VSL Sklep I Cp 954/2019

Jedro

Ustavitve izvršilnega postopka zaradi razloga, na katerega pravdni stranki nista imeli vpliva, ni mogoče šteti kot izpolnitve tožbenega zahtevka iz prvega odstavka 158. člena ZPP v postopku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2684 VL 101774/2016, ki se je vodil med upnikom (toženko v tej pravdni zadevi)¹ in dolžnico A. d. o. o., vložila ugovor tretjega. Trdila je, da so premičnine, ki so predmet izvršbe, njena last. Toženka je ugovoru nasprotovala, zato je izvršilno sodišče ugovor tožnice (tretjega) zavrnilo. Tožnica je 6. 9. 2017 vložila tožbo na nedopustnost izvršbe. Izvršilni postopek je bil ustavljen s sklepom z dne 5. 7. 2018, ker se je zoper dolžnico začel stečajni postopek, toženka pa do začetka stečajnega postopka ni pridobila ločitvene pravice na premičninah, ki so bile predmet izvršbe. Tožnica je zato umaknila tožbo in zahtevala, da ji toženka plača stroške pravdnega postopka. Tožbo je umaknila takoj zatem, ko je prejela od toženke pripravljalno vlogo, v kateri je toženka navedla, da je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi uvedbe stečaja nad dolžnico. Toženka je privolila v umik tožbe, vendar je zahtevala, da ji tožnica povrne stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek in toženki naložilo, da plača tožnici pravdne stroške v znesku 1.157,35 EUR v roku petnajstih dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v sklepu pojasnilo, da toženka mora plačati stroške postopka tožnici, ker je tožnica umaknila tožbo takoj, ko je izvedela, da je izvršilni postopek ustavljen in ker je tožnica dosegla to, kar je zasledovala v pravdi, da se ugotovi, da je nedopustna izvršba na premičnine, ki so predmet izvršbe, kar po vsebini ustreza izpolnitvi zahtevka iz prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Toženka izpodbija sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe prvega odstavka 158. člena ZPP. Navaja, da je v odgovoru na tožbo navedla, da v trenutku rubeža tožnica ni bila lastnica premičnin, ki so predmet izvršilnega postopka, ki se vodi zoper dolžnico, zaradi izterjave 27.900,00 EUR, da je tožnica po datumu rubeža fiktivno prevzela premičnine od dolžnice, da je lastnik tožnice in dolžnice ista fizična oseba, direktorja teh družb pa sta njegova hči in zet. Tožnica je umaknila tožbo, ker je bil izvršilni postopek pravnomočno ustavljen zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom. V zadevi I Cpg 1051/2017 je sodišče pojasnilo, da v primeru umika tožbe in zahtevka za plačilo stroškov, mora tožnik pojasniti dejstva in predložiti dokaze o tem, da je toženka izpolnila zahtevek in kdaj ga je izpolnila. Teh dejstev tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo, ni navedla. Iz njenih navedb izhaja, da toženka zahtevka ni izpolnila. V zadevah I Cpg 140/2016 in I Cp 126/2010 sta toženca kot upnika v izvršbi, umaknila izvršbo oziroma sta s svojimi dejanji povzročila, da je bila izvršba ustavljena, zato so ta dejanja imela enak učinek, kot izpolnitev zahtevka. V zadevi I Cp 2792/2012, ki se je vodila zaradi nedopustnosti izvršbe, je bilo pojasnjeno, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ker je bila izvršba ustavljena zaradi „višje sile“ oziroma okoliščin, na katere stranki nista imeli vpliva. Iz teh odločb izhaja, da je odločilno, iz katerega razloga je bila izvršba ustavljena oziroma ali je toženec kot upnik povzročil ustavitev izvršbe. Izvršba v tej zadevi je bila ustavljena zaradi razloga, na katerega nobena od pravdnih strank ni imela vpliva. Iz navedenih razlogov, bi sodišče moralo naložiti tožnici, da toženki povrne pravdne stroške. Toženka še zahteva, da ji tožnica povrne pritožbene stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Iz te zakonske določbe izhaja, da mora ob umiku tožbe stroške nasprotne stranke vedno plačati tožnik, ne glede na razlog, zaradi katerega se je odločil za to procesno dejanje, razen če je umaknil tožbo takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Le v tem primeru je upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki mu jih mora plačati nasprotna stranka.

7. V tem sporu je zato odločilen odgovor na vprašanje, ali ustavitev izvršilnega postopka zaradi uvedbe stečaja nad dolžnikom, po vsebini ustreza pravnemu pojmu izpolnitve zahtevka iz prvega odstavka 188. člena ZPP, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in če je odgovor negativen, na podlagi katerih kriterijev v takem sporu odločiti o stroških postopka, kot jih določa ZPP. Sodišče prve stopnje v sklepu ni navedlo sodne prakse, očitno pa stališče, ki ga je zavzelo, korenini v sodni praksi, iz katere izhaja, da umik izvršilnega predloga pomeni za tožnika končni cilj, ki ga je zasledoval v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.² Takšno argumentacijo pritožbeno sodišče načeloma sprejema, ne sledi pa stališču, da noben razlog, zaradi katerega je upnik (toženec v pravdnem postopku) umaknil izvršilni predlog³ oziroma se je izvršilni postopek ustavil, ni pomemben za presojo utemeljenosti predlogov pravdnih strank, ki zaradi ustavitve izvršilnega in pravdnega postopka,⁴ zahtevata povrnitev pravdnih stroškov v postopku ugotovitve nedopustnosti izvršbe.⁵ Če je izvršilni postopek ustavljen iz razloga, na katerega pravdni stranki v postopku izvršbe nista imeli vpliva, kot v konkretnem primeru, ko je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi uvedbe stečajnega postopka nad dolžnico, potem ne more veljati teza, da je s tem toženec izpolnil zahtevek oziroma je tožnica dosegla tisto, kar je zasledovala v postopku na nedopustnost izvršbe in je zato že iz tega razloga upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.⁶ Drugačno stališče upošteva le pravovarstveni interes tretjega, spregleda pa pravovarstveni interes upnika, kar postavlja upnika v neenak položaj pri varstvu njegovih pravic zoper tretjega v izvršilnem in pravdnem postopku, ne upošteva pa tudi možnosti zlorabe pravic tretjih v teh postopkih,⁷ pa tudi procesnopravni položaj upnika se ob takšnem stališču še (dodatno) poslabša, ker se upniku nalaga, da pred odločitvijo, ali bo ugovoru tretjega nasprotoval (čeprav bi bil morda ugovor tretjega očitno neutemeljen), pretehta in upošteva tudi možnost, da bo do konca izvršilnega postopka zoper dolžnika lahko uveden stečajni postopek in da bo v primeru ustavitve izvršbe zaradi uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom, moral plačati tožniku stroške postopka, ker se bo štelo, da je tožnik uspel z zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

8. Ustavitve izvršilnega postopka zaradi razloga, na katerega pravdni stranki nista imeli vpliva, torej ni mogoče šteti kot izpolnitve tožbenega zahtevka, zato bi na podlagi prvega odstavka 188. člena ZPP tožnica morala povrniti stroške postopka toženki, ker je umaknila tožbo.⁸ Takšno stališče ni pravilno iz enakih zrcalnih razlogov, kot so bili že pojasnjeni, razlika je le v tem, da bi se v tem primeru procesnopravni položaj tretjega oziroma tožnika pri uveljavljanju njegove pravice na predmetu izvršbe še (bolj) poslabšal, ker bi bilo na njem dodatno tveganje, da bo v primeru ustavitve izvršilnega postopka zaradi npr. uvedbe stečaja nad dolžnikom, moral plačati tožencu (upniku) stroške pravdnega postopka, ne glede na utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker za tožbo ne bi več izkazoval pravnega interesa.^{9, 10}

9. Dejstva, ki opredeljujejo obravnavani življenjski primer, imajo le nekatere skupne značilnosti z zakonskim dejanskim stanom, kot ga določa prvi odstavek 188. člena ZPP, ki pa niso bistvene, glede na namen in pravne posledice te zakonske določbe, zato te določbe pri odločanju o stroških postopka v konkretnem primeru ni moč uporabiti.¹¹ Gre torej za pravno praznino. Če se v civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je zadeva kljub temu pravno dvomljiva, odloči sodišče v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi.¹²

10. Določba 160. člena ZPP¹³ ni uporabna za konkretni primer, ker toženka ne zatrjuje, da je bila v opravičljivi zmoti. Prav nasprotno, toženka tudi v pritožbi določno navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožnica ni lastnica premičnin, ki so bili predmet izvršbe. Sklepanje od podobnega na podobno (argumentum a simili ad simile)¹⁴ pokaže, da se pravno neurejeni dejanski stan v bistvenih sestavinah najbolj ujema z zakonskim dejanskim stanom iz 154. člena ZPP,¹⁵ saj je tudi v konkretnem primeru skupni interesni in vrednostni temelj glede povrnitve stroškov uspeh v pravdi oziroma pravilno, kakšen bi bil uspeh pravdnih strank v pravdi, če ne bi prišlo do ustavitve izvršbe in posledično do umika tožbe. V konkretnem primeru je torej odločitev o stroških postopka odvisna od ugotovitve, katera pravdna stranka je „kriva“,¹⁶ da so nasprotni stranki nastali stroški postopka, ali tožnica, ki je vložila neutemeljen ugovor tretjega in posledično tožbo na nedopustnost izvršbe ali toženka, ki je neutemeljeno nasprotovala ugovoru tožnice v izvršilnem postopku in posledično tožbenemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Le na podlagi te vrednostne presoje, čeprav se odloča „le“ o stroških postopka, potem ko je bila tožba umaknjena, se zagotavlja in pravilno vrednoti pravovarstveni interes upnika in tretjega v izvršilnem postopku in v pravdnem postopku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kar pa je tudi v skladu s splošnimi načeli. Na ta način lahko sodišče tudi prepreči zlorabo pravice tretjega do tožbe oziroma pravnega varstva (primerjaj s prvim odstavkom 11. člena ZPP), v okviru katere sodi tudi (očitno) neutemeljeno upnikovo nasprotovanje pravici tretjega na predmetu izvršbe.

11. V obravnavanem primeru je odločitev o stroških postopka odvisna od ugotovitve, ali bi tožnica uspela z zahtevkom na nedopustnost izvršbe, kar pa ne pomeni, da bo sodišče ugotavljalo njen uspeh po pravilih dokaznega standarda, ki bi veljali v primeru, če bi sodišče s sodbo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ekonomičnost postopka in višina pravdnih stroškov, ki so nastali v postopku do umika tožbe ter vrednost spornega predmeta so okoliščine, ki bodo v vsakem konkretnem primeru terjale presojo, katere dokaze bo treba izvesti v takem postopku (primerjaj z drugim odstavkom 450. člena ZPP)¹⁷. Nobenega dvoma pa ni, da dokazni postopek ne bo enak, kot bi bil v primeru, če bi se s sodbo odločalo o utemeljenosti zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

12. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku pri presoji, katere dokaze bo izvedlo, upošteva kriterije, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo, lahko pa tudi pozove pravdni stranki, da predlagata, katere dokaze naj izvede sodišče, s tem, da mora biti nabor predlaganih dokazov bistveno manjši, kot je bil njun nabor dokazov pred umikom tožbe.

13. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju toženka.
² Primerjaj s sklepoma VSL II Cp 2217/2013 in I Cpg 140/2016.
³ Npr. ker je dolžnik plačal upniku terjatev ali ker je tretji uničil stvar, ki je bila predmet izvršbe.
⁴ Zaradi umika tožbe.
⁵ VSL je v sklepu I Cpg 856/2018 pojasnilo, da se toženka ne more razbremeniti plačila stroškov postopka s pritožbenim pojasnilom, da je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi plačila celotnega dolga zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine in ne iz razloga, ker bi priznala navedbe tretjega (tožnikov). S tem, ko je umaknila predlog za izvršbo, so tožniki dosegli svoj cilj, ki so ga zasledovali s tožbo, to pa je doseči nedopustnost izvršbe. Toženka je posledično ravnala tako, kot da je priznala, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen, pravdni postopek pa potreben za dosego uspeha. Tem razlogom pritožbeno sodišče ne sledi, sledi pa nadaljnjim razlogom iz obrazložitve tega sklepa, zaradi katerih je bil toženec zavezan plačati stroške tožnikom (glej 8. tč. obrazložitve), v katerih se tožencu očita krivdno ravnanje, ker je nasprotoval ugovoru tožnika v izvršilnem postopku, čeprav je tožnik v ta namen predložil dokaze, kar očitno kaže, da naj bi bil tožbeni zahtevek tožnika na nedopustnost izvršbe utemeljen.
⁶ Primerjaj s sklepom VSL I Cp 1322/2018.
⁷ V konkretnem postopku toženka zatrjuje, da sta dolžnica in tožnica družinsko povezani družbi, da je lastnik družb ista fizična oseba, da družbi vodita direktorja, ki sta z lastnikom družb družinsko povezana ter da sta družbi pogodbeno fiktivno sklenili pravni posel o prenosu lastninske pravice na vrednejših predmetih, ki so bili predmet izvršbe.
⁸ Ali če bi brezpogojno veljala teza, da tudi v primeru, če je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka.
⁹ V sodni praksi je sprejeto stališče, če je izvršilni postopek ustavljen, tožnik pa tožbe na nedopustnost izvršbe ne umakne in nadaljuje s postopkom, se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže in tožniku naloži, da tožencu povrne pravdne stroške (primerjaj s sklepom VSL I Cp 908/2016).
¹⁰ Tožnica je v postopku zatrjevala in predložila dokaze, da je pravno veljavno pridobila lastninsko pravico na predmetih izvršbe. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je pritožba protispisno navaja, da tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo, ni navedla razlogov, zaradi katerih zahteva povrnitev stroškov, kar naj bi po sodni praksi (glej npr. sklep VSL I Cpg 1051/2017) utemeljevalo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov.
¹¹ Primerjaj s sklepom VSL I Cpg 250/2018.
¹² Dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, 1997, stran 270.
¹³ Ki določa: “Če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške.“
¹⁴ Podrobneje glej dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, 1997, str. 375 - 376.
¹⁵ Prvi odstavek 154. člena ZPP določa: „Stranka, ki v pravdi uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.“
¹⁶ Primerjaj s 6. tč. obrazložitve sklepa VSL I Cpg 140/2016.
¹⁷ Drugi odstavek 450. člena ZPP določa:“ Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP).“

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 183/2020
• VSC sodba Cp 306/2009
• VSL sklep I Cpg 688/2000