VSL Sodba VII Kp 18935/2018

Jedro

Politične oziroma javne osebnosti morajo izkazovati višjo stopnjo strpnosti in prenašati tudi oznake, pri katerih gre za izrazito negativne vrednostne sodbe.

Pri presoji očitkov storitve kaznivega dejanja razžalitve je treba uporabiti načelo sorazmernosti. Gre za tehtanje med obdolženčevo pravico do svobode izražanja in nedotakljivostjo oškodovančeve telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Omejevanje pravic do svobode izražanja je treba razlagati skrajno ozko.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obdolženega: A. A., rojen 1946 v Ljubljani,

po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

1. da je razžalil zasebna tožilca B. B. in C. C., s tem,

da je dne 4. 4. 2018 na občino X, naslovil dopis, v katerem je, med drugim, zapisal naslednjo vsebino: „... zato nameravam vložiti kazensko ovadbo zoper župana B. B., direktorja Občinske uprave C. C., saj to, kar se dogaja na občini, presega vse meje dobrega okusa in predstavlja neposredno grožnjo vsem občanom v občini. Pojavlja pa se tudi utemeljen sum, če sta župan in direktor občinske uprave opravilno sposobna. Glede na navedeno obstaja velika verjetnost, da nista...“ ;

2. da je razžalil zasebnega tožilca B. B., s tem,

da je dne 18. 4. 2018 na več kot 10 različnih spletnih naslovov, med katerimi je bil tudi naslovnik B. B., naslovil dopis z naslovom: Nepravilnosti pri datumih in številkah občinskih sej, v katerem je, med drugim, zapisal naslednjo vsebino: „... Vi imate duševne bolečine, kot navaja bralka, zaradi občanov. Jaz pa ne bom dopuščal, da se OU dela norca iz občanov. Več kot očitno je, da ne znate (»zante«) napisati pravilno datuma, kako lahko potem vodite občino in odločate o pomembnih zadevah, pa kaj ste vsi toliko nesposobni ...“,

s čimer naj bi z dejanjem, opisanim pod točko 1, storil dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), z dejanjem, opisanim pod točko 2, pa kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

II. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP sta zasebna tožilca B. B. in C. C. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika ter vsak na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako izmed treh kaznivih dejanj določilo kazen po en mesec zapora, nakar mu je določilo enotno kazen dveh mesecev zapora in enoletno preizkusno dobo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebna tožilca B. B. in C. C. z morebitnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče je odločilo še, da mora obdolženec po prvem odstavku 95. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka, pri čemer bo o njihovi višini odločeno naknadno s posebnim sklepom, ko bodo vsi stroški zbrani (drugi odstavek 93. člena ZKP), pa tudi sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitkov ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da obdolženec ni ravnal z namenom zaničevanja zasebnih tožilcev, ampak je s svojimi zapisi izražal še dopustno kritiko delovanja zasebnih tožilcev kot nosilcev javnih funkcij (župana B. B. in direktorja občinske uprave C. C.).

5. Zagovornik v pritožbi pojasnjuje razloge, ki so obdolženca pripeljali do tega, da je na občino X oziroma na različne spletne naslove (med njimi tudi na naslov zasebnega tožilca B. B.) naslovil sporna dopisa z dne 4. 4. 2018 in 18. 4. 2018. Gre za nepravilnosti v postopku izterjave denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki je bila obdolžencu izrečena s sklepom občinske uprave občine X o izreku denarne kazni z dne 18. 7. 2017, pri čemer je obdolženec za storjene napake krivil župana in direktorja občinske uprave (zasebna tožilca), kot odgovorni osebi. Navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je obdolženec dodatno dokazoval nepravilnosti pri delovanju občine.

6. Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obdolženca v tej smeri in za svojo odločitev v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (9. točka obrazložitve) sprejelo obdolženčev zagovor, da je prišlo do napake v omenjenem postopku izterjave denarne kazni, in da poslovanje zasebnih tožilcev tudi sicer ni bilo brezhibno (saj je inšpektorica pri delovanju občinske uprave zaznala več nepravilnosti), se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do pravilnega zaključka, da delovanje občinske uprave ni bilo vselej pravilno, dodatne dokaze, ki bi dokazovali že ugotovljeno dejstvo, pa je utemeljeno in argumentirano zavrnilo, kar ne pomeni, da so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj, kot zmotno navaja pritožnik. Kontekst spornih izjav obdolženca je razjasnjen na podlagi izvedenih dokazov tudi brez dodatnega raziskovanja vseh nepravilnosti delovanja zasebnih tožilcev v okviru občinske uprave.

7. Prvostopenjsko sodišče je ob v celoti pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo napačen dokazni zaključek, da je obdolženec ravnal z zaničevalnim namenom. Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da so bili sporni zapisi usmerjeni v kritiko ravnanja zasebnih tožilcev kot občinskih funkcionarjev, pri čemer ni podan obdolženčev zaničevalni namen.

8. V predmetni zadevi je bistvenega pomena dejstvo, da sta zasebna tožilca izpostavljeni politični oziroma javni osebnosti, zaradi česar morata izkazovati višjo stopnjo strpnosti in prenašati tudi oznake, pri katerih gre za izrazito negativne in splošne vrednostne sodbe.¹ Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po ustaljeni sodni praksi pri kaznivem dejanju razžalitve po 158. členu KZ-1, ko je oškodovanec javna oseba, veljajo posebna oziroma drugačna pravila kot za ostale (nejavne) osebe. Treba je uporabiti načelo sorazmernosti.² Gre za tehtanje med obdolženčevo pravico do svobode izražanja in nedotakljivostjo oškodovančeve telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno izpostavi kolizijo pravice zasebnih tožilcev do časti in dobrega imena z obdolženčevo pravico do svobode izražanja, a zmotno zaključi, da je šlo pri inkriminiranih zapisih obdolženca za napad na osebnosti zasebnih tožilcev s sramotitvijo, poniževanjem, prezirom ali zasmehovanjem.

9. Ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno omejevanje pravic do svobode izražanja razlagati skrajno ozko³. Velja namreč velika naklonjenost pravici do svobodnega izražanja, pri čemer lahko pride tudi do grobega posega v osebnostne pravice posameznika. Posegi v dostojanstvo drugih pa so sankcionirani le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. Kdaj je protipravnost posega v osebnostne pravice izključena, je predmet ocene v vsakem posameznem primeru.⁴ Ustavno sodišče RS je v odločbah U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 in Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 zapisalo, da je protipravnost lahko izključena tudi, ko so izjave zelo ostre, surove in brezobzirne, če jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča in ne kot napad na osebnost oškodovanca. Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.⁵

10. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je obdolženec s svojimi zapisi o vprašljivosti opravilne sposobnosti zasebnih tožilcev in njuni vsesplošni nesposobnosti (oziroma nesposobnosti vodstva občinske uprave) nedvomno posegel v osebnostne pravice zasebnih tožilcev. Obdolženec je svoje nezadovoljstvo z delom občinske uprave izrazil z neprimernimi, pretiranimi in grobimi zapisi, zajetimi v izreku sodbe. A vendar ima obdolženec kot občan pravico jasno izraziti svoje nezadovoljstvo z delom vodilnih v občinski upravi, saj je učinkovito in strokovno delo občinske uprave v interesu občanov. Obdolženčeva kritika je v konkretnem primeru imela dejstveno podlago v izkazanih nepravilnostih pri vodenju občinske uprave s strani zasebnih tožilcev (tako glede postopka z obdolžencu izrečeno denarno kaznijo, kot tudi sicer s strani inšpektorice ugotovljenih pomanjkljivosti). Pri inkriminiranih zapisih gre za splošno grajo oziroma ogorčenje obdolženca nad delovanjem občinske uprave, zaradi česar se obdolženec sprašuje o opravilni sposobnosti zasebnih tožilcev kot vodilnih v občini (tč. 1 izreka) in za označitev vodstva občinske uprave za nesposobnega zaradi napačno zapisanih datumov v občinskih dokumentih (tč. 2 izreka). Težišče obdolženčevih zapisov je torej v posplošeni kritiki zasebnih tožilcev kot nosilcev javnih funkcij, ne pa v napadu na njuni osebnosti, zaradi česar ni mogoče govoriti o zaničevalnem namenu, kot posebni obliki naklepa (dolus coloratus). Z drugimi besedami, obdolženčeva kritika je imela svoj vzrok v poslovanju zasebnih tožilcev, ki ni bilo brezhibno, pri čemer je imel obdolženec kot občan pravico svoje nezadovoljstvo nad delovanjem občinske uprave jasno izraziti.

11. Pri ugotavljanju zaničevalnega namena je nadalje pomembno tudi, v kakšni obliki so bile sporne besede izražene in kakšne so bile njihove posledice. Izjavo z dne 4. 4. 2018 (tč. 1 izreka) je obdolženec podal ustno na zapisnik na občini X (pri podajanju zahteve za odgovor v zvezi z obravnavo pritožbe zoper sklep o izrečeni denarni kazni), dne 18. 4. 2018 pa je inkriminirani zapis (tč. 2. izreka) poslal na več kot deset elektronskih naslovov. Ni torej mogoče zaključiti, da je s svojimi zapisi seznanil širši krog ljudi, kljub temu, da gre za manjšo občino. Višje sodišče ne dvomi v izpovedbo zasebnih tožilcev, da so ju obdolženčeve izjave prizadele, in da so sodelavci in člani lokalne skupnosti na njiju naslovili marsikatero cinično pripombo, a kot nosilca javnih funkcij morata prenašati tudi tovrstno kritiko.

12. Upoštevajoč dejstva, da sta zasebna tožilca kot javna funkcionarja dolžna trpeti tudi ostrejše očitke, da sta inkriminirana zapisa nastala v kontekstu ugotovljenih nepravilnosti pri delovanju občinske uprave, da se zapis z dne 18. 4. 2018 ni nanašal konkretno na zasebna tožilca, ampak je šlo za obdolženčevo posplošeno oznako vseh (zlasti vodilnih) na občinski upravi za nesposobne, da je bila slednja izjava poslana na več kot deset elektronskih naslovov, da je izjavo z dne 4. 4. 2018 obdolženec podal ustno na zapisnik, in da izjavi torej nista bili posredovani širšemu krogu ljudi, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornika, da obdolženčeve izjave predstavljajo dovoljeno kritiko ravnanja zasebnih tožilcev kot občinskih funkcionarjev, ki ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javnih političnih oseb.

13. Obdolženčevi očitki niso merili na zasebna tožilca kot posameznika, temveč so bili povezani z opravljanjem njunih političnih funkcij oziroma delovanjem občinske uprave, ki sta jo vodila. S tem pa je izostal zaničevalni namen. Izražena kritika niti ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javnih političnih oseb, zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in obdolženca oprostilo obtožbe storitve treh kaznivih dejanj razžalitve.

14. Ker je pritožbeno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da sta zasebna tožilca B. B. in C. C. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika in vsak na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso (tarifna št. 7243 Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016.
² Tako na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 33250/2011 z dne 18. 2. 2016, sodba VSRS I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 30415/2014 z dne 29. 5. 2018.
³ Prav tam.
⁴ Sodba VSRS I Kp 7102/2009 z dne 22. 5. 2012.
⁵ Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 34935/2012-74
• VSL sodba II Kp 9387/2012
• VSL sodba I Cp 3072/2010