VSL Sodba in sklep I Cp 375/2019

Jedro

Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).

Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.

Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.

Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni:

- v IV. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 15.983,17 EUR z zakonskimi obrestmi od 4. 9. 2018 do plačila zavrne in

- v VI. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.001,73 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.072,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

- dopustilo objektivno spremembo z dne 4. 9. 2018 (I. točka izreka);

- zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je njena obveznost po pogodbi o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 z dne 18. 5. 2015, dne 26. 4. 2017 prenehala (II. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti že plačane obroke kredita, ki so zapadli v plačilo od 27. 4. 2017 dalje in sicer v višini 192,00 EUR za posamezni mesec, v roku 8 dni od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku paricijskega roka do plačila.“ (III. točka izreka);

- toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 15.983,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2018 do plačila (IV. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti 15.983,17 EUR za čas pred 4. 9. 2018 (V. točka izreka) ter

- odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Proti navedeni odločbi (I., IV. in VI. točki izreka) se je pravočasno pritožila toženka. Najprej zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče odločilo o zahtevku, ki ni bil uveljavljen. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi modificirala tožbo tako, da je postavila podrejen odškodninski zahtevek. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala in kot neutemeljenega prerekala odškodninski zahtevek, ker niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na drugi pravni podlagi, kot jo je uveljavljala tožnica, in sicer na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi. Sodišče je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 1027. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Svojega stališča, da navedena določba ne loči subsidiarnih in solidarnih porokov, ni utemeljilo. Tožnica kot solidarna porokinja in dolžnica za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik, kar pomeni, da dokler obstaja obveznost glavnega dolžnika, obstaja tudi obveznost solidarnega poroka. Pri solidarnem poroštvu lahko upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti ali od glavnega dolžnika ali od poroka. Celotno terjatev lahko izterja izključno od poroka, ne da bi predhodno karkoli uveljavljal od glavnega dolžnika. Tožnica kot solidarna porokinja tudi nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Z opustitvijo oziroma izgubo zastave obveznost glavnega dolžnika ne ugasne. Dokler ne ugasne obveznost glavnega dolžnika, pa tudi obveznost solidarnega poroka ne ugasne. Določbo 1027. člena OZ je mogoče uporabiti le kot obrambno sredstvo. Le če bi upnik, ki je opustil zastavo oziroma jo izgubil, od poroka terjal plačilo, bi ta lahko ugovarjal, da je njegova poroštvena obveznost prenehala. Ne more pa porok po tem, ko je že seznanjen, da je upnik opustil oziroma izgubil zavarovanje, plačati obstoječo in na veljavnem pravnem naslovu temelječo terjatev, nato pa od upnika zahtevati vračilo plačanega zneska. Tožnica je terjatev prostovoljno plačala in to kljub temu, da je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je njena poroštvena obveznost prenehala. Pomembno je tudi, da je tožnica kreditno pogodbo podpisala kot solidarna plačnica in kot zastaviteljica. Tudi če je prenehala poroštvena obveznost, ni prenehala njena obveznost, ki jo je prevzela kot zastaviteljica oziroma realna dolžnica. Razlogi sodišča, zakaj dejstvo, da je bila tožnica tudi zastaviteljica ni pomembno, so zmotni. Toženka je svojo terjatev zavarovala z več inštrumenti. Čeprav gre za isto osebo, tožnica nastopa v dveh različnih pravnih položajih. Kot solidarna porokinja je odgovorna za prevzete obveznosti na način in v obsegu kot določa OZ, kot zastaviteljica pa na način in v obsegu kot določa Stvarnopravni zakonik (SPZ). 1027. člen OZ ščiti pravni položaj poroka in ne zastavitelja. Sodišče podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku za vračilo plačanega zneska temelji na določilih OZ o neupravičeni pridobitvi s tem, da navaja le razloge, ki se nanašajo na 191. člen OZ, prezre pa splošno določbo iz 190. člena OZ. Tožnica je izpolnila veljavno obveznost do toženke, katere podlaga je bila kreditna pogodba, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi če je tožnica na podlagi 1027. člena OZ prosta svoje poroštvene obveznosti, je vede in hote izpolnila veljaven in obstoječ dolg. Glede na to, da je terjatev toženke obstajala in da je tožnica podpisala kreditno pogodbo tudi kot zastaviteljica, grožnja z izvršbo v dopisu z dne 18. 5. 2018 ne more predstavljati sile. Tožnica kot zastaviteljica oziroma realna dolžnica je imela pravni interes, da izpolni z njeno nepremičnino zavarovano terjatev, tudi če je njena poroštvena obveznost prenehala, saj to nima nikakršnega vpliva na obstoj hipoteke, s katero je bila zavarovana toženkina terjatev. Neutemeljeno je stališče sodišča, da tožnica ni nikjer navedla, da je predstavljala zastavljena nepremičnina skupno premoženje zakoncev. Šele v vlogah po obravnavi dne 9. 10. 2018 je tožnica začela zatrjevati, da sta s E. E. s posojilom delno financirala nakup in obnovo zastavljene nepremičnine. V tej vlogi je tudi navedla, da naj bi prišlo do razveze zakonske zveze in da tožnica v predmetni nepremičnini živi s svojima mladoletnima sinovoma. Toženka je pravočasno, v vlogi z dne 24. 10. 2018, pojasnila, da tožničina solidarna odgovornost izhaja tudi iz 56. člena ZZZDR. Tožnica v odgovoru na to vlogo navedb toženke ni prerekala, zato se štejejo za priznana in so podlaga za ugotovitev, da je tožnica solidarno odgovorna za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi tudi glede na določbe ZZZDR. Čeprav o tem ni podanih razlogov, je sodišče očitno ocenilo, da ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi pravil odškodninskega prava. Tožnica je zatrjevala, da je plačala nezapadle obveznosti po kreditni pogodbi, da bi se izognila potencialni bodoči škodi, ki bi ji nastala, če bi toženka proti njej sprožila izvršilni postopek in predlagala prodajo zastavljene nepremičnine. Iz teh navedb izhaja, da plačani znesek ne predstavlja škode, ki je nastala, temveč ga je plačala zato, da bi se izognila šele morebitni bodoči škodi. Ker v konkretni zadevi ni podlage za vračilo plačanega zneska ne na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi ne na podlagi pravil odškodninskega prava, so očitki sodišča, da je toženka ravnala neskrbno, pravno nepomembni. S plačilom zneska je kreditna obveznost prenehala, toženka je tožnici izdala izbrisno pobotnico, na podlagi katere je bila izbrisana hipoteka, s katero je bil zavarovan kredit. S tem je bila prosta vseh obveznosti po kreditni pogodbi kot solidarna porokinja in kot zastaviteljica. Tudi zato je pravno nevzdržno, da bi toženka morala tožnici vrniti plačani znesek. Če bi sodišče ugodilo zahtevku, bi prišlo do situacije, da bi bila tožnica neupravičeno obogatena, toženka pa prikrajšana.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka in E. E. sta 18. 5. 2015 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 za znesek 33.500,00 EUR (v nadaljevanju kreditna pogodba), ki se ga je E. E. zavezal vrniti v 240 zaporednih mesečnih anuitetah do 15. 6. 2025. Tožnica je kreditno pogodbo podpisala kot solidarna porokinja. Za zavarovanje te denarne terjatve je bil v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 573/2005 dne 23. 5. 2005 sklenjen tudi sporazum¹ o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, in sicer stanovanju številka 84 v šestem nadstropju na naslovu Ulica 48, ... (sedaj ID znak: del stavbe 0000-744-232), katerega lastnika sta bila tožnica in E. E. vsak do ½. Dne 24. 5. 2015 je bila v korist toženke na prvem mestu vknjižena hipoteka in zaznamovana neposredna izvršljivost omenjenega notarskega zapisa. Mesečne anuitete v višini 190,00 EUR je zaradi neplačevanja dolžnika od decembra 2015 do 27. 4. 2017 plačevala tožnica.

6. Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je proti E. E. tekel izvršilni postopek VL 118295/2015 (s pristopnimi zadevami), v katerem so (drugi) upniki predlagali, da se njihove terjatve poplačajo s prodajo s prodajo njegove nepremičnine, to je ½ nepremičnine ID znak del stavbe 0000-744-232. Nepremičnina je bila na prvi javni dražbi dne 19. 1. 2017 prodana za 21.000,00 EUR, o čemer je tožnica toženko dne 20. 1. 2017 obvestila. Toženka na razdelitveni narok dne 26. 4. 2017 ni pristopila, priglasila pa je le terjatev v višini 1.164,69 EUR iz zadeve VL 10785/2016², ne pa tudi terjatve iz kreditne pogodbe, za zavarovanje katere je bila kot hipotekarna upnica vknjižena na prvem mestu³. Kupnina, ki je bila dosežena s prodajo nepremičnine E. E., bi tudi po poplačilu izvršilnih stroškov upnikov, davka na promet z nepremičninami in prednostnih terjatev, presegala znesek obveznosti po kreditni pogodbi, ki je v času razdelitvenega naroka znašala 16.933,29 EUR.

7. Tožnica je dne 19. 7. 2017 vložila tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je njena obveznost po pogodbi o potrošniškem kreditu štev. 000 z dne 18. 5. 2015 dne 26. 4. 2017 prenehala⁴ in toženki naloži, da ji v 8 dneh vrne že plačane obroke kredita, ki so zapadli v plačilo od 27. 4. 2017 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi⁵. Dne 15. 11. 2017 je toženki plačala preostanek terjatve po kreditni pogodbi v znesku 15.983,17 EUR. Pridržala si je pravico zahtevati vračilo tega zneska za primer, če bo Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo zahtevku z vsebino, navedeno v prejšnji točki.

8. V pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2018 je postavila še podredni zahtevek za plačilo zneska 15.983,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2017 do plačila. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju toženke spremembo tožbe dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Podrednemu tožbenemu zahtevku je v nadaljevanju tudi ugodilo. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen (tudi sicer le navržen) pritožbeni očitek, da sprememba tožbe ne bi smela biti dopuščena.

9. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo (podrednemu) odškodninskemu zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma odločilo o zahtevku, ki ga tožnica ni uveljavljala, in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

10. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Podredni tožbeni zahtevek je tožnica res opredelila kot odškodninski⁶, vendar sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Bistveno je, da je tožnica ves čas trdila, da se toženka iz malomarnosti⁷ ni poplačala iz dolžnikove (polovice) nepremičnine, kar pa ureja 1027. člena OZ, ki določa, da če upnik zaradi svoje malomarnosti opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je toženka, ki ni prijavila terjatve v postopku prodaje dolžnikove nepremičnine, ravnala malomarno⁸, tožnica pa je preostali del toženkine terjatve iz naslova kreditne pogodbe znesek plačala, da bi se izognila sili in zahtevku za vrnitev tega zneska ugodilo na podlagi 191. člena OZ⁹. S tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, zato očitana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Pravilno je pritožbeno stališče, da tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj¹⁰. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).

12. Odločilno v tej zadevi pa je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolga E. E. dopustila prodajo svoje nepremičnine.

13. Za obravnavano zadevo to pomeni, da tudi če je tožnica kot porokinja prosta svoje obveznosti na podlagi 1027. člena OZ, njena obveznost do toženke, ki jo ima kot zastavna (realna) dolžnica, ni prenehala. Kot zastaviteljica je dolžna dopustiti prodajo svoje nepremičnine za poplačilo dolga E. E., zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da „grožnja“ toženke z izvršbo na njeno nepremičnino, če bo tožnica s plačevanjem anuitet prenehala, ustreza pojmu sile iz 191. člena OZ¹¹. Tožnica je z dopisom z dne 12. 5. 2017 toženko prosila za pojasnilo, zakaj v izvršilnem postopku zoper E. E. ni priglasila terjatve iz naslova kreditne pogodbe, čeprav je bila o tem obveščena. Toženka ji je odgovorila, da je v izvršilnem postopku prijavila terjatev iz naslova prekoračenega limita oziroma pogodbe o vodenju transakcijskega računa in tožnici pojasnila, da ima še vedno interes¹² za poplačilo terjatve iz kreditne pogodbe. Posebej je poudarila, da se je tožnica k poplačilu te terjatve zavezala tudi kot zastaviteljica. Tožnica je z dopisom z dne 13. 11. 2017 napovedala, da bo v korist sebe in E. E. v celoti poravnala preostanek kreditne obveznosti po pogodbi o potrošniškem kreditu v višini 15.983,17 EUR, pridržuje pa si pravico zahtevati celoten plačan znesek nazaj, če bo Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo tožbenemu zahtevku v predmetni pravdni zadevi.

14. Stališče sodišča prve stopnje, da je toženka plačala znesek, da bi se izognila sili, je torej zmotno. Sporočilo toženke tožnici, ki je bila (tudi) zastaviteljica, da bo v primeru neplačevanja obveznosti po kreditni pogodbi le to odpovedala in se poplačala s prodajo njene (polovice) nepremičnine, ne more predstavljati sile iz 191. člena OZ, saj se je toženka s pogodbo o ustanovitvi zastavne pravice k dopustitvi prodaje svoje nepremičnine za poplačilo terjatve po kreditni pogodbi zavezala. Realni dolžnik prepreči izvršbo ravno s tem, da plača zavarovano terjatev, zato pritožba pravilno poudarja, da je tožnica plačala veljavno obveznost kot realna dolžnica¹³, ta njena obveznost pa je neodvisna od njene poroštvene obveznosti.

15. Določba 1027. člena OZ se namreč nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke¹⁴. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki.¹⁵ Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.

16. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tudi podredni tožbeni zahtevek (IV. točka izreka) zavrnilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (glede spremembe tožbe) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, na preostale pritožbene navedbe¹⁶ ni odgovarjalo.

18. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, zato ji mora tožnica povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer 600 točk za odgovor na tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2017, 150 točk za obravnavo dne 4. 9. 2018, 40 točk za odsotnost iz pisarne, za pripravljalno vlogo z dne 20. 9. 2018 600¹⁷ točk, za obravnavo dne 9. 10. 2018 600 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2018 600 točk¹⁸ ter 2 x kilometrina za pristop na obravnavi (2 x 17,02 EUR) ter 37 točk za materialne stroške, kar skupaj z 22% DDV znaša 2.001,73 EUR.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. čl. ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. čl. ZPP. Toženka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato ji mora tožnica povrniti njene pritožbene stroške, ki znašajo 1.072,98 EUR, v celoti. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 750 točk za sestavo pritožbe, 15 točk za materialne stroke, 22% DDV in strošek sodne takse (513 EUR).

-------------------------------
¹ Po 142. členu Stvarnopravnega zakonika.
² Terjatev iz pogodbe o vodenju transakcijskega računa oziroma odobrenega rednega limita.
³ Čeprav toženka ni predlagala izvršbe, bi bila lahko kot zastavna upnica poplačana, če bi priglasila terjatev, tudi če ne bi bila zapadla (2. točka prvega odstavka 196. člena v zvezi z 203. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).
⁴ V tem delu je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.
⁵ Ta del (primarnega) tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo.
⁶ Trdila je, da je toženka s tem, ko ni unovčila zastavljenega (dolžnikovega) premoženja kršila kreditno pogodbo, Zakon o potrošniških kreditih in Kodeks poslovne etike članic Združenja bank Slovenije, tožnico pa onemogočila pri uveljaviti pozitivnega pogodbenega interesa (?) oziroma povzročila, da je terjatev kasneje morala poravnati tožnica. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko elementov odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo. Toženka se, če gre za solidarno poroštvo, ni dolžna poplačevati iz premoženja glavnega dolžnika, zato že prvi element pogodbene odškodninske odgovornosti (nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega stanja) ne more biti podan. Posledice opustitve poplačila iz premoženja glavnega dolžnika oziroma izgube hipoteke na dolžnikovem premoženju so določene v 1027. členu OZ. Povedano drugače, malomarnost upnika, ki jo v tem postopku zatrjuje tožnica, ima za posledico zmanjšanje ali prenehanje porokove obveznosti, ne pa odškodninske odgovornosti upnika.
⁷ Tako je mogoče razumeti tudi trditve o kršitvi kodeksa, in sicer, da mora banka ravnati pošteno, skrbno, s potrebno vestnostjo, po načelih dobrega strokovnjaka in podobno.
⁸ Tega pritožba ne izpodbija.
⁹ Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
¹⁰ II Ips 207/2017 z dne 6. 12. 2018.
¹¹ Pritožbeno stališče pritrjuje tudi stališču pritožbe, da določba 1027. člena OZ ne pomeni, da lahko porok po tem, ko je bil že seznanjen z izgubo zavarovanja, plača dolg glavnega dolžnika, nato pa plačani znesek od upnika zahteva nazaj. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima porok le ugovor, ki ga lahko uveljavi, če upnik kljub temu od njega terja izpolnitev glavnega dolžnika (V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1064). Porokova obveznost namreč zaradi izgube zavarovanja ni (avtomatično) prenehala, le zmanjša se za toliko, kolikor bi porok mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Če bi se lahko v celoti poplačal, je porok prost svoje obveznosti.
¹² Tožnica je v svojem dopisu opustitev priglasitve terjatve iz kreditne pogodbe pripisala toženkini „izgubi interesa“ za poplačilo te terjatve in prosila za navedbo razlogov za „opustitev interesa“.
¹³ Tožnica ni trdila, da bi znesek plačala le kot porokinja. Nasprotno, navedla je, da plačuje v korist sebe in dolžnika.
¹⁴ Matjaž Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, 2006, stran 117.
¹⁵ Ibidem.
¹⁶ Da tožnica za obveznost odgovarja tudi na podlagi 56. člena ZZZDR.
¹⁷ Se šteje kot odgovor na tožbo v zvezi s spremenjeno tožbo oziroma podrednim zahtevkom.
¹⁸ Se šteje kot prva pripravljalna vloga v zvezi s podrednim zahtevkom.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 426/2006
• Sodba II Ips 561/97
• VSL sodba I Cpg 912/2015