VSL Sodba VI Kp 12685/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in odločbi o vštetju pripora in pridržanja spremeni tako,

da se obtožencu po določbi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreče kazen

1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora

in stranska denarna kazen,

40 (štirideset) dnevnih zneskov, pri čemer se višina dnevnega zneska določi na 10,00 (deset) EUR, to je 400,00 (štiristo) EUR.

Denarno kazen je obtoženi dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtoženemu A. A. v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 22.30 ure dne 7. 3. 2019 do 30. 5. 2019.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Po šestem odstavku 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo denarno kazen 40 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 10,00 EUR, to je 400,00 EUR in odločilo, da jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da bo sodišče denarno kazen, če se ne bo dala prisilno izterjati, izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. V primeru preklica pogojne obsodbe, je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 22.30 ure dne 7. 3. 2019 do 30. 5. 2019 ter obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora enega leta in štirih mesecev.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obtoženca s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji, katero pritožnik izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik utemeljeno zavzema za izrek zaporne kazni obtožencu. Prvostopenjsko sodišče je izrek kazenske sankcije opominjevalne narave utemeljevalo z nekaznovanostjo obtoženca, dejstvom da sodišče prve stopnje ne razpolaga s podatkom, da bi bil obtoženec že kaznovan v tujini, z okoliščino, da obtoženi ni v drugem kazenskem postopku, da je ilegalno prišel iz Pakistana, da je dejanje storil, ker so ga prosili, da pomaga ljudem, ki so na podoben način vstopili v našo državo, da je že vse od 27. 9. 2018, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v Republiki Sloveniji in da v tem času ni izvrševal kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi obtoženčevo skrb za mladoletnega sina, njegovo priznanje in obžalovanje. Na podlagi predstavljenega je zaključilo, da obtoženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Takšno odločitev pa utemeljeno graja pritožnik, ko se zavzema za izrek kazni enega leta in štirih mesecev zapora. Ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma nekritično sledilo navedbam obtoženca o vzrokih za izvršitev predmetnega kaznivega dejanja. Okoliščine, da je sam ilegalno prišel iz Pakistana, da je s kaznivim dejanjem „pomagal“ ljudem, da je zaprosil za mednarodno zaščito in da ima v Italiji mladoletnega otroka so okoliščine, ki nikakor ne utemeljujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave, pač pa zgolj in edino izrek kazni zapora, za izrek katere se utemeljeno zavzema pritožnik. Ne gre prezreti, da je obtoženi, kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito, izkoristil ozemlje Republike Slovenije za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer se je nedvomno zavedal prepovedanosti in zavržnosti slednjega, saj je sam prišel na podoben način v Republiko Slovenijo. Obtoženi je izkoristil nemoč in težke življenjske razmere tujcev, pri čemer ga je h kaznivemu dejanju vodila koristoljubnost. Zlasti zavržno je navedeno tudi iz razloga, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno proti mladoletni osebi. Obžalovanje in skrb obtoženca za mladoletnega sina, ki naj bi se nahajal v Italiji, sicer spisovno ni izkazana, pa tudi sicer slednje ne more predstavljati tiste tehtne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevala izrek drugačne kazenske sankcije kot le kazni zapora. V kolikor bi obtoženca res skrbelo za sina, bi ravnal v skladu s pričakovanimi in družbeno sprejemljivimi normami z namenom, da mu bo v najkrajšem času omogočen stik s sinom. Sodišče prve stopnje je vsekakor dalo preveliko težo tudi obtoženčevi nekaznovanosti, saj slednje predstavlja pričakovano obnašanje posameznika v družbi, zato ne more predstavljati tehtne olajševalne okoliščine, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Na koncu pritožbeno sodišče pripominja, da priznanje obtoženca nima takšne teže, kot mu jo je pripisalo sodišče prve stopnje, saj ne gre prezreti, da je bil obtoženi pri kaznivem dejanju zaloten.

6. Glede na povedano je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora kot glavno kazen in stransko denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar je 400,00 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče obtoženega opozarja, da je izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev. V kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

7. Obtoženi se je v predmetnem kazenskem postopku nahajal v priporu od 22.30 ure dne 7. 3. 2019 do 30. 5. 2019, zato je sodišče druge stopnje, upoštevajoč določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1, ki določa, da mora sodišče v izrečeno kazen všteti čas pripora in pridržanja, navedeni čas obtoženemu vštelo v izrečeno kazen.

8. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca in bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Obtoženi je nezaposlen, izrečena mu je bila zaporna kazen in nima izkazanega premoženja. Glede na njegov status ni pričakovati, da si bo v krajšem času lahko uredil zaposlitev, zato ga je sodišče druge stopnje upoštevajoč prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 36043/2018
• VSK Sodba III Kp 31835/2019
• VSM Sodba III Kp 49668/2019