VSL Sklep I Cp 614/2019

Jedro

Ob prenehanju Pogodbe sta pravdni stranki medsebojna razmerja uredili z Odpovedjo (dogovorili sta se o pogojih prenehanja Pogodbe), na podlagi katere je bil tožnik zaradi predčasne prekinitve Pogodbe upravičen do odpravnine. Tožniku je bila ob podpisu Odpovedi izdana izpisnica, ki mu je omogočala takojšen prestop v drug košarkarski klub (z izdajo izpisnice je tožnik postal prost igralec). S sklenitvijo Odpovedi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da sklene tožnik za sezono 2016/2017 pogodbo o igranju košarke z drugim klubom (stranki sta tedaj soglašali, da tožnik v sezoni 2016/2017 igra za drug klub). To pa ne pomeni, da sta pogodbeni stranki za primer nepravočasnega plačila odpravnine in posledične ničnosti Odpovedi izključili možnost, da se ponovno vzpostavi pogodbeno razmerje po Pogodbi. Nasprotno, pravdni stranki sta v svojih trditvenih podlagah soglašali, da je Pogodba zaradi ničnosti Odpovedi oživela, takšen pomen besedila spornega določila omogoča tudi jezikovna razlaga. Izpovedbi pravdnih strank, da ni bil namen Odpovedi, da se tožnik vrne k tožencu, je treba presojati v luči okoliščine, da je do zamude z izpolnitvijo in posledične razveze Odpovedi prišlo v obdobju, ko je bil tožnik že zaposlen v drugem klubu. Dogovora, da tožnikovo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bi veljalo kot kršitev pogodbe, ni mogoče razumeti v tem smislu, da Pogodba za tožnika ni veljala (torej, da tožnik ni bil oziroma ni mogel biti toženčev igralec). Na takšen način urejeno pogodbeno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ex tunc od sklenitve Odpovedi dalje, ni v nasprotju z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). S tem, ko je 2. 11. 2016 sklenil pogodbo z drugim klubom, tožnik Pogodbe ni kršil, jo je pa na konkludenten način odpovedal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 4.800 EUR z obrestmi od 31. 1. 2017 dalje do plačila, 2.000 EUR z obrestmi od 15. 6. 2016 dalje do plačila in 1.740,09 EUR z obrestmi od 31. 1. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), (2) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 14.800 EUR z obrestmi od 31. 1. 2016 dalje do plačila, 91,93 EUR z obrestmi od 15. 3. 2017 dalje do plačila, 147,09 EUR z obrestmi od 21. 6. 2017 dalje do plačila in 17.747,64 EUR z obrestmi od 31.1. 2017 dalje do plačila (točka II izreka), ter (3) tožniku naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka v višini 2.547,90 EUR (točka III izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo (konkretno točki II in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma (podredno) jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik sodišču očita, da je pogodbeno določilo v aneksu z 11. 8. 2016 napačno opredelilo kot pogodbeno kazen. Z aneksom je bilo dogovorjeno, da v primeru pravočasnega plačila zneska, ki ga določa aneks (5.600 EUR in dodatnih 2.800 EUR), prenehajo tožnikove obveznosti glede igranja pri tožencu, toženec pa je (z izjemo zneska, ki ga določa aneks) prost vseh finančnih obveznosti do tožnika. V nasprotnem primeru (torej, če toženec zneska, dogovorjenega z aneksom, ne plača pravočasno) je toženec dolžan poravnati obveznosti iz osnovne pogodbe s 17. 12. 2014. Določilo o plačilu polnega zneska, kot če bi se pogodba s 17. 12. 2014 izvrševala brez prekinitve, ni nova obveznost, nastala z aneksom. Gre za obveznost, ki se ji je toženec želel izogniti. Z aneksom dogovorjen znesek predstavlja popust v korist toženca, do katerega je upravičen le v primeru pravočasnega plačila. Sodna praksa se je že srečala s primeri kot je konkretni (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1344/2012). Gre za tipičen dodatni dogovor glede na osnovno razmerje, ko se klub zaveže plačati nižji znesek (znesek s popustom), v primeru, da časovnega okvira te obveznosti ne spoštuje, pa je dolžan plačati obveznost iz osnovnega razmerja. Ker sta se pogodbeni stranki skladno z načelom dispozitivnosti dogovorili o posledici za primer nepravočasne izpolnitve, je absurdno razlogovanje, da bi v primeru nepravočasnosti izpolnitve, ki je določena z dogovorom, ta dogovor postal ničen (po pravilih o času kot bistveni ali nebistveni sestavini pogodbe). Zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti po aneksu sam aneks (odpoved) ni postal ničen, nastopila je le dogovorjena posledica - popust ne velja več, toženec mora plačati celotno obveznost, kot mu jo je nalagala osnovna pogodba. Pri odločanju bi moralo sodišče upoštevati specifičnost urejanja razmerij v športu. Posebna narava športa dopušča samoreguliranost športa.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik (košarkar) zahteva od toženca (košarkarski klub) plačilo 15.039,02 EUR neto ter pripadajoče davke in prispevke v višini 17.747,64 EUR neto z obrestmi, in sicer na podlagi Pogodbe s 17. 12. 2014 (Pogodba), v zvezi z Odpovedjo pogodbe z 11. 8. 2016 (Odpoved). Toženec se zahtevku upira, saj meni, da je svoje obveznosti iz pogodbenega razmerja s tožnikom v celoti poravnal.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili, da bo tožnik v košarkarskih sezonah 2014/2015 in 2015/2016 za toženca igral košarko, toženec pa mu bo za to plačal (2.000 EUR neto/mesec v sezoni 2014/2015, skupaj 20.000 EUR in 4.000 EUR neto/mesec v sezoni 2015/2016, skupaj 36.000 EUR), - da sta pravdni stranki z aneksom s 17. 12. 2014 podaljšali trajanje Pogodbe še za košarkarsko sezono 2016/2017 in se dogovorili o plačilu za sezoni 2015/2016 in 2016/2017 (2.800 EUR/mesec, če bo klub igral v slovenski ligi in ligi A.), - da sta pravdni stranki po zaključku sezone 2015/2016 z Odpovedjo prekinili Pogodbo, toženec pa se je zavezal, da bo tožniku plačal dve neto plači v višini 5.600,00 EUR (2.800,00 EUR najkasneje do 15. 9. 2016, 2.800,00 EUR pa najkasneje do 15. 10. 2016), v primeru, da tožnik do najkasneje 1. 10. 2016 ne bo podpisal pogodbe z drugim klubom, pa do 15. 11. 2016 še dodatnih 2.800 EUR (2. in 3. člen Odpovedi), - da je tožnik 2. 11. 2016 sklenil pogodbo z novih košarkarskim klubom, in - da je toženec obveznosti po Odpovedi izpolnil, vendar z zamudo (prvi dve neto plači je tožniku plačal 4. oziroma 28. 10. 2016, dodatno neto plačo pa 14. 3. 2017). Obe pravdni stranki se sklicujeta na določilo iz tretjega odstavka 4. člena Odpovedi („Klub se strinja, da v primeru neizpolnitve obveznosti kluba, navedenih v 2. in 3. členu te odpovedi, ta odpoved postane nična in neveljavna. V takšnem primeru obveljajo določila pogodbe z dne 17. decembra 2014 in pripadajočega aneksa, podpisanega 2. junija, pri čemer igralčevo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bo veljalo kot kršitev pogodbe.“), ki mu pripisujeta različen pomen.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z v zakonu predvidenimi posledicami neizpolnitve obveznosti (104. in 105. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), saj sta pogodbeni stranki za primer nepravočasne izpolnitve sami določili sankcijo. Z vprašanjem, ali sta pravdni stranki roke plačila toženčevih obveznosti opredelili za bistveno sestavino Odpovedi, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zato, ker bi v tem primeru prepozna izpolnitev obveznosti za tožnika predstavljala neizpolnitev, temu pa bi sledila z Odpovedjo dogovorjena posledica - ničnost Odpovedi. Materialnopravno pravilna, temelječa na izvedenem dokaznem postopku, je presoja sodišča prve stopnje, da pravdni stranki z dogovorom, da „Odpoved v primeru neizpolnitve obveznosti postane nična in neveljavna in da v tem primeru obveljajo določila Pogodbe“, nista zajeli posledic za primer zamude s plačilom, oziroma da rokov plačila toženčevih obveznosti nista opredelili kot bistveno sestavino Odpovedi (v smislu 104. člena OZ). Na presojo, da dogovor o rokih za izpolnitev obveznosti po Odpovedi ni bil dogovor o fiksnih rokih, je poleg ugotovitev, da se pravdni stranki o tem nista dogovorili (v določbah Odpovedi ni izražena volja strank, da je čas bistvena sestavina njunega dogovora), in da na to ne kaže niti pravna narava posla, pomembno vplivalo tožnikovo ravnanje po nastopu zamude: tožnik je tudi po nastopu zamude vztrajal pri izpolnitvi obveznosti po Odpovedi, z dopisom s 17. 1. 2017 je namreč toženca pozval k plačilu dodatne plače najkasneje do 23. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da je s tem, ko toženec obveznosti v dodatnem roku (ki šteje kot fiksen rok) ni izpolnil, nastopila posledica iz tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ - Odpoved je bila avtomatično razvezana, toženec je bil prost obveznosti, prevzetih z Odpovedjo (prim. 111. člen OZ).

8. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega zaključka, da je dogovor iz tretjega odstavka 4. člena Odpovedi po vsebini pogodbena kazen, ki za primer kršitve denarne obveznosti ne more biti dogovorjena (prim. tretji odstavek 247. člena OZ). Takšen zaključek temelji na presoji, da je bil skupni namen pogodbenih strank takšen, da po ničnosti Odpovedi oživijo le finančne obveznosti toženca po Pogodbi. Za takšen zaključek, ki temelji na pravni logiki, da je dogovor, ki ne vzpostavlja vzajemnih obveznosti (pogodbenega razmerja v celoti), po vsebini pogodbena kazen, sodišče prve stopnje ni imelo podlage v dokaznem postopku ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Čeprav se sodišče prve stopnje glede na pomensko odprtost spornega določila iz tretjega odstavka 4. člena Odpovedi, ki omogoča različne (in enako možne) razlage, pravilno ni zadovoljilo izključno z jezikovno razlago, in je vsebino pogodbene volje iskalo tudi zunaj pomena v Odpovedi uporabljenih izrazov (prim. prvi in drugi odstavek 82. člena OZ), je po prepričanju pritožbenega sodišča spornemu določilu ob njegovi razlagi dalo napačno vsebino. Pri ugotavljanju vsebine dogovorjenih posledic toženčeve neizpolnitve/nepravočasne izpolnitve obveznosti se je sodišče prve stopnje oprlo na jezikovno razlago določil Odpovedi, predvsem 3. člena (da toženec tožniku v primeru, da do 1. 10. 2016 ne sklene pogodbe z drugim klubom, do 15. 11. 2016 izplača dodatno plačo) in tretjega odstavka 4. člena (da v primeru ničnosti Odpovedi in ponovni veljavnosti Pogodbe igralčevo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bo veljalo kot kršitev pogodbe), na izpovedbi pravdnih strank (tožnik je ob zaslišanju povedal, da je bil namen dogovora tak, da plača toženec, če do roka ne plača vseh treh plač, celotno sezono, in da takrat, ko se je izkazalo, da toženec ni poravnal obveznosti, ni bilo mišljeno, da bi on prestopil iz novega kluba nazaj k tožencu, zakoniti zastopnik toženca pa je povedal, da je bil tožnik v času zamude kluba že v drugem klubu in da ni bil namen, da se tožnik vrne v klub), ter na okoliščino, da je toženec ob sklenitvi Odpovedi tožniku izdal izpisnico. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je nato sodišče prve stopnje naredilo napačen materialnopravni zaključek, da je bil skupen namen strank, da je dogovor iz tretjega odstavka 4. člena Odpovedi pogodbena kazen.

10. Pravdni stranki sta medsebojne pravice in obveznosti najprej uredili s Pogodbo. Ob prenehanju Pogodbe sta medsebojna razmerja uredili z Odpovedjo (dogovorili sta se o pogojih prenehanja Pogodbe), na podlagi katere je bil tožnik zaradi predčasne prekinitve Pogodbe upravičen do odpravnine. Tožniku je bila ob podpisu Odpovedi izdana izpisnica, ki mu je omogočala takojšen prestop v drug košarkarski klub (z izdajo izpisnice je tožnik postal prost igralec¹). S sklenitvijo Odpovedi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da sklene tožnik za sezono 2016/2017 pogodbo o igranju košarke z drugim klubom (stranki sta tedaj soglašali, da tožnik v sezoni 2016/2017 igra za drug klub). To pa ne pomeni, da sta pogodbeni stranki za primer nepravočasnega plačila odpravnine in posledične ničnosti Odpovedi izključili možnost, da se ponovno vzpostavi pogodbeno razmerje po Pogodbi. Nasprotno, pravdni stranki sta v svojih trditvenih podlagah soglašali, da je Pogodba zaradi ničnosti Odpovedi oživela, takšen pomen besedila spornega določila omogoča tudi jezikovna razlaga. Izpovedbi pravdnih strank, da ni bil namen Odpovedi, da se tožnik vrne k tožencu, je treba presojati v luči okoliščine, da je do zamude z izpolnitvijo in posledične razveze Odpovedi prišlo v obdobju, ko je bil tožnik že zaposlen v drugem klubu. Dogovora, da tožnikovo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bi veljalo kot kršitev pogodbe, ni mogoče razumeti v tem smislu, da Pogodba za tožnika ni veljala (torej, da tožnik ni bil oziroma ni mogel biti toženčev igralec²). Na takšen način urejeno pogodbeno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ex tunc od sklenitve Odpovedi dalje, ni v nasprotju z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (prim. 3. člen OZ). S tem, ko je 2. 11. 2016 sklenil pogodbo z drugim klubom, tožnik Pogodbe ni kršil, jo je pa na konkludenten način odpovedal.

11. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je imel sporni dogovor naravo nedovoljene pogodbene kazni, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z višino tožbenega zahtevka (izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka), kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč (do 2. 11. 2016) nastale oziroma zapadle pogodbene obveznosti, ter plačila, ki jih je toženec izvedel na podlagi Odpovedi, ugotoviti, ali toženec tožniku iz naslova Pogodbe še kaj dolguje. Odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe (in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje) temelji na oceni, prvič, da bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa (sodišče prve stopnje se v dosedanjem postopku še ni ukvarjalo z višino tožbenega zahtevka - celoten dejanski sklop še ni bil raziskan), drugič, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem ne bi bilo ekonomično, in tretjič, da razveljavitev (glede na to, da se bo sodišče prve stopnje moralo ukvarjati le še z višino tožbenega zahtevka) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Po 16. členu Pravilnika Košarkarske zveze Slovenije (priloga A14) je izpisnica dokument, ki omogoča prestop igralca iz kluba v klub brez plačila nadomestila nadomestila oziroma odškodnine.
² Izdana izpisnica sama po sebi ne onemogoča vrnitve igralca v klub.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 35/2019
• VSRS Sodba III Ips 11/2018-3
• VSL sklep I Cpg 748/2012