VSL Sodba I Cp 829/2019

Jedro

Ker pasivnost tožene stranke (ki ne vloži odgovora na tožbo) povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Oprava naroka zato pred izdajo zamudne sodbe, če so zanjo izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP, ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi .

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da tožniku plača 9.299,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2017 dalje do plačila in mu povrne stroške postopka v višini 978,67 EUR s pripadki (točki I in III izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku ter odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da mu je bila tožba vročena, nanjo pa ni odgovoril, ker ni imel denarja za odvetnika, za brezplačno pravno pomoč pa ni vedel. Tožniku je ponudil plačilo odškodnine, vendar do dogovora ni prišlo. Pričakoval je, da bo vabljen na narok, a do tega ni prišlo. Predlagal je svoje zaslišanje. Sodišču očita poseg v pravico do izjave in s tem kršitev 22. člena Ustave RS ter kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Višina odškodnine je previsoka. Sodišču očita, da je nekritično sledilo navedbam tožnika. Hudih bolečin ta ni trpel, saj je bil v bolnici le štiri dni, predpisan mu je bil Analgin. Navedbe tožnika so v nasprotju s predloženimi dokazi in sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati. Opozarja na predloženo obvestilo zdravnika in iz njega izhajajoči diagnozi, ki kažeta, da je tožnik utrpel vbodno rano v prsni koš in ne v pljuča, pri pneumotoraksu pa gre za vdor zraka v ta prostor. Iz obvestila zdravniku izhaja tudi to, da je tožnika neznanec zabodel v predel trebuha in se torej zdravstvena dokumentacija ne sklada z navedbami v tožbi. Sodišče je le zato, ker so pljuča vitalni organ, zaključilo, da je imel tožnik bolečine srednje intenzitete še dva meseca. Tožnik ni navedel, da bi imel težave z dihanjem, pljuča pa niso bila prizadeta. Zdravljenje ni bilo problematično, ali povezano z zapleti. Ni znano, kako globoka je bila rana, prav tako pa ni splošno znano, da bi pneumotoraks povzročil izjemno hude bolečine. Sodišče je odločalo izven trditvene podlage in navedlo primere iz sodne prakse, ki niso primerljivi s konkretnim. Medicinska dokumentacija je zelo skopa, prav tako navedbe tožnika v tožbi. Te so pavšalne. Neutemeljen je zaključek, da so bolečine trajale dlje kot je trajal bolniški dopust. Takih trditev ni bilo. Ker ni znano, za kakšno rano je šlo, toženec meni, da je odškodnina v višini 5.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti previsoka. Primerna odškodnina bi bila kvečjemu 3.000 EUR. Tudi glede strahu je sodišče sledilo tožniku in mu prisodilo 1.500 EUR, čeprav ni pojasnil, kakšen je njegov zahtevek za primerni strah in kakšen za sekundarni strah. Meni, da do sekundarnega strahu ni prišlo, saj je bilo tožniku že ob sprejemu v bolnišnico jasno, za kakšno poškodbo gre, da ta ni huda in so bile posledice znane takoj. Primerna odškodnina bi bil znesek največ 800 EUR. Trajnih posledic tožnik nima. Nedokazana je trditev o anatomski posledici, to je brazgotinskem tkivu, ki ga ovira pri naporih. Opozarja na fotografije. Nepravilno je odmerjena materialna škoda. Opozarja na potrdilo delodajalca ter predložene plačilne liste, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v času bolniškega dopusta prikrajšan le za 300 EUR, v maju in juliju pa je bil v doma le nekaj dni. Potni stroški in nadomestilo prehrane mu v času bolniškega dopusta ne pripadajo. Izračun materialne škode ni obrazložen in izkazan in ga je nemogoče preizkusiti, predložene listine pa so v nasprotju. Tudi znesek 50 EUR je določen pavšalno in je neizkazan. Te postavke ni mogoče preizkusiti, sodišče pa ji je v celoti sledilo. Enako velja za znesek 300 EUR. Tožnik ni ponudil navedb o tem, v kakšni skupnosti živi, kdo v gospodinjstvu naj bi mu pomagal in tudi ne pojasni, od kod dve uri, ki naj bi bili potrebni za njegovo pomoč oziroma za kakšno pomoč naj bi šlo. Gre za nedokazan materialni strošek. Strokovno osebje ne more imeti enake urne postavke kot družinski član. Nepravilna je odločitev o teku zamudnih obresti. V zamudi je toženec lahko šele, ko je bilo jasno, da do sporazuma o višini odškodnine ne bo prišlo. Toženec nasprotuje tudi priznanju stroška za odškodninski zahtevek.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Splošno

5. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni bila storjena, neutemeljen pa je posledično tudi očitek o posegu v pravico do izjave po 22. členu Ustave. Toženec sam priznava, da mu je bila tožba pravilno vročena, a nanjo ni odgovoril. Bil je opozorjen tudi na posledice, če odgovora ne bo vložil. Možnost, da se o trditvah tožnika izreče, je torej imel, a je ni izkoristil. To, da ni imel pooblaščenke in da ni vedel za možnost brezplačne pravne pomoči, na presojo nima nobenega vpliva.

6. Ker pasivnost tožene stranke (ki ne vloži odgovora na tožbo) povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Oprava naroka zato pred izdajo zamudne sodbe, če so zanjo izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP, ni potrebna¹. Sodišče prve stopnje v tem pogledu ni storilo nobene upoštevne kršitve.

7. Neutemeljeni so v pritožbi večkrat ponovljeni očitki, da je sodišče sledilo navedbam tožnika in da določene trditve niso dokazane. Kot je bilo že poudarjeno, sodišče, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, o zahtevku odloči na podlagi tožbenih navedb in njihove resničnosti v dokaznem postopku ne preverja. Nerelevantno je zato, ali so trditve s priloženimi listinami dokazane ali ne. S tem, ko je navedbe upoštevalo, sodišče ni storilo nobene kršitve. Celo nasprotno: kršitev bi storilo, če bi ravnalo drugače.

8. Je pa bilo sodišče prve stopnje dolžno na podlagi četrte točke prvega odstavka 318. člena ZPP preveriti, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik priložil tožbi. To je tudi storilo in ugotovilo, da takšnega nasprotja ni. Pritožbeno sodišče po pregledu listinskih dokazov, ki so bili priloženi tožbi, s takšno presojo soglaša. To velja tudi v pogledu obvestila zdravniku (priloga A3), ki ga pritožnik izpostavlja v pritožbi. V njem sta namreč zapisani diagnozi, ki ju je tožnik navedel v tožbi (glej navedbe v točki II), zato nasprotja s predloženim dokazilom ni. Tega, da bi bil zaboden v pljuča, tožnik ni trdil in zato tudi v tem pogledu že po logiki stvari nasprotja ne more biti. Navedbe, v kateri del telesa je bil zaboden (to je v predel prsi) pa je tožnik dokazoval s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (priloga A2), ki tej trditvi ne nasprotuje. V izreku te sodbe je bilo namreč to pravnomočno ugotovljeno. To, da je v obvestilu zdravniku drugačen zapis, ne more biti relevantno, saj se tožnik v zvezi s tem dejstvom na obvestilo ni skliceval.

Glede nepremoženjske škode

9. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri njej sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).

10. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 5.000 EUR, za strah 1.500 EUR, za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 750 EUR in skaženost 750 EUR, skupaj torej 8.000 EUR. To predstavlja približno 7,1 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.² Takšna odškodnina se giblje v razponu odškodnin, ki se prisojajo v podobnih (srednje hudih) primerih³.

11. Iz navedb v tožbi, ki predstavljajo podlago za odločanje, izhaja, da je tožnik utrpel vbodno rano desnega prsnega koša z vdorom zraka v prsno votlino. Zaradi te poškodbe je trpel hude bolečine približno teden dni, srednje hude bolečine dva meseca, lažje, skupaj z občasnimi srednje hudimi bolečinami, pa občasno trpi še vedno. Tožnik je bil zaradi poškodbe hospitaliziran in sicer štiri dni, ustavljen je imel torakalni dren, kar je bilo neprijetno in boleče, neprijetno in boleče je bilo tudi odstranjevanje šivov in mazanje rane, jemal je analgetike. Med zdravljenjem je bil zmanjšano sposoben tudi za opravljanje pretežno vseh življenjskih aktivnosti.

12. Iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo že v točki 7 te sodbe, so v zvezi z povzetimi trditvami neupoštevni pritožbeni očitki, s katerimi toženec zgoraj povzetim trditvam nasprotuje (da tožnik hudih bolečin ni trpel, da ni trpel še dva meseca srednje močnih bolečin, da bolečine niso trajale še po zaključku bolniškega dopusta in trajajo še sedaj in da bi moralo sodišče bolečine individualno ocenjevati). Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja⁴. Glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Odškodnina v tej višini tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, ki jih je sodbi izpostavilo že sodišče prve stopnje (glej točko 13). Pri tem je s konkretno primerljiva predvsem zadeva II Ips 600/2006, v kateri je bila za telesne bolečine in nevšečnosti prisojena skoraj enaka odškodnina, oškodovanec pa je trpel bolečine vseh intenzivnosti krajši čas, bil pa je daljši čas (dva dni dlje) hospitaliziran. Ker toženec svojega ugovora, da odškodnina v tem delu odstopa od primerov v sodni praksi, ni konkretiziral, podlage za njeno znižanje ni.

13. Glede na intenzivnost strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnik je namreč, upoštevajoč tožbene navedbe, utrpel močan primarni strah, saj je bilo ogroženo njegovo življenje in zdravje, kasneje pa je trpel tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Na presojo ne more vplivati okoliščina, da tožnik ni ločeno zahteval odškodnine za primarni in sekundarni strah, saj gre za isto vrsto škode. Iz razlogov navedenih v točki 7 te sodbe, so tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za strah neupoštevne trditve, da tožnik sekundarnega strahu ni trpel in zakaj.

14. Tožnik je v tožbi navedel, da mu manjvredna tkiva, ki so ostala na poškodovanih mestih, povzročajo težave pri pritiskih in težave pri povečanih naporih. Iz razlogov navedenih v točki 7 te sodbe, so pritožbene trditve, da tožnik trajnih posledic nima in da ga brazgotinsko tkivo ne ovira, nerelevantne. Enako velja za sklicevanje na fotografije, ki jih je tožnik priložil tožbi in za trditev, da bi se o tem moral izreči izvedenec medicinske stroke. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, sodišče pri zamudni sodbi resničnosti zatrjevanih dejstev z izvedbo dokazov ne preverja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju tožnikovih navedb zato utemeljeno prisodilo tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede premoženjske škode

15. Zgoraj navedeno velja tudi za škodo iz naslova izgubljenega dohodka. Tožnik je trdil, da mu je škoda nastala v višini 949,54 EUR in toliko mu je bilo prisojeno. Ker tožniku višine škode ni bilo treba dokazati, na odločitev ne more vplivati sklicevanje na plačilne liste, ki po mnenju toženca izkazujejo manjšo izgubo. Sodišču višine te škode ni bilo treba izračunavati. Pritožbeno sodišče dodaja, da plačilne liste niso v nasprotju s trditvijo tožnika o višini te škode, saj so predložene le za mesece, ko tožnik ni delal oziroma je delal delno, ne pa tudi za mesece, ko je delal vse dni.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi trditve, da je za potne stroške porabil 50 EUR, ta znesek utemeljeno priznalo. Vprašanje, ali ga je tožnik dokazal, ni pomembno.

17. Ob upoštevanju tožnikovih navedb, da je potreboval tujo pomoč, da jo je potreboval 30 dni in po dve uri dnevno, je odločitev, da mu iz tega naslova pripada odškodnina, pravilna. Primerna je tudi uporabljena urna postavka v višini 5 EUR, saj je v okviru urne postavke za nekvalificirano malo delo in tudi ne odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa.⁵

18. Odločitev je pravilna tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v 27. točki sodbe, pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, v kolikor pa rok za izpolnitev ni določen, zamuda nastane, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da obveznost izpolni (299. člen OZ). Tožnik je toženca pozval na plačilo odškodnine z zahtevkom 5. 6. 2017 in mu v njem postavil petnajstdnevni rok za izpolnitev. Z njegovim iztekom je nastala zamuda. Stališče pritožnika, da je do zamude prišlo šele s trenutkom, ko se je izkazalo, da do dogovora glede višine odškodnine ne bo prišlo, je zmotno in v citirani zakonski določbi nima podlage. Ne glede na pogajanja, bi toženec moral izpolniti vsaj nesporni del obveznosti.

19. Končno je pravilna tudi stroškovna odločitev, saj tožniku pripada nagrada za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka po tar. št. 38/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ta strošek pa na podlagi 155. člena ZPP kot potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo, priznava tudi sodna praksa.⁶

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

21. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 155. členom ZPP). Odgovor na pritožbo zaradi omejenosti pritožbenih razlogov zoper zamudno sodbo in vsebino konkretne pritožbe po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben in zato tožnik do povračila stroškov, ki so mu z vložitvijo odgovora nastali, ni upravičen (155. v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je posledično odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške.

-------------------------------
¹ Narok in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Gre na primer za položaj, ko obstoji nasprotje med trditvami in dokazi, ali če sodišče oceni, da imata stranki namen nedovoljeno razpolagati z zahtevkom (glej J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 117-118 in 121, tako tudi VS RS v odločbi II Ips 332/2014). Konkreten primer ni tak.
² Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.115,98 EUR.
³ Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba 2001, str. 763.
⁴ Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja, da se je tudi sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem oziroma v nasprotju z prvim odstavkom 318. člena ZPP mestoma ukvarjalo z vprašanjem, ali so navedbe tožnika resnične (glej na primer točko 12, 15, 20, 23, 24 in 25), a to, saj je s strani tožnika zatrjevana dejstva pri odločitvi nato vseeno upoštevalo, na pravilnost odločitve ni vplivalo.
⁵ Glej odločbe VSL II Cp 1946/2014, II Cp 653/2015, II Cp 2117/2015, I Cp 1105/2016, I Cp 1163/2018 in druge.
⁶ Glej odločbe VSL I Cp 4046/2010, II Cp 3318/2010, II Cp 3318/2010 in druge.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 340/2018
• VSL Sodba II Cp 2018/2021
• VSL Sodba I Cp 270/2018