VSL Sodba I Cp 811/2019

Jedro

Tožena stranka je glede na priporočila v zvezi s tožnikom in njegove takratne uspehe lahko realno pričakovala, da bo uspela s predlogom za njegovo registracijo pri KZS in bo tožnik za njo (uspešno) zaigral, zato je pričela s pogovori za njegov prestop. V teh pogovorih je takrat še mladoletnega tožnika zastopal kot zakoniti zastopnik njegov oče, pa tudi agent, ki je profesionalni zastopnik košarkarjev. Zato se tožnik neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost in kršitev temeljnih načel obligacijskega prava. Določila 91. člena OZ pa v tem primeru ne pridejo v poštev, ker ni šlo za nično pogodbo zaradi nemogočega predmeta pogodbe (35. člen OZ). Predmet pogodbe namreč ni bil nemogoč, saj bi košarkarski igralec, ki bi bil registriran pri KZS, pogodbena določila lahko izpolnjeval. Da tožena stranka v kasnejših letih ni več podala vloge za registracijo tožnika, za razsojo ni relevantno, ker je pogodba prenehala po samem zakonu že, ko je KZS zavrgla vlogo tožene stranke za registracijo tožnika. Ker tožnik ni bil registriran pri KZS, ni mogel tekmovati za toženo stranko, kar pomeni, da ni mogel izpolniti svoje bistvene pogodbene zaveze. Poimenovanje v pogodbi dogovorjenega plačila kot štipendija navedenega ne spremeni. Smisel pogodbe je bil v plačilu za igranje košarke, ne pa za izobraževanje tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.157,94 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka do plačila pa še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.

Obrazložitev

1. V (drugič) ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za plačilo 9.000,00 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi in plačilo 157.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2010 do plačila ter tožniku naložilo v plačilo 7.558,40 EUR stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno upoštevalo izjavo z dne 31. 8. 2008 in dva izpisa iz interneta, ki jih je tožena stranka priložila šele pripravljalni vlogi 7. 4. 2016. Kršilo je 286. in 286. a člen ZPP. Glede ugovora prekluzije v zvezi s pravili FIBE pa sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča in je sodba v tem delu neobrazložena (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisne so navedbe sodišča, da ni podal konkretiziranega ugovora glede (ne)veljavnosti pravil FIBE (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Konkretno je pojasnil, da naj bi Pravilnik vstopil v veljavo 1. 9. 2006, bil nazadnje dopolnjen decembra 2008, zato ni razvidno, kaj naj bi veljalo oktobra 2008. Poleg tega je predložen in preveden le del Pravilnika. Iz 7. člena pogodbe ne izhaja, da naj bi sprejel pravila KZS in FIBE (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pač pa da bi mu morala tožena stranka vročiti klubska pravila, pa niti ne zatrjuje, da mu jih je. Nerazumljive in protispisne so navedbe sodišča, ko se opira na pravila FIBE, nato pa navede, da v konkretnem primeru ne gre za prestop tožnika v okviru pravil FIBE, ker da FIBA v prestop ni bila vključena (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa pravila FIBE tudi po mnenju višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu ne vplivajo na veljavnost Pogodbe. Napačen je zaključek, da naj bi bila pogodba (ustno) sklenjena najkasneje do 1. 9. 2008, sklenjena je bila šele v oktobru 2008. Teh navedb tožena stranka ni pravočasno prerekala, zato bi jih moralo sodišče šteti za dokazane. Tožena stranka je že 22. 9. 2008 vedela, da tožnika ne bo mogla registrirati in da v sezoni 2008/2009 ne bo mogel igrati zanjo, pa je pogodbo vseeno sklenila, v kasnejših letih pa ni niti poskušala doseči registracije. Od tožene stranke se pričakuje večja stopnja skrbnosti pri sklepanju obligacijskih razmerij, tožnik pa je bil mlad in neizkušen, kar je sodišče spregledalo in zato zmotno uporabilo materialno pravo – drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Opozarja na 9. člen OZ ter na temeljna načela vestnosti in poštenja in načelo nikomur škodovati. Tožena stranka je kljub vedenju, da obstoji realna možnost, da ga ne bo mogla registrirati pri KZS, z njim sklenila pogodbo; pogodbenik, ki je odgovoren za sklenitev nične pogodbe, pa odgovarja sopogodbeniku za škodo (91. člen OZ). Tožena stranka mora sama nositi riziko, da se namen pogodbe ni izpolnil, saj tožnik brez svoje krivde ni mogel v celoti izpolniti pogodbenih obveznosti. Zmotno je stališče sodišča, da je dejstvo, da tožnik ni bil registriran pri KZS, izven sfere tožene stranke in je igranje tožnika pri toženi stranki mogoče šteti kot nemogoč predmet pogodbe ali pa nezmožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Posledično je zmoten zaključek, da ni podlage za presojo odškodninske terjatve in pogodbene kazni ter da tožena stranka ni imela nobenih obveznosti, ker je pogodba prenehala. Sodišče spregleda, da je v 3. členu pogodbe navedeno, da se zneski izplačajo v obliki štipendije, če tožnik zadrži status dijaka ali študenta in da šele izguba tega statusa pomeni, da se tožnik prijavi kot profesionalni športnik. Tožena stranka je s tem, ko je v prvi sezoni izpolnjevala svoje bistvene obveznosti, s konkludentnim dejanjem potrdila veljavnost pogodbe o igranju košarke. Tožena stranka niti zatrjevala ni, da je šlo za izpolnitev pogodbe "iz usmiljenja". Sodišče je spregledalo pojasnila KK A. z dne 30. 5. 2016 in izpisnico z dne 10. 2. 2011, kjer je potrjeno, da ima tožnik pri KK A. status sposojenega igralca KK B. Tudi iz izpovedbe C. C. pred sodiščem v T. izhaja, da je tožena stranka tožnika posodila v KK A., potem pa ni več želela, da bi zaigral zanjo. Zato je v smislu zmanjševanja škode zaigral za KK D. Bistveno je, da je v prvem letu veljavnosti pogodbe prihajal na treninge in se udeleževal tekem, ki niso bile pod okriljem FIBE. Iz 9. člena pogodbe jasno izhaja, da v primeru neplačila s strani tožene stranke zapadejo v plačilo še vsi nezapadli zneski iz pogodbe, tožena stranka pa nesporno ni plačala že zapadlih obveznosti. Razlog za igranje tožnika za drug klub je na strani tožene stranke, ki ni več želela, da bi igral zanjo, in mu v letu 2009/2010 in kasneje ni izpolnjevala pogodbenih zavez. Odstop učinkuje z notifikacijo drugi stranki in mora biti jasen in nedvoumen. Tak odstop od pogodbe je podal tožnik z dopisom dne 11. 8. 2010. Obstaja odškodninska podlaga, saj je bila tožena stranka edina dolžna poskrbeti za priznanje t. i. posebnega statusa tožnika, nepopolna vloga tožene stranke pa se sploh ni vsebinsko obravnavala. Treba bi bilo ugotoviti škodo po 243. členu OZ, o tem sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Upravičen je do povrnitve celotne škode, kar je enako seštevku še neplačanih zneskov po pogodbi od prenehanja pogodbe dalje. V pogodbi sta se stranki dogovorili tudi za civilno sankcijo za kršitev, ki tudi predstavlja višino škode in mu je ni treba dokazovati. Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno. Sodišče bi moralo ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe in bi uporabo drugega odstavka 82. člena OZ lahko opustilo samo v primeru nespornosti pogodbenih določil, kar pa ni bilo v konkretnem primeru (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Isto kršitev je storilo, ker ni zavzelo stališča v zvezi s točko 4 pogodbe, ki določa, da klub ne bo prekinil izplačil, če igralca odpusti ali umakne iz seznama aktivnih igralcev. S posojo KK A. je tožena stranka tožnika umaknila s seznama aktivnih igralcev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in argumentirano zavrača vse pritožbene navedbe ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče druge stopnje že dvakrat razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, in sicer s sklepoma I Cp 2032/2015 dne 18. 11. 2015 in I Cp 2405/2017 z dne 5. 4. 2018. V navedenih sklepih je pritožbeno sodišče podalo usmeritve glede uporabe materialnega prava in s tem tudi o pravno relevantnih dejstvih, izreklo se je tudi o pravočasnosti navedb in dokazov. Pritožbeno sodišče še vedno vztraja pri stališčih, ki jih je zavzelo v navedenih sklepih, ponavljalo pa jih ne bo, kolikor to ni nujno potrebno za razumevanje zadeve, pač pa se sklicuje na svoji predhodni odločbi. V tokratnem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo napotke iz razveljavitvenih sklepov in pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in zaključku, da je v obravnavanem primeru prišlo do nemožnosti izpolnitve med pravdnima strankama sklenjenega Sporazuma o igranju košarke (Pogodba), za katero ne odgovarja nobena od pogodbenih strank. Ker tožnik ni bil registriran za toženo stranko pri Košarkarski zvezi Slovenije (KZS), ni mogel izpolniti svojih obveznosti po Pogodbi, to je igranje za toženo stranko v ligaškem tekmovanju in končnici prvenstev, zato so skladno s prvim odstavkom 116. člena OZ ugasnile tudi vse pogodbene obveznosti tožene stranke in je Pogodba prenehala. Razlogi izpodbijane sodbe so sistematični, jasni, brez protislovij in življenjsko logični. Glede na popolnost razlogov se višje sodišče, da ne bo prišlo do nepotrebnega ponavljanja, sklicuje tudi na razloge sodišča prve stopnje in bo le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe.

6. Zakaj je treba upoštevati tudi listine, ki jih je tožena stranka v spis vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, je obrazloženo v 8. točki razveljavitvenega sklepa I Cp 2405/2017. Sodišče prve stopnje pa je navedlo še dodaten razlog, ki utemeljuje uporabo vseh, do tretjega sojenja v spis vloženih listin: po noveli ZPP (ZPP-E) lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Glede na to, da so bile vse listine, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo na edinem naroku v tokratnem sojenju, že dalj časa v spisu, se z izvedbo teh dokazov postopek ni še dodatno zavlekel. Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, kateremu služijo določbe o prekluzijah, tako ni bilo kršeno. Sodišče prve stopnje je to obrazložilo v točki 10 izpodbijane sodbe.

7. Pravilne razloge o tem, da tožnik ni podal dovolj substanciranega ugovora glede veljavnosti pravil FIBE, je sodišče prve stopnje navedlo v točki 11 obrazložitve. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo nobenega zapisnika ali dokazne listine, kar bi predstavljalo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa utemeljeno ni sledilo ugovoru tožnika, ker je bil zgolj pavšalen. Ugovor, da glede na to, da so se pravila FIBE spreminjala, tožena stranka s predložitvijo izpisa pravil ni dokazala, katera pravila so veljala v relevantnem obdobju, ni konkretiziran. Tožnik bi moral navesti, katero pravilo in kdaj se je spremenilo. Pa tudi zgolj poudarjanje, da niso bila predložena celotna pravila FIBE, brez konkretizacije kaj v pravilih FIBE nasprotuje trditvam tožene stranke, ne omaje trditev toženke o pravilih, ki so upoštevana pri razlagi med pravdnima strankama spornega razmerja. Pravila FIBE zavezujejo vse košarkarske klube, ki so registrirani pri tistih košarkarskih zvezah, ki so članice FIBE, to pa je tako KZS kot KZ BIH oziroma KZ Srbije, katere član je tožnikov matični klub A. In povsem jasno je, da morajo pravila FIBE upoštevati tudi vsi igralci teh klubov. Da s pravili tožnik ni bil seznanjen, za kar naj bi odgovarjala tožena stranka, pa je prvič navedel šele v tokrat obravnavani pritožbi. Ker razlogov, zakaj to uveljavlja šele po približno sedmih letih sojenja, ni navedel, gre skladno z določili 337. člena ZPP za nedopustne pritožbene novote.

8. Navedbe o protislovnosti zaključkov sodišča, ker se po eni strani opre na pravila FIBE, po drugi strani pa ugotavlja, da FIBA v prestop tožnika ni bila vključena, so iztrgane iz konteksta. V resnici je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik po pravilih FIBE, ki bi morala biti upoštevana pri mednarodnem prestopu mladega igralca, ni nikoli prestopil k toženi stranki. Nič iz pravil FIBE sodišče ni narobe povzelo, kar mu, sicer nekonkretizirano, očita pritožba.

9. Neprerekane so bile tožbene trditve o času sklenitve pogodbe, ne pa kasneje spremenjene trditve tožnika o tem. Sicer pa pogodba ni sklenjena šele z dnem formalnega podpisa, pač pa že z dnem, ko pride do soglasja pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). Glede na to, da se je tožnik pred 1. 9. 2008 preselil v ..., začel trenirati pri toženi stranki in se 1. 9. 2008 pričel šolati v ..., tožena stranka pa mu je že za mesec september 2008 nakazala v Pogodbi dogovorjen znesek, ne more biti dvoma o tem, da je do soglasja volj za sklenitev Pogodbe prišlo pred 1. 9. 2008. Takrat pa tožena stranka še ni vedela, da registracija tožnika pri KZS ne bo možna. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik nadarjen in relativno perspektiven igralec košarke, pritožba ne izpodbija. Ob tej ugotovitvi špekulacije tožnika, da tožena stranka z njim ne bi smela skleniti Pogodbe pred registracijo pri KZS in o nezadostni skrbnosti tožene stranke, ne vzdržijo. Tožena stranka je glede na priporočila v zvezi s tožnikom in njegove takratne uspehe lahko realno pričakovala, da bo uspela s predlogom za njegovo registracijo pri KZS in bo tožnik za njo (uspešno) zaigral, zato je pričela s pogovori za njegov prestop. V teh pogovorih je takrat še mladoletnega tožnika zastopal kot zakoniti zastopnik njegov oče, pa tudi agent E. E., ki je profesionalni zastopnik košarkarjev. Zato se tožnik neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost in kršitev temeljnih načel obligacijskega prava. Določila 91. člena OZ pa v tem primeru ne pridejo v poštev, ker po presoji višjega sodišča ni šlo za nično pogodbo zaradi nemogočega predmeta pogodbe (35. člen OZ). Predmet Pogodbe namreč ni bil nemogoč, saj bi košarkarski igralec, ki bi bil registriran pri KZS, pogodbena določila lahko izpolnjeval.

10. Da tožena stranka v kasnejših letih ni več podala vloge za registracijo tožnika, za razsojo ni relevantno, ker je Pogodba prenehala po samem zakonu že, ko je KZS zavrgla vlogo tožene stranke za registracijo tožnika. Ker tožnik ni bil registriran pri KZS, ni mogel tekmovati za toženo stranko, kar pomeni, da ni mogel izpolniti svoje bistvene pogodbene zaveze. Samo treniranje pri toženi stranki ne predstavlja izpolnitve Pogodbe. Nesmiselno je pričakovanje tožnika, da bi ga tožena stranka plačevala, mu nudila stanovanje, športno opremo in druge ugodnosti zgolj zato, ker se je v ... šolal in hodil na treninge. Poimenovanje v Pogodbi dogovorjenega plačila kot štipendija navedenega ne spremeni. Smisel Pogodbe je bil v plačilu za igranje košarke, ne pa za izobraževanje tožnika. Da tožena stranka ni zatrjevala, da je tožniku izplačevala zneske, ki so bili v Pogodbi dogovorjeni za prvo leto, da je lahko tožnik dokončal prvo leto šolanja, torej "iz usmiljenja", enostavno ne drži. Že od odgovora na tožbo dalje je to del njene trditvene podlage, s katero je nasprotovala tožbenim trditvam o izvrševanju Pogodbe. Kaj je KK A. pripisal na izpisnico, ni odločujoče. Dejstvo je, da izpisnico lahko da košarkarju le klub, pri katerem je registriran in da pri več klubih hkrati košarkar ne more biti registriran. Če bi tožnik imel status KK A. posojenega igralca, mu KK A. ne bi mogel izdati izpisnice. Ker pogodba za sezono 2010/2011 ni več veljala, ni bilo podlage, da bi se tožnik vrnil k toženi stranki.

11. Tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana podlaga za prisojo vtoževanega zneska na odškodninsko pravni podlagi in kot pogodbena kazen, so materialnopravno pravilni. Tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka kršila Pogodbo. Tožena stranka je bila dolžna pričeti z aktivnostmi za registracijo tožnika, registrira pa igralca za posamezen klub nacionalna panožna zveza – KZS. Toženi stranki tako ni mogoče očitati opustitve registracije tožnika, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah od 45-51 ter 65. in 69. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pravilnih razlogov pritožba s trmastim vztrajanjem, da tožnik ni bil registriran, ker tožena stranka ni vložila popolne vloge ter trditvami, da tožnika predhodno na treningih niso ocenjevali, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih, pritožba ne omaje. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu zaradi nemožnosti izpolnitve, za katero pogodbeni stranki ne odgovarjata. Tožnik, ki Pogodbe ni mogel izpolniti, ni upravičen do s Pogodbo dogovorjenih protidajatev tožene stranke, pač pa bi toženka lahko zahtevala, kar je izpolnila na podlagi Pogodbe (prvi odstavek 116. člena OZ).

12. Zmotno se pritožnik zavzema za razlago pogodbe po drugem odstavku 82. člena OZ. Ali je določba Pogodbe o pogodbeni kazni jasna ali ne, niti ni pomembno, saj je bila Pogodba po samem zakonu razdrta. Iz enakega razloga sodišču tudi ni bilo treba zavzeti stališča do drugih pogodbenih določil, ki jih izpostavlja pritožba. V zvezi s stališčem, da tožena stranka tožnika ne bi smela odpustiti ali umakniti s seznama aktivnih igralcev, pa pritožbeno sodišče vseeno pripominja, da ga glede na to, da nikoli ni bil aktivni igralec tožene stranke, tudi odpustiti ni mogla.

13. Na več mestih ponovljeni očitki o nepopolnosti obrazložitve, to je kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po obrazloženem niso utemeljeni. Z očitki o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnik v resnici izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Ne obrazloži namreč, kaj naj bi sodišče zmotno povzelo iz dokaznih listin in zapisnikov, pač pa nasprotuje zaključkom izpodbijane sodbe. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožena stranka je upravičena do 1.748,80 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 389,14 EUR davka na dodano vrednost (tar. št. 6007). Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka, če v postavljenem roku ne bodo plačani, pa bo tožnik od dne zamude dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2405/2017
• VSM Sodba I Cp 338/2018
• VSL sklep I Cp 2032/2015