VSL Sodba II Cp 1023/2019

Jedro

V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu I. in II. točke izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 4.707,47 EUR od 1. 3. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženec), naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača znesek 4.707,47 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2016 dalje do plačila, (II) zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 18.870,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 4.707,47 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 3. 2013 do 27. 1. 2016, (III) odločilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženca do tožnika v višini 23.760,00 EUR ne obstoji, ter (IV) tožniku naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 292,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati tudi znesek v višini 18.870,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila ter vse tožnikove pravdne stroške, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih naj tožencu naloži tudi plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov. Argumenti sodišča, s katerimi je zavrnilo zahtevek iz naslova vlaganj v garažo, niso prepričljivi. Tožnik je leta 1991 zgradil garažo, za kar mu je dal toženec soglasje z darilno pogodbo iz leta 1991. Garaža stoji na delu parcele št. ... k. o. X, ki je bil vedno v „lasti“ toženca. Tožnik glede tega dela navedene parcele nima nobenih zemljiških oziroma lastniških teženj in jih ne uveljavlja v nobenem postopku. Ko je bila v letu 1994 sklenjena pogodba o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 1. 2. 1991, darilna pogodba in pogodba o priznanju lastninske pravice, je garaža stala že tri leta in jo je tožnik nemoteno uporabljal na podlagi dogovora s tožencem vse do februarja 2013, ko mu je slednji enostransko prepovedal njeno uporabo. Pravdni stranki sta sicer leta 1994 razveljavili darilno pogodbo iz leta 1991 in se dogovorili, kateri deli stavbe in zemljišča predstavljajo lastnino posamezne stranke, vendar to za odločitev v tem sporu ni relevantno, saj tožnik ne zahteva nekaj več ali drugega od tistega, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo iz leta 1994. Stališče sodišča, da se je tožnik z navedeno pogodbo odpovedal denarni terjatvi iz naslova vlaganj, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Z njo sta se stranki dogovorili, kateri del parcele v naravi (in ne vrednostno) pripada tožniku in kateri tožencu, vprašanja vlaganj pa se sploh nista dotaknili. Da bi bil glede vlaganj sklenjen v letu 1994 kakšen dogovor, toženec niti ni zatrjeval. O tem sta se pravdni stranki dogovorili leta 1991. Takrat je toženec soglašal s tem, da tožnik na njegovi nepremičnini zgradi garažo. Toženec je iz tega razloga obogaten na škodo tožnika. Sodišče je v sklepu z dne 19. 12. 2016, s katerim je prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku opr. št. P 8/2016, navedlo, da v kolikor bi tožnik v navedenem postopku uspel, bo potrebno kot del njegovih navedb šteti, da je določeni del sredstev vložil v lastno nepremičnino. Ker tožnik ni uspel, ta zapis pomeni, da je tožnik vlagal v toženčevo nepremičnino in je toženec obogaten. Tožnik je zahteval, da se mu priznajo vlaganja v odseke ceste, označene z E, A, B in F. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo vlaganja zgolj za odsek B. Napačna je odločitev sodišča, da terjatev tožnika iz naslova vlaganj v odseka E in A še ni zapadla. To je treba presojati s stališča, da teče postopek za določitev nujne poti, v katerem je tožnik predlagal, da nujna pot poteka po odseku E in A. Če izpodbijana odločitev ostane v veljavi, bo tožnik v situaciji, da bo za uporabo tega dela ceste dejansko prikrajšan: prvič v tem, da je financiral izgradnjo ceste, in drugič v tem, da bo moral za nujno pot tožencu plačati nadomestilo. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v tretjem odstavku 48. člena določa zgolj, kdaj začne teči zastaralni rok za zahtevke graditelja (določa, kdaj je skrajni rok za vložitev tožbe), ne pa, kdaj je terjatev zapadla v plačilo. Ker del ceste z oznako E in A uporabljata obe pravdni stranki, je vsaj del koristi že prešel na toženca in je zato slednji dolžan del koristi povrniti tožniku. Ugotovitev sodišča, da stranki na podlagi pogodbe iz leta 1994 krijeta vsaka do polovice stroškov obnove in vzdrževanja dovozne poti, ne drži. Tožnik je v vlogi z dne 21. 11. 2016 zapisal, da je cesto zgradil na podlagi dogovora, s čimer je prerekal trditve toženca, da se stroški obnove in vzdrževanja krijejo do ½. Stališče sodišča glede odseka F je napačno. Relevantno je zgolj, da se tlakovci nahajajo na toženčevi nepremičnini. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti le od dneva vložitve tožbe, ne pa od dneva, ko je toženec onemogočil tožniku uporabo spornega dela nepremičnine parc. št. ... k. o. X, kar je bilo leta 2013, česar toženec ni zanikal. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče ni upoštevalo, da je bil pobotni ugovor toženca v celoti zavrnjen, kar pomeni, da toženec ni uspel do 4/5 zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril.

5. Toženec se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje prav tako iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse toženčeve pravdne stroške, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče neutemeljeno ni dovolilo ponovnega zaslišanja toženca, ki obravnave zaradi nezmožnosti sluha ne more normalno spremljati. Toženec je želel na ponovnem zaslišanju povedati bistvene elemente v zvezi s tožnikovim samovoljnim asfaltiranjem in o tem, kakšno je bilo stanje pred asfaltiranjem. Ker mu sodišče tega ni dovolilo, mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ravnalo nepravilno, ker tega postopka ni prekinilo do zaključka postopka za določitev nujne poti, ki se vodi na predlog tožnika in njegove žene. Če bi sodišče predlagano nujno pot dovolilo, bi moral tožnik plačati tožencu določen znesek kot nadomestilo za nujno pot, v tej pravdi pa se uveljavlja, da je toženec za ureditev poti, po kateri naj teče nujna pot, neupravičeno obogaten. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je bilo asfaltiranje dovozne ceste izvedeno v soglasju s tožencem. Dostop do garaže je bil pred asfaltiranjem v celoti urejen v makadamski izvedbi z vso potrebno infrastrukturo. Odvodnjavanje je bilo urejeno. Pot je služila svojemu namenu. Nepravilno je stališče sodišča, da je s prenehanjem dovoljenja odpadla podlaga za vlaganja tožnika in je zato nastopila obogatitev toženca. Tožnik je bil v skladu s pogodbo o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 1. 2. 1991 dolžan pot vzdrževati. S tem, ko jo je leta 2005 samovoljno asfaltiral, je izpolnil svojo dolžnost vzdrževanja. Makadamsko pot je zgradil toženec. V letu 1994 pot ni bila razdeljena na dva dela, kot je prikazano v sodbi. Ker je obstajal dogovor o vzdrževanju, je sodišče neutemeljeno ugotovilo obstoj obogatitve. Zastaranje je nastopilo že leta 2010. Nepravilen je izračun izvedenca A., da znaša povečana vrednost obravnavane nepremičnine 4.707,47 EUR. Izvedenec ni prepričljivo odgovoril glede zaračunanega DDV, prav tako je napačen izračun amortizacije. Izvedenec ni upošteval, da je tožnik asfaltno pot uporabljal osem let, s čimer je imel korist. Sodišče bi moralo obogatitev izračunati tako, da bi izvedenec ocenil vrednost poti prejšnjega stanja po sedanjih cenah in vrednost poti po sedanjem stanju in sedanjih cenah. Pri tem izračunu odpade DDV in tudi amortizacija. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

8. V tej pravdi tožnik zahteva od toženca povrnitev vrednosti vlaganj v nepremičnino parc. št. ... k. o. X, last toženca, na podlagi 48. člena SPZ. Vlaganja se nanašajo na dva sklopa, in sicer na 1) pokrito garažo za dve vozili ter 2) dovozno cesto do garaže in tlakovanje dvorišča. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo. Ugodilo je le zahtevku glede vlaganj v del dovozne poti, ki je na skici v izvedenskemu mnenju na list. št. 148 spisa označen s črko B.

K pritožbi toženca

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni dovolilo ponovnega zaslišanja toženca, ki obravnave zaradi nezmožnosti sluha ne more normalno spremljati. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za njegovo ponovno zaslišanje, ki ga je podal dne 1. 2. 2019, z obrazložitvijo, da je toženec, ko je bil zaslišan prvič, lahko izpovedal o vsem, kar se mu je zdelo pomembno, tudi glede sporne dovozne poti. Pojasnilo je tudi, da ima toženec sicer težave s sluhom, vendar je tolmača za gluhoneme zavrnil, ugotovilo pa je tudi, da se je s tožencem, sicer z nekaj več truda, mogoče sporazumevati in da normalno odgovarja na vprašanja. Toženec pa tudi ni navedel, zakaj ni mogel o vsem relevantnem izpovedati že ob prvem zaslišanju. Povzete okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo upravičen razlog za zavrnitev predloga toženca za njegovo dodatno zaslišanje. Toženec v pritožbi sicer navaja, da toženec obravnave zaradi nezmožnosti sluha ne more normalno spremljati, vendar pa tega z ničemer ne izkaže niti argumentirano ne nasprotuje povzetim ugotovitvam sodišča prve stopnje v tej zvezi. Sodišče prve stopnje se je samo prepričalo, da toženec lahko spremlja obravnavo kljub težavam s sluhom, kar je razvidno tudi iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2017, na katerem je toženec zaslišan kot stranka podal odgovore na zastavljena vprašanja, iz zapisnika pa tudi nikjer ne izhaja, da je toženec ali njegov pooblaščenec opozoril na težave pri spremljanju obravnave, kar bi nedvomno v primeru težav storila. Poleg tega je toženec dne 12. 12. 2017 podal tudi pisno izjavo, za katero je navedel, da naj se šteje za njegovo izpovedbo, in se tudi v njej opredelil do zahtevka glede dovozne poti, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Da tožencu iz razloga, ker ni bil dodatno zaslišan v zvezi s tožnikovim asfaltiranjem dovozne poti in prejšnjim stanjem poti, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, glede na pojasnjeno ne drži.

10. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno vztrajanje, da bi bilo treba ta pravdni postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v postopku opr. št. N 6/2016 za določitev nujne poti po nepremičnini parc. št. ... k. o. X, ki teče na predlog tožnika in njegove žene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre v postopku nujne poti za ustanovitev prisilne služnosti, ki z obravnavanim zahtevkom nima nobene povezave. Ne gre torej za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP v tem postopku, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu pravdnih strank, da se postopek prekine do odločitve v navedeni nepravdni zadevi.

11. Toženec neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vlaganja tožnika v del poti, označen s črko B. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno oporo za ugotovitev, da je toženec dal tožniku soglasje za asfaltiranje poti (tudi obravnavanega odseka), v pisanju toženca (priloga A28), iz katerega izhaja, da tožnik uredi asfaltiranje poti. Pravilno pa je tudi pojasnilo, da ni logično, da bi tožnik izvedel tako obširna vlaganja v cesto, ki so trajala tri mesece, če bi toženec asfaltiranju nasprotoval. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik samovoljno asfaltiral cesto, kar naj bi dokazovala okoliščina, da je bil dostop do garaže pred asfaltiranjem v celoti urejen in da je pot služila svojemu namenu, zato ni utemeljeno. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da ni prišlo do obogatitve toženca, ker je bil tožnik dolžan vzdrževati (tudi) del poti, označen z B, na podlagi pogodbe o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 1. 2. 1991, darilne pogodbe in pogodbe o priznanju lastninske pravice iz leta 1994 (v nadaljevanju pogodba iz leta 1994). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik dolžan na podlagi navedene pogodbe, s katero se je zavezal, da bo kril polovico stroškov obnove in vzdrževanja dovozne poti, sam nositi polovico stroškov le v zvezi z deloma poti, ki sta označena z E in A, saj sta le ta dva dela služila za dostop do nepremičnin obeh pogodbenih strank in je torej šlo le v tem delu za skupno dovozno pot. Del poti, označen z B, služi le za dostop do toženčeve nepremičnine, zato se navedeno pogodbeno določilo nanj ne nanaša, pa čeprav pot v času njenega sklepanja (v naravi) ni bila razdeljena na dva dela (na del, ki je služil za dostop do nepremičnin obeh pravdnih strank, in del, ki služi le za dostop do toženčeve nepremičnine). Ob upoštevanju navedenega in neizpodbijani ugotovitvi, da je tožniku v letu 2013 prenehalo dovoljenje toženca za uporabo garaže in dela dovozne poti, označenem s črko B, in je prišlo do izgube soposesti tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je leta 2013 odpadla podlaga za tožnikova vlaganja v obravnavani del poti, ki so bila sicer izvedena v letu 2005, in je nastopila obogatitev toženca. Pravilno je tudi zaključilo, da navedena terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, za katero velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ob dejstvu, da je bila tožba vložena v letu 2016, ni zastarana.

12. Toženec tudi neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o višini toženčeve obogatitve zaradi tožnikovih vlaganj v obravnavani del poti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da doseženo korist toženca predstavlja večvrednost toženčeve nepremičnine, ki je posledica tožnikovih vlaganj (primerjaj 48. člen SPZ), ter s pomočjo izvedenca gradbene stroke A. pravilno ugotovilo, da ta znaša 4.707,47 EUR. Toženec v pritožbi sicer nasprotuje izvedenskemu mnenju in vztraja pri že podanih pripombah ter dodaja nove, s čimer pa ne more uspeti. Izvedenec je namreč podal jasno, popolno in strokovno pisno mnenje, na naroku pa je prepričljivo odgovoril tudi na vse relevantne pripombe pravdnih strank. Med drugim je v zvezi s pripombo toženca glede DDV-ja, pri kateri slednji vztraja v pritožbi, prepričljivo pojasnil, da je bil DDV uveden že pred spornim asfaltiranjem (to izhaja tudi iz Zakona o davku na dodano vrednosti - ZDDV, ki je začel veljati že v letu 1999) ter da ga je treba upoštevati, ker je šlo za direkten nakup izdelkov oziroma storitev, ki zajema tudi DDV. Glede amortizacije je toženec v pripombah na izvedensko mnenje navedel zgolj, da je izvedenec ni upošteval, kar pa ne drži, saj je bila amortizacija v mnenju upoštevana. Toženec šele v pritožbi navaja, da je stopnja amortizacije za asfalt mnogo prenizka, kar pa je prepozna (prvi odstavek 337.člena ZPP), pa tudi povsem pavšalna navedba. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da bi moral izvedenec oceniti vrednost poti prejšnjega stanja po sedanjih cenah in vrednost poti po sedanjem stanju in sedanjih cenah. Kot že pojasnjeno, je moral izvedenec v skladu z določbo 48. člena SPZ ugotoviti, za koliko je povečana vrednost sporne nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj, kar je tudi storil. Pri tem je uporabil stroškovni pristop, ker pri sporni investiciji ne gre za nek tržni izdelek, ki bi se lahko tržil in ocenil skozi tržni pristop. Ne da se uporabiti metode primerjalnih prodaj, ker se ceste in poti samostojno ne obravnavajo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tožnik asfaltno pot uporabljal osem let, s čimer je imel korist, z vidika ugotavljanja povečane vrednosti toženčeve nepremičnine zaradi vlaganj ni relevantna, zato je v tej zvezi niti izvedenec niti sodišče prve stopnje nista bila dolžna upoštevati.

13. Toženec je v pobot uveljavljal terjatev v višini 23.760,00 EUR za korist, ki jo je imel tožnik iz naslova uporabe garaže. Sodišče prve stopnje je navedeni pobotni ugovor utemeljeno zavrnilo, ob neizpodbijani ugotovitvi, da je toženec dovolil tožniku uporabljati garažo brezplačno.

K pritožbi tožnika

Vlaganja v garažo

14. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zgradil garažo v času, ko je bil solastnik parc. št. ... k. o. X na podlagi darilne pogodbe, ki sta jo dne 1. 2. 1991 sklenili pravdni stranki. Pravdni stranki sta nato sklenili pogodbo iz leta 1994. Iz 2. točke 2. člena te pogodbe je razvidno, da so bile pogodbene stranke soglasne, da bodo nepremičnine, vpisane v vl. št. 000 k. o. X (v katerem je bila tedaj vpisana tudi sporna parc. št. ...), razdelile v naravi, in sicer tako, da določijo in sporazumno ugotovijo, kateri deli stavbe in zemljišča v naravi predstavljajo lastnino posamezne stranke. V nadaljevanju pogodbe so te nepremičnine - zemljišča in objekti - točno opredeljene. Tožnik je dobil tudi del parc. št. ... k. o. X, s tem, da je tisti del te parcele, na katerem je tedaj že stala garaža, pripadel tožencu.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetega zaključilo, da je toženec na podlagi pogodbe iz leta 1994, iz katere izhaja soglasje tožnika, da toženec obdrži v naravi del parc. št. ... s celotno garažo, postal izključni lastnik celotne garaže v stanju, v kakršnem je bila v letu 1994, torej že po končani izgradnji. Pravni temelj za prehod koristi zaradi obravnavanih vlaganj (izgradnje garaže) na toženca je zato po oceni sodišča prve stopnje podan v obliki navedene pogodbe iz leta 1994. Povzeto stališče oziroma argumentacija sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na garažo, je materialnopravno pravilna, pritožbene navedbe tožnika o njeni neprepričljivosti pa neutemeljene. Tožnik v pritožbi neuspešno izpostavlja okoliščino, da je tožnik zgradil garažo na delu parc. št. ... k. o. X, ki je bil vedno v „lasti“ toženca oziroma je njemu pripadal¹. Četudi drži, da je bila obravnavana nepremičnina v naravi (dejansko) pred letom 1994 razdeljena tako, da je zemljišče, na katerem stoji garaža, pripadalo tožencu oziroma je bilo v njegovi uporabi, to ne spremeni zaključka, da je pogodba iz leta 1994 predstavljala pravni temelj za prehod koristi od obravnavanih vlaganj (izgradnje garaže) iz tožnika na toženca. Z navedeno pogodbo sta pravdni stranki namreč, kot že pojasnjeno, razdelili vse nepremičnine v vl. št. 000 k. o. X in se dogovorili, kdo postane lastnik posameznih delov zemljišča, objektov, ter s tem uredili tudi vsa medsebojna razmerja glede teh nepremičnin, ki so nastala do njene sklenitve. Da je bila pogodbena volja pravdnih strank, da v letu 1994 celovito uredita medsebojna razmerja v zvezi s parc. št. ..., torej tudi vlaganja v to nepremičnino, potrjuje nenazadnje tudi izpovedba tožnika, da bi moral biti on lastnik garaže, da pa je bilo to izpuščeno v pogodbi, s čimer je sicer ovržena tudi pritožbena navedba, da tožnik ni imel lastniških teženj do dela parcele, na katerem stoji garaža. Zakaj bi se namreč v navedeni pogodbi urejalo lastništvo garaže, če ne prav zato, da se uredi (tudi) razmerje pravdnih strank v zvezi z njeno gradnjo. S pogodbo iz leta 1994 sicer garaža ni pripadala tožniku, kot je tedaj očitno želel tožnik, vendar pa je v tem primeru lahko šlo zgolj za napako volje, ki pa se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja na drug način, ne pa preko neupravičene obogatitve iz naslova vlaganj. Glede na pojasnjeno ne drži pritožbena navedba, da se pogodba iz leta 1994 ne nanaša na vlaganja ter da je za odločitev o tem zahtevku pomembna le darilna pogodba iz leta 1991, s katero je toženec dovolil tožniku zgraditi garažo.

16. Prav tako ni prepričljiv pritožbeni argument, da je bilo s pogodbo iz leta 1994 dogovorjeno le, kateri del parcele pripada posamezni stranki v naravi, ne pa tudi vrednostno, ter da se tožnik ni odpovedal nobeni svoji pravici iz naslova vlaganj. Po naravi stvari je namreč v letu 1994 prišlo s pogodbeno določitvijo, kdo postane lastnik posameznih delov zemljišča in objektov, tudi do prehoda njihove vrednosti na posamezno stranko. Delitev oziroma ločevanje pripadnosti delov nepremičnine (v naravi in vrednostno), kot jo ponuja tožnik, torej sploh ni mogoča. S tem, ko je tožnik pristal oziroma izrazil svojo pogodbeno voljo, da tožencu pripada del parcele št. ... k. o. X, na katerem se je že nahajala sporna garaža, je pristal tudi na prehod koristi od vlaganj v obliki postavitve garaže na toženca. To pa pomeni, da pravni temelj za prehod koristi na toženca obstoji, zaradi česar ni mogoče govoriti o njegovi neupravičeni obogatitvi v smislu 190. člena OZ v zvezi z 48. členom SPZ.

17. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 19. 12. 2016, s katerim je prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju opr. št. P 8/2016, v katerem je tožnik uveljavljal solastninsko pravico na parc. št. ... k. o. X, res navedlo, da v kolikor bi tožnik v navedenem postopku uspel, bo potrebno kot del njegovih navedb šteti, da je določeni del sredstev vložil v lastno nepremičnino, vendar pa ta obrazložitev nujno ne pomeni, da je toženec zato, ker tožnik z navedenim zahtevkom ni uspel in je torej tožnik v celoti vlagal v toženčevo nepremičnino, neupravičeno obogaten. Povzeti del sklepa namreč govori le o tem, da v primeru, da je/bi bil tožnik solastnik navedene nepremičnine, ne bi bil v nobenem primeru upravičen do povrnitve dela sredstev iz naslova vlaganj, ki bi odpadel na njegov solastninski delež, nič pa ne pove o tem, ali in v katerem delu je/bo tožbeni zahtevek utemeljen v primeru, da tožnik ni solastnik sporne nepremičnine.

Vlaganja v dovozno pot

18. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev iz naslova vlaganj, ki se nanaša na dela dovozne poti, ki sta na že omenjeni skici v izvedenskem mnenju označena z E in A, ter na del tlakovanega parkirišča, ki je na skici v prilogi A35 označen z rdečo barvo oziroma s črko F, še ni zapadla. Izboljšavo tuje nepremičnine, kot že pojasnjeno, ureja 48. člen SPZ, ki v prvem odstavku graditelju (v prvi vrsti) priznava zahtevek za povrnitev vrednosti vlaganj. Gre za verzijski zahtevek, ki zastara v (splošnem) zastaralnem roku petih let, za katerega pa je SPZ v tretjem odstavku 48. člena določil, da začne teči komaj od dneva, ko graditelj izgubi posest nepremičnine. Specialna ureditev začetka teka zastaralnega roka je logična posledica razumevanja instituta neupravičene obogatitve; temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca, do tega prehoda pa ne pride že z zaključkom vlaganj v tujo nepremičnino, ampak šele z izgubo posesti nepremičnine.² V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča (F), v katere je vlagal tožnik, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.³ Ker v tem primeru temu ni tako, tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je vsaj del koristi zaradi uporabe spornega dela poti že prešel na toženca in da je zato slednji dolžan tožniku ta del koristi povrniti. Tega zaključka ne spremeni okoliščina, da teče postopek za določitev nujne poti, v katerem je tožnik predlagal, da nujna pot poteka po odsekih E in A. Tek nepravdnega postopka, ki, kot že pojasnjeno, ne predstavlja predhodnega vprašanja v tej pravdi, ne more imeti za posledico (predčasnega) nastanka terjatve tožnika iz naslova vlaganj v obravnavano nepremičnino, pa čeprav se nanaša na isto nepremičnino oziroma pot.

19. Ob tem velja še dodati, da niti sodišče prve stopnje niti izvedenec dela tlakovanega parkirišča, na katerega se tudi nanaša tožbeni zahtevek, nista označila s črko F, na kar opozarja tožnik v pritožbi, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bil obravnavan tudi zahtevek v zvezi s tem delom nepremičnine parc. št. ... k. o. X, za katerega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ga tožnik še vedno uporablja. Tožnik v tej zvezi tudi navaja, da ni relevantno, kdo uporablja navedeni del parkirišča, temveč zgolj to, da se tlakovci nahajajo na toženčevi nepremičnini, kar pa glede na zgoraj pojasnjeno ne drži.

20. Tožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dodatne razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vlaganja v dela poti, označena z E in A, iz katerih izhaja, da bi lahko tožnik, dokler pot uporablja, terjal povrnitev stroškov asfaltiranja le na pogodbeni podlagi, ki pa je ni ustrezno zatrjeval. Tožnik je sicer v vlogi z dne 21. 11. 2016 zatrjeval, da je cesto zgradil (asfaltiral) na podlagi dogovora s tožencem v letu 2005 (in ne na podlagi pogodbe iz leta 1994), kot pravilno navaja v pritožbi, vendar pa ni podal konkretnih trditev glede obstoja (naknadnega) dogovora v smislu, da je toženec (v celoti) dolžan povrniti tožniku stroške asfaltiranja, kar sicer po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi ni bilo dogovorjeno s pogodbo iz leta 1994. Vsakršno nadaljnje razpravljanje o utemeljenosti obravnavanega dela zahtevka na pogodbeni podlagi (tudi o tem, ali sporno asfaltiranje sodi v obnovo in vzdrževanje poti po pogodbi iz leta 1994, kar je sicer štelo sodišče prve stopnje, tožnik pa se s tem ne strinja, ali ne), je zato brezpredmetno.

21. Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede vlaganj v garažo, ter vlaganj v dela dovozne poti, označena z E in A, in del tlakovanega dvorišča, je glede na vse pojasnjeno pravilna.

Glede zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov

22. Tožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.707,47 EUR, ki mu je bil priznan iz naslova vlaganj v del poti, označen s črko B. OZ v 193. členu glede obsega vrnitve neupravičeno pridobljenega določa, da je treba plačati zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Iz povzete določbe izhaja, da za začetek tega zakonskih zamudnih obresti ni relevanten trenutek seznanitve pridobitelja z višino terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč, ali je bil pridobitelj pošten ali nepošten. Pošten pa je lahko zgolj tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Tožnik je v tej zvezi navedel, da mu je toženec onemogočil dostop do garaže po poti, v katero je vlagal (tudi do dela dovozne poti, označenega z B, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga tožnik ne uporablja več), konec februarja 2013. Ta dejstva, ki jih toženec ni konkretizirano prerekal, zaradi česar se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), omogočajo sklep, da je toženec nepošten pridobitelj od 1. 3. 2013 dalje, kar je zatrjeval tožnik, saj je glede na to, da je vedel, da je tožnik vlagal v dovozno pot, tudi vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, da je v trenutku, ko je tožniku preprečil uporabo obravnavanega dela poti, prejel korist od vlaganj brez pravne podlage. Tožnik je zato upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2103 dalje in ne šele od 28. 1. 2016, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

23. Neutemeljena pa je pritožbena graja stroškovne odločitve. Tožnik zmotno meni, da toženec ni uspel do 4/5 zahtevka, ker je bil njegov pobotni ugovor v celoti zavrnjen. Sodišče prve stopnje je na podlage določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov, pravilno odločilo, da je tožnik uspel z 1/5⁴ tožbenega zahtevka, zaradi česar mu gredo stroški v tem delu, toženec pa je uspel glede 4/5 zahtevka in mu gredo stroški glede na navedeni uspeh. Pri tem pravilno ni posebej upoštevalo neuspeha toženca s pobotnim ugovorom. Pobotni ugovor toženca je namreč obrambno sredstvo v pravdi in ne samostojni zahtevek, zato se tudi nagrada toženčevega odvetnika ne odmeri od zneska, ki se uveljavlja v pobot, temveč od zneska, ki je predmet tožbenega zahtevka. V tej pravdi pa tudi sicer niso nastali posebni stroški v zvezi s pobotnim ugovorom.

Odločitev

24. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 4.707,47 EUR od 1. 3. 2013 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbo toženca, zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

25. Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Ugotovilo je namreč, da uspeh tožnika s pritožbo ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, saj je tožnik dodatno uspel le glede zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev, ni pa uspel glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh.

26. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede zakonskih zamudnih obresti, z odgovorom na pritožbo toženca pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

-------------------------------
¹ Tožnik s temi navedbami ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo v letih od 1991 do 1994 za solastnino pravdnih strank na parc. št. ..., glede na to, da je dal besedo lasti v narekovaj, temveč z njimi očitno meri na to, da je zemljišče, na katerem stoji garaža, ves čas dejansko (v naravi) pripadalo tožencu.
² Glej npr. VS RS sodbo II Ips 39/2018.
³ Navedeno stališče je zavzeto tudi v že omenjeni sodbi II Ips 39/2018, iz katere izhaja, da tožnikova terjatev iz naslova vlaganj v celoti še ni nastala, kljub temu, da so koristi od vlaganj uživali ne le tožnikova družina temveč tudi toženca (lastnika).
⁴ Vtoževal je znesek 23.578,44 EUR, uspel pa je glede 4.707,47 EUR.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 133/2012
• VDSS sodba Pdp 259/2012
• VSL sodba I Cp 114/2015