VSL Sklep I Cp 780/2019

Jedro

Toženka ni določno prerekala konkretnih trditev o nadaljnjem motenju posesti, temveč le navajala, da so navedbe tožnikov pavšalne in da niso pojasnili v čem je motena njihova posest z na novo očitanimi dejanji. Sodišče prve stopnje je tako imelo vso podlago za zaključek, da so tožniki spremenili tožbo zato, ker je toženka po vložitvi tožbe nadaljevala z motenjem njihove posesti z dodatnimi motilnimi ravnanji, zato njena privolitev v spremembo ni bila potrebna (186. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 20. 9. 2017 in 12. 12. 2017 (I. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku omogočiti dostop do njegove parcele št. 85, k. o. X in sicer peš, s kosilnico, s traktorjem s prikolico in drugimi priključki ter z osebnim avtomobilom s prikolico, s tem, da v roku 15 dni na dostopni poti, ki poteka po njenih zemljiščih in sicer po skrajnem južnem delu parcel št. 96/22 in 96/23 k. o. X ter po južnem in jugozahodnem delu parcele št. 96/26 iste k. o., vzpostavi prejšnje stanje tako, da prvemu tožniku izroči daljinski upravljalec za vrata na daljinsko upravljanje, ki se nahajajo na jugovzhodnem delu parcele št. 96/23, in da v 2,90 m širokem pasu na parc. št. 96/26 in sicer ob parcelni meji s parcelo št. 85 v delu nad nivojem terena, odstrani vrtno betonsko ograjo in betonski podporni zid vrta, navoženo zemljo in drug material ter, da z južnega dela parcele št. 96/26 odstrani odloženi gradbeni material (betonske votlake in gramoz) ter mešalec za beton (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna drugi tožnici omogočiti dostop do njene parcele št. 83, k. o. X, in sicer peš, s kosilnico, s traktorjem s prikolico in drugimi priključki ter z osebnim avtomobilom s prikolico, s tem da v roku 15 dni na dostopni poti, ki poteka po njenih zemljiščih, in sicer po skrajnem južnem delu parcel št. 96/22, 96/23, vzpostavi prejšnje stanje tako, da drugi tožnici izroči daljinski upravljalec za vrata na daljinsko upravljanje, ki se nahajajo na jugovzhodnem delu parcele št. 96/23, in da z južnega dela parcele št. 96/6 odstrani odloženi gradbeni material (betonske votlake in gramoz) ter mešalec za beton, ter da v delu nad nivojem terena odstrani vrtno betonsko ograjo, ki se nahaja na parceli št. 96/26, in sicer neposredno ob parcelni meji s parcelo št. 83 (III. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tretjemu tožniku omogočiti dostop do njegove parcele št. 86, k. o. X, in sicer peš, s kosilnico, s traktorjem s prikolico in drugimi priključki ter z osebnim avtomobilom s prikolico, s tem, da v roku 15 dni na dostopni poti, ki poteka po njenih zemljiščih, in sicer po skrajnem južnem delu parcel št. 96/22 in 96/23 ter po južnem in zahodnem delu parcele št. 96/26, vzpostavi prejšnje stanje tako, da tretjemu tožniku izroči daljinski upravljalec za vrata na daljinsko upravljanje, ki se nahajajo na jugovzhodnem delu parcele št. 96/23, in da v 2,90 m širokem pasu na parceli št. 96/26, in sicer ob parcelni meji s parcelama št. 85 in 86 v delu nad nivojem terena, odstrani vrtno betonsko ograjo in betonski podporni zid vrta, navoženo zemljo in drug material, ter da z južnega dela parcele št. 96/26 odstrani odloženi gradbeni material (betonske votlake in gramoz) ter mešalec za beton (IV. točka izreka); zavrnilo zahtevke tožnikov v delu, v katerem zahtevajo odstranitev kovinskih vrat na daljinsko upravljanje (V. točka izreka); zavrnilo zahtevka prvega in tretjega tožnika v delu, v katerem zahtevata širšo pot od 2,90 m (VI. točka izreka); toženki prepovedalo vsakršno nadaljnje motenje posesti tožnikov na tej v izreku opisani dostopni poti preko njenih parcel št. 96/22, 96/23 in 96/26 (VII. točka izreka); odločilo, da je dolžna toženka tožnikom v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 348,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, s stroškovno posledico, podredno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožuje se zoper odločitvi v točkah I in VII izreka ter delno zoper odločitve v točkah II, III in IV izreka (razen, kolikor se odločitev nanaša na izročitev daljinskega upravljalca za vrata). Meni, da je sodišče v nasprotju z zakonom dopustilo razširitev tožbe, saj sta bili obe razširitvi prepozni. To z gotovostjo dokazujejo fotografije iz leta 2011, na katerih je vidna stara žičnata ograja. Tožnikov prej stoječa ograja očitno ni ovirala, zato jih tudi sedaj stoječi podporni zid, ki stoji na istem mestu, ne more motiti pri dostopu do njihovih parcel. Tožniki so bili seznanjeni z izkopom jarka, kakor tudi s postavitvijo betonske ograje in betonskega podpornega zidu (kar je eno in isto) na parceli št. 96/26, že ob njihovem skupnem ogledu dne 31. 5. 2017. Tedaj je bil jarek že izkopan in del betonskega podpornega zidu tudi že postavljen. Nedvomno ne drži, da so jarek in betonski podporni zid videli šele kasneje. To dokazujejo tudi fotografije, ki so jih priložili k tožbi, na katerih je vidna že izkopana zemlja in podporni betonski zid. Ob prejemu tožbe so bila vsa dejanje že izvršena, dela so se nato ustavila in ne drži, da bi toženka s kakršnimikoli motitvenimi dejanji še nadaljevala. Stanje na dan 31. 5. 2017 nazorno prikazuje fotografija, na kateri je viden skopani jarek že do polovice skupne meje s parcelo št. 86 (fotografijo so vložili tožniki z vlogo z dne 22. 5. 2018). Tudi ni jasno, kakšno navoženo zemljo bi morala odstraniti, saj je iz fotografij, ki so jih predložili tožniki, jasno vidno, da gre le za gradbeni material. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo v delu, kot je bila razširjena dne 20. 9. 2017 in dne 12. 12. 2017, zavrže. Sicer pa je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu neutemeljen. Tožniki so v tožbi sami navedli, da so do 12. 5. 2017 nemoteno dostopali do svojih parcel. Ker pa je bil jarek na parceli št. 96/26 izkopan že aprila 2017, nato pa takoj za tem zgrajen še podporni betonski zid, je jasno, da so tožniki lahko neovirano hodili oziroma se vozili mimo tega podpornega zidu, kar dokazuje, da so njihove navedbe o onemogočenem dostopu, neresnične. Edino, kar jim je dostop začasno res onemogočilo, so bila kovinska vrata. Sodišče ni upoštevalo, da je na parceli št. 96/26, kjer sedaj stoji podporni zid (v namen namestitve žičnate ograje), že vsaj od leta 2010 stala žičnata ograja. Ker so tožniki navkljub tej ograji nemoteno dostopali do svojih zemljišč, je prepričana, da jih tudi sedanji podporni betonski zid v ničemer ne ovira na njihovi dostopni poti do njihovih parcel. Delno je bila žičnata ograja še vidna na dan ogleda sodišča na kraju samem in sicer ob meji s parcelo št. 86. Do teh navedb, katere je toženka navajala tudi v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2018, pa se sodišče ni niti opredelilo. Sodišče je z odločitvijo, da mora toženka podreti betonski podporni zid, razširilo dostopno pot na več kot 2,90 m. Na ogledu se je videlo, da dostopna pot poteka na drugi strani zidu, tik ob meji s parcelami št. 86, 85 in 83. Toženka je na vidno utrjeno pot opozorila sodnico, ki pa je navedeno prezrla in nekritično sledila navedbam tožnikov, da je to pot steptala toženka sama ob postavitvi ograje (kar je fizično nemogoče). Navedeno je razvidno tudi iz fotografije, ki je v spisu. Če bi morala toženka podreti oporni zid, ki stoji na istem mestu, kot je nekoč stala stara žičnata ograja, bi se dostopna pot znatno razširila in to na približno 6 m. Poleg tega bi morala podreti še slivo na južnem delu parcele št. 96/26 ob meji s parcelo št. 83 in češnjo na severnem delu parcele št. 96/26 ob meji s parcelo št. 86, ki je stara najmanj deset let, in katerih odstranitev tožniki niti niso zahtevali, uničila pa bi tudi velik del svojega zelenjavnega vrta. Drevesi prepričljivo izpodbijata ugotovitev sodišča, da je tam potekala dostopna pot. Na parceli št. 96/26 začasno odloženi gradbeni material in mešalec za beton, je odstranila že tekom pravde, na kar je sodišče tudi opozorila, njene navedbe pa je sodišče zavrnilo z nesprejemljivo obrazložitvijo. Sklep, ki ga ni več mogoče izvršiti je nesmiseln in neutemeljen in ga je potrebno razveljaviti. Kot je ves čas zatrjevala, prvi in tretji tožnik sama ali preko tretje osebe, nista izvrševala posesti na način, kot jo uveljavljata v tožbi, saj nista nikdar, razen peš in s kosilnico, dostopala preko nepremičnim toženke, in še to le zgolj enkrat v letu. Sodišče je nekritično verjelo tožnikom in njihovim pričam, toženki in z njene strani predlaganim pričam pa ni poklonilo vere, ker si določenih stvari nista zapomnila. Toženkine argumentirane trditve pa je sodišče zavrnilo s pavšalnimi obrazložitvami. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti s tem, ko je na kraju samem želela navajati in pokazati, kje je potekala pot, česar ji sodišče ni dopustilo, tožnike pa je o tem podrobno spraševalo. Sklep je tudi sicer neizvršljiv, ker ni ustrezno opisano, kateri zid od večih naj se odstrani in v kakšni dolžini. Določeni rok pa je tudi absolutno prekratek, glede na to, da gre za odstranitev skoraj polovice vrta ter rušenje armiranih betonskih temeljev.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so v tožbi z dne 9. 6. 2017 (med drugim) zatrjevali, da jih je toženka s postavitvijo kovinskih vrat (na daljinsko upravljanje) na parceli št. 96/23 in z izkopom jarka na parceli št. 96/26 tik ob meji z njihovimi parcelami št. 83¹, št. 85², in št. 86³, vse k. o. X, motila v njihovi (so)posesti poti, ki so jo dolga leta uporabljali za dostop do svojih parcel oziroma jim s svojim postopanjem posest celo odvzela. S tožbo so (med drugim) zahtevali odstranitev vrat ter zasutje jarka ter prepoved nadaljnjega motenja (24., 25., 33., 34. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

6. V vlogi z dne 20. 9. 2017 so trdili, da je toženka nadaljevala z motenjem, med drugim tudi s postavitvijo betonskega temelja ograje na parceli št. 96/26 tik ob meji z njihovimi parcelami št. 83, št. 85 in št. 86⁴ in s spremembo tožbe zahtevali, ne več zasutje jarka, temveč (med drugim) odstranitev betonskega temelja ograje v delu nad nivojem zemljišča. Sodišče prve stopnje je spremembo pravilno in zakonito dopustilo. Tožniki so zatrjevali, da so za nova motilna ravnanja izvedeli 23. 8. 2017, čemur toženka ni nasprotovala (glej pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2017, list. št. 37), zato so drugačne pritožbene navedbe neupoštevne (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Šteti torej je, da je bila sprememba pravočasna (32. člen SPZ). Toženka tudi ni določno prerekala konkretnih trditev o nadaljnjem motenju posesti, temveč le navajala, da so navedbe tožnikov pavšalne in da niso pojasnili v čem je motena njihova posest z na novo očitanimi dejanji (pripravljalna vloga z dne 27. 10. 2017). Sodišče prve stopnje je tako imelo vso podlago za zaključek, da so tožniki spremenili tožbo zato, ker je toženka po vložitvi tožbe nadaljevala z motenjem njihove posesti z dodatnimi motilnimi ravnanji, zato njena privolitev v spremembo ni bila potrebna (186. člen ZPP).

7. V vlogi z dne 12. 12. 2017 so tožniki nadalje trdili, da so dne 16. 11.2017 ugotovili, da je toženka po 23. 8. 2017 na parceli št. 96/26 zgradila še podporni zid vrta in na zemljišče navozila večjo količino zemlje in drugega materiala (in si tako uredila vrt) ter z novo spremembo tožbe (med drugim) zahtevala odstranitev v 3 m širokem pasu na parceli št. 96/26, odstranitev tudi navedenega. Svojih trditev, da so bili tožniki z dodatnimi deli seznanjeni že pred 16. 11. 2017, toženka ni izkazala in razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (40. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbene trditve, da je vsa vtoževana dela opravila že pred 31. 5. 2017,⁵ zanika že njena lastna izjava na ogledu dne 20. 3. 2018, da je bil zid postavljen julija 2017. Tudi tej trditvi sodišče prve stopnje ni sledilo in pritožbeno sodišče sprejema dovolj prepričljiv in življenjski zaključek sodišča prve stopnje, da če bi bilo temu tako, bi tožniki ob ogledu 23. 8. 2017 to nedvomno zaznali in tudi ta del tožbenega zahtevka vključili v svojo spremembo tožbe z dne 20. 9. 2017. Tudi iz fotografij, ki so jih tožniki predložili k tožbi, ne izhaja, da so bili betonski temelji ograje in podporni zid (ter urejen vrt) zgrajeni že ob vložitvi tožbe (glej fotografije v prilogah A8 do A11). Pač pa izgradnja zidu izhaja iz fotografij v prilogah A15 do A18, vloženih z vlogo z dne 12. 12. 2017, s katero so tožniki ponovno spremenili tožbo. Tudi glede te spremembe je torej utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pravočasna (32. člen SPZ) in da za spremembo privolitev toženke ni bila potrebna, glede na to, da je tudi v tem primeru šlo za motenje posesti z dodatnimi motilnimi ravnanji (186. člen ZPP).

8. Iz trditvene podlage tožnikov izhaja, da so do svojih parcel dostopali po zemljišču v lasti toženke – po parcelah št. 96/22, 96/23 in 96/26, kar so prikazali tudi na skici (priloga A7). Temu toženka ni nikoli konkretno in obrazloženo nasprotovala, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (24. točka obrazložitve). Primarno je le ugovarjala, da tožniki poti čez njene nepremičnine sploh niso uporabljali in da so do svojih zemljišč prihajali preko drugih nepremičnin. Da bi ob ogledu trdila in želela pokazati, da je pot potekala drugje, pa ji sodnica tega ni dopustila, iz zapisnika ogleda z dne 20. 3. 2018, list. št. 86, ne izhaja, toženka na zapisnik tudi ni imela pripomb. Iz katere fotografije naj bi izhajala utrjena pot, ki naj bi potekala po parcelah tožnikov, bi morala pritožnica konkretno navesti (v spisu je 34 fotografij), zato te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Toženki tudi ni uspelo izkazati, da je stara ograja stala na meji med njeno parcelo 96/26 in parcelami tožnikov.⁶ Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, fotografiji prilogi B23 in B24 tega ne potrjujeta. Da temu ni bilo tako izkazuje fotografija priloga A19, pa tudi dejstvo, da so parcele tožnikov v terasah in pot po njih ni mogoča, kar je sodišče ugotovilo tudi na ogledu (glej 46. točko obrazložitve). Kje je pot potekala (in dejstvo, da so jo tožniki tudi uporabljali), pa je potrdila tudi bivša lastnica toženkinih nepremičnin, I. M. (pa tudi druge priče). Vse navedeno potrjuje zaključek prve stopnje sodišča prve stopnje, da stara ograja ni stala točno na meji, ampak je bila pomaknjena v zemljišče parcele št. 96/26. Trditev, da naj bi na zatrjevani trasi rasli dve drevesi (ki naj bi tako potrjevali, da je pot potekala drugje), predstavlja nedovoljeno pritožbeno trditev, saj toženka tega pred sodiščem prve stopnje (tudi ne na ogledu), ni zatrjevala, niti v pritožbi ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla storiti (337. člen ZPP). Navedba v tožbi, da so tožniki do 12. 5. 2017 nemoteno dostopali do svojih parcel, jarek pa naj bi bil izkopan že aprila 2017, ne dokazuje ničesar. Tožniki na svoja zemljišča niso dostopali vsakodnevno, temveč le nekajkrat na leto (gre za kmetijska zemljišča, v naravi travnike), zato ta trditev ne more pomeniti, da so ne glede na izkopani jarek, dostopali do svojih zemljišč tudi še v aprilu 2017, kar naj bi po razlogovanju toženke pomenilo, da torej niso dostopali po zatrjevani trasi. Neutemeljeni so tako tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pot razširilo kar na 6 m.

9. Da so tožniki pot tudi uporabljali⁷ je razvidno že iz povedanega. Tudi sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v tem obsegu povsem prepričljiva in skladna tudi z določbo 8. člena ZPP ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (točke 43 in 46 obrazložitve) in jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

10. Dovolj prepričljivo je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so vsi tožniki pot uporabljali tudi z (osebnimi) vozili in kmetijskimi stroji (48. točka obrazložitve) in tudi te ugotovitve s pavšalnimi pritožbenimi navedbami „da prvi in tretji tožnik nikdar razen peš in s kosilnico, nista dostopala preko nepremičnin toženke“, toženka ne more izpodbiti.

11. Pritožnica ne pove v kateri vlogi je konkretno navedla stvari, ki naj bi jih že odstranila. Sodišče prve stopnje je vse stvari, ki so predmet zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja videlo na ogledu in je glede na povedano utemeljeno tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu ugodilo.

12. Med postopkom med pravdnima strankama ni bilo sporno, na kateri zid in katero ograjo se tožbeni zahtevek nanaša, ta je v izreku tudi dovolj konkretiziran⁸, da je tudi izvršljiv.

13. Da gre za odstranitev zemlje z vrta (kolikor se ta nahaja na trasi poti), tudi ne more biti sporno.

14. Tožniki so zahtevali, da toženka vzpostavi prejšnje stanje v roku 8 dni, čemur toženka ni konkretno ugovarjala. Sodišče prve stopnje je glede na obseg del določilo rok 15 dni, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primeren rok.

15. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za toženko temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnike pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ V lasti druge tožnice.
² V lasti prvega tožnika.
³ V lasti tretjega tožnika.
⁴ Na mestu izkopanega jarka.
⁵ Obisk tožnikov na spornem delu nepremičnin.
⁶ Kar naj bi dokazovalo, da tožniki po njeni parceli niso mogli dostopati do svojih parcel.
⁷ V obsegu kot je bilo to potrebno za obdelavo zemljišč.
⁸ „da v 2,90 m širokem pasu na parceli 96/26, in sicer ob parcelni meji s parcelama št. 85 in 86 v delu nad nivojem terena, odstrani vrtno betonsko ograjo in betonski podporni zid vrta“

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 268/2020
• VSL sklep II Cp 4657/2010
• VSL sklep I Cp 2108/2010