<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1219/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1219.2019
Evidenčna številka:VSL00028059
Datum odločbe:16.10.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:uporabnina - nadomestilo za uporabo nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine - neupravičena pridobitev koristi - aktivna legitimacija - pasivna legitimacija - pridobitev lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - zaznamba izvršbe - enotno in nujno sosporništvo - solastniki - potrebni stroški

Jedro

Pri ugotavljanju, ali je bil prvi tožnik v (celotnem) vtoževanem obdobju (od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014) solastnik nepremičnine, v zvezi s katero zahteva plačilo uporabnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je njegova lastninska pravica na nepremičnini prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (13. 5. 2014) in ne že z dnem učinkovanja zaznambe izvršbe (11. 10. 2007).

Pritožbeno stališče, da ima zaznamba izvršbe konstitutivni učinek pridobitve lastninske pravice v izvršilnem postopku, nima opore v določilih ZZK-1 in ZIZ. Poleg tega to stališče nasprotuje samemu bistvu in namenu zaznambe izvršbe.

Ob poudarjanju, da bi morale biti tožene vse tri solastnice, ne samo ona, toženka zanemari pomen ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, da je bila uporaba stanovanjske hiše prvemu tožniku onemogočana izključno z njene strani (s samovoljno uporabo celotne hiše izključno zase). To pomeni, da je vso korist od uporabe njegovega solastnega deleža imela le toženka in da je posledično v tej pravdi podana zgolj njena pasivna legitimacija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo 2.401,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2014 dalje v korist prvega tožnika B.Z. (prvi odstavek izreka) ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.648,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (drugi odstavek izreka).

2. Toženka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Opozarja na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije prvega tožnika za vložitev tožbe. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo določbo četrtega odstavka 87. člena ZZK-1,2 čeprav je na naroku dne 21. 11. 2018 vztrajala pri njeni uporabi. Ponavlja svoje stališče glede nujnega in enotnega sosporništva vseh solastnikov sporne nepremičnine. Pri tem se sklicuje na določbo petega odstavka 67. člena SPZ3 in poudarja, da bi prvi tožnik moral na plačilo uporabnine tožiti vse tri solastnice. Opozarja, da prvi tožnik solastne nepremičnine ne more uporabljati zaradi narave stvari (enostanovanjska hiša) in ne zaradi njenega nasprotovanja. Ponovno izpostavlja sodbo pritožbenega sodišča II Cp 450/2000 z dne 24. 5. 2000 in pojasnjuje, zakaj uporaba solastnega deleža prvega tožnika ni možna. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na pravnomočno sodbo v zadevi P 133/2011 glede obstoja temelja tožbenega zahtevka za prvega tožnika. Oporeka tudi odločitvi, da je tožnikoma dolžna povrniti stroške njunega odgovora na pritožbo. Utemeljuje, zakaj odgovor na pritožbo ni bil potreben in sodbi v tem delu očita neobrazloženost. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka prvega tožnika ter s plačilom njenih pravdnih stroškov. Podredno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter sprejem odločitve, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku prvega tožnika na plačilo uporabnine in o stroških celotnega postopka odločalo ponovno, saj sta bili ti dve odločitvi zaradi ugoditve pritožbi tožnikov z odločbo pritožbenega sodišča II Cp 1881/2017 z dne 24. 1. 2018 razveljavljeni in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Ob ponovnem odločanju se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do aktivne legitimacije prvega tožnika za vložitev obravnavane tožbe. Pri ugotavljanju, ali je bil prvi tožnik v (celotnem) vtoževanem obdobju (od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014) solastnik nepremičnine, v zvezi s katero zahteva plačilo uporabnine, je namreč pravilno upoštevalo, da je njegova lastninska pravica na nepremičnini prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (13. 5. 2014) in ne že z dnem učinkovanja zaznambe izvršbe (11. 10. 2007). Zakaj določba četrtega odstavka 87. člena ZZK-1 za določitev trenutka prenehanja lastninske pravice prvega tožnika ni pravno pomembna, je bilo pojasnjeno že v odločbi pritožbenega sodišča II Cp 1881/2017 z dne 24. 1. 2018 (glej zlasti 12. točko obrazložitve), zaradi česar toženka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da bi se moralo posebej opredeljevati glede (ne)ustreznosti te pravne podlage. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti le še, kdaj konkretno je sklep o izročitvi v izvršilnem postopku In 57/2007 postal pravnomočen (glej 13. točko obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča II Cp 1881/2017 z dne 24. 1. 2018), pravilnosti ugotovljenega datuma (13. 5. 2014) pa pritožba ne oporeka.

7. Pritožbeno stališče, da ima zaznamba izvršbe konstitutivni učinek pridobitve lastninske pravice v izvršilnem postopku, nima opore v določilih ZZK-1 in ZIZ.4 Poleg tega to stališče nasprotuje samemu bistvu in namenu zaznambe izvršbe (glej drugi odstavek 87. člena ZZK-1 ter drugi in tretji odstavek 170. člena ZIZ). Da bi bil od zaznambe izvršbe dalje aktivno legitimiran za vložitev obravnavane tožbe le upnik v izvršilnem postopku, v katerem so bile prodane nepremičnine prvega tožnika kot dolžnika (to je upnik A. d.o.o.), je prav tako zmotno. Navedeni upnik z zaznambo izvršbe ni pridobil lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je bila dovoljena izvršba, temveč zgolj hipoteko.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri naziranju o nujnem in enotnem sosporništvu vseh solastnikov sporne nepremičnine. Ob poudarjanju, da bi morale biti tožene vse tri solastnice, ne samo ona, toženka zanemari pomen ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, da je bila uporaba stanovanjske hiše prvemu tožniku onemogočana izključno z njene strani (s samovoljno uporabo celotne hiše izključno zase).5 To pomeni, da je vso korist od uporabe njegovega solastnega deleža imela le toženka in da je posledično v tej pravdi podana zgolj njena pasivna legitimacija (primerjaj prvi odstavek 190. člena in 198. člen OZ6). Enako stališče je pritožbeno sodišče v predmetni zadevi zavzelo že ob odločanju o pritožbi toženke zoper sodbo z dne 1. 3. 2017, ko je potrdilo pravilnost odločitve, da toženka dolguje plačilo uporabnine drugemu tožniku (glej 16. točko obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča II Cp 1881/2017 z dne 24. 1. 2018). Ker sta bila prvi in drugi tožnik kot solastnika v razmerju do toženke v povsem enakem položaju in sta zoper njo tudi oba uveljavljala enak obligacijskopravni zahtevek, za odstop od že zavzetega stališča ni najti utemeljenih razlogov.

9. Neutemeljeno je pritožbeno poudarjanje, da prvi tožnik solastne nepremičnine ne more uporabljati zaradi narave stvari (enostanovanjska hiša) in ne zaradi nasprotovanja toženke. Toženka namreč ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 7, da prvemu tožniku v vtoževanem obdobju, ko je bil solastnik, uporabe hiše ni nikoli dopustila in se vsakemu poskusu tožnika za uporabo nepremičnine uprla. Prav tako ne uspe ovreči pravilnosti ugotovitve, da bi bila souporaba hiše s strani prvega tožnika mogoča, ker bi glede na velikost njegovega solastnega deleža lahko imel v uporabi vsaj eno sobo ali klet. Uporaba manjšega prostora brez hkratne souporabe drugih prostorov v hiši je po ugotovitvi sodišča možna. Prostor se lahko uporablja tudi za drug namen kot le za bivanje (npr. za shranjevanje stvari). V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem sodbe pritožbenega sodišča II Cp 450/2000 z dne 24. 5. 2000, izdane v pravdi za izročitev ključa in dopustitev souporabe hiše, pa gre poudariti, da tam sprejeta pravnomočna odločitev (zavrnitev tožbenega zahtevka pravnega prednika tožnikov zoper toženko) in njena obrazložitev ne izključujeta pravice prvega tožnika, da od toženke zahteva povračilo koristi, ki jo je imela z neupravičeno izključno uporabo hiše, ki je bila tudi v njegovi solastnini. Prav nasprotno, izpodbijana odločitev logično sledi navedeni odločitvi: ker prvi tožnik svojega solastnega deleža nepremičnine proti svoji volji ni mogel uporabljati, je bil upravičen od toženke (ki ga je samovoljno izključila iz uporabe, mu jo je preprečevala, vztrajala pri svoji izključni uporabi nepremičnine in imela od nje korist), zahtevati nadomestilo za uporabo. V nasprotnem primeru bi bil prvi tožnik prikrajšan za kakršnokoli korist od svoje (nekdanje) solastninske pravice (ta njegova pravica bi bila dejansko povsem izvotlena), to pa bi predstavljalo neustaven poseg v njegov pravni položaj (kršitev 33. in 67. člena URS7).8

10. Toženka neutemeljeno nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na pravnomočno sodbo v zadevi P 133/2011 glede obstoja temelja tožbenega zahtevka za prvega tožnika. Ob poudarjanju, da pravnomočna sodba ni vir prava, temveč je vir izključno zakon, prezre, da navedeno sklicevanje predstavlja zgolj dodaten (podporni) argument. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo obrazložilo glede vseh pravno odločilnih okoliščin in jo oprlo na pravilno materialnopravno podlago (190. in 198. člen OZ).

11. Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki stroškovne odločitve. Glede na to, da navedena odločitev v konkretnem primeru predstavlja le stransko odločitev, so razlogi v zvezi s priznanjem stroškov odgovora na pritožbo zadostni in očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno naložilo, da je tožnikoma dolžna povrniti tudi njune stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložila v predhodnem pritožbenem postopku. Tožnika sta namreč pravico do odgovora na pritožbo izkoristila za argumentirano nasprotovanje pritožbi toženke in navajala pravno pomembna dejstva, ki so bila v zvezi s to pritožbo. Zato so bili stroški njunega odgovora na pritožbo potrebni za predmetno pravdo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo v tem pritožbenem postopku ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe, saj praktično v celoti predstavlja zgolj ponovitev odgovora na pritožbo, ki sta ga tožnika vložila v predhodnem pritožbenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
2 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami
3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
4 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami
5 V dokaznem postopku torej ni bilo ugotovljeno, da bi stanovanjsko hišo poleg tožnice uporabljali tudi ostali dve solastnici in da bi prvemu tožniku tudi onidve preprečevali uporabo.
6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
7 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91I s spremembami
8 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 87, 87/2, 87/4
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 170, 170/2, 170/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 198
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NTAx