VSL Sodba I Cp 1306/2019

Jedro

Iz splošnih pogojev izhaja, da se škoda obračuna in likvidira po sistemu totalke tako v primeru, ko je vozilo v celoti uničeno (ali ukradeno) kot v primeru, ko je sicer še popravljivo, vendar to ni ekonomsko smotrno, da sta torej v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka izenačeni. Kar pomeni, da tudi v primeru t.i. ekonomske totalke nastopi prenehanje pogodbe po splošnih (zavarovalnih) pogojih.

Ker je v obravnavanem primeru t.i. ekonomska totalka v splošnih pogojih izenačena s t.i. tehnično totalko oziroma dejanskim uničenjem ali izginotjem vozila, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti pravila šestega odstavka 949. člena OZ o sukcesivno nastajajočih škodah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine 4.999,33 EUR s pripadki, ki jo je tožnik zahteval na podlagi police avtomobilskega kaska za škodo na avtomobilu, ki se je pripetila dne 6. 7. 2016. Zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zavarovalna pogodba v času nastanka zavarovalnega primera že prenehala veljati.

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, v kateri med drugim navaja, da v prometni nezgodi dne 4. 5. 2016 ni nastala popolna škoda na zavarovanem avtomobilu, ki ni bil uničen. Tožnik je vozilo po navedeni nezgodi popravil in uporabljal v javnem prometu. Avto je bil ves čas registriran z ohranjenim obveznim zavarovanjem in zavarovanjem voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO+ zavarovanje), iz katerega je toženka tudi izplačala tožniku zavarovalnino za telesne poškodbe, ki jih je utrpel v poznejši prometni nesreči. Policija po nezgodi dne 4. 5. 2016 ni odredila odvzema registrskih tablic niti ni zahtevala, da se vozilo odjavi iz prometa. V prvem odstavku 8. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-13 (priloga A6, v nadaljevanju Splošni pogoji) je navedeno, da nastane popolna škoda samo v primeru uničenja ali tatvine zavarovane stvari. Nastala je le delna škoda, zato se je zavarovalno razmerje v skladu s kogentnimi določbami Obligacijskega zakonika¹ o sukcesivnih škodah nadaljevalo brez spremembe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje pravzaprav ni sporno, četudi se tožnik v pritožbi sklicuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje; vendar s temi navedbami izpodbija pravne zaključke sodišča. Relevantno dejansko stanje je naslednje: tožnik je imel pri toženki sklenjeno pogodbo za zavarovanje avtomobilskega kaska, za katero veljajo Splošni pogoji AK-13; dne 4. 5. 2016 je imel prometno nesrečo, v kateri je nastala na kasko zavarovanem avtu materialna škoda, ki jo je toženka obračunala kot popolno škodo oziroma t.i. ekonomsko totalko, o tej škodi sta stranki sklenili poravnavo in toženka je tožniku izplačala odškodnino. Tožnik je nato dal popraviti škodo na spornem avtomobilu, se z njim zopet vozil in 6. 7. 2016 doživel novo prometno nesrečo, v kateri je nastala škoda, ki je predmet te pravde.

6. Toženka je izplačilo zavarovalnine za to drugo škodo (z dne 6. 7. 2016) zavrnila, sklicujoč se na drugi odstavek 18. člena Splošnih pogojev, ki pravi: Po nastanku zavarovalnega primera, pri katerem je na zavarovani stvari ugotovljena in priznana popolna škoda po teh pogojih, zavarovanje preneha. V Splošnih pogojih je med drugim tudi določeno (8. člen), da se škoda, ki jo krije zavarovanje, ugotavlja v primeru (1) uničenja ali tatvine zavarovane stvari (popolna škoda) po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov zavarovane stvari, upoštevajoč stanje te stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. Nadalje je v drugem odstavku 8. člena Splošnih pogojev določeno, da če je »vrednost zavarovane stvari, zmanjšana za vrednost ostankov teh stvari na dan ugotavljanja višine škode, manjša od stroškov popravila, se višina škode ugotavlja tako kot v primeru uničenja ali tatvine zavarovane stvari (popolna škoda).«

7. Stranki sta torej sporazumno pogodbeno (prek Splošnih pogojev) določili, da zavarovalna pogodba preneha v primeru, ko nastane t.i. popolna oziroma totalna škoda,² četudi še ni potekla pogodbeno določena zavarovalna doba. Pojem popolne ali totalne škode (totalke) v zakonih ni določen, je pa ustaljen v zavarovalniški in tudi sodni praksi in (nekoliko poenostavljeno) pomeni, da popravilo poškodovane stvari z ekonomskega vidika ni smotrno (t.i. ekonomska totalka); praviloma zato, ker je tržna vrednost poškodovane stvari razmeroma nizka, stroški popravila pa razmeroma visoki. V praksi se pojavlja tudi izraz tehnična totalka, ki pomeni takšno poškodbo ali uničenje stvari, da je tudi tehnično ni mogoče več popraviti oziroma vzpostaviti v prvotno stanje; ta pojem je v predmetnih Splošnih pogojih zajet v 8. členu pod navedbo uničenje stvari. V Splošnih pogojih sta se pravdni stranki dogovorili, da se (tudi) v primeru t.i. ekonomske totalke škoda obračuna po sistemu popolne škode, to je enako, kot če bi bilo vozilo uničeno.

8. Nosilni razlog prvostopenjskega sodišča je, da iz Splošnih pogojev izhaja, da se škoda obračuna in likvidira po sistemu totalke tako v primeru, ko je vozilo v celoti uničeno (ali ukradeno) kot v primeru, ko je sicer še popravljivo, vendar to ni ekonomsko smotrno, da sta torej v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka izenačeni. Kar pomeni, da tudi v primeru t.i. ekonomske totalke nastopi prenehanje pogodbe po 18. členu Splošnih pogojev. To stališče je ves čas postopka napadal tožnik in tudi v pritožbi v bistvu le ponavlja svoje nasprotno stališče, da je namreč popolna škoda v smislu 18. člena Splošnih pogojev le t.i. tehnična totalka (popolno fizično uničenje) ali izginotje vozila.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (kot zmotno navaja pritožba), da bi bilo vozilo v nezgodi dne 4. 5. 2016 dejansko in v celoti uničeno, temveč le, da je z obračunom ekonomske totalke nastal pravni položaj, ki je glede pogodbenih pravic in obveznosti izenačen z uničenjem ali izginotjem vozila (to pa ni ugotovitev dejanskega stanja, temveč pravna kvalifikacija dejanskega stanja); s tem stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Takšna ureditev je dopustna in ni nična, saj stranka tako v primeru popolnega uničenja ali izginotja kot v primeru t.i. ekonomske totalke dobi izplačano popolno odškodnino. V obeh primerih zavarovanec dobi oziroma obdrži celotno vrednost vozila pred poškodbo, deloma v obliki rešenih delov oziroma ostankov, preostali del pa v obliki denarne odškodnine. Tako je teoretično gledano njegov premoženjskopravni položaj vzpostavljen in enakovreden tistemu pred poškodbo zavarovane stvari, ki je bila ocenjena kot popolna škoda.

10. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da v kategorijo popolne škode ni vključena škoda, ko zavarovana stvar ni uničena, je pa njena vrednost zmanjšana za vrednost ostankov teh stvari na dan ugotavljanja višine škode, manjša od stroškov popravila, in da je v drugem odstavku 8. člena Splošnih pogojev opredeljen le način, kako se v primeru t.i. ekonomske totalke ugotavlja obseg in višina škode; v obeh primerih namreč zavarovanec dobi (ko prišteje še vrednost rešenih delov) povrnjeno celotno vrednost stvari, torej največ, kar je teoretično mogoče iztržiti iz zavarovalne pogodbe, upoštevaje načelo popolne odškodnine (primerjaj prvi in drugi odstavek 949. člena OZ). Ker je namen premoženjskega zavarovanja vselej ekonomski, sta opisana položaja (ekonomska in tehnična totalka) primerljiva.

11. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da glede na 18. člen Splošnih pogojev vselej, kadar je škoda obračunana po sistemu popolne škode, zavarovalna pogodba z izplačilom te odškodnine preneha. To je razvidno že iz dikcije 18. člena (poudarilo Višje sodišče): »Po nastanku zavarovalnega primera pri katerem je na zavarovani stvari ugotovljena in priznana popolna škoda po tej pogojih, zavarovanje preneha.« Ta člen ne govori o »zavarovalnem primeru, pri katerem je zavarovana stvar uničena ali izginula« ali kaj podobnega, temveč je govora o ugotavljanju in prizna(va)nju popolne škode; to pa evidentno zajema tako primere iz prvega kot tudi drugega odstavka 8. člena Splošnih pogojev.

12. S temi Splošnimi pogoji oziroma razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni poseženo v kogentne določbe o zavarovalni pogodbi. Stališče o tem je zavzeto tudi v sodni praksi, ki jo je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje (sodba VSRS III Ips 63/93) in te prakse pritožba obrazloženo sploh ne problematizira. Dopustno je, da stranki v zavarovalni pogodbi ali splošnih pogojih določita dodatne obveznosti in pogoje, ki jih mora izpolniti zavarovanec, če želi dobiti izplačano zavarovalnino,³ torej je dopustno, da stranki v splošnih pogojih tudi vnaprej določita pogoje, kdaj pogodba preneha. Tožnik je splošne pogoje prejel, česar sploh ne izpodbija, zato ga zavezujejo. Strinjal se je tudi z odločitvijo zavarovalnice, da se škoda z dne 4. 5. 2016 obravnava po sistemu totalke; da je škoda z navedenega dne izpolnila vse pogoje za obravnavo po sistemu totalke, pa pritožnik niti ne izpodbija.

13. V pritožbi večkrat ponovljene navedbe, da v tem primeru ni šlo (pravno gledano) za »popolno škodo,« ker vozilo ni (popolnoma, v celoti) uničeno, so zato zmotne, saj je bilo, kot je že povedano, med strankama v Splošnih pogojih dogovorjeno, da se v vseh primerih, ko se odškodnina obračuna po sistemu totalke, šteje, da je nastopila popolna škoda, torej gre pravno za enak položaj, kot če bi bilo vozilo popolnoma uničeno oziroma bi izginilo; vse to je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (npr. 14. in 19. točka obrazložitve).

14. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, da je bilo vozilo (kljub obračunu škode po sistemu totalke) hitro popravljeno in da ga je pozneje še uporabljal, prav tako ni odločilno, saj ne zakon ne Splošni pogoji teh dejanskih okoliščin ne štejejo kot pomembne. Tudi dejstvi, da je za isto vozilo tudi po nesreči z dne 4. 5. 2016 še ostala v veljavi pogodba o obveznem avtomobilskem zavarovanju ter pogodba o AO+ zavarovanju, nista pomembni, saj gre za različne pogodbe oziroma različne pravne podlage, ki med seboj niso povezane. Tudi dejstvo, da policija ni odvzela registrskih tablic in zahtevala odjave vozila iz prometa, ne more vplivati na odločitev, saj gre za upravnopravne obveznosti, ki ne morejo neposredno vplivati na pravice in obveznosti v civilnopravnem razmerju. Splošni pogoji prenehanja pogodbe ne vežejo na odjavo iz prometa ali odvzem registrskih tablic, temveč zgolj na dejstvo, da je bila škoda likvidirana po sistemu t.i. totalke.

15. Pritožnik sicer utemeljeno na načelni ravni zatrjuje, da ekstenzivna razlaga splošnih pogojev v škodo zavarovanca ni dopustna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja (enako pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, glej 14. točko obrazložitve), da v tem primeru ne gre za ekstenzivno razlago, temveč zgolj za uporabo jasne določbe 18. člena Splošnih pogojev, pa tudi pri razlagi 8. člena ni potrebna nobena ekstenzivnost, saj je bistvena vsebina te pogodbene določbe (da se primeri, ko je stvar popolnoma uničena ali pa zgolj ekonomsko ni upravičeno njeno popravilo, obravnavajo enako) dostopna že z običajno razlago.

16. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do ugovorov glede ničnosti, ki jih pritožnik sedaj ponovi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve). Pritožnik citira komentar Obligacijskega zakonika izpod peresa dr. Ade Polajnar Pavčnik, vendar zgolj v delu, ki njemu ustreza – ignorira pa del komentarja,⁴ na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, da se namreč šesti odstavek 949. člena OZ o sukcesivnih škodah uporablja samo pri delnem uničenju ali izgubi stvari, ne pa tudi takrat, ko je stvar popolnoma uničena ali izgubljena. Ker je, kot že povedano, v obravnavanem primeru t.i. ekonomska totalka v Splošnih pogojih izenačena s t.i. tehnično totalko oziroma dejanskim uničenjem ali izginotjem vozila, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti pravila šestega odstavka 949. člena OZ o sukcesivno nastajajočih škodah. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da tako določilo splošnih pogojev ni nično.⁵

17. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uveljavljanimi kršitvami. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁶), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker je tožnik s pritožbo propadel, sam nosi svoje pritožbene stroške; zavrnitev pritožbenih stroškov je že vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² Nasprotje popolne (totalne) škode je delna škoda, pri kateri zavarovanje (predčasno) ne preneha; oba pojma (delna in totalna škoda) sta sama po sebi nejasna in pomensko odprta, zato ju je treba razlagati v skladu s tem, kako sta stranki ta dva pojma opredelili v Splošnih pogojih.
³ Primerjaj sodbo VSL I Cpg 1440/2014.
⁴ Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 860; dr. Polajnar Pavčnikova v podkrepitev svojih stališč citira še druge teoretike.
⁵ In se ponovno sklicuje na sodbo VSRS III Ips 63/93, ki obravnava domala identičen primer in na katero se je sklicevalo že prvostopenjsko sodišče.
⁶ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 63/93
• Sodba II Ips 417/98
• Sodba II Ips 638/2004