VSL Sodba II Cp 719/2019

Jedro

Toženec je besedo „izsiljevanje“, ki je edini del izjave z negativno konotacijo, uporabil v smislu označevanja trdih pogajalskih taktik tožnika pri prodaji nepremičnin in njegovega nepopustljivega vztrajanja pri neprimerljivo visoki ceni. Beseda se v tem smislu tudi pogosto uporablja, in sicer za označevanje pravno dopustnih ravnanj, ki pa jih oseba s pretiravanjem označi za moralno, ne pa zakonsko sporna. Toženec je torej izrekel mnenje in ne trditve o dejstvih.

Upoštevaje tožnikovo neprilagodljivost pri zasledovanju lastnega interesa v obliki čim višje cene (ki ga ima sicer vso pravico zasledovati) v postopku izpeljave projekta v javnem interesu, dejstvo, da je toženec kot občinski svetnik nastopal kot zastopnik javnega interesa, tožnik pa je ravnal v nasprotju z javnim interesom, ter upoštevaje, da je bila seja občinskega sveta namenjena prav razpravi o nakupu spornega zemljišča prav zaradi visokega odstopanja cene od cen drugih prodajalcev in ocenjene vrednosti nepremičnin, je razvidno, da toženec ni podal sporne izjave z namenom zaničevanja tožnika, temveč kot grajo tožnikovega ravnanja zaradi pomanjkanja njegovega posluha za javno korist v zasledovanju zasebne (denarne) koristi. Tudi v preostalem delu sporne izjave, ki sicer ne vsebuje nobenih negativno zaznamovanih besed, ki bi lahko utemeljevale poseg v čast ali dobro ime, je razvidno, da je očitek toženca usmerjen v tožnikovo zasledovanje finančnih koristi in ne v zaničevanje tožnika kot osebe, še manj pa tožnice, ki v besedilu ni niti omenjena.

Ker je bil posel med tožnikom in občino v javnem interesu ter se je o njem tudi razpravljalo na javni seji, je tožnik glede svoje vloge v postopku nakupa užival manjšo stopnjo zasebnosti. Ni torej pomembno, ali je tožnik javna oseba, temveč, da se je izjava nanašala na tožnikovo ravnanje v zadevi javnega interesa, podana pa je bila med javno razpravo o dotični zadevi v javnem interesu (nakupu nepremičnine zaradi gradnje obvoznice).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka¹ je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je toženec (občinski svetnik Občine) nedopustno posegel v njeno čast in dobro ime s tem, ko je na redni seji Občinskega sveta Občine med obravnavo odločanja o nakupu nepremičnin, ki ju je tožnik prodajal kot pooblaščenec lastnice, za potrebe izvedbe projekta obvozne ceste, dejal: „Nekako bo treba gospodu A. A. povedati, da s tem, ko nas je izsiljeval vse po vrsti, bodo vrata glede njegove dejavnosti v ... oziroma financiranje s strani občine zaprta. Enostavno povedano ne boš delal več za občino, ker si nas izsiljeval. To mu je treba jasno povedati. Mrliško vežico je on naredil in je prišlo kar nekaj taužnt evrov. Takih projektov ali pa podobnih on pač več ne sme dobiti. To je jasno povedano in prosim, da se tega v bodoče držite, če hočete moj glas.“ Zahtevala je plačilo odškodnine v višini 5.000 EUR s pripadki zaradi posega v čast in dobro ime tožnika in 10.000 EUR s pripadki zaradi okrnitve ugleda tožnice, pravne osebe.

2. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo in mu naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sprejema stališče, da je pravica do svobode izražanja širša v odnosu javnosti do politikov kot v odnosu politikov do posameznikov in bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do okoliščine, ali je tožnik javna oseba. Ponavlja stališče, da je toženec podal trditev o dejstvih in ne mnenja, kar je sodišče prve stopnje napačno kvalificiralo. Opozarja, da občina ni bila prisiljena sprejeti tožnikove cene za nakup nepremičnin. Nakup po postavljeni ceni je bil po mnenju tožnika za občino ugodnejši od razlastitve. Tožnik je v postopku prodaje ravnal kot dober gospodar, njegova žena (lastnica) pa je svobodna pri razpolaganju z nepremičninami. Toženec je imel zaničevalni namen, kar je razvidno iz predloga, da se drugi tožnici zaprejo vrata glede dejavnosti v občini, čeprav ji ni imel česa očitati. Vsako omejevanje poslovne dejavnosti prvega tožnika je namreč posredno naslavljanje druge tožnice, saj je njen prokurist in družbenik. Neresnične trditve o fizičnih osebah, povezanih s pravno osebo, kršijo ugled pravne osebe. Toženčevo izjavo je na seji slišalo veliko ljudi, ki imajo v občini pomemben vpliv (našteje jih štirinajst z raznimi občinskimi funkcijami, poleg prisotnih predstavnikov medijev). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Občina je v prvi fazi izvedbe projekta nove obvozne ceste odkupovala nepremičnine na prostoru, kjer naj bi obvozna cesta potekala. Na tem prostoru sta ležali tudi dve nepremičnini v lasti tožnikove žene. V postopku nakupa teh zemljišč oziroma njihove prodaje je prvi tožnik nastopal kot pooblaščenec lastnice. Tožnik je za m2 postavil ceno, ki je znatno presegala cene, po katerih so zemljišča prodali drugi občani, kot tudi vrednost, ki jo je ocenil zapriseženi cenilec. Čeprav bi nepremičnine lahko pridobil po postopku razlastitve, se župan B. B. zanj ni odločil, delno iz osebnih preferenc,² delno zaradi večje kompleksnosti in stroškov postopka razlastitve.³ Ko je bilo tožniku ponujenih več parcel v zamenjavo, jih je iz različnih razlogov zavračal. Pogajanja med tožnikom in občino v tem smislu so potekala več kot leto in pol, v tem času pa tožnik ni popuščal. V času pred sejo se je občini mudilo, saj se je čas za pridobitev gradbenega dovoljenja in s tem pridobitve rezerviranih sredstev iztekal. Tožnik se časovnega pritiska v tem smislu ni zavedal. Župan bi sicer o nakupu lahko odločil sam, vendar zaradi znatno nadpovprečno postavljene višine cene m2 o tem ni želel odločati sam, temveč je vprašanje nakupa prestavil na sejo. Razlogi za to so bili možnost pritiska protikorupcijske komisije nanj, kontrola nadzornega odbora, dvoma svetnikov in ljudi, dodaten pritisk pri odločitvi pa je predstavljala tudi možnost „domino efekta“, in sicer, da bi nakup po postavljeni ceni lahko pripeljal do posledice, da bi v prihodnosti več ljudi, ki bi prodajali zemljišča, zanje uveljavljali tako visoke cene kot tožnik. Na seji, kjer je toženec v funkciji občinskega svetnika izrekel izjavo, ki je bila povod za tožbo, so tako odločali o nakupu po postavljeni ceni. Pretehtali so, da je za občino znatno večja korist, če pravočasno dobi gradbeno dovoljenje in s tem rezervirana državna sredstva za izgradnjo obvoznice, kot pa škoda v obliki, po mnenju župana in svetnikov, plačila znatno previsoke cene parcel tožniku.⁴

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz povzetega dejanskega stanja že na prvi pogled razvidno, da toženec ni zatrjeval, da je tožnik izsiljeval kogarkoli v smislu elementov enakoimenskega kaznivega dejanja, temveč da je izrekel svoje mnenje, ki je vsebovalo negativno vrednostno sodbo o (zakonitem) ravnanju tožnika.

8. Toženec je besedo „izsiljevanje“, ki je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, edini del izjave z negativno konotacijo, uporabil v smislu označevanja trdih pogajalskih taktik tožnika pri prodaji nepremičnin in njegovega nepopustljivega vztrajanja pri neprimerljivo visoki ceni. Beseda se v tem smislu tudi pogosto uporablja, in sicer za označevanje pravno dopustnih ravnanj, ki pa jih oseba s pretiravanjem označi za moralno, ne pa zakonsko sporna.⁵ Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da je takšna raba (in percepcija) izraza razvidna tudi iz vsebine zapisa o seji v glasilu Občine, ki govori o „nekakšnem izsiljevanju ali starih zamerah“. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je toženec izrekel mnenje in ne trditve o dejstvih ter so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

9. Svoboda izražanja mnenj je del pravice svobode izražanja. Ta zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja oziroma pretiranih izjav, ne pa tudi k izjavam, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.⁶ Negativna vrednostna sodba, ki jo je potrebno razlikovati od izjave o dejstvih, je lahko nedopustna, če nima nobene podlage v dejstvih.⁷ Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave dane.⁸

10. Iz zgoraj navedenega konteksta dejanskega stanja, v katerega pritožba ne posega, tudi ni mogoče sklepati na obstoj zaničevalnega namena pri tožencu. Upoštevaje tožnikovo neprilagodljivost pri zasledovanju lastnega interesa v obliki čim višje cene (ki ga ima sicer, skladno s pritožbenimi navedbami, vso pravico zasledovati) v postopku izpeljave projekta v javnem interesu, dejstvo, da je toženec kot občinski svetnik nastopal kot zastopnik javnega interesa, tožnik pa je ravnal v nasprotju z javnim interesom, ter upoštevaje, da je bila seja občinskega sveta namenjena prav razpravi o nakupu spornega zemljišča prav zaradi visokega odstopanja cene od cen drugih prodajalcev in ocenjene vrednosti nepremičnin, je razvidno, da toženec ni podal sporne izjave z namenom zaničevanja tožnika, temveč kot grajo tožnikovega ravnanja zaradi pomanjkanja njegovega posluha za javno korist v zasledovanju zasebne (denarne) koristi. Tudi v preostalem delu sporne izjave, ki sicer ne vsebuje nobenih negativno zaznamovanih besed, ki bi lahko utemeljevale poseg v čast ali dobro ime, je razvidno, da je očitek toženca usmerjen v tožnikovo zasledovanje finančnih koristi in ne v zaničevanje tožnika kot osebe, še manj pa tožnice, ki v besedilu ni niti omenjena. Tudi v tem smislu pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču v pritožbi, da svoboda razpolaganja z nepremičninami pri sklepanju prodajnih pogodb posameznikom dopušča postavitev poljubne cene zanje, tudi v danih okoliščinah. Takšno ravnanje pa je lahko v danih okoliščinah negativno sprejeto in kot tako označeno, kar svoboda izražanja dopušča.

12. Dodatno pritožbeno sodišče poudarja, da je bila ta izjava podana tekom polemike o zadevi javnega interesa, pri čemer je bila višina cene, ki jo je postavil tožnik, središče razprave. Manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo zaščito ta uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.⁹ Ker je bil posel med tožnikom in občino v javnem interesu ter se je o njem tudi razpravljalo na javni seji, je tožnik glede svoje vloge v postopku nakupa užival manjšo stopnjo zasebnosti. Ni torej pomembno, ali je tožnik javna oseba, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč, da se je izjava nanašala na tožnikovo ravnanje v zadevi javnega interesa, podana pa je bila med javno razpravo o dotični zadevi v javnem interesu (nakupu nepremičnine zaradi gradnje obvoznice).

13. Primer tudi ni primerljiv z zadevo Constantinescu proti Romuniji, na katero se sklicuje pritožba, saj beseda izsiljevanje ni bila uporabljena v smislu trditve o izvršenem kaznivem dejanju, temveč se je nanašala prav na naravo tožnikovega ravnanja (postavljanja visoke cene), o katerem je tekla razprava. Označitev voditeljev sindikatov za kriminalce tekom razprave o sindikalni dejavnosti, kar je predstavljalo kršitev svobode govora v navedeni zadevi ESČP, ni primerljiva z označitvijo tožnikovega ravnanja za izsiljevanje tekom pogajanj o višini cene zemljišča, upoštevajoč še posebej, da se beseda ne uporablja izključno za označevanje ravnanja, ki predstavlja kaznivo dejanje, temveč tudi za zakonsko dopustna ravnanja, ki pa so lahko z vidika družbe moralno sporna.

14. Pritožbeni očitek glede neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič je pavšalen (pritožba ne pojasni, za katere priče gre in o katerih dejstvih konkretno naj bi izpovedale) in kot tak neupošteven (105. člen ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njega ne more opredeliti.

15. Ker je toženec ravnal v sklopu svoje svobode izražanja, mu tako ni mogoče očitati nedopustnega posega v čast in dobro ime tožnika ter krnitve ugleda tožnice. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožeče stranke, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Na strani tožeče stranke nastopata kot prvi tožnik A. A. in druga tožnica družba C., d. o. o., kjer je tožnik edini ustanovitelj, edini družbenik in prokurist. Zaradi večje jasnosti sodišče uporablja izraz „tožeča stranka“ za tožnika in tožnico skupaj.
² Najraje je sklepal dogovore z osebami, katerih nepremičnine je občina potrebovala zaradi javnega interesa, saj se mu zdi postopek razlastitve „brutalen do ljudi“. Glej točko 5 izpodbijane sodbe.
³ Prav tam. V postopku razlastitve bi morala občina narediti podrobnejši prostorski načrt za konkretni predel.
⁴ Prav tam.
⁵ Primer je tudi npr. že uveljavljen izraz „čustveno izsiljevanje“, ki prav tako ne označuje kaznivega dejanja.
⁶ Glej odločbo US RS Up-614/15.
⁷ Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je že leta 1986 v odločbi Lingens proti Avstriji odločilo, da zahteva po dokazovanju resničnosti vrednostnih sodb že sama po sebi krši svobodo mnenja, ki je zaščitena v sklopu pravice do svobodnega izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V sodbi Jerusalem proti Avstriji je nato poudarilo, da je tudi vrednostne sodbe potrebno presojati glede na določeno dejstveno podlago, saj lahko tudi izražena vrednostna sodba, ki nima nikakršne podlage v dejstvih, preseže okvire svobode izražanja. To stališče je sprejeto tudi v nadaljnji sodni praksi ESČP. Glej npr. odločbo Novaya Gazeta proti Voronezhe proti Rusiji in ostalo sodno prakso na podlagi 10. člena EKČP.
⁸ Glej sodbo VS RS II Ips 120/2017 s 14. 2. 2019.
⁹ Prav tam.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 42395/2020
• VSC Sodba II Kp 37724/2017
• VSL sodba II Cp 809/2014