VSL Sodba I Cpg 725/2019

Jedro

Ko sodišče dovoli obnovo postopka, razveljavi odločbo izdano v prejšnjem postopku, pri čemer se nadomestitveni postopek (judicium restitutorium) ravna po naravi obnovitvenega razloga. Če je bila obnova dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek rekonstruira le v tistem delu, ki je bil zadet z razlogom za obnovo. Pri tem mora sodišče ostati v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj bi bila sicer identiteta zahtevka spremenjena, novosti pa ne smejo spremeniti identitete spora.

Tožena stranka je isti pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja sedaj zoper sodbo, izdano v nadomestitvenem postopku, neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi obnove, pri čemer je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 2. 10. 2018 že odločilo, da sodišče prve stopnje s sodbo 2. 2. 2016 ni odločalo o neutemeljenosti škode, kot elementu odškodninske odgovornosti, temveč je le obiter dictum navedlo, da zahtevek še ni zapadel, zato ni šlo za presojo obstoja škode. Odločba o razveljavitvi sodbe z 2. 2. 2016 je postala pravnomočna in je sodišče prve stopnje v nadomestitvenem postopku, potem ko je bila prejšnja sodba razveljavljena, pravilno v luči novih dejstev in dokazov ponovno pretreslo celotno procesno gradivo, torej tudi tisto, ki se nanaša na element škode, vendar šele po tem, ko je ugotovilo, da je na podlagi novih dejstev in dokazov izpolnjen in podan element protipravnosti. Pri tem tudi ni šlo za nedovoljeno upoštevanje sprememb pravnih predpisov in sprememb sodne prakse o nekem vprašanju, saj kot pojasnjeno, sodba z dne 2. 2. 2016 ni temeljila na morebitnem neobstoju škode, ker se s tem elementom kot takim, sodišče tedaj sploh ni vsebinsko ukvarjalo.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je tudi načelo ekonomičnosti in koncentracije postopka (11. člen ZPP). Omejevanje dolžine rokov za navajanje novih dejstev vpliva po eni strani na pospešitev postopka, po drugi pa nujno poseže v načelo kontradiktornosti ter pravico do izjavljanja (5. člen ZPP). Naloga sodišča je, da najde pravo in ustrezno ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka ter pravico do izjave, ki je nujen pogoj za materialno pravilno sodbo. To ravnovesje je mogoče zagotoviti s primerjavo koristi, ki jo omejevanje roka za izjavljanje o novih dejstvih prinaša in teže posledic prekluzije.

Izpodbijana sodba temelji predvsem na ugotovitvi, da je tožena stranka kljub pogodbeni prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika, ki je izhajala iz devetega odstavka 5. člena Pogodbe št. 01, slednja pa je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, še vedno izvajala plačila po tej pogodbi glavnemu izvajalcu A., čeprav je bila seznanjena s tem, da je A. terjatve do nje zastavil za kredit B., vsa plačila pa so se izvajala predčasno (pred zapadlostjo, ki je bila dogovorjena v pogodbi). Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da iz sporne izjave z dne 4. 3. 2010 izhaja le to, da bodo njena pogodbena plačila usmerjena na račun A. pri B. in da bodo ta sredstva namenjena zagotavljanju rednega in pravočasnega pokrivanja kreditnih obveznosti. Prav slednje je tisto, kar se očita toženi stranki - da je vedela za zastavo terjatev, do katere ne bi smelo priti, in da je vedela, da bodo plačila, ki jih tožena stranka izvaja A. za izvedbo pogodbenih del, prešla v sfero B. in ne v sfero tistih, ki so dela izvajali (podizvajalci, kooperanti in dobavitelji blaga po Pogodbi št. 01; prim. deveti odstavek 5. člena te pogodbe), pa je kljub temu A. plačevala in to vedno predčasno, pred pogodbeno dogovorjenim rokom. Pritožbena navedba, da poraba sredstev ni in ne more biti stvar in odgovornost naročnika, je zato glede na vsebino Pogodbe št. 01, ki je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, neutemeljena. Tožena stranka bi se ob vsem navedenem morala zavedati, da podizvajalci, kar je tožeča stranka nedvomno bila, zaradi ravnanj A. ne bodo poplačani. V tem smislu niti ni pomembno ali je šlo za nominirane ali nenominirane podizvajalce. Tožena stranka je lahko oziroma bi morala računati na nastanek škode oziroma bi se nastanka škode morala zavedati, in to za vse, ki so opravljali delo kot podizvajalci A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.074,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 759.730,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka), tožbeni zahtevek za znesek 2.028,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila zavrnilo (II. točka), postopek ustavilo za 33.569,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2015 dalje do plačila in za 33.569,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila (III. točka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 41.673,85 EUR, v primeru zamude z obrestmi (IV. točka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo v I. in IV. točki izreka tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke oziroma da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v nadomestitvenem postopku po pravnomočno dovoljeni obnovi postopka. V zadevi je namreč sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in s sodbo VII Pg 3885/2015 z dne 2. 2. 2016 (red. št. 52) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Zoper to sodbo se tožeča stranka ni pritožila. Na predlog tožeče stranke je bila s sklepom sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2017 (red. št. 66) dovoljena obnova postopka, s katerim je bila sodba z dne 2. 2. 2016 tudi razveljavljena. Sklep o dovolitvi obnove postopka je po pritožbi tožene stranke potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 237/2018 z dne 2. 10. 2018 (red. št. 76).

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo sledeča nesporna dejstva:

- da je tožena stranka DARS, kot investitor (naročnik) izgradnje predora, družbo A. d.d. (A.), izbrala na javnem razpisu in z njo kot vodilnim partnerjem sklenila Pogodbo št. 01 z dne 2. 12. 2009 (Pogodba št. 01; A2);

- da je A. za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova plačil podizvajalcem, DARS-u izročila bančno garancijo (obveznost je izhajala iz 10. člena Pogodbe št. 01);

- da je bila tožeča stranka podizvajalec A. in je na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu betona št. 02 k izvajalski pogodbi št. 03 z dne 19. 2. 2010 (A4) pripravljala betonsko mešanico in jo dovažala na gradbišče predora, kjer je bil beton vgrajen;

- da sta tožeča stranka in A. sklenili Pogodbo o odstopu terjatev št. 04 z dne 31. 8. 2010 (Pogodba o odstopu terjatev; A5);

- da DARS tožeči stranki ni priznal statusa nominiranega podizvajalca oziroma DARS ni podal soglasja izvajalcu, da tožeča stranka nastopa kot podizvajalec, je pa A. že dne 27. 8. 2010 nadzorniku gradbišča D. skladno z določili podčlena 4.4 - Podizvajalci Splošnih pogojev Pogodbe št. 01 predlagal izdajo soglasja k tožeči stranki kot dobavitelju (A29);

- da je A. od 23. 2. 2011 v stečaju¹, pri čemer je tožeči stranki v stečaju v celoti priznal terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku (tudi kot odškodninsko terjatev) in ji v okviru stečaja že plačal 33.569,72 EUR dne 16. 10. 2015 in 33.569,72 EUR dne 30. 9. 2017, za kar je tožeča stranka tožbo umaknila, sodišče prve stopnje pa je postopek za ti dve plačili že pravnomočno ustavilo.

7. Tožeča stranka je svoj zahtevek na plačilo 509.852,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2011 in 2.804,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011, ki izhaja iz naslova dobave betonske mešanice za predor, utemeljevala na več pravnih podlagah, pri čemer je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kakor tudi že v prejšnjem postopku (s sodbo z dne 2. 2. 2016), tožbeni zahtevek na pravnih podlagah 71. členu Zakona o javnem naročanju - ZJN-2, 631. členu Obligacijskega zakonika - OZ, v luči Pogodbe o odstopu terjatve ter verzijske podlage in odškodninske podlage v delu, v katerem se nanaša na nevnovčenje oz. neplačilo iz bančne garancije za plačilo podizvajalcem, zavrnilo. Z izpodbijano sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku na odškodninski podlagi, ker je ugotovilo, da je tožena stranka kršila Pogodbo št. 01, ki je bila sklenjena v postopku javnega naročanja. Kršitev, ki izkazuje protipravnost, je sodišče prepoznalo v tem, da je tožena stranka kljub temu, da je vedela za zadolženost oziroma slabo finančno stanje A., za pogodbeno prepoved zastave terjatev po devetem odstavku 5. člena Pogodbe št. 01 in da je A. zastavila terjatve, ki jih ima do tožene stranke iz naslova plačil za opravljeno pogodbeno delo, za kredit Banki d.d. (B.), še naprej plačevala A. in to predčasno, pred pogodbeno dogovorjenim rokom plačila. Po presoji sodišča prve stopnje je taka kršitev pojmovno nezdružljiva z zaupanjem tretjih v javno objavljene pogoje oddanega javnega naročila, zato je presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke ob vsem povedanem v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika - OZ), skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (6. člen OZ), plačila pred zapadlostjo valute kršijo tudi prepoved zlorabe pravic (7. člen OZ) oziroma generalno prepoved povzročanja škode (10. člen OZ). V zvezi s škodo je sodišče prve stopnje presodilo, da je odškodninski zahtevek kljub stečaju A. že zapadel, saj je mogoče o njem odločiti še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase. Pri tem je tudi ugotovilo, da predstavlja škodo znesek pogodbeno dogovorjenih, dobavljenih, vendar neplačanih dobav betona tožeče stranke glavnemu izvajalcu A. za izgradnjo predora za obdobje november 2010, ki izhaja iz treh računov, katerih plačilo je tožeča stranka zahtevala v tem postopku, ko je zahtevala 509.852,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2011 do plačila (računa R01-1002684 v višini 168.007,19 EUR in R01-1002685 v višini 341.845,04 EUR; A17 in A18) ter 2.804,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011 do plačila (račun R01-1002765; A19). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da iz 11. začasne situacije A. št. 201005850 (B99), ki jo je izstavila toženi stranki za plačila v novembru 2010 le v višini 6,27 EUR oz. 5,64 EUR, navedene dobave tožeče stranke sicer ne izhajajo, a zgolj okoliščina, da A. storitev tožeče stranke za dobavljen beton ni specificirala v svoji novembrski situaciji še ne pomeni, da tožeči stranke škoda ni nastala, saj je tožena stranka A. plačevala mimo pogodbeno prevzetih zavez in predčasno, kar pomeni, da je dobavo betona, ki ga je tožeča stranka izvedla v novembru 2010, tožena stranka A. plačala že pred tem. Česa drugega tožena stranka v okviru svojega dokaznega bremena ni dokazala. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da je vzročna zveza podana in svojo odločitev oprlo na to, da je edini in odločilni vzrok za nastanek škode, ki se kaže v tem da je tožeča stranka ostala brez plačila za dobavljen beton, prav v opisanih protipravnih ravnanjih tožene stranke. Pri določitvi višine je sodišče upoštevalo tudi dve plačili, ki jih je tožeča stranka prejela v stečaju od A. in za katere je bil postopek ustavljen, kapitaliziralo glavnico in preostanek naložilo v plačilo toženi stranki.

8. V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje najprej očita bistveno kršitev določb postopka, ker se je v izpodbijani sodbi ponovno opredeljevalo oziroma presojalo tudi tiste pravne podlage, ki niso bile predmet dovoljenosti obnove postopka. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje presodilo neutemeljenost pravnih podlag 71. člen ZJN-2, 631. člen OZ, Pogodbe o odstopu terjatve, verzijski podlagi in odškodninski podlagi v delu, v katerem se nanaša na nevnovčenje oz. neplačilo iz bančne garancije za plačilo podizvajalcem. Tožena stranka zato nima pravnega interesa za pritožbo v delu, ki se nanaša na te pravne podlage. Pravico do pritožbe oziroma pravni interes za pritožbo ima samo tista stranka, ki bi ji pritožba, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Če je sodišče prve stopnje na neki pravni podlagi zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na drugi pravni podlagi, ima tožena stranka pravni interes za pritožbo le za pravno podlago, na kateri je sodišče zahtevku ugodilo, saj glede zavrnilne pravne podlage ne more doseči večje koristi kot jo je že dosegla. Zaradi navedenega pritožba tožene stranke v tem delu ni dovoljena, zato se pritožbeno sodišče v vsebinsko presojo kršitev s tem v zvezi ni spuščalo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

9. Nadalje očita pritožba bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje v okviru presoje odškodninskega zahtevka ponovno odločalo o obstoju škode, čeprav glede tega elementa odškodninske odgovornosti obnova postopka ni bila dovoljena oziroma se nova dejstva in dokazi niso nanašali na ta element odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa je v sodbi z dne 2. 2. 2016 ugotovilo, da predpostavka obstoja škode ni izpolnjena. S tem naj bi prišlo do nedopustnega posega v pravnomočnost, prekoračitve objektivnih mej pravnomočnosti, prekoračitve obsega odločanja v nadomestitvenem postopku oziroma namena obnove, posledično pa do posega v ustavne pravice tožene stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in kršitve 158. člena Ustave RS.

10. Ko sodišče dovoli obnovo postopka, razveljavi odločbo izdano v prejšnjem postopku, pri čemer se nadomestitveni postopek (judicium restitutorium) ravna po naravi obnovitvenega razloga. Če je bila obnova dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek rekonstruira le v tistem delu, ki je bil zadet z razlogom za obnovo². Pri tem mora sodišče ostati v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj bi bila sicer identiteta zahtevka spremenjena, novosti pa ne smejo spremeniti identitete spora³.

11. V konkretnem primeru je bila s sklepom z dne 24. 10. 2017 dovoljena obnova postopka na podlagi 10. točke prvega odstavke 394. člena ZPP. Ugotovljeno je bilo, da novo predloženi dokazi - Nepreklicna izjava z dne 1. 3. 2010 (A1183), Prošnja za odobritev kredita z dne 5. 2. 2010 (A1184), Kreditna pogodba med B. in A. z dne 1. 3. 2010 (A 1185) ter Pogodba o zastavi terjatev med B. in A. (A1186), z veliko stopnjo verjetnosti kažejo, da je tožena stranka prezrla kršitev prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika iz 5. člena Pogodbe št. 01, kar posledično kaže na kršitev pogodbe, sklenjene po postopku javnega naročanja, ta kršitev pa lahko neposredno vpliva tudi na tretje, ki niso pogodbene stranke, in krši njihovo zaupanje v verodostojnost pogodbe izpeljane v postopku javnega naročanja.

12. Že v pritožbi zoper navedeni sklep o dovolitvi obnove je tožena stranka uveljavljala, da se novi dokazi nanašajo le na protipravnost kot element odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na škodo, vendar je bila pri tem neuspešna. S sklepom višjega sodišča z dne 2. 10. 2018 je bilo namreč odločeno, da s takim pritožbenim stališčem pritožnica ne more uspeti, saj je sodišče v sodbi z dne 2. 2. 2016 podalo razlog, ki se je nanašal na škodo, le obiter dictum, pri čemer ni šlo za vprašanje obstoja škoda, temveč za vprašanje zapadlosti škode, zato bo pri presoji zapadlosti odškodninske terjatve moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vprašanje zapadlosti terjatve skozi zatrjevana nova dejstva in nove dokaze, ki kažejo na to, da je tožena stranka vedoma kršila 5. člen Pogodbe št. 01 in presoditi vpliv tega dejstva na utemeljenost tožbenega zahtevka (prim. 11. točko obrazložitve sklepa VSL z dne 2. 10. 2018, red. št. 76).

13. Tožena stranka je torej isti pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja sedaj zoper sodbo, izdano v nadomestitvenem postopku, neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi obnove, pri čemer je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 2. 10. 2018 že odločilo, da sodišče prve stopnje s sodbo 2. 2. 2016 ni odločalo o neutemeljenosti škode, kot elementu odškodninske odgovornosti, temveč je le obiter dictum navedlo, da zahtevek še ni zapadel, zato ni šlo za presojo obstoja škode. Odločba o razveljavitvi sodbe z 2. 2. 2016 je tako postala pravnomočna in je sodišče prve stopnje v nadomestitvenem postopku, potem ko je bila prejšnja sodba razveljavljena, pravilno v luči novih dejstev in dokazov ponovno pretreslo celotno procesno gradivo, torej tudi tisto, ki se nanaša na element škode, vendar šele po tem, ko je ugotovilo, da je na podlagi novih dejstev in dokazov izpolnjen in podan element protipravnosti. Pri tem tudi ni šlo za nedovoljeno upoštevanje sprememb pravnih predpisov in sprememb sodne prakse o nekem vprašanju, saj kot pojasnjeno, sodba z dne 2. 2. 2016 ni temeljila na morebitnem neobstoju škode, ker se s tem elementom kot takim, sodišče tedaj sploh ni vsebinsko ukvarjalo. Pritožbeni očitek, ki ga s tem v zvezi uveljavlja tožena stranka, je zato neutemeljen.

14. Po presoji pritožbenega sodišča sodna praksa, na katero opozarja tožena stranka s tem v zvezi (VS RS II Ips 133/2018 z dne 30. 8. 2018, VSL I Cp 1610/2018, I Cp 1526/2018), v danem primeru ni uporabljiva. V vseh navedenih primerih je namreč šlo za fazo dovoljenosti obnove (judicium rescindens) in ne za odločanje v nadomestitvenem postopku po tem, ko je sodišče obnovo že dovolilo in pritožbeni razlog, na katerem temelji pritožnik svojo pritožbo, že pravnomočno zavrnilo.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prišlo v nadomestitvenem postopku do nedopustnega širjenja trditvenega in dokaznega bremena glede odškodninske podlage v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke, ki se nanaša na predčasno izpolnjevanje obveznosti do glavnega izvajalca (A.). Sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe namreč ni oprlo izključno na dejstvo predčasnega plačevanja. Iz prvega odstavka 290. člena OZ namreč izhaja, da če je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika, je ta upravičen izpolniti obveznost tudi pred dogovorjenim rokom, vendar mora svoj namen sporočiti upniku in paziti, da to ni ob nepravem času. Tako predčasna izpolnitev sama po sebi ni nedopustna in sodišče prve stopnje tega niti ni zaključilo v izpodbijani sodbi. Sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo predčasno plačilo ob hkratnem vedenju tožene stranke, da je A. najela pri B. kredit v višini 9 mio EUR ter ga zavarovala s terjatvami do tožene stranke iz Pogodbe št. 01, kljub izrecno dogovorjeni prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika, razen na podizvajalce, kooperante in dobavitelje blaga (deveti odstavek 5. člena Pogodbe št. 01; A2). Dejstvo predčasnega plačevanja je sodišče v izpodbijani sodbi nato le ponovno presodilo v luči novih dejstev in dokazov, ki so se nanašali na skrbnost ravnanja tožene stranke.

16. Tako ne vzdrži pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka ustrezne trditve glede morebitnega protipravnega ravnanja, ki naj bi izhajal iz predčasnih plačil, morala podati že v prejšnjem postopku in da je zato z njihovimi navedbami v nadomestitvenem postopku, prepozna. Vse trditve glede predčasnih plačil je podala tožena stranka sama, temelj odškodnine sedaj v nadomestitvenem postopku, pa niso predčasna plačila sama po sebi, temveč v povezavi z novimi dejstvi, za katere pa je sodišče že v okviru dovolitve obnove pravnomočno ugotovilo, da jih tožeča stranka ni mogla sodišču predstaviti v prejšnjem postopku to je do izdaje sodbe z dne 2. 2. 2016. Pri tem ima tožeča stranka pravico, da na novem naroku za glavno obravnavo poda tudi nova dejstva in nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla podati prej (tretji odstavek 400. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tako presodilo (68. točka obrazložitve), da je bilo ravnanje tožene stranke ob zavedanju glede zadolženosti oziroma slabega finančnega stanja A., v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in tudi v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (6. člen OZ) oziroma da je prišlo s predčasnim plačevanjem v smislu že povedanega, do zlorabe pravic (7. člen OZ) in ravnanj v nasprotju s prepovedjo povzročanja škode (10. člen OZ) (69. točka obrazložitve) in da je potrebno v luči povedanega opazovati tudi dejstvo, da so bila plačila realizirana pred potekom valute. Tožeča stranka pa se je lahko na delovanje tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter skrbnostjo dobrega gospodarstvenika sklicevala šele, ko je izvedela za nove dokaze, na katere je oprla tudi predlog za obnovo postopka (sklenitev kreditne in zastavne pogodbe med A. in B. ter nepreklicna izjava, s katero je bil DARS seznanjen). Trditev glede predčasnih plačil zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trgati iz konteksta in jih obravnavati samih zase, temveč jih je nujno potrebno obravnavati celostno, skupaj z novimi dokazi in dejstvi, kar je tudi pravilno storilo sodišče prve stopnje.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o procesnih kršitvah sodišča prve stopnje in kršitvi pravice tožene stranke do izjave, ker naj toženi stranki ne bi omogočilo ustreznega roka za odgovor na zadnjo vlogo tožeče stranke (dogajanje na naroku dne 23. 4. 2019) in s tem, ko naj v izpodbijani ne bi odgovorilo na njene bistvene navedbe iz 2. pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2019 in navedbe podane na naroku dne 23. 4. 2019.

18. Zgolj dejstvo, da sodišče toženi stranki ni omogočilo 30-dnevnega roka za odgovor na navedbe nasprotne stranke na naroku in zato glavne obravnave tudi ni prelagalo, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do izjave. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je tudi načelo ekonomičnosti in koncentracije postopka (11. čl. ZPP). Omejevanje dolžine rokov za navajanje novih dejstev vpliva po eni strani na pospešitev postopka, po drugi pa nujno poseže v načelo kontradiktornosti ter pravico do izjavljanja (5. čl. ZPP). Naloga sodišča je, da najde pravo in ustrezno ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka ter pravico do izjave, ki je nujen pogoj za materialno pravilno sodbo. To ravnovesje je mogoče zagotoviti s primerjavo koristi, ki jo omejevanje roka za izjavljanje o novih dejstvih prinaša in teže posledic prekluzije. Glede na dejstvo, da sta stranki sodišču že pred samim narokom posredovali svoja jasna stališča do dejanskih in pravnih vprašanj v svojih pripravljalnih vlogah (vsaka pravdna stranka je podala dve), da so navedbe tožeče stranke na naroku tega dne bile le odgovor na obsežno vlogo tožene stranke, a pravzaprav niso predstavljale nič novega (razen trditev o vedenju glede porabe sredstev iz naslova črpanja kredita A. pri B.), je bila po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki omogoči odgovor na te navedbe neposredno na naroku samem in ji ne dodeli nadaljnjih rokov in prelaga glavno obravnavo.

19. Prav tako ni utemeljen očitek o absolutno bistveni kršitvi, ker naj sodišče ne bi ustrezno oziroma ni odgovorilo na navedbe tožene stranke. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev sodišča, razlogi so jasni in tudi niso sami s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati odločilne razloge za odločitev sodišča in jo je tudi mogoče preizkusiti. Pri tem se sodišču namreč ni potrebno opredeliti do vseh navedb strank, pač pa je odgovor na posamezne navedbe strank lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in iz celotnega konteksta obrazložitve⁴.

20. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja v povezavi z zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka v pritožbi primarno očita, da ni pravilen zaključek, da je bila tožena stranka dne 4. 3. 2010 uradno seznanjena z ustanovitvijo zastavne pravice na terjatvah oziroma je sodišče vsebino in pravno naravo Nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010 (A 1183) nepravilno ocenilo, saj po mnenju pritožnika iz te izjave ne izhaja, da bi bile terjatve A. do DARS zastavljene.

21. Na podlagi novo pridobljenih in dovoljenih dokazov Nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010 (A1183), Prošnje za odobritev kredita z dne 5. 2. 2010 (A1184), Kreditne pogodbe med B. in A. z dne 1. 3. 2010 (A 1185) ter Pogodbe o zastavi terjatev med B. in A. (A1186) je sodišče ugotovilo, da je A. pri B. najel kredit v višini 9 mio EUR in svoje kreditne obveznosti zavaroval z zastavo svojih terjatev (obstoječih in vseh bodočih) do tožene stranke iz projekta ter da je bila tožena stranka dne 4. 3. 2010 seznanjena z vsebino Nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010 (A1183), s katero se je A. zavezal B., da bodo vsi denarni prilivi od DARS za plačilo izvedenih del na projektu usmerjeni na račun, ki ga ima A. pri B. (49. do 53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), to pa pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z ustanovitvijo zastavne pravice na terjatvah (54. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. Iz prvega odstavka 179. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ izhaja, da nastane zastavna pravica na terjatvi v trenutku, ko dolžnik zastavljene terjatve (DARS) od zastavitelja (A.) prejme obvestilo, da je terjatev zastavljena. Za ustanovitev zastavne pravice se v skladu s splošnimi pravili zahteva razpolagalni posel in realno dejanje, ki zagotavlja publiciteto prenosnega posla. Realno dejanje pri zastavi terjatev je obvestitev dolžnika terjatev (DARS) o tem, da je terjatev zastavljena in to mora storiti zastavitelj, s tem pa se zagotavlja določena mera publicitete. Za obvestilo ni predpisana nobena oblika, zato tudi ni potrebno, da je v pisni obliki. V interesu zastavnega upnika je sicer, da se obvestitev opravi v določeni obliki, tako da bo lahko dokazoval trenutek, v katerem je obvestilo opravljeno, saj je zastavna pravice ustanovljena šele v trenutku, ko dolžnik obvestilo prejme⁵.

23. Oblika obvestila po prvem odstavku 179. člena SPZ torej ni predpisana, hkrati pa ni predpisana niti sama vsebina. Pomembno je le, da se dolžnik seznani s tem, da so bile terjatve zastavljene in komu so bil zastavljene, saj lahko od tedaj dalje pravnoveljavno izpolni svojo obveznosti le, če plača zastavnemu upniku. Sporno izjavo je A. (zastavitelj) poslal B. (zastavnemu upniku), prejela jo je tudi tožena stranka (dolžnik). Predvsem glede na zadnji stavek v tej sporni izjavi „...in obenem dovoljujemo, da pri DARS-u preverite podatke o višini in zapadlosti vseh terjatev, ki so predmet zastave.“, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena izjava dejansko predstavlja obvestilo o zastavi terjatev, ki vpliva na veljavnost zastavne pogodbe.

24. Dejstvo, da B. kljub temu, da je tožena stranka plačevala svoje obveznosti do A. iz naslova plačil situacij po Pogodbi št. 01 na račun, ki je bil od A. in da B. nato ni prejela nobenega plačila za svoje terjatve po Kreditni pogodbi na to, da je sporna izjava pomenila obvestilo o zastavi terjatev, nima nobenega vpliva. Prav tako tudi ne dejstvo, da je bil določen 6-mesečni moratorij odplačila kredita. Ker tožena stranka ni plačevala neposredno B., ampak na račun A., kar izrecno izhaja iz same sporne izjave, A. pa bi iz tega računa morala odplačevati nato kredit do B., 6-mesečni moratorij zato ne spreminja tega, da je s to izjavo bila tožena stranka seznanjena z zastavo terjatev. Moratorij ima relevantni vpliv le na to, kdaj je nato A. bila dolžna plačevati B. in ne spreminja vsebine izjave. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ki mu ga v tem delu očita pritožba. Iz istega razloga pa zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločilno dejstvo, na katero je sodišče oprlo sodbo, bilo v nasprotju z vsebino Nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010.

25. Izpodbijana sodba temelji torej predvsem na ugotovitvi, da je tožena stranka kljub pogodbeni prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika, ki je izhajala iz devetega odstavka 5. člena Pogodbe št. 01, slednja pa je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, še vedno izvajala plačila po tej pogodbi glavnemu izvajalcu A., čeprav je bila seznanjena s tem, da je A. terjatve do nje zastavil za kredit B., vsa plačila pa so se izvajala predčasno (pred zapadlostjo, ki je bila dogovorjena v pogodbi). Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da iz sporne izjave z dne 4. 3. 2010 izhaja le to, da bodo njena pogodbena plačila usmerjena na račun A. pri B. in da bodo ta sredstva namenjena zagotavljanju rednega in pravočasnega pokrivanja kreditnih obveznosti. Prav slednje je tisto, kar se očita toženi stranki - da je vedela za zastavo terjatev, do katere ne bi smelo priti, in da je vedela, da bodo plačila, ki jih tožena stranka izvaja A. za izvedbo pogodbenih del, prešla v sfero B. in ne v sfero tistih, ki so dela izvajali (podizvajalci, kooperanti in dobavitelji blaga po Pogodbi št. 01; prim. deveti odstavek 5. člena te pogodbe), pa je kljub temu A. plačevala in to vedno predčasno, pred pogodbeno dogovorjenim rokom. Pritožbena navedba, da poraba sredstev ni in ne more biti stvar in odgovornost naročnika, je zato glede na vsebino Pogodbe št. 01, ki je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, neutemeljena. Tožena stranka bi se ob vsem navedenem morala zavedati, da podizvajalci, kar je tožeča stranka nedvomno bila, zaradi ravnanj A. ne bodo poplačani. V tem smislu niti ni pomembno ali je šlo za nominirane ali nenominirane podizvajalce. Tožena stranka je lahko oziroma bi morala računati na nastanek škode oziroma bi se nastanka škode morala zavedati, in to za vse, ki so opravljali delo kot podizvajalci A. Zato je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da pred koncem avgusta 2010 ni vedela in ni bila ustrezno dokumentirana o tem, da je tožeča stranka opravlja dela na projektu, saj slednje na nastanek škode nima relevantnega vpliva, kar pa izhaja že iz izpodbijane sodbe (88. točka).

26. Ob celotnem vedenju tožene stranke glede slabega finančnega stanja A. in ostalih navedenih okoliščinah, ki izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo predčasno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti A. kot glavnemu izvajalcu protipravno ravnanje, ki je vsekakor imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke tudi do tožeče stranke⁶, v luči vsega povedanega kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. S tem je po presoji pritožbenega sodišča podana tudi vzročna zveza med ravnanji tožene stranke in vtoževano škodo in so zato neutemeljeni pritožbeni očitki, da vzročna zveza ni podana, ker tožena stranka objektivno ni mogla predvideti negativnih posledic. Ob takem stanju kot je bilo, nihče od angažiranih dobaviteljev, kooperantov in podizvajalcev ne more prejeti plačila, saj so bila ta usmerjana k B. Za to pa je tožena stranka vedela, kar pomeni, da je tudi povsem objektivno lahko pričakovala negativne posledice do katerih je nato realno tudi prišlo.

27. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačevala po posameznih predhodnih situacijah več kot je bila dejanska vrednost do tedaj izvedenih del, saj je to utemeljevanje na špekulacijah, ne pa na ugotovljenih dejstvih. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (78. točka) je tožeča stranka sodišču izkazala, da je v novembru 2010 dobavila beton, ki ga je zaračunala na vtoževanih računih in da tožena stranka v zvezi s tem ni zmogla nasprotnega trditvenega in dokaznega bremena (da dobave betona v novembru 2010 v zaračunani višini sploh ni bilo). Ob upoštevanju dejstva, da je kljub tako ugotovljeni dobavi betona v znesku skupaj 512.656,81 EUR (računi A17, A18 in A19), A. toženi stranki za mesec november 2010 izdala 11. začasno situacijo le v višini 6,27 EUR oziroma za plačilo 5,64 EUR (B99), je zato povsem pravilno logično sklepanje sodišča prve stopnje, da so očitno bila ostala plačila (za 512.651,17 EUR) zaračunana in plačana že v prejšnjih situacijah A. toženi stranki. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z opravljenimi dobavami betona, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da tožeča stranka dobav ni dokazala in da ni podala nobenega dokaznega predloga. Zato tudi ni podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem v zvezi.

28. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko navaja, da tožeča stranka v zvezi s škodo ni podala nobenih konkretnih navedb. Tožena stranka je očitno spregledala, da je tožeča stranka v okviru svoje 1. pripravljalne vloge z dne 11. 6. 2012 (red. št. 10, str. 25), kar je še v prejšnjem postopku, ko je že utemeljevala zahtevek tudi na odškodninski podlagi (vendar ne v smislu sedaj v nadomestitvenem postopku dovoljenih novih dejstev in dokazov) in pri tem glede škode navedla...“da zahteva plačilo vtoževanih zneskov, ki predstavljajo škodo, ki jo je utrpela zaradi protipravnega in krivdnega ravnanja tožene stranke, sama višina pa je enaka ceni dobavljenega blaga“. Slednje predstavlja skupaj z ostalimi dejstvi, ki se nanašajo na konkretizacijo dobav blaga in vtoževanih računov, dovolj konkretne trditve o nastanku, obsegu in višini škode.

29. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na stečaj A., saj je sodišče prve stopnje vpliv stečajnega postopka A. kot glavnega izvajalca, na zahtevek v tem postopku, v obrazložitvi pravilno pojasnilo (74. točka), prejeta plačila v stečaju upoštevalo ter vključilo v izpolnitev (80. do 84. točka) ter na koncu pravilno toženi stranki v plačilo naložilo znesek 759.730,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 do plačila.

30. S tem se je pritožbeno sodišče opredelilo in presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in jo v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

31. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stroške tožeče stranke v zvezi s pritožbo je sodišče odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka sedaj veljavne Odvetniške tarife - OT in ob upoštevanju načela potrebnosti stroškov (155. člen ZPP). Toženi stranki je priznalo 3.320,00 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210), 20,00 EUR pavšal za PTT (tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV (tar. št. 6007), skupaj torej 4.047,80 EUR. Tako odmerjene stroške tožene stranke v zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Nad A. je bil začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St ... z dne 23.2.2011.
² J. Juhart, Pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1974, str. 477, prav tako VS RS II Ips 1178/2008
³ L. Ude, Pravdni postopek zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, str. 601 - 602
⁴ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003
⁵ M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 768 - 769
⁶ prim. tudi 20. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 53/2015 z dne 31. 8. 2016; A1189

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 874/93
• VSL Sodba I Cpg 435/2017
• Sodba II Ips 362/99