VSL Sodba in sklep II Cp 1626/2019

Jedro

Odločitev, da je pogodba nična, je pravnomočna in ne more biti predmet vnovičnega postopka pred pritožbenim sodiščem.

Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Gre za prvine kondikcijskega zahtevka.

Pogodba je nična in toženec mora tožniku vrniti, kar je prejel na podlagi te pogodbe; ker pa to ni mogoče (nesporno dejstvo), mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Predmet novega sojenja je zgolj višina tega nadomestila.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo opredelilo kot preprečitev povečanja premoženja prodajalcev (med njimi tožnika) oziroma izgubljeni dobiček, ki predstavlja razliko med kupnino, ki so jo prejeli, in kupnino, ki bi jo mogli prejeti, če ne bi bil podan razlog za ničnost pogodbe, in se pri tem oprlo na 91. člen OZ. Škodo, ki je tožniku nastala, tudi po oceni pritožbenega sodišče predstavlja preprečitev povečanja njegovega premoženja, in sicer jo predstavlja razlika med prejeto kupnino in tisto, ki jo je toženec prejel ob prodaji iste nepremičnine (pri čemer je tožniku in ostalima solastnikoma, kot izhaja iz kazenske obsodilne sodbe, nakazal le 294.000 EUR). Toda višje sodišče ne soglaša z materialnopravno presojo, da gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ničnostjo pogodbe (91. člen OZ). Gre za škodo, ki je posledica civilnega delikta, katerega dejansko stanje je identično tistem v kazenskem postopku, za katerega je bil toženec obsojen.

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ); je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Iz kazenske in iz izpodbijane sodbe izhaja, da so tožnik in preostala lastnika tožencu nepremičnino prodali, misleč, da je vredna le 294.000 EUR, toženec pa je imel že od vsega začetka namen pridobiti protipravno premoženjsko korist (razliko do cene 5.882.000 EUR, za katero je že pred podpisom pogodbe s tožnikom vedel, da obstaja, saj je imel pisno ponudbo).

ZPP v prvem odstavku 246. člena določa, da izvedenec poda svoj izvid in mnenje, kar pomeni, da je njegovo delo praviloma sestavljeno iz dveh operacij - iz izvida in iz menja. Opravljene cenitve predstavljajo tisti del izvedenčevega dela, ki predstavljajo izvid oziroma podatke, ki so bili potrebni za izdelavo mnenja. Izvedenec teh stroškov zato ne more uveljavljati ločeno.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 98.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbama izvedenca se delno ugodi in se sklep z dne 18. 9. 2018 v nezapisanem zavrnilnem delu I. in III. točke izreka spremeni tako, da se izvedencu dodatno prizna 118,65 EUR; sklep z dne 12. 12. 2018 pa v nezapisanem zavrnilnem delu I. in IV. točke izreka tako, da se izvedencu dodatno prizna 1.589,5 EUR. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se sklepa sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem nezapisanem delu potrdita.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O PRITOŽBI PROTI SODBI

Oris te pravde in dosedanji postopek

1. Tožnik je toženčev stric. Toženec je za svoje sorodnike (za tožnika, za B. B. in za svojega očeta J. J.), ki so bili denacionalizacijski upravičenci, opravljal posle v denacionalizacijskih postopkih. Tožnik je družini, tudi tožencu, zaupal. Ko so kot denacionalizacijski upravičenci prejeli v naravi nepremičnino, parc. št. 001, k. o. X, se je zastavilo vprašanje, kaj z njo. Toženec je sorodnikom zatrdil, da je cena 294.000 EUR maksimalna možna cena, ki jo lahko iztržijo. Toda že pred tem se je pogajal za nesorazmerno višji znesek, vendar je te podrobnosti tožniku (in drugima solastnikoma nepremičnine) povsem zamolčal. Za to ceno (294.000 EUR) je toženec 18. 6. 2007 nepremičnino od vseh treh solastnikov tudi odkupil in jo nato že 26. 9. 2007 (torej po malo več kot treh mesecih) prodal naprej družbi I., d. o. o., in sicer za 5.588.000 EUR (tj. za več kot 19x višjo ceno).

2. Tožnik je uveljavljal ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je prvič njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, a je višje sodišče to sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.¹ Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po pritožbi toženca je višje sodišče odločilo tako,² da je izdalo naslednjo vmesno sodbo: „Tožbeni zahtevek je po podlagi iz prvega odstavka 87. člena OZ utemeljen“, glede odškodninske podlage ter glede višine zahtevka nasploh pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu znova vrnilo v novo sojenje.

3. Ob tretjem sojenju (ki je predmet tokratnega pritožbenega preizkusa) je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.862.666,66³ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 do plačila in mu povrne pravdne stroške, obrestni del tožbenega zahteva za obdobje od 18. 6. 2007 do 30. 9. 2007 pa je zavrnilo (ta del je ob odsotnosti tožnikove pritožbe pravnomočen).

Res iudicata in predmet ponovnega odločanja

4. Višje sodišče je v svoji zadnji odločbi v tej zadevi zapisalo, da soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o podlagi zahtevka, ki se odraža v ugotovitvi o ničnosti prodajne pogodbe ter posledicah (sankcijah), ki iz tega izhajajo. V zatečeni fazi postopka je lahko izdalo (in jo tudi je) vmesno sodbo glede podlage kondikcijskega zahtevka iz prvega odstavka 87. člena OZ,⁴ ne pa tudi glede morebitne odškodninske podlage, saj ta dotlej ni bila predmet obravnave, se je pa tožnik nanjo skliceval v pripravljalni vlogi, podani v ponovljenem postopku.

5. Višje sodišče je torej odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju, ki ga predstavlja prvi odstavek 87. člena OZ, utemeljen. Odločitev, da je pogodba nična, je pravnomočna in ne more biti predmet vnovičnega postopka pred pritožbenim sodiščem, zato višje sodišče na pritožbene navedbe, ki kakor koli polemizirajo s to odločitvijo, ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. V nadaljevanju je višje sodišče ob predhodnem odločanju, ko je presojalo toženčevo pritožbo glede višine prisojenega zneska, opozorilo, da se prvi odstavek 87. člena OZ glasi: „Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.“ Pritrdilo je tožencu, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo materialnopravne prvine kondikcijskega zahtevka iz prvega odstavka 87. člena OZ, zlasti, da v njej ni nikakršne podlage za sklep, da prisojeni denarni znesek ustreza pravnemu pojmu „ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba“, saj tisto, kar je bilo tožniku prisojeno, ustreza vrednosti kupnine, ki jo je toženec prejel z drugo (nadaljnjo) prodajo v letu 2007, medtem ko je bila sodna odločba izdana sedem let kasneje.

7. V napotkih razveljavitvenega sklepa je višje sodišče zapisalo, da bo pri odločanju o višini zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ nujno vsebinsko napolniti zakonski pojem „ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba“, saj cene nepremičnin v času sklenitve nične pogodbe niso nujno enake cenam v času izdaje sodne odločbe. Če pa se bo izkazalo, je še zapisalo višje sodišče, da zahtevku po višini ni mogoče v celoti ugoditi tej na pravni podlagi, bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost morebitnega preostanka višine tožbenega zahtevka tako po procesni kot po materialnopravni plati presoditi še v luči podlage iz 91. člena OZ. In tem napotkom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dosledno sledilo.

Predmet izpodbijane odločitve, povzetek pritožbe in odgovora nanjo

8. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je znašala vrednost nepremičnine, ki je bila predmet nične pogodbe, v času izdaje sodbe 1.372.224,18 EUR, pri čemer bi tožnik kot 1/3 solastnik prejel 565.859,24 EUR, od česar je odštelo 98.000 EUR, kolikor je tožnik že prejel ob podpisu kupoprodajne pogodbe s tožencem. Ta znesek (467.859,24 EUR) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo na podlagi prvega odstavka 87. člen OZ. Razliko 1.394.807,42 do vtoževanega zneska (1.862.666,66 EUR) pa je sodišče prve stopnje prisodilo po odškodninski podlagi, in sicer je tožnikovo škodo opredelilo kot škodo zaradi izgubljenega dobička ter jo utemeljilo s sklicevanjem na 91. člen OZ.

9. Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, saj je sodišče tožniku prisodilo nekaj, česar ni uveljavljal. Obsežno graja kršitev materialnega prava, točneje določbo 86. člena OZ, in sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da prodajalcem ni bil dolžan omenjati nezavezujoče informativne ponudbe družbe I. Čeprav bi prodajalci to ponudbo sprejeli 28. 2. 2007, do danes ne bi ničesar prejeli, zato o škodi ni mogoče govoriti, saj je bil pogoj pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker ga družba ni dobila in je nepremičnino prodala, prodajalcem ne bi bila zavezana plačati nobene kupnine. B. T. je v kazenskem postopku pojasnil, da družba v ta projekt sploh ne bi šla, saj je z nakupom ustvarila samo izgubo. Toženec zato tožniku ni povzročil nobene škode. Trditev tožnika, da bi sklenil pogodbo z družbo, če bi prodajalci vedeli na ponudbo, je podlaga za zavrnitev zahtevka. Tožnik ni izkazal, da bi sam, brez toženčeve pomoči, uspel najti isto družbo in se z njo dogovoriti za isto kupnino. Nadalje glede vrednosti nepremičnine in izgubljenega dobička navaja, da sodba nasprotuje 87. členu OZ, saj se je v slabem letu tržna vrednost nepremičnin bistveno spremenila. Navaja, da vztraja pri pripombah, ki jih je dal na izvedensko mnenje. Izvedenec ni upošteval vseh, za to področje relevantnih poslov. Iz prodaj bi se videlo, da je imel Immorent izgubo, še večjo, če odštejemo strošek in tveganje spremembe ter dokupov zemljišč, ki ni nujno, da bi se uresničila. Nikjer ni dokazano, da bi prodajalci sami uspeli priti do spremembe urbanizma, torej bi bilo treba narediti cenitev brez upoštevanja spremembe OPPN. Vztraja, da je o izgubljenem dobičku mogoče govoriti le, če bi tožnik dokazal okoliščine, iz katerih izhaja, da bi takšnem dobiček, če ne bi sklenil ničnega posla, tudi dosegel. Tožnik v tej smeri sploh ni podal dovolj trditev, kaj šele dokazov, kaj bi počel z nepremično, če je ne bi prodal tožencu. Brez zavrnitve februarske ponudbe in brez toženca tako visoke kupnine ne bi bilo. Ne moremo tožniku pripisati odškodnine na podlagi predpostavke, kaj bi zanj v smeri dobička storil toženec – to je absurd. Tožnik je rekel, da se z zadevo noče ukvarjati, sicer pa bi jo kvečjemu prodal po tržni ceni. Ob ugotovitvi sodišča, da je bila družba Immorent drzen in špekulativen investitor, bi moralo pojasniti, zakaj meni, da bi do njega prišel tožnik tudi brez toženca. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

10. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

11. Pritožba je delno utemeljena.

O višini po kondikcijskem zahtevku (prvi odstavek 87. člena OZ)

12. Pritožbene navedbe, vsebovane v delih, ki so podnaslovljeni „Bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. člena ZPP“, „Kršitev materialnega prava – 86. člen OZ in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP“ in „Škoda“, so v bistvenem usmerjene v dokazovanje, da pogodba, ki jo je tožnik kot eden od prodajalcev sklenil s tožencem, ni nična. Toda o tem je že pravnomočno odločeno: pogodba je nična in toženec mora tožniku vrniti, kar je prejel na podlagi te pogodbe; ker pa to ni mogoče (nesporno dejstvo), mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Predmet novega sojenja je zgolj višina tega nadomestila.

13. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ki jo je v zvezi z višino tega dela tožbenega zahtevka izčrpno oblikovalo sodišče prve stopnje. Pritožnik ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da vztraja pri pripombah, ki jih je podal v zvezi z izvedenskim mnenjem. Sodišče je namreč v zvezi s pripombami toženca od izvedenca zahtevalo dopolnitev, nakar je izvedenca še dvakrat zaslišalo.⁵ Na katerega od toženčevih pomislekov izvedenec oziroma sodišče prve stopnje sploh ne bi dala odgovora, pritožnik ne pojasni, nestrinjanje z ugotovitvami pa še ne pomeni, da so pritožbene navedbe utemeljene. Pritožnik spregleda (ali pa noče videti in razumeti) razlike med ceno, za katero je on prodal nepremičnino družbi I. (skoraj 6.000.000 EUR), in tržno ceno, ki bi jo tožnik in njegova solastnika lahko dosegli 25. 8. 2018: 1.697.577,71 EUR oziroma tožnik (kot solastnik do 1/3) 565.859,24 EUR. Le ta znesek, znižan za že prejetih 98.000 EUR kupnine ob sklenitvi pogodbe, je sodišče prve stopnje prisodilo po kondikcijski podlagi (prvi odstavek 87. člena OZ). Razliko od tega zneska do celotnega vtoževanega zneska je sodišče prisodilo na drugi, odškodninski podlagi (o tem več v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da je vrednost 1.697.577,71 EUR po stanju (pravnem in dejanskem), kot je bila na dan sklenitve nične pogodbe, zato so pritožbene navedbe, vsebovane v tretjem odstavku na 10. strani pritožbe, v zvezi s kondikcijsko podlago očitno neutemeljene.

O temelju in višini po odškodninski podlagi

14. Toženec je bil (kar med strankama ni sporno, niti v pritožbi) med pravdo pravnomočno kazensko obsojen. Ker je do pravnomočne odločitve kazenska postopka prišlo šele po vložitvi tožbe, so tožnikove navedbe v smeri toženčeve odškodninske odgovornosti pravočasne (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sicer po oceni višjega sodišča za obstoj temelja toženčeve odškodninske odgovornosti zadošča že, da se je tožnik skliceval na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo,⁶ pri čemer je historični dogodek opisal že v tožbi in je enak v kazenskem in v predmetnem spisu; saj je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP). Glede višine svoje terjatve (tj. škode) pa je tožnik trditve podal že v tožbi. Pritožbeni očitek, ki meri v pomanjkanje tožnikovih trditev za presojanje njegovega zahtevka po odškodninski podlagi, je torej neutemeljen.

15. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega,⁷ da je „v časovnem obdobju od meseca aprila do maja leta 2007 glede nepremičnine s parcelno številko 1763/91, vpisane v vložno številko 001, k. o. X, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka in mu je bila predana v začasno upravljanje kot skrbniku za poseben primer, po pravnomočnem sklepu o dedovanju predlagal dedičem B. B. oziroma njegovi hčerki P. P., ki je spremljala in zastopala svojega očeta pri teh dogovorih, J. J. in F. F., ki so postali lastniki navedene parcele vsak do 1/3, da bi jo od njih odkupil po ceni 294.000 EUR ter lažno zatrjeval, da je to najvišja cena, ki se lahko za to parcelo iztrži, s čimer je zapeljal v zmoto P. P. in njenega očeta B. B. ter F. F. tako, da so z njim skupaj z J. J. sklenili dne 18. 6. 2007 v Ljubljani v notarski pisarni pod opr. št. SV-000 prodajno pogodbo, v kateri so obtožencu prodali predmetno nepremično za 294.000 EUR, misleč pri tem, da je dejansko toliko vredna, pri čemer pa si je imel obtoženec že od vsega začetka namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj je že v začetku meseca februarja vedel, da se pripravljala sprememba zazidalnega načrta za zemljišče v stanovanjsko gradnjo in je dne 28. 2. 2007 od podjetja I., d. o. o., prejel pisno ponudbo za opcijo nakupa predmetne nepremičnine, na kar so obtoženec in predstavnika družbe I., d. o. o., dne 26. 9. 2007 podpisali kupoprodajno pogodbo, s katero jim je prodal nepremičnino za ceno 5.882.000 EUR, od katere je bilo 294.000 nakazanih B. B. , F. F. in J. J. za poplačilo kupnine v zvezi s prodajno pogodbo z dne 18. 6. 2005, 5.588.000 EUR pa je bilo nakazanih na račun obtoženega št. ..., odprt pri Banki, d. d., s čimer si je obtoženec na škodo B. B. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 1.862.666,70 EUR, kar predstavlja delež kupnine, ki bi pripadel B. B. kot lastniku nepremičnine do 1/3 glede na njeno dejansko vrednost.“

16. Toženec je, kot izhaja iz kazenske obsodilne sodbe, s tem storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, saj je „z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svoje premoženja nekaj storil, pri čemer je z dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo.“

17. Pravdno sodišče je, kot rečeno, glede kazenske odgovornosti storilca in glede obstoja kaznivega dejanja, vezano na pravnomočno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Določba se uporabi, ko je dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek v pravdi, identično z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe – ko torej kazensko in pravdno sodišče obravnavata isti historični dogodek.⁸ Teorija pojasnjuje, da gre za identično dejansko stanje, ko je isti dogodek predmet obravnavanja v civilnem in v kazenskem postopku;⁹ ko je isti dejanski kompleks predmet pravdnega in kazenskega sodišča;¹⁰ ko se pravdno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče¹¹ oziroma kadar škoda izvira iz istega ravnanja toženca, zaradi katerega je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja.¹²

18. Kazensko sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega. Pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Splošno pravilo je, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Po določbi 14. člena ZPP ni izrecno zapovedana vezanost pravdnega sodišča na ugotovljene objektivne znake kaznivega dejanja. To niti ni potrebno: če niso ugotovljena vsa dejstva, ki konkretizirajo abstraktni zakonski dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja, kaznivega dejanja sploh ni.¹³ Pravdno sodišče pa je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti.¹⁴ Vezano je tudi na dejstva, navedena v obrazložitvi, če jih je kazensko sodišče moralo ugotavljati, ker substancirajo izrek in na ta način prispevajo k njegovi pravnomočnosti.¹⁵

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz kazenske obsodilne sodbe izhajajo vsi elementi civilnega delikta, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje,¹⁶ ki pa se je predhodno po nepotrebnem ukvarjalo z vnovičnim ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev, ki te elemente tvorijo; zadoščalo bi sklicevanje na kazensko obsodilno sodbo in povzetek pravno odločilnih dejstev. Iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe torej izhaja škodno protipravno ravnanje toženca,¹⁷ obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med ravnanjem toženca in tožnikovo škodo ter toženčeva krivda (131. člen OZ).

20. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo opredelilo kot preprečitev povečanja premoženja prodajalcev (med njimi tožnika) oziroma izgubljeni dobiček, ki predstavlja razliko med kupnino, ki so jo prejeli, in kupnino, ki bi jo mogli prejeti, če ne bi bil podan razlog za ničnost pogodbe,¹⁸ in se pri tem oprlo na 91. člen OZ. Škodo, ki je tožniku nastala, tudi po oceni pritožbenega sodišče predstavlja preprečitev povečanja njegovega premoženja, in sicer jo predstavlja razlika med prejeto kupnino in tisto, ki jo je toženec prejel ob prodaji iste nepremičnine (pri čemer je tožniku in ostalima solastnikoma, kot izhaja iz kazenske obsodilne sodbe, nakazal le 294.000 EUR). Toda višje sodišče ne soglaša z materialnopravno presojo, da gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ničnostjo pogodbe (91. člen OZ). Gre za škodo, ki je posledica civilnega delikta, katerega dejansko stanje je identično tistem v kazenskem postopku, za katerega je bil toženec obsojen.

21. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ); je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Iz kazenske in iz izpodbijane sodbe izhaja, da so tožnik in preostala lastnika tožencu nepremičnino prodali, misleč, da je vredna le 294.000 EUR, toženec pa je imel že od vsega začetka namen pridobiti protipravno premoženjsko korist (razliko do cene 5.882.000 EUR, za katero je že pred podpisom pogodbe s tožnikom vedel, da obstaja, saj je imel pisno ponudbo). Če bi stvari tekle, kot bi morale, in če torej toženec tožniku in preostalima solastnikoma ne bi zamolčal prejete ponudbe ter bi v medsebojnem pogodbenem in zaupnem razmerju ravnal pošteno, ni videti razloga, da bi nepremičnine ne prodali za isto ceno tudi sami. Povedano drugače: če toženec ne bi storil kaznivega dejanja goljufije, bi tožnik in ostala dva nepremičnino prodali za 5.882.000 EUR. To, da je kupca našel toženec, je, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, sestavni del goljufije, zato se ne more uspešno sklicevati, češ da mora tožnik dokazati, da bi sam pridobil kupca, ki bi ponudil takšno ceno, sicer ne more iti za škodo, ki mu je nastala.

22. Tožnik bi kot 1/3 lastnik, če ne bi bilo toženčevega kaznivega dejanja torej prejel 1.862.666,66 EUR (višina tožbenega zahtevka), a škodo iz naslova izgubljenega dobička lahko predstavlja le ta znesek, zmanjšan za 565.859,24 EUR (tj. vsota prisojenega zneska na kondikcijski podlagi in že prejetih 98.000 EUR iz naslova kupnine), torej 1.198.807,42 EUR. Skupaj z zneskom, ki tožniku pripada na kondikcijski podlagi, je tako utemeljen tožbeni zahtevek v višini 1.764.666,66 EUR. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP izpodbijano sodbo delno tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 98.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

23. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

24. Ker je pritožnik uspel le v neznatnem delu, odgovor tožnika na pritožbo toženca pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O PRITOŽBAH IZVEDENCA PROTI SKLEPOMA

O pritožbi proti sklepu z 18. septembra 2018

25. Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo nagrado in stroške v bruto znesku 909,65 EUR, v preostalem pa je njegovo zahtevo za nagrado in stroške zavrnilo.

26. Izvedenec v pritožbi proti temu sklepu kot bistveno navaja, da se ne strinja, ker mu je sodišče zavrnilo priglašene materialne stroške (3.350 EUR), kar predstavlja stroške za izdelavo petih cenitev po ceniku SICGRAS. Cenitve je potreboval za odgovore na vprašanja, zato ne gre za metodo, temveč za meritev, ki je bila potrebna kot izhodiščni podatek za izdelavo mnenja. Navaja še, da je sodišče nepravilno izračunalo zamudo (79) dni, saj ni upoštevalo sodnih počitnic.

27. Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

28. Pritožba je delno utemeljena.

29. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je izvedenčeva zahteva za povrnitev materialnih stroškov za cenitve neutemeljena. ZPP v prvem odstavku 246. člena določa, da izvedenec poda svoj izvid in mnenje, kar pomeni, da je njegovo delo praviloma sestavljeno iz dveh operacij - iz izvida in iz menja.¹⁹ Opravljene cenitve predstavljajo tisti del izvedenčevega dela, ki predstavljajo izvid oziroma podatke, ki so bili potrebni za izdelavo mnenja. Izvedenec teh stroškov zato ne more uveljavljati ločeno.

30. Sodišče prve stopnje je izvedencu (ki ga je sicer zaradi zamude pri izdelavi mnenja kaznovalo z denarno kaznijo 400 oziroma 600 EUR (sklepa sta pravnomočna, op. pritožbenega sodišča)) znižalo priznano nagrado in stroške za vsak dan zamude. Ker pa je zamuda presegala 50 dni, je izreklo najvišje možno zmanjšanje - 50 %.

31. Pravno podlago za znižanje nagrade predstavlja določba drugega odstavka 90. člena ZS: če sodni izvedenec izvida oziroma mnenja ne izdela v roku, ki mu ga določi sodišče, se mu nagrada zniža za en odstotek za vsak dan zamude, vendar skupno največ za 50 odstotkov, razen če sodni izvedenec izkaže, da je do prekoračitve roka prišlo iz upravičenih razlogov.

32. Rok za izdelavo mnenja je izvedencu po večkratnem podaljšanju iztekel 31. 3. 2018, od 25. 5. 2018 pa ni več pojasnjeval, zakaj mnenja ne izdela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bil izvedenec odtlej dalje v zamudi vse do 13. 8. 2018, ko je sodišču predložil izvedensko mnenje, tj. skupaj 79 dni, zato je znižanje za 50 % na mestu. Izvedenec se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 83. člena ZS, ki določa, da razen v zadevah iz drugega odstavka v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Določba se namreč nanaša na prekinitev teka procesni rokov, ne pa na trajanje zamude.

33. Višje sodišče v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedencu za 50 % znižalo priznano nagrado in tudi stroške. Za tako ravnanje je podlaga v drugem odstavku 45. člena ZSICT, ki govori o znižanju „plačila“, vendar ta zakon v trenutku, ko je odločalo sodišče prve stopnje še ni veljal. Upoštevaje zgoraj povzeto določbo drugega odstavka 90. člena ZS se 50 % znižanje lahko nanaša le na nagrado, ne pa tudi na stroške.²⁰

34. Sodišče druge stopnje je zato (v skladu s 3. točko 365. člena v zvezi s 358. členom ZPP) izvedenčevi pritožbi delno ugodilo tako, da je upoštevalo le znižanje, ki se nanaša na odmerjeno nagrado, ne pa tudi na stroške. Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo 1.582 EUR nagrade,²¹ ob 50 % znižanju pa mu pripada 791 EUR, ter 237,30 EUR stroškov, za katere ni podlage za znižanje. Skupaj izvedencu pripada 1.028,30 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje priznalo zgolj 909,65 EUR, mu je razliko (118,65 EUR) priznalo pritožbeno sodišče, ki je v tem obsegu spremenilo nezapisani zavrnilni del izpodbijanega sklepa.

O pritožbi proti sklepu z 12. decembra 2018

35. Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo nagrado in stroške za ustno podajanje mnenja in za pisno dopolnitev mnenja v bruto znesku 743,10 EUR, v preostalem pa je njegovo zahtevo za priznanje nagrade in povrnitev stroškov zavrnilo.

36. Izvedenec v pritožbi proti temu sklepu kot bistveno navaja, da vztraja pri povrnitvi nagrade/stroškov za vpogled v dokumentacijo MOL ter poti na sodišče, MOL in na zemljiško knjigo, saj je bilo v gradivo možno vpogledati le na kraju samem in po predhodni najavi. Sodišče bi mu moralo priznati štiri poti, ki so bile s tem povezane. Ni razumljivo, zakaj sodišče tudi za ustno podajanje mnenja ni priznalo, da gre za izjemno zahtevno mnenje. Pri dopolnitvi je uporabljal isto literaturo, kar je navedel. Ne strinja se, da mu je sodišče zavrnilo priglašene materialne stroške (670 EUR), kar predstavlja stroške za izdelavo cenitve po ceniku SICGRAS. Napačno je tudi stališče sodišča, da mu pri pripravi in ustnem podajanju izvida in mnenja niso nastajali materialni stroški.

37. Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

38. Pritožba je delno utemeljena.

39. Zahteva za povrnitev stroškov v zvezi s cenitvijo (670 EUR) je neutemeljena iz razlogov, ki jih je višje sodišče navedlo v 29. točki te obrazložitve. Višje sodišče tudi soglaša s prvostopenjskim, da ni podlage za povrnitev nagrade za vpoglede MOL ter za poti na sodišče in zemljiško knjigo, saj ni šlo za ogled oziroma pregled v smislu tretjega odstavka 50. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

40. Pritožbeno sodišče pa soglaša z izvedencem, da ni razloga, da bi bilo ustno podajanje mnenja v zadevi, kjer je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za izdelavo izjemno zahtevnega mnenja, obravnavano drugače. Če je zadeva izjemna, se to praviloma nanaša na vse faze izvedenstva. Višje sodišče se tudi ne strinja s prvostopenjskim, da izvedencu pri izdelavi pri pripravi na ustno podajanje mnenja ne nastajajo materialni stroški.

41. Na podlagi navedenega je višje sodišče v skladu s 3. točko 365. člena v zvezi s 358. členom ZPP izvedenčevi pritožbi delno ugodilo, tako da mu je priznalo 2.098 EUR iz naslova nagrade (= 1.049 EUR (priznanih 681 EUR + dodatno priznanih 368 EUR za pripravo na dveh narokih) x 100 % povečanje) in 234,6 EUR iz naslova stroškov, skupaj torej 2.332,6 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje priznalo le 743,1 EUR, mu je razliko (1.589,5 EUR)²² priznalo pritožbeno sodišče, ki je v tem obsegu spremenilo nezapisani zavrnilni del izpodbijanega sklepa.

-------------------------------
¹ Glej sklep VSL II Cp 210/2013 z dne 2. 10. 2013.
² Glej odločbo VSL II Cp 601/2015 z dne 15. 4. 2015.
³ Znesek predstavlja 1/3 kupnine, ki jo je za prodajo nepremičnine toženec dobil od družbe I., d. o. o.
⁴ Zapisalo je takole: „Okoliščine konkretnega primera utemeljujejo sklep, da je bila preprodaja v konkretnem primeru izrazito nemoralna. Bistvo nemoralnosti je bilo v zlorabi zaupanja (kar je okoliščina, ki je ekvivalentna celo ničnostnim razlogom po dejanskem stanu oderuštva - 119. člen OZ) ter v zvezi s tem toženčevi pridobitvi nesorazmerne (približno dvajsetkratne) premoženjske koristi na rovaš tožnika. Takšna nemoralna preprodaja je nedopustna. Pravni posel (prodajna pogodba med pravdnima strankama), ki je osrednja prvina te nemoralne preprodaje, pa zato nična.“ Glej odločbo VSL II Cp 601/2015 z dne 15. 4. 2015.
⁵ Sklicevanje toženca, da je sodišče prve stopnje vrednost ocenjevalo na datum izdelave prvega pisnega mnenja, je brezpredmetno, saj so dopolnitev in ustni zaslišanji izvedenca kasnejši. Sicer pa je pritožnikova zahteva nerealna - med podanim mnenjem izvedenca in izdajo sodbe je vselej nek časovni razkorak.
⁶ Glej povzete tožnikovih navedb v 4. točki izpodbijane sodbe.
⁷ Glej kazensko sodbo II K 57652/2012-135 z dne 27. 11. 2013, priloga A 64.
⁸ Ude, L., Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 93 in 94, in Galič, A., v: Ude, L., in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str.140.
⁹ Glej Juhart, J., Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 96.
¹⁰ Tako Triva, S., in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2002, str. 88.
¹¹ Galič, A., Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav, LVII. letnik, Ljubljana 1997, str. 70.
¹² Wedam Lukić, D., Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, str. 42.
¹³ Tako VS RS v sodbi II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015, po kateri so povzeta tudi navedena teoretična izhodišča.
¹⁴ Triva, S., in Dika, M., navedeno delo, str. 86 in naslednje, Wedam Lukić, D., navedeno delo, str. 42 in 43, Galič, A., v: Ude, L., in soavtorji, navedeno delo, str. 142.
¹⁵ Triva, S., in Dika, M., navedeno delo, str. 88; poudarjata, da se je pri reševanju vprašanja vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo neprimerno naslanjati na klasično strukturo sodbe in da formalni kriterij delitve sodbe na izrek in obrazložitev ni koristen, ker obrazložitev sodeluje v pravnomočnosti izreka, ko predstavlja nujno podporo izreku, ko ga substancira. Pravdno sodišče je zato dolžno vzeti v ozir vse tisto, o čemer je bilo kazensko sodišče nujno dolžno razsojati.
¹⁶ Zadnji stavek 65. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁷ Iz kazenske sodbe (točka 23 in predhodne) in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec zlorabil zaupanje svojih sorodnikov, ki so mu, slepo zaupali; kot skrbnik nepremičnine za poseben primer je hudo zlorabil svojo funkcijo, ki jo je imel na podlagi sodne odločbe.
¹⁸ Sklepni del 48. točke in 65. točka izpodbijane sodbe.
¹⁹ Glej sklep VSM I Cpg 250/2016 z dne 6. 7. 2016.
²⁰ Primerjaj odločitev VSL II Cp 616/2014 z dne 23. 4. 2014.
²¹ Glej prvo vrstico 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.
²² Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je znesek logično višji od tistega v prvotnem sklepu, saj pri izdelavi dopolnitve in ustnem podajanju mnenja ni prišlo do 50 % znižanja nagrade in stroškov.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 439/2008
• VSL sklep I Cpg 121/2010
• VSM sodba I Cp 683/2004