<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Kp 42224/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.KP.42224.2019
Evidenčna številka:VSL00031226
Datum odločbe:10.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Turk Lukan (preds.), Igor Mokorel (poroč.), Boris G. Hrovat
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pogoji za izročitev tujca - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - standard verjetnosti - dokazno breme - konkretna nevarnost

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo, v kateri instituciji bo osumljeni tujec pridržan ob izročitvi v Argentino ter kakšne so konkretne razmere v tisti instituciji oziroma, ali obstaja verjetnost, da bodo razmere v tej instituciji na splošno ter upoštevaje specifično stanje osumljenega tujca takšne, da bi bil izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Izrek

Sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem zavrnil prošnjo države Argentine, da se ji izroči A. A., državljan Nizozemske, zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi poskusa kaznivega dejanja hujše oblike tihotapljenja psihotropne snovi po čl. 866 v povezavi s čl. 863 in 864 Zakonika Carinske službe Argentine in po čl. 871. Zakonika Carinske službe Argentine. Hkrati je sklenilo, da A. A. ostane v izročitvenem priporu, odrejenem s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Kpd 42224/2019 z dne 15. 10. 2019, do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve ter da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Prvostopenjsko sodišče je, skladno s prvim odstavkom 527. člena ZKP, sklep o zavrnitvi izročitve osumljenega tujca A. A. predložilo sodišču druge stopnje, ki je pristojno, da po zaslišanju državnega tožilca sklep potrdi, razveljavi ali spremeni.

3. Državna tožilka je v obrazloženem mnenju z dne 30. 1. 2020 predlagala, naj višje sodišče sklep spremeni tako, da ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje zunajobravnavnemu senatu.

4. Na mnenje državne tožilke je odgovoril zagovornik osumljenega tujca, ki meni, da je potrebno izročitev A. A. zavrniti.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato ga je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločitev senatu iz šestega odstavka 25. člena ZKP prvostopenjskega sodišča.

6. Zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča je zahtevo za izročitev zavrnil iz razloga, ker niso bili podani kumulativno zahtevani pogoji za izročitev tujca po prvem odstavku 522. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo izkazanost vseh ostalih pogojev iz prvega odstavka 522. člena ZKP. V 23. točki obrazložitve obravnavanega sklepa pa je ocenilo, da ni podan pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, saj naj bi obstajala velika verjetnost, da se bo s tujcem A. A., katerega izročitev se zahteva, v Argentini kot državi prosilki ravnalo na nečloveški, ponižujoč način.

7. Zagovornik osumljenca A. A. je v dokaznem predlogu z dne 20.11.2019 namreč navedel, da obstaja velika verjetnost, da bo osumljeni tujec v primeru izročitve deležen nečloveškega ravnanja, mučenja in poniževanja, navedbe pa podkrepil s priloženimi dokumenti Organizacije Združenih narodov (OZN). Prvostopenjsko sodišče je opravilo dodatne poizvedbe pri Društvu Amnesty International Slovenije ter Varuhu človekovih pravic (list. št. 314 in 315), vendar sta omenjeni institutciji pojasnili, da nimata podatkov o stanju v Argentini ter sodišče napotili na na spletu javno dostopne dokumente OZN (l. št. 319 in 328).

8. Prvostopenjsko sodišče je tako svoje zaključke v obravnavanem sklepu oprlo na:

- Poročilo Delovne skupine Odbora za človekove pravice pri OZN z dne 19. 7. 2019 (ki se ne nahaja v spisu, je pa dostopno na zadnji od naštetih spletnih povezav, razvidnih iz dopisa Amnesty International Slovenije, l. št. 328), ki se nanaša na stanje v provincah Buenos Aires, Shubut in Jujuy,

- Poročilo posebnega poročevalca pri OZN z dne 28. 2. 2019 (l. št. 292-297), ki se nanaša na stanje v provincah Buenos Aires, Cordoba in Formosa ter

- Zaključne ugotovitve petega in šestega periodičnega poročila o Argentini z dne 24. 5. 2017 (l. št. 285-291), ki obravnavajo splošno stanje zapornih oziroma pripornih institutcij v državi.

9. V točkah 20 - 22 obravnavanega sklepa je prvostopenjsko sodišče pravilno in korektno povzelo ugotovitve navedenih dokumentov. Prav tako je, v nasprotju s pomisleki državne tožilke, v 23. točki utemeljeno ugotovilo, da je osumljeni tujec A. A. oseba z afriškim poreklom, kar je razvidno iz fotografije tujca na l. št. 12 v spisu.

10. Preuranjen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz ugotovitev, opisanih v 20. - 22. točki sklepa izhaja konkretna verjetnost, da bo osumljeni tujec A. A. v Argentini kot državi prosilki deležen ravnanja na nečloveški, ponižujoč način.

11. Iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice EKČP odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantial grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zadevna oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem (real risk), da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP.1 Zagovornik sicer opozarja, da 14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP uveljavlja standard verjetnosti. Vendar je potrebno navedeni standard, ker je bil v zakonodajo vpeljan z zadnjo novelo, šele zapolniti s primerno zakonodajno ali sodno razlago. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da 514. člen ZKP v postopkih mednarodne kazenskopravne pomoči supremacijo poklanja mednarodnim pogodbam, med njimi torej tudi EKČP in njeni razlagi skozi judikaturo ESČP.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču državne tožilke, da mora biti neizpolnjenost pogoja po 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP izkazana na ravni realnega in konkretnega tveganja za posamezno osebo, katere izročitev se zahteva.2

13. Državna tožilka sicer neutemeljeno zaključuje, da naj bi bilo dokazno breme glede utemeljenosti obstoja realnega in konkretnega tveganja, da bi bila zadevna oseba v državi prosilki izpostavljena nevarnosti ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP in 18. členom Ustave Republike Slovenije, na osebi, katere izročitev se zahteva.

14. V sodbi SAADI proti Italiji z dne 28. 2. 2008, na katero se sklicuje državna tožilka, je namreč ESČP v 128. in 129. točki obrazložitve zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP (in ne pred nacionalnimi organi) načeloma na pritožniku (torej osebi, ki vloži pritožbo na ESČP), vendar mora ESČP kljub temu vselej preučiti vso relevantno gradivo – tako tisto, ki mu ga posredujejo stranke, kot tudi tisto, ki ga, če je potrebno, pridobi ESČP proprio motu, torej na lastno iniciativo, v smislu instrukcijske maksime. ESČP pa se v svoji judikaturi ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalnimi organi. Je pa denimo sodnik v (nezavezujočem) pritrdilnem ločenem mnenju k navedeni odločbi SAADI proti Italiji pojasnil, da je vprašanje dokaznega bremena v primeru ugotavljanja prihodnjih, negotovih dejstev potrebno obravnavati drugače in da je zato po njegovem mnenju vloga posameznika, ki mu grozi izgon ali izročitev, zgolj ta, da v postopku “vrže senco dvoma”, dokazno breme pa naj se dejansko prenese na državo podpisnico.

15. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču zagovornika osumljenega tujca A. A., da dokazno breme osebe, katere izročitev se zahteva, ne more nesorazmerno obremeniti. V danem primeru je od osumljenega tujca nemogoče zahtevati, da bi moral dokazati, da bo ravno on v konkretni instituciji, v kateri bo nastanjen, podvržen ravnanju, ki bo v nasprotju s 3. členom EKČP, saj niti ni jasno, v kateri instituciji, če sploh, bo osumljeni tujec prestajal pripor (in, kasneje, potencialno, zaporno kazen), bremena opravljanja poizvedb v tej smeri pa ni moč naprtiti samemu osumljenemu tujcu. Navsezadnje EKČP obveznost zagotavljati spoštovanje človekovih pravic v postopkih izročitve nalaga državam podpisnicam in so države podpisnice tiste, ki nosijo, kot zapisano zgoraj, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji, da bo zadevna oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP.3

16. Tudi v sodni praksi slovenskih sodišč se je zato oblikovalo stališče, da mora država oziroma pristojni organ pred izročitvijo preveriti, ali bo zahtevana oseba v državi sprejemnici izpostavljena resničnemu tveganju nečloveškega in ponižujočega ravnanja,4 pri čemer mora nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bila oseba izročena.5 Skladno z navedenim je Upravno sodišče RS v sodbi I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016 ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta zato, ker pristojni organ ni ugotavljal, v katerem zaporu bi posameznik prestajal kazen in ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo razmere v tem zaporu na splošno in glede upoštevanja specifičnega (zdravstvenega) stanja posameznika takšne, da ne obstaja zadosti velika verjetnost, da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP.

17. Sodišče druge stopnje glede na pojasnjeno ugotavlja, da je tudi obravnavani sklep nezakonit ravno zato, ker prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni ugotavljalo, v kateri instituciji bo osumljeni tujec A. A. nastanjen in posledično, ali obstaja verjetnost, da bodo razmere v tej instituciji na splošno ter upoštevaje specifično stanje osumljenega tujca takšne, da bi bil izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Sodišče druge stopnje s tem v zvezi izpostavlja še sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2012, kjer je Vrhovno sodišče v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da kljub temu, da iz določenih poročil in člankov izhaja, da so razmere v penitenciarnih institucijah v Republiki Urugvaj na splošno slabe, ti dokumenti niti s stopnjo verjetnosti ne potrjujejo zatrjevanj posameznika, katerega izročitev se je zahtevala, da obstaja konkretno tveganje, da bo zaradi izročitve izpostavljen dejanski nevarnosti ukrepov, ki predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Pri tem se je Vrhovno sodišče, kot je opisalo v 13. in 14. točki obrazložitve, oslonilo na zagotovila Republike Urugvaj, v kateri konkretni instituciji bo oseba prestajala zaporno kazen ter zagotovila države glede razmer v tej konkretni instituciji, podprta s članki in poročili, ki se nanašajo specifično na razmere v tej konkretni instituciji.

18. Vsled navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje stališču državne tožilke, da je obravnavani sklep od 19. točke dalje povsem pavšalen in ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo, v kateri insituciji bo osumljeni tujec pridržan ob izročitvi v Argentino ter kakšne so konkretne razmere v tisti instituciji, temveč je na podlagi splošnih informacij preuranjeno zaključilo, da je izkazana verjetnost, da bo osumljeni tujec v primeru izročitve deležen nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali mučenja.

19. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje obravnavani sklep zunajobravnavnega senata razveljavilo. Sodišče druge stopnje sklepa kljub primarnemu predlogu državne tožilke samo ni spremenilo, saj to stori le, kadar je potrebno le drugače presoditi že ugotovljena dejstva (smiselno peti odstavek 392. člena ZKP) ali o pravilno ugotovljenih dejstvih ob pravilni uporabi zakona drugače odločiti (smiselno prvi odstavek 394. člena ZKP). V danem primeru pa je potrebno povsem na novo ugotoviti dejansko stanje in v ta namen pridobiti ter izvesti tudi primerne dokaze.

20. Zato je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo v novem odločanju najprej opraviti ustrezne poizvedbe in pridobiti dodatno dokazno gradivo, glede na pridobljene dokaze in informacije pa bo moralo nato ponovno, tokrat popolnoma in pravilno, ugotavljati dejansko stanje ter na tej podlagi znova presojati izpolnjenost pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Ob tem se prvostopenjsko sodišče lahko zgleduje po navedeni sodbi VSRS X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2012, prav tako pa naj, če med postopkom novega odločanja naleti še na kakšne druge relevantne informacije, tudi te dodatno razišče, da bo dejansko stanje ugotovljeno v celoti in pravilno.

-------------------------------
1 Sodba ESČP Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, odst. 88-91.
2 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-78/00 z dne 10. 3. 2000; Sodba VSRS X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2012, zlasti zaključek 16. točke obrazložitve.
3 Svet Evrope/ESČP, Guide on the case-law of the European Convention on Human Rights: Immigration, 31. 8. 2019, str. 19; Sodba ESČP Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, odst. 91; Sodba ESČP Cruz Varas in drugi proti Švedski z dne 20. 3. 1991, odst. 69.
4 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1472/18-18 z dne 3. 12. 2018.
5 Sodna in sklep UPRS I U 272/2015 z dne 14. 5. 2015.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 527/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NzU0