki jo je sestavila tožeča stranka, in tudi ne s stanjem inventure ter stanjem v blagajni na dan 20. 3. 2018.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka navedla in predložila listinske dokaze, to je obračune prodajnega mesta za obdobje do konca marca 2018 skupaj s prilogami, iz katerih izhaja manjko blaga oziroma gotovine, ki ga tožeči stranki dolguje tožena stranka. Tožena stranka pa navedenim dokazom ni obrazloženo ugovarjala. Navedla je le, da se ne strinja z inventuro in končnim stanjem blaga ter da je dala pripombe na zapisnik. Podala ni nobenih navedb in dokazov, da v novembru 2017 negativni saldo ni znašal 455,44 EUR in da marca 2018 negativni saldo ni znašal 6.504,00 EUR. Tožeča stranka je nasprotno podrobno navedla, koliko je znašal negativni saldo za posamezen mesec in v kakšnem znesku je negativni saldo pobotala s terjatvijo tožene stranke ter navedeno dokazala s predloženimi listinami. Dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje strank in prič je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj bi bili informativne narave.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 17. 4. 2015 sklenili franšizno pogodbo, s katero je tožena stranka prevzela v upravljanje franšizno mesto v L. pod blagovno znamko kiosk, ki je last tožeče stranke. Dne 20. 3. 2018 pa je franšizna pogodba prenehala. Tega dne je bil narejen pregled viškov in manjkov in obračun prodajnega mesta za obdobje od 1. 3. do 31. 3. 2018, na podlagi katerih je tožeča stranka vložila predmetno tožbo. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je v zvezi s prenehanjem navedene pogodbe obstajala obveznost tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska, ki naj bi predstavljal manjko prodajnega mesta, določenega v franšizni pogodbi, na dan, ko je bila pogodba razvezana.

9. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka prodajala blago, ki je bilo v lasti tožeče stranke kot franšizodajalca v imenu in za račun tožeče stranke, v ta namen pa je bila upravičena do franšiznega nadomestila v določenem procentu od prometa na podlagi sklenjene franšizne pogodbe. Blago oziroma gotovina, ki se je natekla od prodaje blaga, pa sta po pogodbi pripadali tožeči stranki.

10. V primeru razveze pogodbe ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožena stranka bi morala tožeči stranki vrniti blago, ki ji je bilo izročeno oziroma gotovino za blago, ki ga je prodala (drugi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika). Če tožena stranka blaga več ni imela, pa je dolžna iz naslova izročenega blaga tožeči stranki povrniti morebitno škodo (prvi odstavek 111. člena OZ).

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka ni specificirala, na katero blago se nanaša manjko prodajnega mesta, in ni konkretizirala in specificirala manjkajočega blaga. Drži, da je trditveno breme za utemeljitev tožbenega zahtevka najprej na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago. V pregledu viškov in manjkov z dne 20. 3. 2018 (priloga A3) so specificirani artikli, ki jih je tožena stranka prejela, za vsakega od 248 naštetih artiklov je navedena popisana količina, knjižna zaloga, dejanska količina in manjko. Glede na nekonkretizirane ugovore tožene stranke, ki je v zvezi z navedenim seznamom, ki je bil narejen ob zaključku poslovanja kioska, navajala le, da se ne strinja z obračunom prodajnega mesta, popisom inventure in tudi ne s popisom manjka, pa tožeči stranki trditvene podlage ni bilo treba prav v ničemer več dopolnjevati in jo dokazovati. Golo nestrinjanje z obračunom prodajnega mesta, stanjem blagajne in inventure brez konkretizacije, kaj je predmet izraženega nestrinjanja, je premalo konkretizirano, da bi tožena stranka z njim lahko uspela ali da bi bila zaradi tega dolžna tožeča stranka svoje trditve v zvezi z nastalim manjkom dopolnjevati. Ker tožena stranka svojih ugovorov prav v nobeni točki ni specificirala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje stranke in prič

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni obrazložilo. Zakaj teh dokaznih predlogov ni izvedlo, je pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izrecno je navedlo, da glede na informativno naravo predlaganih dokazov in pomanjkljive trditve tožene stranke sodišču prve stopnje teh dokazov ni bilo treba izvesti. S presojo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

13. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in bi morala tožeča stranka vložiti lastninsko tožbo. Glede na trditve tožene stranke, da z blagom tožeče stranke ne razpolaga oziroma da ga nima, je tožena stranka pravilno vložila tožbo na vračilo manjka denarja oziroma denarne protivrednosti manjkajočega blaga po priloženem pregledu viškov in manjkov prodajnega mesta v skladu s prvim odstavkom 111. člena Obligacijskega zakonika.

14. Tudi s ponavljanjem pavšalnih trditev o izvršenem medsebojnem pobotu, na podlagi katerega naj bi medsebojne obveznosti pravdnih strank prenehale, pritožnica ne more uspeti. Iz obračuna prodajnega mesta (A6) je razvidno, da je na podlagi pobota prenehala terjatev tožeče stranke v znesku 591,62 EUR, ostanek negativnega salda, ki je na dan 20. 3. 2018 znašal 6.505,52 EUR, pa predstavlja razliko v znesku 5.908,32 EUR, ki je predmet tožbenega zahtevka.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je izpodbijano sodbo potrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki za odgovor na pritožbo priznalo stroške v znesku 375 točk po tarifni številki 21 Odvetniške tarife in po vrednosti točke 0,60 EUR, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV. To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 313/2019
• VSL Sodba I Cpg 726/2019
• VSL sodba I Cpg 50/2014