VSL Sodba II Cp 925/2019

Jedro

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomenita protipravnega ravnanja.

Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča se dopušča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda, vendar le ob predpostavki, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.000 EUR odškodnine ter tožniku naložilo, da mora toženi stranki plačati 548,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da je v drugi pripravljalni vlogi postavil ustrezno trditveno podlago, v kateri je zatrjeval, da se je izključno zaradi prejetega poziva s strani Psihiatrične bolnišnice zglasil v omenjeni inštituciji, saj ni vedel, da se je čas odrejenega zdravljenja iztekel. Po mnenju tožnika ni bilo pogojev oziroma utemeljenega predloga za pričetek oziroma uvedbo postopka s strani izvajalca psihiatričnega zdravljenja, oziroma v konkretnem primeru direktorja Psihiatrične bolnišnice, ki je predlagal uvedbo postopka zadržanja tožnika na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, čeprav je razpolagal s podatkom, da pogoji za uvedbo postopka ne obstojijo. Tudi psihologinja je s testiranjem in opazovanjem potrdila daleč podpovprečno agresivnost tožnika, njegovo nadpovprečno inteligenco in odsotnost shizotipske motnje. Izvajalec psihiatričnega zdravljenja je predlog za uvedbo postopka podal na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici Pr 4/2016 z dne 7. 9. 2016, s katerim je bilo odrejeno, da se pritožnika napoti na psihiatrično zdravljenje brez njegove privolitve za obdobje šestih tednov, z dovoljenjem, da ga odpustijo pred potekom šestih tednov, če prenehajo razlogi za zdravljenje. Po mnenju pritožnika je v obravnavani zadevi bistveno, da je bil postopek Okrajnega sodišča v Idriji Pr 440/2016 uveden izključno na podlagi kasneje razveljavljenega sklepa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici Pr 4/2016 z dne 7. 9. 2016, na podlagi katerega se je tožnik zglasil pri izvajalcu psihiatričnega zdravljenja. V dokaz, da zakonski pogoji za pridržanje ne obstojijo, je pritožnik izvajalcu psihiatričnega zdravljenja predložil izvid prof. dr. A. A. z dne 9. 11. 2016, iz katerega je izhajalo omenjeno dejstvo, kar po mnenju pritožnika pomeni, da je vzročna zveza podana, saj če ne bi obstajal sporen sklep Okrajnega sodišča v Idriji, ki je bil kasneje v obnovljenem postopku razveljavljen, do hospitalizacije pritožnika brez privolitve gotovo ne bi prišlo. Pritožnik je v postopku nasprotoval mnenju dr. B. B., ki ga je podala na podlagi pridobljenega vtisa, da naj bi imel pritožnik "zasuknjene" ideje, pri čemer je pogoj ogroženosti utemeljila s tem, da tožnik nima redne prehrane, stalnega prebivališča in da je telesno podhranjen, s čimer naj bi ogrožal sebe, poleg tega pa naj bi svojega sina ogrožal z "zasuknjenimi" idejami, ki jih izvedenka v mnenju niti ni ustrezno konkretizirala, prav tako pa tudi ne sodišče v sklepu Pr 440/2016 z dne 16. 11. 2016. Meni, da bi moralo sodišče v postopku Pr 440/2016 zaradi nasprotujočih si mnenj izvedenke dr. B. B. ter profesorja dr. A. A. po uradni dolžnosti postaviti novega izvedenca. Ker je sodišče opustilo to dolžnost in ni ravnalo v skladu z dolžno skrbnostjo, je po mnenju pritožnika odgovornost za njegovo nezakonito hospitalizacijo na strani sodišča oziroma tožene stranke. Navaja, da je v postopku podal ustrezno trditveno podlago, da je bilo ravnanje sodišča v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo, zaradi česar mu je nastala škoda, zato ne drži navedba sodišča, da naj konkretnih trditev ne bi podal. V tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena, saj se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, temelji na 26. členu Ustave RS. Kot je pravilno v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje, je potrebno pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomenita protipravnega ravnanja. Po ustaljeni sodni praksi je ravnanje nosilcev oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.²

5. Tožnik je podlago tožbenega zahtevka utemeljeval s trditvami o protipravnosti sklepa sodišča Pr 4/2016 z dne 7. 9. 2016, na podlagi katerega je bil psihiatrično zdravljen v času od 11. 11. 2016 do 23. 11. 2016, sklep pa je bil tekom obnove postopka v celoti razveljavljen. Sodišču očita, da je pri izdaji sklepa ravnalo protipravno, ker pri odločanju ni ustrezno preučilo predvsem nasprotujočih si dokazov, zaradi česar je stanje tožnika nepravilno ocenilo. Zgolj hipotetična ugotovitev izvedenca, da bi tožnik lahko zašel v situacijo, ki bi ogrožala njegovo zdravje ali življenje, ne more zadoščati za podlago, da bi do ogrozitve tudi dejansko prišlo.

6. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici dne 7. 9. 2016 izdalo sklep Pr 4/2016, s katerim je odločilo, da se tožnika napoti na psihiatrično zdravljenje brez njegove privolitve v Psihiatrično bolnišnico za čas šestih tednov. Tožnik se v obdobju, za katerega je bil navedeni sklep v veljavi, v bolnišnici ni zglasil oziroma zdravljenja ni nastopil. Res je bil ta sklep Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici s sklepom z dne 9. 12. 2016 na podlagi predloga za obnovo postopka razveljavljen, vendar pa tožnik na podlagi tega sklepa ni bil sprejet na psihiatrično zdravljenje v obdobju od 11. 11. 2016 do 23. 12. 2016, kot to zmotno zatrjuje, temveč je bil sprejet na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Idriji, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Na podlagi obvestila direktorja Psihiatrične bolnišnice z dne 15. 11. 2016 je sodišče prve stopnje uvedlo postopek zadržanja tožnika v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, imenovalo izvedenca psihiatra ter tožniku postavilo odvetnika. Po obisku tožnika na oddelku pod posebnim nadzorom, tožnikovem zaslišanju in zaslišanju postavljene izvedenke, ki je tožnika tudi pregledala, je Okrajno sodišče v Idriji dne 16. 11. 2016 izdalo sklep Pr 440/2016, da se tožnik zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice najdalje do 28. 12. 2016. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil, vendar je Višje sodišče v Kopru s sklepom II Cp 770/2016 z dne 25. 11. 2016 odločitev Okrajnega sodišča v Idriji potrdilo, razen v delu glede trajanja zadržanja. V tem delu je pritožbi ugodilo in čas trajanja zadržanja skrajšalo iz 28. 12. 2016 na 23. 12. 2016.

8. Zatrjevanih škodnih posledic tožnika po sklepu Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici Pr 4/2016 z dne 7. 9. 2016 tako ni mogoče vzročno povezati s pridržanjem tožnika po sklepu Okrajnega sodišča v Idriji Pr 440/2016 z dne 16.11.2016.

9. Zatrjevano dejstvo, ki ga tožnik v pritožbi ponavlja, da se je dne 11. 11. 2016 oglasil v Psihiatrični bolnišnici, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici Pr 4/2016 z dne 7. 9. 2016, ker ni vedel, da se je čas za zdravljenje v navedenem sklepu iztekel, je med drugim, sicer lahko botrovalo odločitvi Psihiatrične bolnišnice za podajo predloga uvedbe postopka zadržanja tožnika na oddelku pod posebnim nadzorom, vendar pa navedeno ni predstavljalo pomembnega in samostojnega vzroka za tožnikovo hospitalizacijo v povsem samostojnem postopku.

10. Pritožnik v pritožbi še zatrjuje, da ni bilo pogojev oziroma utemeljenega razloga za podajo predloga za pričetek oziroma uvedbo postopka s strani izvajalca psihiatričnega zdravljenja, saj naj bi izvajalec razpolagal s podatkom, da pogoji za uvedbo postopka ne obstajajo, prav tako pa je psihologinja bolnišnice potrdila, da je tožnik podpovprečno agresiven ter nadpovprečno inteligenten. Odgovor na vprašanje, ali je delavec psihiatrične bolnišnice pravilno ocenil, da so podani razlogi za zadržanje iz 53. člena Zakona o duševnem zdravju³ (58. člen ZDZdr), v tem postopku ni pravno pomemben, ker tožena stranka za delo delavcev psihiatrične bolnišnice ne odgovarja.

11. Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča se dopušča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda⁴, vendar le ob predpostavki, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe⁵.

12. S sklicevanjem pritožbe, da je bilo mnenje izvedenke dr. B. B. nepravilno in nezakonito ter da bi moralo sodišče prve stopnje že po uradni dolžnosti postaviti novega izvedenca, pritožnik ne more doseči ponovne dokazne ocene že izvedenih dokazov, kot tudi ne ponovne presoje v postopku na prvi stopnji zatrjevanih dejstev. Tožnik, čeprav je bil v postopku zastopan po pooblaščenki, zoper odločitev pritožbenega sodišča ni vložil revizije, prav tako pa v vloženi pritožbi ni uveljavljal razlogov, ki jih uveljavlja v tem postopku, in sicer, da bi moralo sodišče zaradi nasprotujočih si mnenj postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, zato njegov zahtevek v tem odškodninskem sporu tudi na tej podlagi ni utemeljen.

13. Pritožba sodišču prve stopnje očita obstoj bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, prav tako pa se je prvo sodišče opredelilo do vseh bistvenih navedb pritožnika. Izpolnjuje tudi standard obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik.

14. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana sodba pravilna ter temelji na prepričljivi oceni oziroma razlogih, ki jih pritožbeni očitki ne omajejo, in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju: ZPP.
² Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 280/2010, II Ips 556/2002 in II Ips 200/2010.
³ V nadaljevanju ZDZdr.
⁴ Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji 14. 10. 1995.
⁵ VS RS sodba 773/2009.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 293/2022
• VSL Sklep II Cp 2391/2019
• VSL Sklep II Cp 712/2021