VSL Sodba I Cpg 909/2018

Jedro

Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe.

Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dolžnost tožene stranke pa je izvesti celotni projekt in doseči predvidene cilje in rezultate. Nastanek upravičenih stroškov ni izpolnitev tožene stranke, ampak pogoj za nastanek njene pravice do javnih sredstev, ki se manifestira s potrjenim zahtevkom za izplačilo v posameznem proračunskem letu.

Z dogovorom sta pogodbeni stranki prosto uredili obligacijsko razmerje in so zato ta določila pogodbe postala del materialnega prava, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. Tožeča stranka si je tako zagotovila oblikovalno pravico, da odloči o prenehanju pogodbenega razmerja z enostransko odstopno izjavo, kar je tudi izkoristila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 47.889,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2016 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 2.884,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od zneska 47.889,24 EUR od 28. 12. 2015 dalje do 14. 12. 2016).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 763,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 47.889,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.219,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke s pripadajočimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je navajala, da se je tožena stranka prijavila na javni razpis za dodeljevanje vzpodbud v okviru iniciative EUREKA za leto 2014, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/2014 (v nadaljevanju: razpis EUREKA). Vlogi je bilo s sklepom z dne 6. 2. 2015 ugodeno, zato je tožeča stranka (Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, v nadaljevanju MGRT ali Ministrstvo ali tudi MG) na tej podlagi s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 0000 z dne 29. 4. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju ali Pogodba), s katero sta stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s sofinanciranjem dela upravičenih stroškov raziskovalno razvojnih aktivnosti na projektu razvoj konkurenčne tehnologije za proizvodnjo ..., namenjenih določanju ... z akronimom projekta C. (v nadaljevanju projekt ali projekt C.) v vrednosti do 298.361,00 EUR. Projekt naj bi se izvedel v letih 2015, 2016 in 2017. Na podlagi zahtevka tožene stranke in potrjenega poročila o delu na projektu je bilo tožencu dne 28. 12. 2015 izplačanih 47.889,24 EUR sredstev za proračunsko leto 2015. Dne 7. 9. 2016 je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici izdalo sklep o začetku postopka prisilne poravnave St 000/2016 nad toženo stranko z dnem 24. 8. 2016. Skladno s prvim odstavkom 20. člena Pogodbe o sofinanciranju z dnem začetka postopka prisilne poravnave preneha obveznost tožeče stranke iz naslovne pogodbe, skladno s tretjim odstavkom istega člena pa ima tožeča stranka pravico od pogodbe odstopiti in zahtevati vračilo izplačanih sredstev. Tožeča stranka je zaradi spremenjenih razmer in na podlagi izražane želje po nadaljevanju izvajanja projekta s strani tožene stranke pripravila predlog Aneksa k pogodbi, s katerim bi pogodbeni stranki na novo opredelili medsebojne pravice in obveznosti iz naslova predmetne pogodbe.¹ Tožena stranka je predlog aneksa k pogodbi zavrnila z dopisom z dne 16. 11. 2016 (priloga A9) z obrazložitvijo, da je aneks v neskladju z zakonodajo glede prisilne poravnave, saj bi vse ostale upnike postavil v bistveno slabšo pozicijo in lahko celo ogrozil uspeh same prisilne poravnave; tožena stranka bi namreč morala izvajati projekt, ki ni plačan in poleg lastnih sredstev, ki jih podjetje za ta namen nima, za projekt zagotavljati še dodatna sredstva, ki naj bi jih zagotavljalo MG, skupaj cca 200K letno. Tožeča stranka je nato dne 5. 12. 2016 poslala toženi stranki obvestilo o odstopu od pogodbe in zahtevala vračilo sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bilo toženki vročeno 15. 12. 2016 (priloga A10).

6. Tožena stranka se je zahtevku protivila in navajala, da je svoje obveznosti za leto 2015 v celoti izpolnila, kar je tožeča stranka potrdila, in na podlagi potrjenega poročila o delu na projektu je tožena stranka prejela sredstva v višini 47.889,24 EUR. Pogodba se je izvajala korektno, dokler nad toženo stranko ni bil začet postopek prisilne poravnave, ki je v določeni meri tudi zaradi zakonskih prepovedi onemogočil izpolnjevanje vseh obveznosti po pogodbi, in sicer tožena stranka od takrat dalje ni mogla opravljati denarnih izplačil v smislu sofinanciranja (tožeča stranka je zgolj delno sofinancirala projekt, delno pa je bilo finančno breme na toženi stranki). Po začetku prisilne poravnave je tožeča stranka toženi stranki ponudila v podpis aneks k pogodbi o sofinanciranju, v skladu s katerim bi tožena stranka prevzela celotno breme financiranja projekta, s katerim bi odpadle vse obveznosti tožeče stranke, tožena stranka pa bi poleg obveznosti, ki so zanjo že veljale po pogodbi, morala zagotoviti še financiranje, ki ga je po pogodbi sicer vršila tožeča stranka. Takšen predlog aneksa k pogodbi je bil po mnenju tožene stranke absurden (če tožena stranka ne more delno sofinancirati stroškov projekta, potem jih seveda ne more niti v celoti). Podpis aneksa je tožena stranka zavrnila tudi zato, ker ni smela kršiti insolvenčne zakonodaje. Tožena stranka meni, da je določilo tretjega odstavka 20. člena pogodbe o sofinanciranju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, nemoralno in nično. Vračilo sredstev za nazaj bi po njenem mnenju vzpostavilo neupravičeno obogatitev na strani tožeče stranke, saj bi tožeča stranka prejela nazaj svoja sredstva, medtem ko sama ne bi vrnila storitve, ki jo je tožena stranka (tudi v njenem, to je javnem interesu) korektno opravila. Pogodbena ureditev po njenem mnenju nasprotuje tudi splošni zakonski ureditvi o odstopu od pogodbe oziroma posledicah odstopa, ki v 111. členu Obligacijskega zakonika (OZ) predvideva, da mora vsaka stranka vrniti drugi, kar je prejela, ne le ena stranka. Tretji odstavek 20. člena pogodbe naj bi bil tudi v nasprotju s 26. členom pogodbe, ki pravi, da se glede pravnih učinkov odstopa upoštevajo določila OZ, ki so glede režima vračanja drugačna. Sporno pogodbeno določilo po mnenju toženke nasprotuje trajnim obligacijskim razmerjem (kakršno je tudi konkretno), od katerih se praviloma vselej odstopa oziroma odpoveduje z učinkom za naprej in ne za nazaj.

7. Sodišče prve stopnje je kot bistveno navedlo, da je tožena stranka svoje obveznosti za leto 2015 v celoti izpolnila, kar je tožeča stranka potrdila. Po oceni prvostopenjskega sodišča ne drži, da bi storitve, izvedene v letu 2015, ne imele nikakršnega pomena brez storitev v letu 2016 in 2017. Financiranje je bilo po pogodbi razdeljeno na sklope po posameznih letih, zato ne drži, da je projekt nedeljiva celota. Po oceni prvostopenjskega sodišča se glede tretjega odstavka 20. člena pogodbe tožena stranka utemeljeno sklicuje na temeljna načela, kot na primer načelo vestnosti in poštenja, načelo sorazmernosti in načelo enake vrednosti dajatev. Namen, ki naj bi ga zasledovala tožeča stranka, to je preprečitev, da bi zaradi postopkov insolventnosti koristi od državne pomoči prešle na upnike tožene stranke (ki niso sodelovali na razpisu EUREKA za pridobitev državne pomoči) ter enakopravnosti med ostalimi prejemniki državne pomoči na razpisu EUREKA, bi se lahko zasledovalo na za toženo stranko manj ne- ugoden način. Odstop od pogodbe ni bila edina možna sankcija v primeru uvedbe postopka prisilne poravnave, saj tožeči stranki ni bilo nujno odstopiti in v kolikor tožena stranka z izpolnjevanjem svojih obveznosti ne bi nadaljevala, bi imela tožeča stranka že na podlagi obstoječe pogodbe možnost, da ne izvede dodatnih izplačil. Po oceni prvostopenjskega sodišča je pomembno, da so bila sredstva porabljena točno za tisti pogodbeni namen, ki je bil določen v pogodbi o sofinanciranju. Ministrstvo tudi ni prejelo nobenega poziva za vračilo sredstev s strani EU ali Visokega komisariata EUREKA. Tožena stranka trdi, da se je tudi po začetku postopka prisilne poravnave projekt skladno s pogodbo še naprej nemoteno izvajal brez dodatnih sredstev, vendar pa po oceni prvostopenjskega sodišča ni pomembno za odločitev, ali je tožena stranka projekt zaključila, saj (ne)izvajanje projekta ni bilo razlog za odstop od pogodbe.² Zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, glede na to, da po odstopu tožeče stranke od pogodbe to niti ni bilo relevantno za presojo o vprašanju, ali je tožena stranka dolžna vrniti sredstva, prejeta za izpolnitev v letu 2015. Sodišče prve stopnje je presodilo še, da je bil aneks k pogodbi o sofinanciranju, ki ga je tožeča stranka ponudila v podpis toženi stranki, nesprejemljiv, saj tožena stranka ni smela kršiti insolvenčne zakonodaje. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Iz Pogodbe št. 0000, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 29. 4. 2015 (priloga A1), je razvidno, da je bil dne 22. 8. 2014 v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 63/14 objavljen javni razpis za dodeljevanje vzpodbud v okviru iniciative EUREKA za leto 2014, da je prejemnik na razpis samostojno prijavil projekt z akronimom C., ki ga izvaja skupaj z mednarodnimi (in slovenskimi) partnerji v mednarodnem konzorciju; da je bil projekt potrjen s strani skupine Visokih predstavnikov EUREKA; da so bila za sofinanciranje projekta prejemniku odobrena nepovratna sredstva, skupna vrednost projekta znaša 852.459,00 EUR, prejemnikov delež v projektu znaša 70 %, del stroškov prejemnika pri projektu v okviru programa EUREKA krije Ministrstvo v skladu z razpisom, razpisno dokumentacijo in to pogodbo (2. člen pogodbe). V skladu s 3. členom pogodbe je predmet pogodbe sofinanciranje dela upravičenih stroškov raziskovalno-razvojnih aktivnosti projekta.³ V skladu s 5. členom se Ministrstvo obveže prejemniku sofinancirati projekt v višini največ 50 % izkazanih upravičenih stroškov, vendar ne več, kot je določeno v 7. členu (298.361,00 EUR). V 6. členu pogodbe so določeni upravičeni stroški za izvajanje projekta, v višini 50 % vrednosti upravičenih stroškov (izkazanih in plačanih), in sicer stroški osebja, stroški instrumentov, opreme, zemljišč ter stavb, stroški svetovanja in drugih storitev, režijski stroški … V skladu s tretjim odstavkom 9. člena pogodbe je projekt ekonomsko nedeljiva celota aktivnosti, z določeno tehnično, tehnološko funkcijo in jasno opredeljenimi cilji ter vnaprej določenim trajanjem, z datumom začetka in konca. Predmet pogodbe je izpolnjen, ko je zaključen celoten projekt oziroma so izvedene vse aktivnosti v okviru posameznega projekta ne glede na to, ali jih izvaja prejemnik po tej pogodbi ali drugi partnerji projektnega konzorcija. V skladu z 11. členom pogodbe je osnova za izplačilo sredstev potrjen zahtevek za izplačilo in pozitivna ocena poročila o delu na projektu s strani skrbnika pogodbe ministrstva. V skladu s 13. členom pogodbe v primeru, da prejemnik ne doseže ciljev, ki jih je definiral v vlogi na razpis, lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ter zahteva vračilo sredstev; enako velja, če rezultati projekta ne bodo dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta. 20. člen pogodbe določa, da je v primeru, da se v času veljavnosti pogodbe nad prejemnikom prične postopek stečaja, prisilne poravnave ali likvidacije, prejemnik dolžan o postopku takoj obvestiti ministrstvo. Z dnem začetka stečajnega postopka prisilne poravnave ali likvidacije, preneha obveznost ministrstva do prejemnika iz naslova te pogodbe. Z dnem začetka stečajnega postopka se štejejo vsa sredstva po tej pogodbi kot neupravičena sredstva. Dolžnost prejemnika vrniti ministrstvu vsaj izplačana sredstva po tej pogodbe zapade z dnem začetka stečajnega postopka. Z dnem začetka postopka prisilne poravnave ali likvidacije lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ter zahteva vračilo izplačanih sredstev.

9. Nad dolžnikom se je s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 0000/2016 dne 24. 8. 2016 začel postopek prisilne poravnave. Prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom z dne 11. 5. 2018, ki je postal pravnomočen dne 6. 6. 2018.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo učinke pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe. Čeprav je sofinanciranje razdeljeno na štiri proračunska leta (od 2015 do 2018), iz pogodbe jasno izhaja, da je predmet pogodbe izvedba projekta C., ki se ga je ministrstvo zavezalo sofinancirati v višini največ 50 % izkazanih upravičenih stroškov. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnici, da tožena stranka ni prejela sredstev od tožeče stranke za storitve, izvedene v letu 2015, ampak povračilo stroškov, ki so nastali toženi stranki pri izvajanju projekta C. v proračunskem letu 2015 v višini 50 % vrednosti izkazanih in plačanih upravičenih stroškov za raziskovalne razvojne aktivnosti, kot so določeni v 6. členu pogodbe. Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi v maksimalni višini 298.361,00 EUR, v proračunskem letu 2015 največ 74.590,25 EUR, od katerih je bilo na podlagi zahtevka, izstavljenega dne 25. 11. 2015, in potrjenega poročila o delu na projektu tožencu dne 28. 12. 2015 izplačanih 47.889,24 EUR. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dolžnost tožene stranke pa je izvesti celotni projekt in doseči predvidene cilje in rezultate. Nastanek upravičenih stroškov ni izpolnitev tožene stranke, ampak pogoj za nastanek njene pravice do javnih sredstev, ki se manifestira s potrjenim zahtevkom za izplačilo v posameznem proračunskem letu. Zato je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka svoje obveznosti za leto 2015 v celoti izpolnila, ker je tožeča stranka na podlagi potrjenega poročila o delu na projektu toženi stranki izplačala sredstva v višini 47.889,24 EUR. Prav tako niso utemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo v smeri, da je tožeča stranka s sprejemom delne izpolnitve izčrpala svojo pravico do zavrnitve takšne nepopolne izpolnitve. Tožena stranka se neuspešno sklicuje na določilo prvega odstavka 285. člena Obligacijskega zakonika (OZ).⁴ Kot je obrazloženo zgoraj, narava obveznosti, kot je opredeljena v pogodbi, določa predmet pogodbe projekt C. kot nedeljivo celoto. Delna izpolnitev zato glede na 9. člen in 13. člen pogodbe ne doseže namena pogodbe. Potrjeno poročilo o delu na projektu in posledično izplačilo iz proračunskih sredstev zato ne predstavlja sprejema delne izpolnitve, pač pa le potrjuje upravičenost stroškov zaradi sofinanciranja projekta v posameznem proračunskem letu.

11. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko po tretjem odstavku 20. člena pogodbe. Skladno z navedenim pogodbenim določilom je bila tožeča stranka upravičena od pogodbe odstopiti z enostransko izjavo. S pogodbo si je namreč zagotovila možnost, da ob začetku postopka prisilne poravnave nad prejemnikom sredstev sama odloča o predčasnem prenehanju pogodbe. S takim dogovorom sta pogodbeni stranki prosto uredili obligacijsko razmerje in so zato ta določila pogodbe postala del materialnega prava, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. Tožeča stranka si je tako zagotovila oblikovalno pravico, da odloči o prenehanju pogodbenega razmerja z enostransko odstopno izjavo, kar je tudi izkoristila. V tej luči se pokažejo kot nepomembne navedbe v smeri, da je bilo opravljeno delo v prvem proračunskem letu brez napak, saj tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi tega, ker bi imelo opravljeno delo napake. Prav tako niso pravno relevantna izvajanja v smeri, da bi sklenitev aneksa k pogodbi, ki ga je tožeča stranka ponudila v podpis toženi stranki, predstavljala kršitev insolventne zakonodaje in bi lahko ogrozila uspeh prisilne poravnave. Nesporno dejstvo je, da aneks ni bil sklenjen, razlogi za to pa na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Ne glede na navedeno pa je začetek postopka prisilne poravnave okoliščina na strani tožene stranke, ki predstavlja njen riziko in za katero sama nosi posledice.

12. Tožena stranka ne oporeka tožeči stranki odstopnega upravičenja, čeprav navaja, da naj bi po odstopu tožeče stranke od pogodbe sama brez sofinanciranja tožeče stranke dokončala projekt. Oporeka pa povračilnemu (reparacijskemu) zahtevku tožeče stranke. Določba tretjega odstavka 20. člena pogodbe o sofinanciranju naj bi bila nepravična, nemoralna, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, nasprotovala naj bi tudi ureditvi OZ. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju načela sorazmernosti pritrdilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem ne strinja.

13. Ne drži stališče tožene stranke, da je predmetno pogodbeno razmerje trajno dolžniško razmerje. Značilnost trajnega obligacijskega razmerja je, da mora dolžnik izvrševati svojo obveznost ves čas njenega trajanja, pri čemer je vsebina obveznosti lahko takšna, da dolžnik upniku zagotavlja dogovorjeno stanje, lahko pa gre tudi za ponavljajoča se aktivna ravnanja, ki jih mora dolžnik izpolnjevati v trajanju obligacije.⁵ Konkretno obligacijsko razmerje pa po naravi izpolnitvenega ravnanja ni trajno razmerje, ki bi prenehalo z odpovedjo. Glede na predmet pogodbe (projekt C.), njegove cilje in predvidene rezultate projekta, gre kvečjemu za pogodbo s trajajočimi oz. zaporednimi obveznostmi, kot so opredeljene v 108. členu OZ. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 108. člena OZ lahko stranka odstopi od pogodbe ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že izpolnjenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima pomena. Če vse zaporedne obveznosti pomenijo celoto, kot v konkretnem primeru, razveza pogodbe učinkuje ex tunc. Pogodba preneha kot celota in obe stranki morata v skladu s pravilom vračanja iz 111. člena vrniti vse, kar sta prejeli iz pogodbe, ki je prenehala. V konkretnem primeru pa kot že rečeno ni izkazano, da bi tožeča stranka od tožene stranke prejela delno izpolnitev, pač pa je le sofinancirala stroške tožene stranke. Da bi imela tožeča stranka kakršnokoli korist od dela, opravljenega v proračunskem letu 2015, tožena stranka ni dokazala, upoštevajoč, da je projekt nedeljiva celota. Niso utemeljene navedbe tožene stranke v smeri, da gre pri tožeči stranki, ki je oseba javnega prava, za korist v javnem, občem interesu, ki je podlaga in cilj financiranja, to je, da so zaradi sofinanciranja posamezni delavci pri toženi stranki ohranili službo, plačevali so se davki in prispevki, zanje ni bilo potrebno plačevati socialnih transferjev, spodbujal se je razvoj raziskovalne dejavnosti… Gre za pavšalne in posplošene trditve, ki niso upoštevne, saj gre pri pogodbi o sofinanciranju za dosego konkretnih ciljev, vezanih na projekt, ki so tudi definirani v pogodbi in vlogi za razpis (prim. 13. člen pogodbe in obrazec za prijavo projekta – priloga A3).

14. Toženec ne trdi, da je do odstopa od pogodbe tožeče stranke izpolnil celotno obveznost iz pogodbe. Če pa stranka razdrte pogodbe pozneje izpolni obveznosti iz pogodbe, to ni izpolnitev pogodbene obveznosti, ker pogodbe ni več (prim. VSS III Ips 38/96, 28. 8. 1997). Zato navedbe tožene stranke v tej smeri, do katerih se sodišče prve stopnje sicer ni določno opredelilo, za odločitev niso relevantne.

15. Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene navedbe tožene stranke glede ničnosti tretjega odstavka 20. člena pogodbe o vrnitvenem zahtevku v primeru odstopa od pogodbe zaradi prisilne poravnave v smislu 86. člena OZ. Tožena stranka je bila s pogoji, pod katerimi je tožeča stranka ponudila sofinanciranje njenega projekta, predhodno seznanjena in je s podpisom pogodbe nanje pristala. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je na podlagi izjave tožene stranke z dne 16. 11. 2016 sklepala, da tožena stranka nima niti lastnih sredstev za namen izvajanja projekta, obveznost ministrstva pa je na podlagi prvega odstavka 20. člena pogodbe ob začetku postopka prisilne poravnave prenehala, zato je postalo pred iztekom roka za tožnico očitno, da do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Ker je projekt nedeljiva celota in zato delna izpolnitev zanjo brez pomena, je tožnica utemeljeno izkoristila pogodbeno dogovorjeno odstopno upravičenje in odstopila od pogodbe ter zahtevala vrnitev sredstev. Očitkom tožene stranke, da vrnitveni zahtevek temelji na ničnem pogodbenem določilu, se je uprla z navedbami, da predmetno pogodbeno določilo preprečuje, da bi zaradi postopkov insolventnosti koristi od državne pomoči prešle na upnike tožene stranke (ki niso sodelovali na razpisu EUREKA za pridobitev državne pomoči); da toženi stranki ne bi bilo potrebno izvesti vseh svojih pogodbenih obveznosti kot ostalim prejemnikom državnih pomoči na podlagi razpisa EUREKA, kjer naj bi se vsi prejemniki obravnavali enakopravno, ter se ob tem sklicevala na siceršnje kršitve Uredbe o splošnih skupinskih izjemah iz razpisa EUREKA. Po oceni pritožbenega sodišča gre za legitimne cilje, zato glede na vse okoliščine konkretnega primera ni razloga za ničnost pogodbenega določila, na katerega je tožena stranka s podpisom pogodbe pristala. Pri tem ni relevantno, ali je ministrstvo s strani EU ali Visokega komisariata EUREKA (že) prejelo poziv za vračilo sredstev. Zaključki prvostopenjskega sodišča o nesorazmernosti pogodbenega določila se tako pokažejo kot pravno zmotni.

16. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo pogodbenih določb materialnega prava (341. člen ZPP). V tej zadevi ni sporna vsebina (zapisane) pogodbe o sofinanciranju, pač pa so sporni njeni pravni učinki. Ker je pritožbeno sodišče (drugače kot prvostopenjsko sodišče) pritrdilo stališčem tožeče stranke in ne tožene stranke, je bilo treba pritožbi v pretežnem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi glede vračila glavnice in zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela poziv na njeno vračilo (193. člen OZ). Glede zakonskih zamudnih obresti od 28. 12. 2015 dalje do prejema zahtevka pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v tem delu zavrnilno prvostopenjsko sodbo potrditi, saj ni izkazano, da je bila tožena stranka nepoštena (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na učinke potrjene prisilne poravnave po 214. členu ZFPPIPP, saj je vtoževana terjatev nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko (prav zaradi tega postopka), zato prisilna poravnava nanjo ne učinkuje (prim. tudi 212. člen ZFPPIPP).

18. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno povzemalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, ki pa na odločitev ne morejo vplivati, saj so za presojo odločilne predložene dokazne listine. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2018 sicer pojasnila, da predlaga zaslišanje A. Š. v zvezi z navedbami pri točki 7 svoje vloge, kjer je navedla, da se je projekt še naprej izvajal in zaključil. M. P. pa je predlagala za zaslišanje glede narave in vsebine projekta in pomena storitev izvedenih v letih 2015 (točka 5 pripravljalne vloge tožene stranke, vložene 19. 3. 2018) in glede pogovorov s predstavnico tožeče stranke o nadaljevanju pogodbe oziroma projekta v smislu, da se sredstev ne bo vračalo, kot tudi glede verodostojnosti zaključnega poročila. Tožena stranka pa ne trdi, da je bil projekt drugačen, kot izhaja iz pisne pogodbe in preostalih listin v spisu, kar pa tudi sicer ni verjetno, saj gre za projekt in pogodbo o sofinanciranju po javnem razpisu, niti ni zatrjevano, da bi bili sklenjeni dodatni drugačni ustni dogovori v zvezi s tem. Glede zaključka projekta po razdrtju pogodbe in glede neuspešnih pogajanj v zvezi z aneksom k pogodbi pa je višje sodišče že zavzelo stališče zgoraj, da so glede na okoliščine konkretnega primera pravno nerelevantni. S tem se pokaže, da izpovedbe prič in zakonitega zastopnika stranke ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi zmagala, razen s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Zato ji mora tožena stranka povrniti stroške pravdnega kot tudi pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. Tožeči stranki je v okviru pravdnih stroškov priznalo 4.807 točk po Odvetniški tarifi (OT), v okviru pritožbenih stroškov pa 1.272,5 točk po OT. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 2.884,20 EUR, pritožbeni pa 763,50 EUR. V primeru plačilne zamude gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.

-------------------------------
¹ Predlog Aneksa je določal, da se pogodba v celoti spremeni tako, da prenehajo vse še neizvršene finančne obveznosti ministrstva do prejemnika, prejemnik pa projekt izvede v celoti, kot je bilo predvideno s pogodbo in njegovo vlogo, o čemer bo podajal redna letna poročila. V kolikor prejemnik projekta ne bo izvedel v celoti skladno z 9. členom pogodbe v roku iz 4. člena pogodbe ali o izvajanju projekta ne bo poročal v rokih, ki jih 11. člen pogodbe določa kot roke za oddajo zahtevkov, je dolžan, brez poziva k odpravi kršitev, prejeta sredstva v višini 47.889,24 EUR v 30 dneh od poziva ministrstva vrniti v proračun, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila v proračun Republike Slovenije. Aneks št. 1 k pogodbi se sklene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (priloga A8).
² Priča M. P. je sicer izpovedal, da je bil projekt izveden. Zakoniti zastopnik tožene stranke, zaslišan kot stranka, pa se na izrecno vprašanje, ali je tožena stranka projekt dokončala v enakem obsegu, ni želel izjasniti.
³ Iz prijave (A3), ki je sestavni del Pogodbe, je razvidno, da je končni cilj projekta in končni produkt, ki bo tržen, postavitev platforme za produkcijo ..., razvoj in produkcija novih ... produktov za spremljanje ... v diagnostične namene, platforma za produkcijo ... bo patentirana s strani toženca.
⁴ Po določilu prvega odstavka 285. člena OZ upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega.
⁵ Prim. M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 332. členu, stran 439.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 18/2020
• VSRS Sodba III Ips 37/2020-3
• VSC Sodba Cpg 248/2017