VSL Sodba VII Kp 13672/2015

Jedro

Nezavest, ki je trajala kar deset ur kot posledica hude zastrupitve z drogo GHB - gama hidroksibutiratomske kisline, je že pojmovno takšno stanje, ki dokazuje obstoj znaka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 123. člena KZ-1, t.j. abstraktne nevarnosti za življenje oškodovanke.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjeni preizkusni dobi določena kazen

zviša na 1 (eno) leto zapora.

II. Sicer se v preostalem pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornikov obdolženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. Obdolžencu je na temelju 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženi mora na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) "v obsodilnem delu sodbe" plačati stroške kazenskega postopka, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanko B. B. je prvo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

V točki II izreka je zoper obdolženca A. A. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti po 128. členu KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka "v zavrnilnem delu sodbe" iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obdolženca proračun (prav: če se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov, drugi odstavek 95. člena ZKP).

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo zagovorniki obdolženca ter državna tožilka. Zagovorniki uveljavljajo pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožniki so predlagali, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovorniki so predlagali, da se jih o pritožbeni seji obvesti.

3. Državna tožilka je vložila pritožbo zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Primarno je predlagala, da se prvostopenjska sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako, da se odločba o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izreče kazen zapora "12 mesecev".

4. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženca. Predlagali so, da se tožilkina pritožba kot neutemeljena zavrne, pritožbeno sodišče pa naj odloči tako, kot so pritožniki predlagali v svoji pritožbi. Tudi v tem pravnem sredstvu odgovoru na pritožbo so zagovorniki predlagali, da se jih obvesti o pritožbeni seji.

5. Pritožba državne tožilke je deloma utemeljena, neutemeljena pa je v celoti pritožba zagovornikov obdolženca.

6. V pritožbenem postopku, za katerega veljajo pravila skrajšanega postopka, pritožbeno sodišče obvesti stranki o svoji seji, samo če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (člen 445 ZKP). Tosmerno bi lahko tudi pritožniki nakazali koristnost njihove navzočnosti na pritožbeni seji, vendar pa bi to morali tudi obrazložiti. Ker pa tega niso storili in ker je tudi pritožbeni senat ocenil, da njihova navzočnost na pritožbeni seji ni v ničemer koristna, je zato opravil narok za odločanje o obeh pritožbah ter o odgovoru na pritožbo, ne da bi o pritožbeni seji stranki (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornike obdolženca, obvestil.

K pritožbi zagovornikov obdolženca in delno k pritožbi državne tožilke

7. V zvezi z uveljavljenim razlogom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka so pritožniki izpostavili problematiko kršitve 354. člena ZKP (objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, pritožbeni razlog iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Pritožbeno trditev utemeljujejo s tem, da je državna tožilka v dejstvenem opisu zatrjevala, da je oškodovanka B. B. v nezavestnem stanju tudi bruhala. V sodbenem izreku – odločbi o krivdi, pa je sodišče prve stopnje zatrjevano tožilkino navedbo spremenilo v pogojnik in na tej dejstveni podlagi presodilo (tudi) obstoj zatrjevane posledice iz prvega odstavka 123. člena KZ-1. Skratka, da bi lahko zaradi nezavestnega stanja oškodovanka tudi bruhala in da bi se lahko zadavila z izbruhano želodčno vsebino.

8. Glede vprašanja objektivne identitete med obtožbo in sodbo sodišče lahko poseže v dejstveni opis kaznivega dejanja, kar so nenazadnje pravilno v drugem odstavku na tretji strani pritožbe ugotovili tudi pritožniki. Bistvena okoliščina glede vprašanja obstoja zakonske posledice pa je pravzaprav dalj časa trajajoče nezavestno stanje oškodovanke, ki je trajalo kar deset ur. Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja decidirano zaključilo, da bi bilo zaradi nezavesti in zastrupitev, oškodovankino življenje v nevarnosti. V razlogih sodbe, zlasti v točki 6, je ugotovilo kakšne so pogoste posledice zastrupitve z GHB. Te se kažejo v težji obliki, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko nastopi nezavest, da lahko pride tudi do kome, da se sočasno pojavi tudi bruhanje, bradikardija, hipotenzija, hipoventilacija in hipotermija. Nadalje je prvo sodišče v 11. točki razlogov izpodbijane sodbe tudi na podlagi presoje izvida in mnenja izvedenca C. C. (točka 10 obrazložitve), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je takšno zdravstveno stanje, kot je bilo izkazano, pomenilo abstraktno nevarnost za oškodovankino življenje. Prav tako je bila tudi pravilna presoja na podlagi izvida in mnenja izvedenke D. D., da je obstajala realna možnost, da bi oškodovanka v nezavesti bruhala. Tudi okoliščina, kako sta oškodovanko obravnavala obdolženi in Č. Č., še nadalje utrjuje zaključek o obstoju abstraktne nevarnosti za življenje oškodovanke. Čeprav je bila oškodovanka kar nekaj ur v nezavestnem stanju, je Č. Č. šele ob koncu svoje delovne izmene poklical reševalno vozilo, enako pa je, nič drugače kot je mogoče reči, brezbrižno ravnal tudi obdolženi A. A., ko je zaradi odhoda domov, poklical Č. Č., da sta potem prenesla na nič kaj primeren način oškodovanko v druge prostore in da je nedvomno A. A. vedel, da oškodovanka ne more biti zaradi obsega in načina dela Č. Č. pod njegovim stalnim nadzorom. Sklepno je zato pravilna dokazna presoja, da je že sama nezavest, ki je trajala kar deset ur, pa tudi izkazane okoliščine, ki so trajale do začetka zdravniške intervencije (nestrokovni nadzor obdolženca in Č. Č., polivanje z vodo brez pričakovanih učinkov, premeščanje oškodovanke v drug prostor in da obdolženi ter Č. Č. nista bila ves čas ob oškodovanki), zadostna dejstvena podlaga, da je bilo oškodovankino življenje v nevarnosti. Do takšnega zaključka v konkretno obravnavani zadevi, pa bi nenazadnje prišel vsak zdravorazumski posameznik, ne da bi za svojo potrditev potreboval še mnenje izvedenca ustrezne stroke. Skratka, ali je oškodovanka bruhala, niti ni odločilno vprašanje zaradi nadaljnje ugotovitve, da pa so bili nedvomno dokazni znaki hude zastrupitve z GHB, kakor tudi posledice med katerimi je potencialno tudi nevarnost bruhanja. Ker pa sodišče prve stopnje dejstvo bruhanja po opisu v obtožnem predlogu ni ugotovilo, še nadalje pomeni, da je presodilo obstoj manj obremenilnega dejstva, ki pa je v korist obdolženca. V takšni dokazni situaciji pa ne samo, da sme sodišče, ampak tudi mora poseči v dejstveni opis kaznivega dejanja. Prav to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, zato kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Sodišče druge stopnje se strinja in v zvezi s tem odgovarja tudi na pritožbo državne tožilke, da državna tožilka sodišču prve stopnje ni popolnoma dokazala okoliščino, da je zaradi zaužite GHB snovi oškodovanka v nezavestnem stanju bruhala.

10. Res je v izvidu zdravniškega pregleda, ki je na list. št. 154 zapis zdravnika E. E., da je oškodovanka močno bruhala, prav tako pa tudi, da zdravnik E. E., ko je bil zaslišan kot priča, ni mogel razkriti informacije, ki naj bi jo dobil za citirani zapis v izvidu. Prav tako reševalec F. F. ni vedel povedati nič koristnega glede tega vprašanja, skratka, ali je takrat ko so oškodovanko prevzeli, bruhala. Bilo pa je ugotovljeno, da je imela oškodovanka mokra oblačila, ker jo je obdolženi A. A., ko je oškodovanka padla v nezavest, začel polivati z vodo. Na oddelek, kjer je zdravnik E. E. sprejel oškodovanko, je bila oškodovanka napotena iz drugega oddelka Kliničnega centra. Ali drugače povedano, državna tožilka bi morala dokazno aktivnost pokazati pred sodečo sodnico na ta način, da bi predlagala zaslišanje tistega zdravnika ali zdravniškega osebja, ki so v Kliničnem centru najprej prevzeli oziroma sprejeli oškodovanko na zdravljenje. Tako pa se je izgubila sledljivost za tovrstno informacijo in ker sodišče prve stopnje ni bilo popolnoma prepričano, da je oškodovanka bruhala, zlasti zaradi izostanka tovrstnih primernih sledi na njenem oblačilu, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da ni dokazano z gotovostjo, da je oškodovanka v nezavestnem stanju tudi bruhala seveda pa bi lahko, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo v 9. točki te obrazložitve. Pogojna reakcija zaradi zaužitega GHB je dokazno izkazana z mnenjem izvedenke D. D. Tožilka je seveda v pritožbi navajala, da je o bruhanju vedela povedati tudi oškodovankina mati in da je ta podatek izvedela od obdolženca, vendar pa tožilka te izjave, ki je lahko obremenilna, ni soočila z obdolžencem in kaj takega tudi ne predlaga v pritožbi. V pritožbi zatrjuje samo, da je sodišče prve stopnje zmotno, ne pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker državna tožilka ni predlagala izvedbo določenih dokazov, ki bi ovrgli prvostopenjsko tezo glede dvoma ali je oškodovanka bruhala, je zato tudi iz tega razloga pritožba državne tožilke v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljena.

11. Zagovorniki obdolženca v nadaljevanju pritožbene obrazložitve kritizirajo dokazno presojo sodišča prve stopnje s trditvijo, da je bil obdolženi prepričan, da je nezavest pri oškodovanki nastala zaradi opitosti z alkoholom in da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni soočilo, po oceni pritožnikov razbremenilne priče G. G. z H. H., ki zagovora obdolženca o popiti alkoholni pijači ni potrdil. Tudi glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženi A. A. glede popitega alkohola, ki naj bi ga kritičnega dne zaužila oškodovanka, očitno pretiraval. Ko je bila oškodovanka sprejeta na oddelek UKC ..., so ji bile odvzete telesne tekočine zaradi preiskav na psihoaktivne snovi in alkohol. Preiskava je ugotovila samo prisotnost GHB, medtem ko je bila negativna na alkohol in psihoaktivne snovi. Če bi se nekritično sledilo zagovoru obdolženca o enormno popitih količinah alkohola, bi nedvomno alkoholimetrična analiza pokazala tudi vsebnost alkohola v telesnih tekočinah oškodovanke. Poleg predstavljenega objektivnega dokaza, ki ovrže zagovor obdolženca, s tem pa tudi tezo obrambe o razlogih, zakaj je oškodovanka izgubila nezavest, je zato sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede vprašanja vzročne zveze, pravilno ugotovilo, da je bil obdolženi A. tisti, ki je oškodovanki dal, ne da bi zato oškodovanka tudi vedela, GHB snov, ki se imenuje tudi "spolna droga". Obdolženi A. A. je v zagovoru zatrjeval, da so isto tekočino pili vsi trije, oškodovanka, njegov bratranec H. H. in obdolženi sam, kar pa je tudi ovrženo z ugotovitvijo, da je učinek in to kmalu po zaužiti tekočini, deloval samo na oškodovanko, ne pa tudi na A. A. in H. H. In ker je bil obdolženi tisti, ki je zmešal tekočino in jo predstavil kot neko novo "vrsto tekile", je zato tudi na tej podlagi pravilen sklep sodišča prve stopnje o obstoju tako vzročne zveze, kakor tudi krivdnega odnosa do prepovedane posledice, skratka, da je obdolženi ravnal z zavestno obliko malomarnosti, kar je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe.

12. V nadaljevanju in v zaključku pritožbene obrazložitve, se pritožniki še ukvarjajo z distinkcijo časa, kdaj nastopi po zaužitju GHB določena posledica (pojasnila izvedenke D. D.) in z zaznavo obdolženca ter njegovega bratranca H. H., da je kmalu po zaužitju tekočine, oškodovanka padla v nezavest. Povedano drugače, glede na to, da so po zatrjevanju obdolženega A. A., isto tekočino zaužili vsi trije, obdolženi, njegov bratranec in oškodovanka, dokazno pa samo oškodovanka in ker je padla v nezavest samo oškodovanka, je zato brezpredmetno razglabljanje ali je besedica "kmalu", v nasprotju z učinki, ki običajno nastopijo pa zaužiti tekočini GHB in ki jih je predstavila v svojem mnenju in izpovedbi izvedenka D. D.

Še posebej k pritožbi državne tožilke glede odločbe o kazenski sankciji

13. Uvodoma je državna tožilka zapisala, da se ne strinja z izrečeno kazensko sankcijo, pogojno obsodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu. Prvo sodišče je v sodbi presodilo podlago za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave po določbi tretjega odstavka 58. člena KZ-1, kar je opisalo z besedami, da je po mnenju sodeče sodnice že pogojna obsodba zadostna, da obdolženi v bodoče kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in da takšna presoja temelji na ugotovitvi, da obdolženi do izreka izpodbijane sodbe še ni bil obsojen.

14. V pritožbi pa je državna tožilka glede pogojne obsodbe zapisala takole, da ocenjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek pogojne obsodbe navkljub temu, da je obdolženčev izpisek iz kazenske evidence v trenutku izreka sodbe prazen. In nadaljuje "da je v konkretnem primeru oceniti, da sodišče ni konkretno ovrednotilo nekaterih pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin zlasti teže in načina izvršitve kaznivega dejanja, ker da je obdolženi ravnal skrajno zavržno in zahrbtno". V nadaljevanju so potem še navedene obteževalne okoliščine. S takšno utemeljitvijo pa državna tožilka sodničine prognoze iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 vsebinsko niti ne izpodbija, ampak se ukvarja z višino odmerjene kazni zapora. Še drugače povedano, tožilka bi morala izrecno izpostaviti, da pozitivna prognoza za izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ni podana in ker tega ni storila, je lahko pritožbeno sodišče v nadaljevanju samo presojalo obteževalne okoliščine, ki jih je tožilka posebej izpostavila. Po oceni pritožbenega sodišča pa so te utemeljene glede odmerjene določen kazni zapora. Zato je pritožbeno sodišče določeno kazen v pogojni obsodbi, ki jo je izreklo prvo sodišče obdolženemu A. A., zvišalo na kazen eno leto zapora. Pravilen je poudarek o brezbrižnosti obdolženega A. A. ki je oškodovanko, čeprav je bila njegova nekdanja delavka, pravzaprav prepustil v varstvo D. D., sam pa šel domov. Tudi ni odveč ugotovitev, da je bila do odhoda obdolženca in prepustitve oškodovanke D. D., slednja v nezavestnem stanju kar dve uri. In ker je obdolženi lahko ugotovil, da nezavest ni bila posledica popitega alkohola, kar je glede na naravo dela, ki ga je kritičnega večera opravljal, imel ves čas pravzaprav pod nadzorom popito količino alkohola, oškodovanka namreč pijače, ki sta jo prinesla s seboj njuni prijateljici ni poizkusila, bi bila zato še tem bolj pričakovana skrb obdolženca, da bi zaradi zaužite "spolne droge", ki jo je vmešal obdolženi v pijačo in ponudil oškodovanki, iz teh razlogov pričakovati, da bi poklical reševalno vozilo. Prav tako je državna tožilka pravilno ugotovila, da zagovor obdolženca ne more biti absoluten glede izpostavljanja neresnic, kot metode zagovora, ko je krivdo za nastalo situacijo poskušal naprtiti svojemu bratrancu H. H. Upoštevane pa so tudi za zvišanje določene kazni v pogojni obsodbi, posledice, ki jih je utrpela oškodovanka, kar je prvo sodišče ugotovilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Ob ugotovitvi, da je pritožbeni razlog v zvezi z odločbo o kazenski sankciji utemeljen v pritožbi državne tožilke, je pritožbeno sodišče razsodilo tako, da je poseglo v prvostopenjsko sodbo v obsegu kot je razviden iz izreka te sodbe. Sicer pa je v preostalem pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov obdolženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP), tudi zato, ker ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

16. Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo, da mora obdolženi plačati stroške pritožbenega postopka, 400,00 EUR takse, ki je odmerjena na podlagi tarifnih številk 71113, 71112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odmerjena taksa upošteva še čas trajanja, zamotanost pritožbene zadeve in premoženjske razmere obdolženca.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 48034/2013
• VSL Sodba VI Kp 20267/2023
• VSL sodba I Kp 60/2000