VSL Sodba in sklep I Cpg 707/2019

Jedro

Z ugotovitvijo ničnosti spornega sporazuma bi se tako za tožnike lahko spremenila kvečjemu njihova bodoča možnost prejema poplačila njihovih judikatnih terjatev na podlagi znižane preživninske obveznosti prvega toženca do drugega toženca in tretje toženke. To pa po presoji višjega sodišča izkazuje le ekonomski interes (oziroma nadejo) tožnikov, ki za vložitev ugotovitvene tožbe ne zadostuje. Pravni položaj tožnikov v razmerju do prvega toženca zaradi morebitne negotovosti določenega pravnega razmerja (njihovo razmerje do prvega toženca je jasno na podlagi judikatnih terjatev, ki jih imajo do njega, preživninsko razmerje med prvim tožencem in drugim tožencem ter tretjo toženko pa je po temelju prav tako jasno in za tožnike nesporno) ni ogrožen. Pri tem višje sodišče poudarja, da tožniki opozarjajo predvsem na možnost bodoče pridobitve dohodkov s strani prvega toženca, ki bi na podlagi spornega sporazuma šli drugemu tožencu in tretji toženki. Možnost, da bo prvi toženec nekoč, v nekem nedoločenem obdobju v prihodnosti, morebiti prejel sredstva, s katerimi bi se lahko poplačale tudi terjatve tožnikov (sicer iz predloženih dokazov ne izhaja niti plačevanje nespornih preživninskih obveznosti, zato je tudi ta navedba tožnikov bistveno presplošna), ne utemeljuje konkretnega pravnega interesa, na podlagi katerega bi tožniki z uspešnim zahtevkom lahko izboljšali svoj pravni položaj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o preživnini v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke mag. S.K. opr. št. ... z dne 9. 10. 2015 med toženci (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev učinkov navedenega izvršljivega notarskega zapisa v razmerju do tožnikov; razveljavitev učinkov opustitve ugovora prvega toženca zoper sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Z 52/2015 z dne 13. 10. 2015 in ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku I 266/2017 z dne 1. 12. 2017; dopustitvi izvršbe drugega toženca in tretje toženke na svojem premoženju za izterjavo terjatev tožencev (II. točka izreka). Tožnikom je naložilo nerazdelno plačilo stroškov postopka tožencev v znesku 4.547,18 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožujejo tožniki, predlagajo spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Prvi in drugi toženec ter tretja toženka na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede primarnega tožbenega zahtevka

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniki niso utemeljili svojega pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka, svojo odločitev o tem pa je ustrezno utemeljilo in so razlogi za odločitev razvidni iz konteksta celotne obrazložitve. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti. Po stališču Ustavnega sodišča namreč odgovor na strankine navedbe v sodbi lahko izhaja iz konteksta celotne obrazložitve in ni potrebno, da je vselej izrecen.¹

6. Višje sodišče soglaša s presojo, da tožniki niso izkazali pravnega interesa za vložitev obravnavane ugotovitvene tožbe. Presoja dejstva, ali je prvi toženec z drugim tožencem in tretjo toženko sklenil sporni dogovor v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z nedopustnim namenom izigravanja upnikov, je predmet vsebinske presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po tem, ko je ugotovljen obstoj pravnega interesa, zato na presojo obstoja pravnega interesa zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo odpust obveznosti prvega toženca na podlagi navedenega spornega notarskega zapisa, ne vpliva. Posledično sodišče prve stopnje ni poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic glede na odločanje o ugovoru zoper odpust obveznosti v stečajnem postopku.

7. V postopku ni sporno, da je za prvega toženca preživninska obveznost do drugega toženca in tretje toženke obstajala že pred sklenitvijo spornega sporazuma, in sicer po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1447/2011 z dne 9. 11. 2011, v mesečnem znesku 275,00 EUR. Navedeno pomeni, da so terjatve iz izvršilnih postopkov (npr. izvršilni postopek In 5/2012, kot izhaja iz sklepa v prilogi B14), ki sta jih drugi toženec in tretja toženka vodila zoper prvega toženca že pred sklenitvijo spornega sporazuma, prav tako prednostne terjatve. S sklenitvijo spornega sporazuma se je višina terjatev do prvega toženca res povišala, vendar pa se ni v ničemer spremenila njihova pravna narava; še vedno gre za prednostne terjatve iz naslova neplačane preživnine. Potencialni uspeh tožnikov z zahtevkom za ugotovitev ničnosti spornega notarskega sporazuma ne bi spremenil pravne narave terjatev drugega toženca in tretje toženke do prvega toženca, ki sta jih že imela (in tudi poskušala izterjati) do njega: še vedno bi šlo za prednostne terjatve iz naslova preživnine; tožniki namreč obstoju preživninske obveznosti po sodbi Okrožnega sodišča iz leta 2011 v mesečnem znesku 275,00 EUR ne nasprotujejo (tudi v časovno kasnejših izvršilnih naslovih pa drugi toženec in tretja toženka izterjujeta nesporne preživninske terjatve, več o tem v nadaljevanju).

8. Z ugotovitvijo ničnosti spornega sporazuma bi se tako za tožnike lahko spremenila kvečjemu njihova bodoča možnost prejema poplačila njihovih judikatnih terjatev na podlagi znižane preživninske obveznosti prvega toženca do drugega toženca in tretje toženke. To pa po presoji višjega sodišča izkazuje le ekonomski interes (oziroma nadejo) tožnikov, ki za vložitev ugotovitvene tožbe ne zadostuje. Pravni položaj tožnikov v razmerju do prvega toženca zaradi morebitne negotovosti določenega pravnega razmerja (njihovo razmerje do prvega toženca je jasno na podlagi judikatnih terjatev, ki jih imajo do njega, preživninsko razmerje med prvim tožencem in drugim tožencem ter tretjo toženko pa je po temelju prav tako jasno in za tožnike nesporno) ni ogrožen. Pri tem višje sodišče poudarja, da tožniki opozarjajo predvsem na možnost bodoče pridobitve dohodkov s strani prvega toženca, ki bi na podlagi spornega sporazuma šli drugemu tožencu in tretji toženki. Takšna dikcija pa ne utemeljuje konkretnega pravnega interesa tožnikov za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Možnost, da bo prvi toženec nekoč, v nekem nedoločenem obdobju v prihodnosti, morebiti prejel sredstva, s katerimi bi se lahko poplačale tudi terjatve tožnikov (sicer iz predloženih dokazov ne izhaja niti plačevanje nespornih preživninskih obveznosti, zato je tudi ta navedba tožnikov bistveno presplošna), ne utemeljuje konkretnega pravnega interesa, na podlagi katerega bi tožniki z uspešnim zahtevkom lahko izboljšali svoj pravni položaj.

9. Z odločitvijo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tudi ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, na katero se s citiranjem odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 44/2014 z dne 8. 10. 2015 sklicujejo tožniki. Ključni del citirane odločbe v primerjavi z okoliščinami konkretne zadeve je po presoji višjega sodišča dejstvo, da je dolžnik v citirani odločbi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prenesel svoje premoženje na tretjo osebo in je sodišče v izreku navedeno premoženje vrnilo v premoženjsko sfero dolžnika. Bistvo sodnega varstva je v tem, da je učinkovito, torej da upniku omogoči uresničitev njegove pravice, konkretno poplačilo iz vrnjenega premoženja. V obravnavanem primeru pa tožniki niso izkazali nobenega oziroma nikakršnega prenosa premoženja na drugega in tretjo toženko (glede prenosa terjatve do M. in F. Z. se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju). Drži, da je Vrhovno sodišče obstoj pravnega interesa vezalo na obstoj upniško-dolžniškega razmerja, toda takšen pravni sklep temelji na okoliščini, da je upnik pred vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti prenesel premoženje, v tem primeru pa je drugi toženec sklenil sporazum o zvišanju preživnine, ki pa je neučinkovit že na podlagi dejstva, da iz predloženih dokazov izhaja, da prvi toženec ne izpolnjuje niti nesporne preživninske obveznosti, zaradi česar sta drugi toženec in tretja toženka začela več izvršilnih postopkov. Posledično višje sodišče ocenjuje, da zaradi bistveno različnega dejanskega stanja citirana zadeva ni primerljiva z obravnavano.

10. Vendar pa glede na dejstvo, da je za tožbo na ugotovitev ničnosti pravni interes tožnika procesna predpostavka (drugi odstavek 181. člena ZPP), pomanjkanje procesne predpostavke utemeljuje zavrženje tožbe² in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je višje sodišče ob odločanju o pritožbi tožnikov le-tej v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ugodilo, izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo ter tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

11. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni naložilo drugemu tožencu in tretji toženki, da predložita listine, iz katerih bi bila razvidna plačila prvega toženca, izvršena na podlagi spornega notarskega zapisa. Sodišče sklepa iz 227. člena ZPP ni izdalo, ker bi ocenilo, da dokazi za odločitev sodišča niso pomembni, kot zmotno navajajo tožniki. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pojasnilo, da po ugovoru tožencev, da z njihove strani zatrjevanega negativnega dejstva, da prvi toženec drugemu tožencu in tretji toženki ni nakazal nobenih sredstev, niso dolžni dokazovati, tožniki v nadaljevanju niso utemeljili okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi listine, ki bi potrjevale plačila prvega toženca po spornem notarskem zapisu, sploh obstajale. S tem je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo razloge za svojo odločitev in ne drži, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev pravice tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Višje sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje.

12. Ne glede na to, da se tožniki sklicujejo na svoj domnevno konkreten predlog za pridobitev bančnih izpiskov drugega toženca in tretje toženke, to ne spremeni pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Vprašanje fizičnega obstoja transakcijskih računov drugega toženca in tretje toženke niti ni pomembno, saj sodišče prve stopnje tega niti ni zapisalo, bistvena je vsebina morebitnih bančnih izpiskov. Predlog tožnikov, usmerjen zoper nasprotno stranko, je po presoji višjega sodišča informativni dokaz, ki v pravdnem postopku praviloma ni dopusten, tožniki pa niso dokazali okoliščin, ki bi v konkretnem primeru dopuščale izvedbo takšnega dokaza zaradi zagotovitve pravice do poštenega sojenja oziroma učinkovitega sodnega varstva. Tožniki niso podali niti indičnih dokazov, ki bi nakazovali na obstoj izplačil po spornem notarskem zapisu. Tega namreč preostali dokazi ne potrjujejo. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je, neodvisno od tega, da se sklep o izvršbi zoper prvega toženca za izterjavo zneska 16.242,35 EUR nanaša tudi na terjatve iz spornega notarskega zapisa, razvidno, da se sklep o izvršbi očitno nanaša tudi na izterjavo terjatev po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1447/2011 z dne 9. 11. 2011, ta preživnina pa je nedvomno tudi kumulirana v višji preživninski obveznosti na podlagi spornega notarskega zapisa. Mesečna preživninska obveznost po tej sodbi v znesku 275,00 EUR v postopku ni sporna. Torej, potrebno je bilo začeti izvršilni postopek že za zagotovitev spoštovanja nesporne preživninske obveznosti prvega toženca. To pa nadalje nedvomno dokazuje, da slednji ni izvrševal svojih obveznosti po navedeni sodbi in plačeval preživninskih obveznosti. Da bi naj prav potreba po prisilni izterjavi dokazovala obstoj (prostovoljnih) izplačil preživnine na transakcijska računa drugega toženca in tretje toženke, kot trdijo tožniki v pritožbi, je samo po sebi protislovno. Glede na vse navedeno tožniki nimajo nobene podlage za svojo utemeljitev, da naj drugi toženec in tretja toženka s predložitvijo podatkov s svojih bančnih izpiskov dokažeta, da je prvi toženec svojo, s spornim notarskim zapisom povišano preživninsko obveznost, vseeno izpolnjeval prostovoljno. Nasprotno, tožniki so tisti, ki so v postopku z nedovoljenim informativnim dokazom iskali dokazila za konkretizacijo svojih trditev, ki so bile brez dokazne podlage.

13. Prenos terjatve prvega toženca do M. in F. Z. v izterjavo za poplačilo terjatev drugega toženca in tretje toženke sam po sebi ne dokazuje ničesar v zvezi z izvršenimi plačili. Kot priznavajo sami tožniki, teče izvršilni postopek tudi za izterjavo preživninskih zneskov po nesporni preživninski obveznosti po sodbi Okrožnega sodišča v mesečnem znesku 275,00 EUR (priloga A35), zato ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sta drugi toženec in tretja toženka po spornem notarskem zapisu že prejela premoženje prav na podlagi povišane preživninske obveznosti. Zlasti to velja ob upoštevanju dejstva, da že glavnica preživninskih terjatev po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku I 266/2017 z dne 1. 12. 2017 (10 mesečnih zneskov po 282,35 EUR) presega višino glavnice zarubljenih terjatev (1.081,65 EUR in 264,49 EUR), hkrati pa so preživninske terjatve po sodbi Okrožnega sodišča tudi časovno starejše od terjatev iz spornega notarskega zapisa, kar se upošteva pri pravilih o poplačilu terjatev. Na podlagi vsega navedenega ni podana niti očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožniki očitajo glede zapisa sodišča prve stopnje, da na podlagi spornega notarskega zapisa drugi toženec in tretja toženka dejansko nista prejela ničesar.

14. Tožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na možnost izvedbe dokazov s strani sodišča za ugotovitev, ali so listine, ki se zahtevajo z edicijskim predlogom, res pri nasprotni stranki. Tožniki niti niso predlagali zaslišanja drugega toženca ali tretje toženke, na kar se opirajo v pritožbi (če je njuno zaslišanje predlagala nasprotna stranka, pa ga sodišče ni izvedlo, se na to okoliščino tožniki v pritožbi ne morejo opirati), kot pa je sodišče prve stopnje presodilo, pa drugi toženec in tretja toženka niti nista bila dolžna dokazovati negativnega dejstva – da plačil s strani prvega toženca nista prejela.

15. Glede na vse navedeno višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka zaradi nezadostne konkretizacije tega dela zahtevka.

16. Ker se tožniki zoper odločitev o stroških postopka pritožujejo le v posledici očitane napačne odločitve sodišča prve stopnje o primarnem oziroma podrednem tožbenem zahtevku, glede na siceršnje razloge višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o povrnitvi stroškov postopka. Razveljavitev sodbe v I. točki izreka in zavrženje tožbe ne vpliva na drugačen uspeh tožnikov.

17. Glede na vse navedeno je višje sodišče v izpodbijani I. točki izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama tretjega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker so tožniki s pritožbo uspeli le v smislu tega, da je višje sodišče ob odločanju o pritožbi razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka zavrglo, pri čemer pritožbene navedbe k odločitvi višjega sodišča v tem delu niso pripomogle, krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.
² Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, str. 154.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 402/2015
• VDSS Sklep Pdp 241/2022
• VSL sklep I Cpg 497/2016