<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 583/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.583.2019
Evidenčna številka:VSL00028026
Datum odločbe:18.09.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), Majda Irt
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:pripadajoče zemljišče k stavbi - predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - garaža

Jedro

Iz obrazložitve predloga ZVEtL-1 izhaja stališče predlagatelja zakona, da se je namenjenost redne rabe zemljišča sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča (t.i. dinamično načelo).

S prodajo posameznih delov stavbe je vsakokratnemu lastniku posameznega dela, pripadla tudi pravica uporabe zemljišča potrebnega za redno rabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo predloga tako, da je postopek razširilo še na parceli št. 721/2 in 722/2 k.o. X (I. točka izreka); ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi z identifikacijsko številko 000-2009, ki je povezana z zemljiško parcelo št. 721/4 k.o. X, z naslovom J., L., predstavlja zemljiška parcela št. 721/3 te k.o.; ugotovilo, da je zemljiška parcela št. 721/3 v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z identifikacijsko številko 000-2009; predlog zavrnilo glede zemljiških parcel št. 721/2 in 722/2 k. o. X (II. točka izreka); odločilo, da se zemljiška parcela št. 721/3 k.o. X v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe z identifikacijsko številko 000-2009 (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sta predlagateljica in četrta nasprotna udeleženka vložili pravočasni pritožbi.

3. Predlagateljica se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, človekovih pravic in temeljnih svoboščin in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne drži, da ni jasno, na kateri od parcel je stala "Š." garaža. Nasprotna udeleženka N. T. je v pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2018 priložila fotografijo parcel št. 722/2 in 721/2 v naravi iz leta 2005, iz katere je natančno razvidna lega obeh garaž, tudi sama je pripisala, da je leva ("Š.") stala na parceli št. 722/2, desna pa na parceli 721/2. Teh navedb nobeden od udeležencev ni izpodbijal, podprte pa so tudi s preostalim dokaznim gradivom. Tako je tudi jasno, na katero garažo se nanašajo listinski dokazi (odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izdana F. P., odločba Skupščine občine L. – B. iz leta 1967). Iz vseh dokazil izhaja, da so stanovalci že leta 1954 uporabljali celotno okoliško zemljišče, ki sedaj tvori parcele 721/3, 722/2 in 721/2. Ograje z okoliškimi zemljišči (723, 724, 722/1) so tam že zelo dolgo, spisovno izkazano že od leta 1967. Očitno so dejstva, da so stanovalci uporabljali tudi del parcele, ki "ni bila njihova", zaznali tudi oblastni organi in posledično leta 1964 mejo tedanje parcele 721 (prej 189/4) premaknili severneje na račun parcele 722 (prej 186/4), ki se je na ta način zmanjšala. Moralo je iti za prilagoditev katastrskega stanja dejanskemu. V nadaljevanju so stanovalci uporabo na delu zemljišč res opustili. Krajevna skupnost (v nadaljevanju KS) je zgradila garažo na parceli 721/2 in z njo upravljala po svoje. Stanovalci te garaže niso uporabljali, so pa uporabljali prostor zraven nje (del med garažo in K. u. so spisovno izkazano uporabljali za parkiranje – izkazano med drugim z zračnim posnetkom iz leta 1985 v povezavi s prodajno pogodbo med Z. in Ž. Ž., na kar je pravočasno opozorila v pripombah na pridobljene zračne posnetke v vlogi z dne 28. 11. 2018). Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Rabo parcele 722/2 pa so stanovalci ohranili v celoti (vrt in "Š." garaža). Za vrt to izhaja med drugim tudi iz priloženih fotografij obdelovanja vrta. Sodišče pri ugotavljanju dejstev ni bilo omejeno le z listinsko dokumentacijo, če je ocenilo, da ta ni zadostna, bi zatrjevana dejstva lahko ugotavljalo z zaslišanjem strank. Ustrezen dokazni predlog je pravočasno podala nasprotna udeleženka N. T. v vlogi z dne 9. 10. 2017. Ker je bil dokazni predlog vložen tudi v korist predlagateljice, ji je sodišče s tem kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Sodišče se tudi ni opredelilo do fotografije, ki jo je predlagateljica vložila v spis z vlogo z dne 18. 1. 2018. Sodišče pri ugotavljanju dobre vere nasprotne udeleženke N. T. ni upoštevalo njenega poznavanja posestnega stanja. Znano ji je bilo, da vrt uporabljajo vsi stanovalci, da E. Ž. Ž. parkira svoje vozilo zraven desne garaže, da žena F. P. uporablja "Š." garažo. Nenazadnje je N. T. z njo sklenila zunajsodno poravnavo, katere predmet je bil prav izpraznitev garaže stoječe na parceli 722/2. Nasprotna udeleženka N. T. se kljub jasnemu zavedanju, da sostanovalci obdelujejo vrt in uporabljajo levo garažo, o pravnem stanju ni pozanimala, kar pomeni, da ni mogla biti v dobri veri. Sodišče ni obrazložilo prane podlage za svoje stališče, da je pomembna le uporaba garaž, ne pa tudi zemljišč, na katerih sta bili postavljeni. Ni se opredelilo do dileme med izbiro dinamičnega in statičnega načela, na katero je predlagateljica opozorila v vlogi z dne 27. 6. 2018. Tudi s tem je kršilo njeno pravico do izjave. Sodišče je ugotovilo, da del parcele 721/2 tvori pripadajoče zemljišče, nato pa predlog za takšno ugotovitev zavrnilo. Odločitev je oprlo na argumente življenjskosti, smiselnosti, praktičnosti in opuščanja formalizma, saj naj bi z ugotovitvijo pripadnosti tega dela zemljišča "lahko povzročilo več degradacije okolja", udeležencem pa bi prineslo več koristi kot škode. Jasno je, da takšna odločitev nima opore v predpisih, zato je očitno napačna. Gre za protizakonito argumentacijo, ki pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje. Odločitev je tudi nezadostno obrazložena, sodišče ne pojasni za kakšno degradacijo bi šlo, za kakšne koristi in škodo naj bi šlo, po kakšnem merilu jih je ovrednotilo, zakaj je ocenilo, da bi škoda pretehtala nad koristjo.

4. Na pritožbo sta odgovorili prva in četrta nasprotna udeleženka ter predlagali zavrnitev pritožbe.

5. Četrta nasprotna udeleženka (v nadaljevanju MOL) se pritožuje zoper odločitvi v II. (kolikor je bilo predlogu ugodeno) in III. točki izreka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne, podredno pa sklep v tem obsegu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni obrazloženo ocenilo, niti pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je pritožnica podala na izvedensko mnenje, niti ni odgovorilo na vse njene tekom postopka podane ugovore. Tekom postopka je izpostavila, da je sporna nepremičnina (parcela 721/3, k.o. X) po stanju zemljiške knjige in po evidenci nepremičnega stvarnega premoženja last pritožnice in se vodi kot njeno osnovno sredstvo. Za to parcelo je sklenila pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti z lastnico parcele 721/2 k.o. X (prvo nasprotno udeleženko), služnost pa je tudi že vpisana v zemljiški knjigi. Iz navedb sodne izvedenke in dokumentacije izhaja, da je bila sporna nepremičnina gradbena parcela k stavbi predlagateljev. Stavba je bila v celoti nacionalizirana, vsa stanovanja pa je pravna prednica nasprotne udeleženke prodala, pri čemer so bila predmet prodaje le stanovanja, ne pa tudi pripadajoče zemljišče. Tudi sicer je stavbi ob izgradnji pripadalo bistveno manj zemljišča, kot ga danes predstavlja parcela 721/3, česar sodišče ni upoštevalo, niti se do tega ni vsebinsko opredelilo. Vsebinsko se tudi ni opredelilo do pomena opisane stvarne služnosti, temveč zgolj na kratko pripomnilo, da ta okoliščina ne vpliva na določitev pripadajočega zemljišča. Ker je prva nasprotna udeleženka pridobila služnost na podlagi pogodbe s pritožnico, je to potrebno spoštovati in določiti pripadajoče zemljišče tako, da ne bo njena služnostna pravica v ničemer ovirana.

6. Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, se strinjala z njenimi navedbami in predlagala, da jo pritožbeno sodišče upošteva, saj je sodišče prve stopnje z odločitvijo poseglo v njeno služnost dostopa, prehoda, hoje in vožnje po parceli 721/3, ko jo je v celoti določilo kot pripadajoče zemljišče.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Po predlogu predlagateljice je sodišče prve stopnje vodilo postopek določitve pripadajočega zemljišča k stavbi J., L., stoječi na parceli št. 721/4 k.o. X, po določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) oziroma v nadaljevanju novele tega zakona (ZVEtL-1). Kot pripadajoče zemljišče je predlagateljica prvotno predlagala določitev parcele št. 721/3 te k.o. v lasti MOL, po prejemu izvedenskega mnenja pa še parcel št. 721/2 in št. 722/2, iste k.o., v lasti P. N. T. (prve nasprotne udeleženke). Sodišče prve stopnje je kot pripadajoče zemljišče določilo parcelo št. 721/3 k.o. X, glede zemljiških parcel št. 721/2 in št. 722/2 te k.o., pa predlog zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, kakor tudi ne tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Razloge sodišča prve stopnje za takšno odločitev pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

K pritožbi predlagateljice

9. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo zaključilo na naroku dne 2. 7. 2018 in odločilo, da bo sklep izdalo po pridobitvi aerofoto posnetkov iz let 1967, 1985 in 1998, ki jih bo pred tem še vročilo udeležencem postopka. Ni pa jim dodelilo pravice do vlaganja kakršnihkoli vlog po zaključku glavne obravnave. Sodišče odloča o tožbenem zahtevku oziroma v konkretnem primeru o predlogu, po stanju na dan zaključka glavne obravnave, zato sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upravičeno ni upoštevalo (in se do njih ni opredeljevalo), po zaključku glavne obravnave neposredno sodišču predloženih vlog prve nasprotne udeleženke dne 3. 7. 2018 in dne 6. 7. 2018 in vloge predlagateljice z dne 28. 11. 2018. Do pritožbenih navedb v zvezi s temi vlogami, se zato tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati. Tako tudi ne do navedb, ki jih je predlagateljica podala šele v vlogi z dne 28. 11. 2018, da so stanovalci stavbe J., uporabljali tudi del parcele št. 721/2 in sicer prostor zraven garaže stoječe na tej parceli (zgrajene s strani KS B. K.).

10. Sodišče prve stopnje predlagateljici tudi ni kršilo pravice do izjave s tem, ko ni zaslišalo udeležencev. Sodišče je res dolžno ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča tudi na podlagi pretekle rabe zemljišča. Ob sporu je bilo dokazno breme za to, da sta tudi parceli št. 721/2 in št. 722/2 predstavljali pripadajoče zemljišče, ker naj bi bili (tudi) v redni rabi stanovalcev, na strani predlagateljice. Prva nasprotna udeleženka je dokazni predlog za zaslišanje udeležencev podala v dokaz svojih trditev, da temu ni bilo tako, zato se predlagateljica na neizvedbo tega dokaznega predloga ne more sklicevati. Predlagateljica je samostojna udeleženka, na kateri je bilo dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati oziroma sklicevati na dokazne predloge nasprotnega udeleženca.

11. Kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, je bilo zemljišče parcele št. 721/3 v takratnem času1 znotraj gradbene parcele stavbe in je bilo v celoti namenjeno njeni redni rabi, zato je sodišče prve stopnje predlogu v tem obsegu utemeljeno ugodilo (več o tem k pritožbi četrte nasprotne udeleženke). Šlo je za parcelo št. 189/4, takrat še k.o. Y. Kot je neprerekano ugotovilo sodišče prve stopnje, parceli št. 712/2 in št. 722/2 k.o. X ne izhajata iz te zemljiške parcele, temveč iz parcele 7222, ta pa iz parcele št. 186/4 k.o. Y (ležeče severno od parcele 189/4). Za kakšen namen je bila ustanovljena parcela št. 722 iz podatkov spisa ni jasno razvidno, je pa bila parcela št. 721/2 izročena v posest in uporabo KS B. K., ki je na tem zemljišču zgradila garažo, ki je bila ves čas v uporabi KS, česar tudi predlagateljica ni zanikala. Da so stanovalci uporabljali del zemljišča te parcele, je predlagateljica trdila, kot rečeno, šele v prepozni vlogi z dne 28. 11. 2018. Teh navedb zato tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Da parcela št. 721/2 ni bila nikoli namenjena redni rabi stavbe J., niti se ni kot taka uporabljala, glede na ugotovljeno ne more biti sporno.

12. Manjši del te parcele (21 m2) je nastal iz parcele št. 721 k.o. X (prej 189/4 k.o. Y), torej iz gradbene parcele stavbe, ki je bila v celoti namenjena stavbi. Glede na to, da je do tega prišlo že v letu 1971, da do spora v zvezi s tem ni prišlo (glej izvedensko mnenje str. 11), da je od takrat dalje parcelo 721/2 v celoti uporabljala KS B. K., kar so prebivalci J. sprejeli in torej soglašali z izvzetjem 21 m2 dvorišča iz njihove uporabe, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno tega dela parcele ni proglasilo za pripadajoče zemljišče k stavbi. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila prva nasprotna udeleženka ob nakupu parcele št. 721/2 v letu 2005, glede tega dela parcele v površini 21 m2, v dobri veri. Ni bilo sporno, da parcela 721/2 (v celoti) ni bila v uporabi stanovalcev stavbe J., niti prva nasprotna udeleženka ni mogla vedeti, da ta del parcele predstavlja del prejšnje parcele, ki je po prostorskih aktih iz časa izgradnje stavbe pripadajoče zemljišče stavbe, tedaj K., L. Tudi ob uporabi določbe četrtega odstavka 44. člena ZVEtL-13, je tako predlog utemeljeno zavrnilo tudi v delu, ki se je nanašal na teh 21 m2 parcele št. 721/2.

13. Kot rečeno tudi parcela št. 722/2 k.o. X, ni nastala iz parcele, ki je predstavljala gradbeno parcelo v uporabi prebivalcev stavbe (sedaj) J. Drži, da iz obrazložitve predloga ZVEtL-1 izhaja stališče predlagatelja zakona, da se je namenjenost redne rabe zemljišča sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča (t.i. dinamično načelo). Vendar predlagateljica redne rabe tega zemljišča za potrebe stavbe J. v postopku ni izkazala. Tudi če je stanovalec Š. na tej parceli res zgradil (provizorično) garažo, ki jo je kasneje uporabljal stanovalec F. P., nato pa Z. P., to še ne pomeni, da se je zemljišče pretvorilo v zemljišče potrebno za redno rabo stavbe, torej vseh njenih stanovalcev, temveč je dokazni postopek dovolj prepričljivo pokazal, da je šlo za parcelo s samostojno pravno usodo, nevezano na stavbo. Da je bilo temu tako končno kaže tudi izvensodna poravnava z dne 19. 4. 2012 sklenjena med Z. P. in prvo nasprotno udeleženko, po kateri se je P. garažo zavezala izprazniti, kar kaže na to, da je smatrala, da za njeno uporabo nima pravne podlage. Enako velja glede morebitne uporabe dela parcele kot vrta. Tudi če so del posamezni stanovalci uporabljali kot vrt (predlagateljica se sklicuje na fotografijo stare mame, list. št. 139), to še ne pomeni, da se je zemljišče pretvorilo v zemljišče potrebno za redno rabo stavbe, torej za redno rabo vseh njenih prebivalcev. Glede ograje je v zvezi s tem dovolj logično pojasnilo prve nasprotne udeleženke (glej 16. točko pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2018, list. št. 146), da je že tedaj (v času posnete fotografije), na sosednji parceli št. 722/1 bila zgrajena stanovanjska hiša in so lahko ograjo zaradi zasebnosti postavili tudi njeni stanovalci. Sicer pa predlagateljica sama pove, da so stanovalci uporabljali del parcele, ki ni bila njihova (prvotne parcele št. 722), kar naj bi zaznali tudi oblastveni organi in v letu 1964 mejo tedanje gradbene parcele (št. 721, prej 189/49) premaknili severneje, na račun parcele št. 722 in tako katastrsko stanje že takrat prilagodili dejanskemu. Tudi če so posamezni prebivalci kasneje še širili svojo uporabo (vrt) na del preostanka parcele 722 (722/2), to še ne pomeni, da je bilo tudi to zemljišče potrebno ali namenjeno redni rabi stavbe. Tega se je očitno zavedala tudi predlagateljica, ki je predlog za določitev pripadajočega zemljišča razširila na parceli št. 721/2 in 722/2 šele po "sugestiji" izvedenke.

14. Po dovolj prepričljivem zaključku, da parceli št. 721/2 in št. 722/2 k.o. X, nista bili neposredno namenjeni niti potrebni za redno rabo stavbe, je sodišče prve stopnje predlog v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo (42. člen ZvetL-1).

15. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

K pritožbi četrte nasprotne udeleženke

16. Da parcela št. 721/3 k.o. X predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbi J. ne more biti sporno. Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek pritožbeno sodišče v celoti sprejema.4 S pritožbenimi navedbami o prodaji le stanovanj, pritožnica ne more biti uspešna. S prodajo posameznih delov stavbe je vsakokratnemu lastniku posameznega dela, pripadla tudi pravica uporabe zemljišča potrebnega za redno rabo. Če je šlo za prodajo stanovanj po 25. 7. 1997, ko je začel veljati Zakon o stavbnih zemljiščih, ki ni več vseboval kogentnih zakonskih pravil o akcesorni vezanosti pravic na funkcionalnem zemljišču na stavbi, pa bi morala pritožnica zatrjevati, da je bilo s kupci (izrecno) dogovorjeno (in kar bi moralo biti razvidno tudi iz pogodb), da je posameznim delom pripadajoče zemljišče le zemljišče pod stavbo, česar pa ni trdila, niti izkazala.

17. Res je stavbi ob izgradnji pripadlo nekoliko (in ne bistveno) manj zemljišča, kot ga danes predstavlja parcela št. 721/3, ki se je, kot rečeno, delno razširila na račun parcele 722. Vendar pa, kot je bilo tudi že povedano, sta bili lahko potrebnost in namembnost zemljišča za redno rabo stavbe ob izgradnji drugačni, kot pozneje ob nastopu lastninjenja. Da je celotna parcela št. 721/3 k.o. X neposredno namenjena in potrebna za redno rabo stavbe, tako tudi za pritožbeno sodišče ni sporno (42. člen ZVEtL-1).

18. Za pritožbo v delu, ki se nanaša na domnevno oviranje prve nasprotne udeleženke pri uporabi garaže na (njeni) parceli št. 721/2, pa pritožnica nima pravnega interesa, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

19. Glede na povedano je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v navedenem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------
1 V času pred nacionalizacijo, pri čemer najstarejše arhivsko gradivo izhaja iz leta 1907.
2 Parcela št. 721/2 delno (21 m2) tudi iz parcele št. 721/2- več o tem v nadaljevanju.
3 V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravico na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za izpolnitev odkupne pravice na podlagi tega zakona ali v primeru, če med udeleženci ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Pri tem je dodati, da nobeden od udeležencev tega postopka ustanovitve odkupne pravice ni zahteval.
4 Glej strani 6, 7 in 8 izpodbijanega sklepa, kolikor se razlogi nanašajo na to zemljišče.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 3, 42, 43, 44, 44/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NDk3