VSL Sodba I Cp 1238/2019

Jedro

Iz splošnih pogojev jasno izhaja, da je bila fikcija vročitve predvidena izključno za primere vročanja izpiskov o stanju na računu. Takšen izpisek za imetnika računa nima nobenih posledic, temveč je zgolj informativne narave, imetnik pa s stanjem na računu lahko seznani tudi na drugačen način (na primer ob dvigu na bankomatu, na bančnem okencu ali preko elektronske aplikacije). Smiselna uporaba v 11. členu splošnih pogojev urejene fikcije vročitve tudi za vročanje izjave, s katero tožnica imetniku osebnega računa daje dodaten rok za izpolnitev, pri čemer njegova pasivnost povzroči prenehanje pogodbe po samem zakonu, ni na mestu.

Ni izključena možnost, da na priporočeno poslani pošiljki do zaznamka „ni dvignil“, pride tudi zaradi okoliščin, ki jih ni mogoče šteti v breme naslovnika. Tako lahko do daljše odsotnosti (zaradi katere je pošiljka vrnjena pošiljatelju) pride zaradi dopusta, službene poti, bolezni in podobno. Vendar pa pritožnik takih okoliščin ni zatrjeval ne pred sodiščem prve stopnje, ne zatrjuje pa jih niti v pritožbi. Ob dejstvu, da toženec priporočene pošiljke brez opravičljivega razloga ni dvignil, pa bi bilo od tožnice pretirano zahtevati, da poskuse vročitve ponavlja. Sama namreč ne more vplivati na to, ali bo nasprotna stranka pošiljko prevzela in je v to ni mogoče prisiliti niti z več zaporednimi poskusi vročanja. Ker vročanje po elektronski pošti oziroma preko bančnega svetovalca tožnici ne daje primernega dokaza o vročitvi obvestila, ji tudi tega, da se ni poslužila te možnosti, ni mogoče očitati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od prejema te sodbe povrniti 274,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica v tem postopku zahteva poravnavo dolga iz naslova dovoljenega in nedovoljenega negativnega stanja na osebnem računu, obresti in stroškov v višini 2.238,23 EUR s pripadki. Trdi, da toženec kršil Pogodbo o ustanovitvi in vodenju Zlatega računa Banke, ki je bila sklenjena 4. 3. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), s tem, ko je prekoračil dovoljeni limit in prišel v nedovoljeno negativno stanje, ki ga ni poravnal. Šteje, da je pogodba po izvedenem opominjevalnem postopku in obvestilu o odstopu od pogodbe ter ukinitvi računa prenehala veljati. Toženec je zahtevku nasprotoval s trditvijo, da pogodba še vedno velja, saj ni prejel nobenega obvestila, da krši pogodbo, niti odpovedne izjave.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v večjem delu ugodilo in odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74263/2015 z 19. 6. 2015 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.238,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje in v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je le del obrestnega dela zahtevka, o stroških pa je odločilo tako, da je tožencu naložilo, da tožnici plača 136 EUR s pripadki. Štelo je, da je toženec prejel tako opomin z dne 17. 11. 2014 kot obvestilo o odstopu, saj sta bila skladno z 11. členom Splošnih pogojev poslovanja z Osebnimi računi Banke (v nadaljevanju Splošni pogoji) poslana na v pogodbi določen naslov.

3. Pritožbo vlaga toženec. Sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče na podlagi 11. člena Splošnih pogojev presodilo, da sta bila tožencu pravilno vročena opomin k izpolnitvi obveznosti in odpoved pogodbe. Vendar je 11. člen Splošnih pogojev poslovanja fikcijo vročitve določal le za vročanje izpiskov o spremembah na osebnem računu, ne pa tudi za vročanje odpovedi pogodbe ali opomina k izpolnitvi obveznosti. Ker gre pri odpovedi pogodbe za izjavo, ki ima pomembne pravne posledice, smiselna uporaba 11. člena Splošnih pogojev poslovanja, ki je fikcijo vročitve predvidel le za vročanje bančnih izpiskov, ni na mestu. Fikcija vročitve bi morala biti za pisanja s takšno vsebino izrecno dogovorjena. Poleg tega je bila v 11. členu fikcija vročitve izrecno omejena na primere, ko je bilo s pogodbo dogovorjeno obveščanje po pošti. Tožeča stranka je trdila ravno nasprotno, to je, da je toženec izpiske prejemal preko elektronske aplikacije, da je bil torej dogovorjen način obveščanja po elektronski poti, kar je razvidno tudi iz vloge za odprtje računa s 4. 3. 2009. Ker gre najmanj za nejasno pogodbeno določilo, bi se moralo v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagati v korist toženca kot podrejene stranke. Pošiljka z opominom se je vrnila z oznako „ni dvignil“, pošiljka z odpovedjo pogodbe pa z oznako, da je naslovnik neznan. S tema pošiljkama se torej toženec ni mogel seznaniti. V 9. členu Pogodbe in 13. členu Splošnih pogojev poslovanja je bilo določeno, da lahko banka opravi poizvedbe o toženčevem naslovu prebivališča in naslovu zaposlitve, če je to potrebno za izvajanje pogodbe. Banka je torej imela izrecno pooblastilo, da bi potrebne podatke o toženčevem prebivališču sama pridobila. Obveznost imetnika računa, da posreduje spremembo podatkov, ni absolutna, sicer takšno določilo ne bi bilo potrebno. Banka bi morala ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja ter po tem, ko je prejela jasen znak, da toženec pošiljk ni prejel, opraviti ustrezne poizvedbe ali pa mu izjave poslati preko elektronske pošte ali Klik aplikacije Banke. Med bonitetami zlatega računa je tudi osebna obravnava stranke preko svetovalca, česar bi se tožnica prav tako lahko poslužila. Šele s tem bi tožencu omogočila, da kršitev obveznosti odpravi in pogodbo ohrani v veljavi. Nobena od pravdnih strank ni trdila, da bi se toženec preselil, zaradi česar je nepravilen zaključek sodišča, da je bil dolžan banko obvestiti o spremembi bivališča ter da je sam povzročil, da ni bil obveščen o odpovedi pogodbe. S takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank. Nenazadnje je sodišče v tej zadevi tožencu sklep o izvršbi vročalo na isti naslov kot banka in je bila vročitev uspešna. Sprememba naslova ni podatek, zaradi katerega banka ne bi mogla voditi osebnega računa. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. O pritožbi toženca je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo in ji ugodilo. Štelo je, da bi morala biti odpoved pogodbe tožencu, skladno s 333. členom OZ, vročena. Ker mu ni bila, saj se je pošiljka vrnila k tožnici z oznako „preseljen“, uporaba domneve iz 11. člena Splošnih pogojev pa za vročanje odpovedi pogodbe ne pride v poštev, je zaključilo, da pogodba ni bila veljavno odpovedana. Ker je tožnica zapadlost celotnega dolga opirala le na odpoved pogodbe, je zahtevek zavrnilo.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi dopuščene revizije, ki jo je vložila tožnica, takšno odločitev razveljavilo in zadevo pritožbenemu sodišču vrnilo v novo sojenje. V sklepu II Ips 104/2018 z dne 20. 6. 2019 je pojasnilo, da tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe ni odpovedala, ampak je od nje odstopila. Ker gre za prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, je za presojo ravnanj strank treba uporabiti 103. do 111. člen OZ. Ob upoštevanju teh določb za veljaven odstop od pogodbe ni nujno, da je kršitelju vročena izjava o odstopu. Pomembno je (vsaj v primeru, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe), da mu je postavljen dodaten rok, v katerem lahko obveznost izpolni. V konkretni zadevi je zato ključno, ali je toženec prejel opomin oziroma ali je, upoštevaje skrbno ravnanje ene in druge stranke, treba šteti, da je opomin, poslan na naslov, s katerim je banka po pogodbi razpolagala, prejel.

7. Pritožbeno sodišče je ob ponovni presoji utemeljenosti pritožbe upoštevalo zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča in se je zato ukvarjalo le z vprašanji, ki jih je kot relevantne za odločitev izpostavilo Vrhovno sodišče. To pomeni, da se o tem, ali je bilo tožencu vročeno (tudi) obvestilo o odstopu od pogodbe ter na to vprašanje navezanih očitkih, tokrat ne izreka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na s strani tožnice izpeljan opominjevalni postopek, izhaja, da je tožnica tožencu po tem, ko je na osebnem računu prekoračil dovoljen limit (in s tem kršil 2. člen Pogodbe), poslala dva opomina in sicer prvega 18. 10. 2014, drugega pa 17. 11. 2014. Oba sta bila poslana na naslov A., ki ga je toženec navedel ob sklenitvi Pogodbe. Opomin z dne 17. 11. 2014 je bil tožencu poslan priporočeno s povratnico, k tožnici pa se je vrnil z oznako „ni dvignil“. Kako je bil poslan prvi opomin in kaj se je z njim zgodilo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo¹. V obeh opominih je tožnica toženca obvestila o nastalem nedovoljenem negativnem stanju in ga pozvala k izpolnitvi obveznosti v določenem roku. Toženec nedovoljenega stanja ni odpravil. Povzete ugotovitve v pritožbenem postopku niso izpodbijane.

10. Kot je opozorilo že Vrhovno sodišče v svoji odločbi, je to, kako pride do odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve, odvisno od tega, ali je čas bistvena sestavina pogodbe. Če je, je pogodba ob neizpolnitvi (ene od zaporednih) obveznosti razvezana po samem zakonu, razen, če jo pogodbi zvesta stranka ohrani v veljavi z izjavo (104. člen OZ). Če pa čas ni bistvena sestavina, mora pogodbi zvesta stranka kršitelja najprej pozvati na izpolnitev obveznosti v primernem dodatnem roku (105. člen OZ). Če dolžnik v tem roku obveznosti ne izpolni, nastanejo enake posledice, kot če bi bil rok bistvena sestavina pogodbe - pogodba je s potekom roka razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena v zvezi z tretjim odstavkom 105. člena OZ).

11. Merila, kdaj je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, daje 4. odstavek 104. člena OZ. Za bistveno sestavino gre, ko se stranki dogovorita, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, pa tudi takrat, ko je izpolnitev v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina. Sodišče prve stopnje se s tem, za kakšen rok je šlo v konkretnem primeru, ni ukvarjalo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da rok izpolnitve ni bil bistvena sestavina pogodbe. Nobena od strank namreč ni trdila, da bi bilo med njima to dogovorjeno, ne izhaja pa niti iz narave konkretno sklenjene Pogodbe. Gre namreč za Pogodbo o ustanovitvi in vodenju osebnega računa, pri kateri roku izpolnitve ni mogoče pripisati takega (bistvenega) pomena.

12. Pritožnik ugotovitvi, da ga je tožnica v opominih pozvala, naj obveznost izpolni in da mu za to dala dodaten rok v pritožbenem postopku ne oporeka, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni trdil, da dodaten rok za izpolnitev ni bil primeren². Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da opomina ustrezata zahtevi drugega odstavka 105. člena OZ.

13. Ali je tožnica s svojim ravnanjem dosegla prenehanje pogodbe, pa je odvisno še od vprašanja, ali je toženec opomin(a) prejel oziroma ali je treba šteti, da ju/ga je prejel. Namen dodatnega roka je namreč kršitelju ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pogodbe in s tem za njeno ohranitev v veljavi. Izjava, ki vsebuje primeren dodaten rok za izpolnitev, zato učinkuje, ko jo naslovnik prejme.³

14. Tožnica v tem postopku tega, da je toženec oba opomina dejansko prejel, niti ni trdila, tega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Postavlja se zato le še vprašanje, ali je mogoče šteti, da ju je prejel.

15. V sodbi zavzeto stališče, da je to mogoče šteti že na podlagi 11. člena Splošnih pogojev⁴, pritožnik utemeljeno graja. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji odločbi, iz vsebine te določbe jasno izhaja, da je bila fikcija vročitve predvidena izključno za primere vročanja izpiskov o stanju na računu. Takšen izpisek za imetnika računa nima nobenih posledic, temveč je zgolj informativne narave, imetnik pa s stanjem na računu lahko seznani tudi na drugačen način (na primer ob dvigu na bankomatu, na bančnem okencu ali preko elektronske aplikacije). Smiselna uporaba v 11. členu Splošnih pogojev urejene fikcije vročitve tudi za vročanje izjave, s katero tožnica imetniku osebnega računa daje dodaten rok za izpolnitev, pri čemer njegova pasivnost povzroči prenehanje pogodbe po samem zakonu, ni na mestu. Poleg tega pritožnik utemeljeno opozarja, da je bila fikcija vročitve dodatno omejena le na primere, ko je bilo v pogodbi dogovorjeno vročanje izpiskov po pošti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da bodo tožencu izpiski o stanju na računu vročeni po elektronski poti.

16. Ker je Vrhovno sodišče v svoji odločbi v zvezi z vprašanjem, ali je toženec opomin/a prejel, napotilo tudi na presojo skrbnosti ene in druge stranke, je pritožbeno sodišče ugotovljena dejstva pretehtalo še v tej smeri. Pri tem je upoštevalo, da je bilo breme obveščanja o dodatnem roku za izpolnitev na strani tožnice in je zato morala biti pri izbiri načina obveščanja ustrezno skrbna. Upoštevalo je tudi pomen obvestila za toženca.

17. Glede opomina z dne 18. 10. 2014 (priloga A5) ugotavlja, da presoje, ali je bila tožnica pri obveščanju ustrezno skrbna, ni mogoče narediti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (takšne pa so bile tudi tožničine trditve) namreč izhaja le to, da je bil opomin poslan na (pogodbeni) naslov toženca, ni pa znan ne način vročanja ne kaj se je s pošiljko zgodilo. Posledično tudi presoje skrbnosti ravnanja toženca ni mogoče narediti. Za prvi opomin zato ni mogoče šteti, da ga je toženec prejel.

18. To pa ne velja za drugi opomin. Tega je tožnica tožencu poslala s priporočeno pošto na isti naslov, pošiljka pa se je vrnila z oznako „ni dvignil“. Ker iz tega zaznamka ni mogoče sklepati, da se je toženec morebiti preselil, tožnici ni mogoče očitati, da (čeprav je za to imela toženčevo pooblastilo) ni poizvedovala o njegovem bivališču. O tem, da razpolaga s pravim naslovom, jo je dodatno utrjevala pogodbena zaveza toženca, da v petih dneh sporoči spremembo bivališča. Ne glede na to pa bi bila ob dejstvu, da toženec ni trdil (in tega ne trdi niti v pritožbi), da je bila preselitev razlog, da pošiljke ni dvignil, taka poizvedba tudi sicer nesmiselna. Tožencu je na drugi strani mogoče očitati, da je sam povzročil, da do dejanske seznanitve z opominom ni prišlo, saj pošiljke, poslane na naslov, ki ga je tožnici sam sporočil, ni dvignil, čeprav mu takšno ravnanje narekuje že osnovna skrbnost (6. člen OZ). Pritožbeno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da na priporočeno poslani pošiljki do zaznamka „ni dvignil“, pride tudi zaradi okoliščin, ki jih ni mogoče šteti v breme naslovnika. Tako lahko do daljše odsotnosti (zaradi katere je pošiljka vrnjena pošiljatelju) pride zaradi dopusta, službene poti, bolezni in podobno. Vendar pa pritožnik takih okoliščin ni zatrjeval ne pred sodiščem prve stopnje, ne zatrjuje pa jih niti v pritožbi. Ob dejstvu, da toženec priporočene pošiljke brez opravičljivega razloga ni dvignil, pa bi bilo od tožnice pretirano zahtevati, da poskuse vročitve ponavlja. Sama namreč ne more vplivati na to, ali bo nasprotna stranka pošiljko prevzela in je v to ni mogoče prisiliti niti z več zaporednimi poskusi vročanja. Ker vročanje po elektronski pošti oziroma preko bančnega svetovalca tožnici ne daje primernega dokaza o vročitvi obvestila, ji tudi tega, da se ni poslužila te možnosti, ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega obrazloženega zato zaključuje, da je v konkretnem primeru treba šteti, da je toženec drugi opomin prejel, in sicer najkasneje s potekom roka za dvig pošiljke na pošti. Ko je neuspešno potekel še dodatno dani rok za izpolnitev obveznosti, pa je pogodba po samem zakonu nehala veljati.

19. Zahtevek tožnice, ki ga utemeljuje z odstopom od pogodbe, je zato utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Zaradi svojega neuspeha v postopku pa je toženec dolžan tožnici (poleg stroškov, ki so mu bili v plačilo naloženi že s sodbo sodišča prve stopnje) plačati tudi revizijske stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo upoštevajoč Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), vrednost zahtevka ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožnici je na podlagi tar. št. 21 OT za sestavo revizije priznalo 450 točk, na podlagi 11. člena OT materialne stroške v višini 9 točk ter plačano sodno takso v višini 180 EUR, skupaj 274,80 EUR.

-------------------------------
¹ Tožnica trditvene podlage za to niti ni ponudila.
² Primernost se nanaša na čas, ki je najmanj potreben za izpolnitev. Šteje se, da je rok primeren, če omogoča izpolnitev obveznosti (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran, 574).
³ Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 574, tako tudi pritožbeno sodišče v odločbi I Cpg 1063/2015 in II Cp 289/2014.
⁴ 11. člen Splošnih pogojev je naslovljen „Obveščanje imetnika osebnega računa“ in v relevantnem delu določa, da banka imetnika osebnega računa obvešča o spremembah na njem z izpiski najmanj enkrat na mesec. Imetnik osebnega računa je dolžan voditi lastno evidenco stanja na osebnem računu, ker izpiski izkazujejo poslovanje zgolj za časovno obdobje, navedeno na izpisku. Nadalje je določeno, da banka obvešča imetnika osebnega računa praviloma po pošti. Če je s pogodbo dogovorjeno obveščanje po pošti, pa se šteje, da je imetnik izpisek prejel, če mu je bil poslan na njegov zadnji banki sporočeni naslov.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 1410/2020
• VSL sklep I Cpg 24/2012
• VSC sodba in sklep Cp 228/2011