VSL Sklep II Cp 2022/2019

Jedro

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da sledi ugotovitvam izvedenke, pa ni niti pojasnilo katerim ugotovitvam sledi. Na kakšni podlagi (torej katera dejstva kažejo na to in kateri dokazi) je sodišče ugotovilo, da udeleženka potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, ni obrazložilo. Kakšno oskrbo in varstvo potrebuje, tudi ne. Ugotovilo je še, da bi bila udeleženka, če bi bila prepuščena sama sebi, zaradi posledic duševne motenje resno življenjsko ogrožena. S čim in kako bi se resno življenjsko ogrozila, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Tudi svojega stališča, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (npr. izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi ali na odprtem oddelku istega zavoda, kar si, kot izhaja iz pritožbenih navedb, želi udeleženka) in zakaj, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo, tudi ne. Razlogov sodišča prve stopnje o tem, ali je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, o tem, ali je ogrožanje življenja posledica duševne motnje (in katere), zaradi katere ima udeleženka hudo moteno presojo realnosti, v izpodbijanem sklepu prav tako ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom Pr 4/2018 s 25. 10. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 130/2019 s 14. 2. 2019 odločilo, da se udeleženka postopka A. A. (v nadaljevanju udeleženka) do 25. 10. 2019 sprejeme v varovani oddelek Socialnovarstvenega zavoda.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na predlog socialnovarstvenega zavoda sklenilo, da se zadržanje v varovanem oddelku podaljša za čas enega leta, še vsaj do 25. 10. 2020.

3. Zoper takšno odločitev se zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje udeleženkina odvetnica. Povzema zakonske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve, in opozarja, da jih sodišče ni obrazložilo. Izpostavlja, da tak ukrep predstavlja hud poseg v ustavne pravice pridržane osebe. Meni, da izvedenka znakov ogrožanja ne ugotovi s potrebno stopnjo gotovosti. Navedba, da bi gospa lahko hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, je zgolj ugibanje, ki ne zadošča za tako hud ukrep prisilne narave.

Udeleženka je sama povedala, da se v domu dobro počuti, da ne bo nikamor odšla, le na nevarovani oddelek bi bila rada premeščena, da bi imela več sebi primerne družbe za pogovor. Na varovanem oddelku so najtežji primeri, s katerimi ne najde kontakta.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek sprejema posameznika z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda je urejen v V./2. poglavju Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Varovani oddelek je oddelek v socialnovarstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr).

6. Oseba je lahko sprejeta v varovani oddelek s privolitvijo (74. člen ZDZdr) ali brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (75. člen ZDZdr), če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: - če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; - če potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katerih ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja; - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi); - če oseba izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

7. Zadržanje v varovanem oddelku na podlagi sklepa sodišča se lahko določi za največ eno leto, kar pritožbeno sodišče posebej poudarja glede na izrek izpodbijanega sklepa, da se udeleženka na varovanem oddelku zadrži vsaj do 25. 10. 2020. Če je za odvrnitev ogrožanja iz vzrokov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve nujno potrebno nadaljnje zadržanje v varovanem oddelku, se to lahko na predlog direktorja socialnovarstvenega zavoda podaljša (77. člen ZDZdr).

8. Sprejem osebe brez privolitve v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča, potem ko je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, predstavlja resen poseg v osebno svobodo posameznika. Utemeljuje ga na eni strani obstoj duševne motnje pri osebi, zoper katero se ukrep odreja, in na drugi strani visoka stopnja ogroženosti življenja in zdravja drugih ali obravnavane osebe same. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbo U-I-477/18-19 s 23. 5. 2019 poudarilo, da gre za ukrep, s katerim se najprej uresničuje varstveni vidik, torej da se prepreči ogroženost življenja in zdravja drugih ali obravnavane osebe in še terapevtski vidik, ki je povezan z oskrbo, varstvom in zdravljenjem osebe, ki naj poteka v ustreznem terapevtskem okolju. Zgolj varstveni in terapevtski cilj skupaj lahko utemeljita dopustnost posega v osebno svobodo pridržane osebe z duševno motnjo.

9. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj, kot utemeljeno opozarja pritožnica, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bila zgoraj (v 6. in 8. točki obrazložitve) nanizana. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da sledi ugotovitvam izvedenke, pa ni niti pojasnilo katerim ugotovitvam sledi. Povzetek vsebine enega od izvedenih dokazov namreč ne predstavlja razlogov sodišča o odločilnih dejstvih. Poleg tega pojasnila je sodišče prve stopnje obrazložilo še, da udeleženka potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Na kakšni podlagi (torej katera dejstva kažejo na to in kateri dokazi) je sodišče ugotovilo, da udeleženka potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, ni obrazložilo. Kakšno oskrbo in varstvo potrebuje tudi ne. Ugotovilo je še, da bi bila udeleženka, če bi bila prepuščena sama sebi, zaradi posledic duševne motenje resno življenjsko ogrožena. S čim in kako bi se resno življenjsko ogrozila, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Tudi svojega stališča, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (npr. izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi ali na odprtem oddelku istega zavoda, kar si, kot izhaja iz pritožbenih navedb, želi udeleženka) in zakaj, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo tudi ne. Razlogov sodišča prve stopnje o tem, ali je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, o tem, ali je ogrožanje življenja posledica duševne motnje (in katere), zaradi katere ima udeleženka hudo moteno presojo realnosti, v izpodbijanem sklepu prav tako ni.

10. Celo če bi pritožbeno sodišče kot del ugotovitev sodišča prve stopnje upoštevalo prepis izvedenskega mnenja v izpodbijanem sklepu, je v njem mogoče najti le še stališče o tem, da ima udeleženka kronificirano psihotično motnjo z religiozno psihotično simptomatiko, da je razpoloženje nihajoče, vedenje nepredvidljivo, njena presoja realnosti hudo motena, možen pa je odhod iz doma, s katerim bi lahko hudi ogrožala svoje zdravje in življenje. Kaj kaže na možnost odhoda iz doma, zakaj in kako bi odhod iz doma ogrozil udeleženkino zdravje in življenje, pa tudi iz v sklep povzetega mnenja ni mogoče razbrati. Tega, zakaj ogrožanja pri udeleženki ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči, prav tako ne. Izvedenka celo predlaga, naj se udeleženki omogoči redno obiskovanje molitve v kapeli s spremstvom in čim več aktivnosti in kontakta s stanovalci odprtega oddelka, saj je kognitivno ohranjena.

11. Opisana bistvena kršitev določb postopka je na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr terjala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč ne more samo odpraviti¹, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem postopku mora sodišče obravnavati vsa v 6. in 8. točki obrazložitve navedena pravno pomembna dejstva, v obrazložitvi sklepa pa določno pojasniti, katera dejstva je ugotovilo ter kako. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi druge dokaze, do katerih se v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo.

12. Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec, ko je z novelo ZPP-E določil dolžino pritožbenega roka (15 dni), ni imel v mislih tudi postopkov po ZDZdr. Kot je že bilo pojasnjeno, gre za nujne postopke, zakon pa zaradi njihove hitre izvedbe določa tudi kratke roke za procesna dejanja². To kaže, da je, saj novela ZPP-E roka za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr ni posebej uredila, v tem pogledu prišlo do naknadne pravne praznine, ki jo je treba glede na 3. člen Zakona o sodiščih³ napolniti z ureditvijo, ki se nanaša na podobne primere. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vložijo pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 3 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov.
² Tako mora sodišče predlog osebi vročiti v enem dnevu (1. odstavek 42. člena); izvedenec mora v roku treh dni podati mnenje (43. člen); zoper sklep o začasnem zadržanju osebe v psihiatrični bolnici je treba vložiti pritožbo v enem dnevu, pritožbeno sodišče pa odloči v treh dneh (44. člen); sklep iz 1., 2., 3. in 5 odstavka 48. člena mora sodišče izdati v treh dneh po koncu naroka, zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku treh dni, v roku treh dni pa mora o pritožbi odločiti tudi pritožbeno sodišče (50. člen).
³ Ta med drugim določa, da sodnik v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 435/2019
• VSL Sklep I Cp 1925/2019
• VSM Sklep I Cp 743/2022