VSL Sodba I Cp 1716/2019

Jedro

Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.

Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevku tožnika, da mu toženka plača 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 do plačila ter stroških postopka. Zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 1.933,91 EUR stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožnik sam in po svojem pooblaščencu.

3. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov ne priglaša.

Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, kar obrazloži.

Sodišču prve stopnje v nadaljevanju očita zmotno uporabo materialnega prava. V tem sklopu najprej opozarja na načelo iz 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki strankama nalaga izpolnitev prevzetih obveznosti. Tožniku je izpolnitev njegove toženka preprečila. Ne strinja se s pravno argumentacijo sodišča, v smeri, da je postala izpolnitev obveznosti tožnika nemogoča zaradi dogodka, zaradi katerega odgovarja tožnik. Izpostavi dvome v zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na Odredbo o standardih in normativih v izobraževanju, nato pa poudari, da zaradi večje obremenitve izpolnitev pogodbe ni postala nemogoča. Sodišče je materialno pravo (o nemožnosti izpolnitve) napačno uporabilo. Meni, da bi bilo spor mogoče presoditi na podlagi 102. člena OZ in ob tem opozarja, da je toženka ves čas vedela, da dela tudi za LU X. in ga je vseeno vzela za predavatelja. Odredbo o standardih in normativih v izobraževanju je sodišče zmotno uporabilo, saj je ta namenjena izračunu sredstev in stroškov. Ne glede na to, ali omejitev velja ali ne, pa bi lahko bila problematična le v tednih, ko je bila prekoračena. Ali je bila prekoračena ravno v tistem obdobju, sodišče ni ugotovilo. Tudi pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja je sodišče naredilo veliko nepravilnosti, kar podrobneje obrazloži. Priča T. S. je bila zainteresirana izpovedovati skladno z interesi toženke, saj bi bila prav ona, če bi tožnik uspel, odškodninsko odgovorna. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je soglašal z izgubo predavanj. Sodišče je to izluščilo samo iz delov izpovedb in jih samostojno razlagalo. Ne strinja se, da plačila ni zahteval, saj je vložil tožbo.

4. V svoji laični pritožbi tožnik izpostavlja predvsem svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče njegove dokaze spregledalo. Tako ni dovolj skrbno ocenilo dogodka 10. 2. 2012; nekritično je sledilo izpovedbam prič in ni upoštevalo njihove ekonomske odvisnosti, pri priči S. pa ni preverilo, ali je bila kasneje pri toženki ponovno zaposlena; ni se opredelilo do odziva toženke na njegov dopis iz januarja 2013. Opozarja, da je bil odvzem ene skupine le začetek, obseg skupin mu je bil znižan tudi v naslednjih letih. Toženka mu je namesto tega obljubila manj zahtevna predavanja. Sprašuje se, kako je toženka lahko ugotovila presežek ur v času od januarja do aprila 2012, če je bil sestanek februarja 2012. Omejitev ur ni bila zapisana ne v razpisnih pogojih ne v kasnejši dokumentaciji. Odredba zgornje meje ur ne predpisuje. V nadaljevanju obširno komentira posamezne točke sodbe, in pri tem pojasni, da je sicer pristal na znižanje obsega predavanj, a v zameno za izvedbo manj zahtevnih, tega dogovora pa toženka ni izpolnila; da je bilo toženki znano, da sodeluje tudi z LU X. in da sočasno delo na dveh LU ni problem; da mu toženka izvedbe predavanja ni omogočila; da toženka ni dokazala, koliko preveč ur po datumih, tednih in mesecih je imel tožnik, poleg tega pa ni dokazano, da predpisi število ur omejujejo; da Odredba določa zgolj finančni vidik, ne pa prepovedi dela preko 18-tih ur; da je pravi razlog za odvzem v tem, da je dela primanjkovalo predavatelju M. H.; predstavi svoje pomisleke glede verodostojnosti zaslišanih prič S. in K.; meni, da bi moral biti k pogodbi sklenjen aneks, pa ni bil; ne drži, da ni bil prikrajšan; opozarja, da mu je bila skupina odvzeta po sestanku februarja 2012, pritožbe slušateljev pa so bile jeseni 2012, pri čemer gre za pritožbe 1,1 % udeležencev; povzema vsebino priloge A3; v zaključku pa opozarja, da je priča S. kasneje spet sodelovala s toženko. Pritožbi prilaga internetni izpis objav delavnic.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni¹.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločalo le še o zahtevku za plačilo 1000 EUR s pripadki, zaradi česar je postopek ob smiselni uporabi drugega odstavka 449. člena ZPP (pravilno) dokončalo po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti.² Pravila tega postopka pa veljajo tudi za pritožbeni postopek. V zvezi s tem je (glede na vsebino tožnikove laične pritožbe) pomemben predvsem prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

8. Pritožbene navedbe, predvsem tiste v tožnikovi laični pritožbi, so v pretežni meri usmerjene prav v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem gre predvsem za tožnikovo kritiko dokazne ocene izvedenih dokazov in ponujanje drugačne. Izven ugotovljenega dejanskega stanja sežejo tudi trditve o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače kot jih zatrjuje tožnik (sem med drugim sodijo navedbe, da je tožnik pristal na zmanjšanje svojih predavanj v zameno za druga manj zahtevna predavanja) ali jih ni ugotovilo (na primer: koliko ur predavanj je imel tožnik v posameznih obdobjih; da je toženka vedela, da dela še drugje; da mu je toženka obseg dela zmanjšala tudi v kasnejših obdobjih; da mu je bila skupina odvzeta zaradi potreb M. H.). Na te navedbe pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo.

9. Sodišče prve stopnje očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Tako iz izreka kot iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 1.000 EUR s pripadki. Tudi zapis v izreku, da gre pri tem za del tožbenega zahtevka, ne ustvarja nejasnosti. Tožnik je namreč s tožbo zahteval plačilo višjega zneska, pri čemer je bilo o preostanku že pravnomočno odločeno (glej razloge v točki 1 sodbe).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, kot bistveno izhaja, da je bila med pravdnima strankama 29. 9. 2011 sklenjena avtorska pogodba, po kateri je bil tožnik dolžan opraviti izobraževanje v okviru projekta Dvig ravni pismenosti - računalniško in digitalno opismenjevanje (v nadaljevanju program RDO) za 8 skupin, toženka pa se je zavezala po opravljenem delu in po prejemu zahtevka, tožniku plačati honorar 20 EUR/uro. Tožnik je po pogodbi izvedel izobraževanje sedmih skupin in bil za opravljeno delo tudi plačan. Izobraževanja zadnje (to je osme) skupine ni izvedel, ker je toženka (ob sklicevanju na preveliko učno obveznost in potrebno kvaliteto) zahtevala zmanjšanje dogovorjenega obsega dela za eno skupino, sam pa je na to pristal.

11. Ob upoštevanju povzetih dejanskih ugotovitev, je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen, materialnopravno pravilna, čeprav iz drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, namreč pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam namreč po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank³, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.

12. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, vprašanje, zakaj sta pogodbeni stranki pogodbo spremenili, za odločitev o postavljenem zahtevku ni relevantno. Pritožbeno sodišče zato na pomisleke pritožnika v zvezi z uporabo Odredbe o standardih in normativih v izobraževanju ter nanjo navezano ugotovitev, da je tožnik presegel polno učno obveznost 18 ur, ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja na pritožbene navedbe, da izpolnitev obveznosti zaradi večjega obsega dela ni postala nemogoča v smislu tretjega odstavka 117. člena OZ ter navedbe v katerih tožnik meni, da bi moralo sodišče za presojo uporabiti 102. člen OZ, ki ureja položaj, ko postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, o tem pritožbeno sodišče ni odločalo. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obe pritožbi obravnava skupaj kot pritožbo tožnika.
² Tako sodna praksa (glej VSL II Cp 1991/2015, VSK Cpg 160/2012, VSL I Cp 1537/2016 in druge) in teorija (Betetto, N., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 712).
³ Glej dr. Maja Ovčak Kos, Pogodbena svoboda v avtorskem pravu, GV Založba, stran 187.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 726/2019
• VSC sodba Cp 1464/2007
• VSC Sodba Cp 471/2019